< Vprašanje o Svetem pismu iz 1. Janezovega pisma

V: Kakšen je bil glavni razlog za nastanek 1. Janezovega pisma v 1 Jn 1?

O: Janez je pisal proti tistim, ki so poskušali zavajati ljudi: razuzdanim proto-gnostikom, ki so zanikali Jezusovo prihod v mesu. Podobno je Tertulijan, ki je pisal leta 207/208 n. št., v delu Proti Marcionu ( , knjiga 3, poglavje 8, str. 327) zapisal, da je bilo to proti antikristom, kot so bili marcioniti. Vendar se danes nekateri s tem ne strinjajo, zato je tukaj štiridelna obširna analiza.

Izrecno: Najbolj neposredna rešitev bi bila, da vprašamo Janeza. Tukaj je, kar je povedal o tem, zakaj je pisal.

a. Da bo naše veselje popolno. 1 Janezovo pismo 1:4. Janez govori tudi o popolnosti v Božji ljubezni v 1 Janezovem pismu4:12 , 17, 18.

b. Da ne bomo grešili. 1 Janezovo pismo 2:1

c. Stara in nova zapoved (ljubiti druge). 1 Janezovo pismo 2:7–8

d. Piše tistim, ki poznajo Boga, ki so jim grehi odpuščeni in ki so premagali zlega. 1 Janezovo pismo 2:12–14, ter tistim, ki poznajo resnico. 1 Janezovo pismo 2:21

e. Janez piše o tistih, ki skušajo zavedati Božje ljudstvo. 1 Janezovo pismo 2:26

f. Piše vernikom, da bi vedeli, da imajo večno življenje. 1 Janez 5:13. 1 Janezova pismo uporablja besedo »vedeti« 42-krat, kot navaja NIV Study Bible, str. 1908.

Upoštevajte, da razlogi, ki jih navaja Janez, segajo od splošnega k specifičnemu. Točki a in c postavljata splošni kontekst za to, kar bo Janez povedal. Točka d ni toliko razlog, zakaj Janez piše, temveč bolj opomnik, zakaj jim Janez piše. Karkoli že nekdo trdi, da je glavna točka 1. Janezovega pisma, bi moralo biti povezano s tem, kar Janez navaja kot glavne točke 1. Janezovega pisma, zlasti točkami b, e in f.

Absolutno: Od 104 verzov je tukaj razčlenitev najpomembnejših tem, ki zajemajo 90 % verzov. To so očitno glavne točke, ki jih je Janez poudaril.

Primerjava: Skupni vidiki 1., 2. in 3. Janezovega pisma

a. Pazite se zavajalcev, ki zanikajo Jezusov prihod v mesu. 1. Janezovo pismo 2:18–19,26; 4:1–3; 2. Janezovo pismo 7

b. Naj bo vaša radost popolna. 1. Janezovo pismo 1:4; 2. Janezovo pismo 4,12; 3. Janezovo pismo 3

c. Resnica 2. Janezovo pismo 1–4; 3. Janezovo pismo 1, 3, 4, 8, 12

Ljubezen: 2. Janezovo pismo 1, 3

d. Hodite v ljubezni in resnici.

e. Veliko bi bilo za napisati, a raje bi se pogovarjal osebno, namesto da bi uporabil pero in črnilo. 2. Janezovo pismo 12, 3. Janezovo pismo 13

Zgodovinski kontekst: Janez je deloval predvsem v Mali Aziji, 1. Janezovo pismo pa je bilo verjetno napisano med letoma 70 in 110 n. št. Takrat so obstajale naslednje herezije.

a. »Poceni milost« (Judov pismo 4,8; Razodetje 2:2,6,14–15,20–23). O tem piše Euzebij iz Cezareje (3:28 –29;4:14 ) in Irenej (26)

b. Judje in judaizatorji (Razodetje 2:9; 3:9). O njih piše Irenej (26) in Ignacij v pismu Filadelfijcem

c. Tisti, ki zanikajo Jezusov prihod v mesu. Hipolit (222–235/6 n. št.) omenja doketiste, Polikarp pa v 7. poglavju (110–155 n. št.) sklicuje na 1. Janezovo pismo 4:3

d. Lažni apostoli in učitelji ter zanikanje pravih apostolov (Razodetje 2,2. Omenjajo jih Irenej in Euzebij iz Cezareje)

Tisti, ki so zapustili cerkev zaradi heretične kombinacije zanikanja Jezusovega prihoda v mesu, antinomizma in drugačne apostolske avtoritete, predstavljajo tri od petih točk libertinskega gnosticizma. (Drugi dve točki sta domišljijska mitologija o polbogovih ter prepričanje, da je bil Bog Stare zaveze zlo in drugačen od Boga v Novi zavezi.) O hereziji gnosticizma vemo veliko iz krščanskih spisov Ireneja, Hipolita, Euzebija in drugih, in vse se popolnoma ujema, razen ene stvari: gnosticizem je bil kot prepoznavno gibanje šele kasneje. Vendar so bili prisotni proto-gnostični elementi, kot so herezije Simona Magusa, libertinskega proto-gnostika Cerintha in morda tudi doketistov. Po besedah Ireneja, ki je to slišal od Polikarpa, Janezovega učenca, je Janez osebno obsodil Cerintha. To je zabeleženo v Euzebijevi »Cerkveni zgodovini« 3:28; 4:14. Tudi Irenej v delu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 3.4, str. 416 (182–188 n. št.), omenja Cerinta in dogodek v kopališču z Janezom.

Zaključek: Analize eksplicitnega, absolutnega, primerjalnega in zgodovinskega konteksta imajo skupni element opozorila pred zavajevalci, ki zanikajo Jezusov prihod v mesu. Glavna točka 1. Janezovega pisma se zdi opozorilo čredi v resnici in ljubezni pred tistimi, ki

1. zanikajo Jezusov prihod v mesu

2. ne ubogajo Božjih zapovedi

3. ne izkazujejo ljubezni do bratov

V: Kdo so bili gnostiki v 1 Jn 1?

O: Gnosticizem je bila skupina herezij, ki so želele združiti domišljijsko grško miselnost s krščanstvom. Gnostiki v Prvem Janezovem pismu niso posebej omenjeni. Vsi gnostiki so verjeli v domišljijska božanska bitja in menili, da je Kristus le eno izmed njih. Verjeli so, da sta Bog Stare in Nove zaveze različna ter da je Bog Stare zaveze zlo ali pa vsaj neumen in zaveden. Gnostiki so sprejemali evangelije, vendar so zavračali večino ali vsa Pavlova pisma. Imeli so dodatna svetopisemska besedila, ki so se med seboj razlikovala. Obstajali sta dve vrsti gnostikov: libertinski in asketski. Vsi gnostiki so trdili, da fizično telo ni pomembno, pomembno je le ezoterično duhovno znanje. Libertinski gnostiki so sklenili, da je v redu, če v telesu grešiš, kolikor hočeš. Asketski gnostiki so sklenili, da moraš živeti v celibatu, se nikoli ne poročiti in s svojim telesom ravnati strogo.

Ob tem je treba omeniti, da je bazilidijska gnostična sekta kot svojega vrhovnega boga častila »Abrasaya«. Za čarobno se je štelo izgovarjanje besede »abrasadabra«, ki se je kasneje izkrivila v »abrakadabra«, kar je nesmiselna beseda, ki jo danes uporabljajo čarovniki. To navaja spletna stran www.worldwidewords.org.

Zdi se zelo verjetno, da se 1. Janezovo pismo nanaša na gnostike, razen ene stvari: gnosticizem se je v celoti razvil šele 50 do 100 let kasneje. Vendar je takrat prevladoval proto-gnosticizem, in Euzebij poroča, da je Janez naletel na proto-gnosticizem pri heretiku Cerinthu. Zato mnogi menijo, da je bilo 1. Janezovo pismo v veliki meri napisano za boj proti proto-gnosticizmu. Za več razprave glej prejšnje vprašanje. Za več sklicev na herezijo gnosticizma glejte razpravo o 2. Janezovem pismu 7.

V: Ali je res, da je Janez v 1. Janezovem pismu vsa svoja navdihnjena dela pisal z mislijo na enega samega heretika, gnostika Cerinta, kot je trdil neki katolik?

O: Janez je poznal Cerinta, vendar Cerint ni bil gnostik, čeprav so obstajale podobnosti v verovanju. Tukaj je nekaj informacij o Cerintu, nato pa o gnostikih.

Cerinthus je bil zgodnji heretik, ki bi ga lahko imenovali proto-gnostik. Cerkveni zgodovinar Euzebij poroča, da je Polikarp, učenec apostola Janeza, o Janezu rekel naslednje. »In obstajajo tisti, ki so od njega slišali, da je Janez, Gospodov učenec, ko je šel v Efez, da bi se okopal, in je tam zagledal Cerintha, brez kopanja zbežal iz kopališča ter vzkliknil: ›Pobegnimo, da ne bi propadlo celo kopališče, ker je notri sovražnik resnice.‹«

Cerkveni pisec Irenej (182–188 n. št.) je pisal proti Cerinthu. Tukaj je, kar je Irenej zapisal v delu »Proti herezijam«, knjiga 1, poglavje 26, str. 351–352.

»Cerinthus, človek, ki je bil izobražen v modrosti Egipčanov, je učil, da sveta ni ustvaril prvotni bog, ampak neka Moč, ki je daleč ločena od njega in oddaljena od tistega Vladarja, ki je vrhovni nad vesoljem, ter ne pozna tistega, ki je nad vsem. Predstavljal je Jezusa kot nekoga, ki ni bil rojen iz device, ampak kot sina Jožefa in Marije v skladu z običajnim potekom človeškega rojevanja, čeprav je bil kljub temu pravičnejši, razumnejši in modrejši od drugih ljudi. Poleg tega je po njegovem krstu Kristus v obliki goloba od Vrhovnega Vladarja sestopil nanj, in takrat je oznanil neznanega Očeta ter opravljal čudeže. A na koncu se je Kristus ločil od Jezusa, in takrat je Jezus trpel in vstal od mrtvih, medtem ko je Kristus ostal neprizadet, saj je bil duhovno bitje.« [Naslednji odstavki govorijo o drugih skupinah, ebionitih, nato o Cerdu in nato o Markionu.]

Cerinthus je imel skupno z nekaterimi gnostiki prepričanje, da je Stvarnik sveta drugačno bitje kot Vzvišeni Bog, da sta Kristus in Jezus različna ter da je Kristus prišel na Jezusa. Vendar je še en heretik, o katerem razpravlja Irenej, Marcion, in gnostiki so na splošno izhajali iz Marciona, ne iz Cerinthusa.

Cerinthus, Marcion in gnostiki na splošno so verjetno prišli do nekaterih svojih zaključkov, ker jih je njihova grška kultura učila, da Bog ne more imeti čustev ali da ga njegovo stvarstvo na kakršen koli način [čustveno] ne more vplivati. Platon je učil, da obstajata dva sveta: nižji svet, ki ga imenujemo resničnost, in višji svet idej. Zato ni presenetljivo, da so se nekatera od teh heretičnih stališč pojavila več kot enkrat, saj so izvirala iz skupnega vira grške filozofije.

Gnostiki v resnici niso bili ena skupina, ampak več kot 30 različnih skupin. Mnogi gnostiki so verjeli, da morajo živeti skromno, asketsko življenje in se nikoli ne poročiti, medtem ko so mnogi drugi verjeli, da lahko živiš tako, kot ti je všeč, saj telo itak ni pomembno. Gnosticizem je v polnem razcvetu (kot plevel) zaživel šele dolgo po Janezovi smrti, vendar so proto-gnostična prepričanja obstajala že v Janezovem času.

Mimogrede, nikjer nisem nikoli prebral, da bi imel Cerinthus ali gnostiki kakšno posebno stališče o Gospodovi večerji, fizični ustanovitvi Cerkve, o tem, da je odrešitev zgolj po veri, o zakramentih ali o hierarhični naravi Cerkve.

Trditev, da so verjeli, da so grehi resnično izbrisani, je napačna, saj niso verjeli v obstoj greha v istem smislu, kot o njem govori Sveto pismo.

Napačno je trditi, da je bilo vse, kar je Janez napisal, usmerjeno proti Cerinthu, in sicer vsaj iz treh razlogov.

1. Čeprav je Janez v 1. Janezovem pismu vsekakor imel v mislih heretike, je bil proti vsem, ki so zanikali, da je Jezus Kristus prišel v mesu, ali ki so zanikali, da morajo verniki živeti sveto življenje. Janez se nikakor ni omejil le na Cerintha, ampak je raje rekel, da »... je v svet odšlo mnogo lažnih prerokov...« (1 Janez 4,1)

2. Trditev katoličanov, da so bila vsa Janezova dela usmerjena proti enemu heretiku ali celo več heretikom, zreducira ves bogastvo Janezovega pisanja na eno samo majhno točko. Če bi morali vse, kar je Janez napisal, zreducirati na eno točko, potem je ta točka vera, da je Jezus edini rojeni Božji Sin, ne pa nasprotovanje Cerinthu. Poleg tega, čeprav je res, da je bilo 1. Janezovo pismo napisano predvsem za zaščito pred »mnogimi lažnimi preroki«, je imelo 3. Janezovo pismo druge poudarke, vključno z razdiralnim cerkvenim voditeljem Diotrephesom.

3. Zdi se, kot da ta katoličan ni v koraku ne le s Svetim pismom, ampak tudi s katoliškim papežem in sodobno katoliško cerkvijo. Katoliška cerkev je izdala izjavo, v kateri v bistvu pravi, da je Lutrovo učenje o opravičenju »v redu«. To ne pomeni, da so se spreobrnili ali da se sploh strinjajo z Lutrovim učenjem, ampak da ga dopuščajo. Zdi se, kot da poskuša iz sodobnih konzervativnih kristjanov narediti gnostike ali vsaj privržence Cerintha.

Lahko ste prepričani, da konzervativni kristjani ne verjamejo,

da sta Stvarnik in Vzvišeni Bog različna,

Da sta Jezus in Kristus različna,

da naj bi živeli svoje življenje na manj kot svet način,

ali da bi morali neko skupino lažno obtožiti, da je starodavna herezija, tako da izkrivljamo nekatera dejstva in izpuščamo večino drugih dejstev.

Na koncu naj še dodam, da čeprav menim, da se papež močno moti, in vidim veliko resnih napak v katoliški doktrini, sem kljub temu srečal nekaj katoličanov, za katere menim, da so bili pravi verniki. Niso nujno »sledili vsem pravilom« vseh katoliških doktrin (v resnici to počne le malo katoličanov), ampak kadar so videli razliko med tem, kar uči Biblija, in tem, kar uči katoliška cerkev, so sledili Bibliji.

Ali veste, da v nebesih ni protestantov? V nebesih ni niti katoličanov niti pravoslavcev. Tam so samo ljudje, ki jih je rešil Jezus, ki so morda bili protestanti, katoličani ali pravoslavci, vendar je bilo zanje najpomembnejše to, da so sledili Jezusu.

V: Kakšen je namen odlomka 1 Jn 1,1–4, namesto da bi se začelo kar s 5. verzom?

O: 1 Jn 1,1–4 ima tri namene.

V osnovi Janezovo duhovno življenje ne temelji na doktrini ali na »koncepciji Kristusa«. Ne temelji na Kristusu, ki bi bil nekakšen fantom. Temelji na živem bitju, ki je prevzelo resnično meso in kri.

Janez avtoritativno potrjuje svojo verodostojnost kot očividec Kristusa ter tega, kar je Jezus od samega začetka učil in delal.

Pomembno je, da bi vas moralo zanimati, kaj Janez pravi o sledenju Kristusu, saj je bil z njim od samega začetka.

Janez tu poudarja občestvo z Bogom, občestvo z drugimi in popolnost tega občestva. Kasneje v knjigi poudarja, kako moramo ljubiti Boga in druge.

V: Ali je bila 1 Jn 1 napisana predvsem za judovske kristjane, kot je učil hiperkalvinist John Gill?

O: Ne. Gill je učil, da je bila glavna točka 1. Janezovega pisma napisana predvsem za judovske kristjane, da bi poudaril, da je odrešitev za ves svet. Gillova razlaga podpira nenavadno razlago 1. Janezovega pisma 2:2. Vendar ne poznam nobenega sodobnega avtorja, ki bi zagotovil ustrezno podlago za to mnenje, in noben prednicejski avtor ni nikoli razumel te knjige na ta način.

V: Ali Janez v 1 Jn 1,1–4 govori o svoji izkušnji kot kristjan ali o svoji izkušnji kot Jezusov učenec in očividec?

O: Čeprav kristjani v svojem življenju resnično doživljajo Kristusa, se Janez sklicuje na svojo izkušnjo kot očividec in Jezusov učenec.

Po eni strani se zdi, da je velika blagoslov, da si videl Jezusa, ko je bil na zemlji. Po drugi strani pa je Jezus v Janezu20:29 rekel, da so bolj blagoslovljeni tisti, ki niso videli, pa so vendarle verovali.

V: V 1 Jn 1,3 Janez pravi, da je naše občestvo med seboj podobno našemu občestvu z Očetom in Sinom? Kateri so vidiki občestva?

O: Grška beseda, ki je tu uporabljena, koinonia, se je zunaj Svetega pisma uporabljala za poslovne partnerje, solastnike nepremičnine ali delničarje. Ta beseda ali njene izpeljanke se v Novi zavezi pojavijo več kot šestdesetkrat. Nanaša se na skupno vero (Filemon 6), skupno lastnino (Apostolska dela 2,44; 4,32) in partnerstvo v evangeliju (Filipanci 1,5).

V: Kaj točno ima Janez v mislih v 1 Jn 1,4, ko govori o tem, da se radost dopolni? Podobni izrazi so uporabljeni v Jn 15,11; Jn 16,22–24; 17,13.

O: Nekateri rokopisi navajajo »naša radost«, drugi pa »vaša radost«. Ne glede na to pa »naša radost«, ki vključuje tudi bralce pisma, na koncu pomeni radost Svetega Duha, ko ostajamo v Kristusu. Če ostajate v Kristusu, boste imeli občestvo s Kristusom in med seboj ter boste verovali in poslušali Boga. Veselje Svetega Duha prejmemo, ko prvič verujemo, vendar se v naši krščanski izkušnji veselje lahko pojavlja in izginja. Naše veselje nam lahko ukradejo različne stvari, kot so napačna prepričanja o Bogu, neposlušnost Njemu in ljubezen do sveta namesto ljubezni do Boga.

V: Zakaj Janez v 1 Jn 1,5–7; Jn 1,4–5,7–9; 3,19–21; 8,12; 9,5; 12,35–36,46; Raz 21,23 tako močno poudarja svetlobo? Zakaj ni preprosto rekel: »Hej, ljudje, upoštevajte pravila«?

O: Na eni ravni poudarja, da tisti, ki hodijo z Bogom, ne bodo več grešili. To je hkrati opozorilo v našem lastnem življenju in eden od načinov, kako razlikovati lažne učitelje od pravih. Lažni učitelji pogosto pravijo, da je greh v redu. Na drugi ravni Janez uporablja metaforo svetlobe, da poudari, da pravičnost ni le pravila, ki jih upoštevamo, ali nekaj, kar počnemo, ampak nekaj, kar smo in kar imamo. V redu je, da se odločimo, da ne bomo grešili, čeprav bi si del nas morda to želel, ker »tako pravijo pravila«. A veliko bolje je priti do točke, ko se odločimo, da ne bomo grešili, ker tega preprosto ne želimo, glede na to, kdo smo.

V: Kako je mogoče, da v 1 Jn 1,5 pri Bogu ni teme?

O: Temne ni, ko gledamo v svetlobo; senca nastane šele takrat, ko nekaj preprečuje svetlobo. Grehi so kot sence, kjer je svetloba preprečena. V Pismu Efežanom 5,8 smo poklicani, da smo otroci svetlobe.

V: V 1 Jn 1,5, v kakšnih okoliščinah bi sploh kdaj »grešili za Boga«?

O: Nikoli. Svojo ljubezen do Boga izkazujemo s tem, da mu poslušamo. Bodisi Bog želi, da nekaj storimo, bodisi želi, da storimo nekaj drugega, bodisi v določeni situaciji ne želi, da storimo ničesar.

V: Kakšna je v 1 Jn 1,7 razlika med hojo po luči in hojo v luči?

O: Če hodiš po luči, hodiš v skladu z poznavanjem resnice in poslušnostjo danih zapovedi. Janez pa od nas zahteva več kot le hojo po luči. Hoditi moramo v luči, ostajati v Jezusu, živeti svoje življenje ne le v poslušnosti Njemu, ampak tudi v vsakdanjem odnosu in ljubečem občestvu z Njim.

V: V 1 Jn 1,7 piše, da nas Kristus očisti vseh grehov, zakaj torej kristjani še vedno grešijo?

O: Še vedno smo v procesu posvečenja. Kristusova odrešilna žrtev ni bila potrebna le za odpuščanje grehov, ki smo jih storili pred odrešitvijo, ampak tudi za grehe, ki jih storimo po odrešitvi, kot kaže 1 Jn 1,7.

V: V 1 Jn 1,7 opazite čas glagola »očisti«. Zakaj nas mora Jezusova kri očistiti grehov prav zdaj? Kako to deluje?

O: Jezus je na križu odpravil pravno krivdo za naše grehe, vendar Bog želi, da si zdaj prizadevamo, da bi postali bolj podobni Kristusu. Še vedno grešimo in nosimo posledice za svoje grehe, Bog pa želi, da v našem življenju vedno bolj odražamo Kristusa.

V: V 1 Jn 1,7, ker je Jezus na križu odpustil vse, kaj menite o nauku, da po tem, ko smo prišli h Kristusu, ne bi smeli več priznavati svojih grehov ali prositi za odpuščanje?

O: To ni tisto, kar je učil Janez. Svoje grehe moramo priznati v 1. Janezovem pismu 1,9; Jakobovem pismu 5,16 ter v Psalmah 32,5 in 38,18. V Mateju 6,12 izrecno prosimo Boga, naj nam odpusti grehe. Komentar »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 886) razlikuje med odpuščanjem za nevernika, ki postane kristjan, in »družinskim odpuščanjem«, na primer ko sin prosi očeta za odpuščanje, vendar ve, da je njegov položaj kot sina varen.

V: V 1 Jn 1,8, kdo tukaj zavaja? Na kakšne načine se ljudje zavajajo?

O: Tukaj se človek zavaja sam.

a) Ljudje se lahko zavajajo glede resnice; mislijo, da so stvari resnične, čeprav niso, ali pa mislijo, da so stvari lažne, čeprav so resnične. Ljudje lahko verjamejo, da so stvari nejasne in zamegljene, čeprav so v Svetem pismu dejansko kristalno jasne.

b) Ljudje ne varujejo svojega srca in so tam zavedeni. Menijo, da jih bo nenehno grešenje ali celo enkratno grešenje naredilo srečnejše. Menijo, da ne morejo živeti brez greha ali da niso sposobni storiti pravega.

c) Ljudje opravičujejo svoj greh. Trdijo, da niso imeli druge izbire ali da so morali nekaj storiti, da bi zadovoljili svoje potrebe.

V: Zakaj v 1 Jn 1,10 piše, da »Njegova beseda ni v nas«, če trdimo, da nismo grešili?

O: Tu gre za dva dela.

Nikoli nismo grešili: Če bi nekdo trdil, da nikoli ni grešil, potem ne bi menil, da potrebuje Odrešenika. S tem bi trdil, da so besede Svetega pisma, da so vsi grešili in da potrebujejo Odrešenika, ki jih bo odrešil, napačne. Strašno je pomisliti, da bi s tem Bogu sporočali, da ne potrebujejo Njegovega usmiljenja.

Ni več greha: Če nekdo trdi, da je nekoč grešil in da je takrat potreboval Odrešenika, zdaj pa ne greši več, s tem trdi, da Božjega usmiljenja ne potrebuje več, ampak le za preteklost. Verjetno ima zelo omejen pogled na greh. Nekoč je kristjan vprašal govornika o »svetosti«, ali je brezgrešen in popoln, in ta je odgovoril, da je zdaj res tak. Kristjan ga je nato prosil za telefonsko številko njegove žene, govornik o svetosti pa ga je vprašal, zakaj. Kristjan je rekel, da jo želi poklicati in preveriti, ali bi ona rekla, da nikoli več ne greši. Govornik o svetosti je nato popravil svojo izjavo in rekel, da ni šlo za to, da ne bi več »delal napak«, ampak le za to, da ne greši. Majhnih napačnih dejanj ni obravnaval kot grehe.

V: Ali je v 1 Jn 2,2 Kristus odrešilna žrtev za grehe celega sveta? Če je tako, ali bodo vsi rešeni?

O: Ne. Nekateri lahko prejemajo Božjo milost zaman (2 Korinčanom 6:1). Evangelijsko sporočilo za nekatere ljudi nima nobene vrednosti, ker ni povezano z vero, kot kaže Hebrejcem 4:2.

V: Ali se v 1 Jn 2,2 izraz »cel svet« nanaša na vse ljudi ali na vse vrste ljudi?

O: Pravi kristjani se v tem ne strinjajo in imajo dve stališči.

Večina kalvinistov mora to razlagati kot »za izbrance Izraela in celega sveta« ter »velja povsod po svetu«, kot navaja Ženevska študijska Biblija. V nasprotnem primeru njihova teologija ne zdrži. Vendar bi celo trdi kalvinisti, kot je A. W. Pink, priznali, da 1. Janezovo pismo 2:2 vsaj »na videz« podpira koncept univerzalnega odkupila. Amyraldijanci in kalvinisti »4 ½ točke«, ki sprejemajo tako univerzalne kot omejene vidike odrešitve, verjamejo v naslednje stališče. Za primerjavo, tukaj je najzgodnejši kristjan, ki je pisal o 1. Janezu 2,2 in poučeval podobno stališče.

Avguštin (okoli leta 400 n. št.) je v svojem komentarju k 1. Janezovemu pismu 1 Janez 2,2 razlagal kot cerkev po vsem svetu. Avguštin iz Hipona je prav tako verjel, da bodo vsi krščeni dojenčki, ki so umrli, šli v nebesa, nekrščeni dojenčki pa vsi v pekel, zato se kalvinisti v tem primeru ne bi smeli prehitro sklicevati na Avguština kot podporo.

Stališče vseh drugih: Grški izraz pomeni to, kar pravi. Martin Luther je ob omembi 1. Janezovega pisma 2,2 zapisal: »Očitno je, da si tudi ti del celotnega sveta; zato se tvoje srce ne more zavajati in misliti, da je Gospod umrl za Petra in Pavla, ne pa zame.«

Za primer, med kristjane, ki so verjeli, da je Kristus odkupil ves svet, spadajo

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) v delu »Učitelj«, knjiga 3, poglavje 12, str. 295, citira 1 Janezovo pismo 2,2 in ga razume tako, kot je zapisano.

Origen (225–254 n. št.) v delu »Proti Celsusu«, knjiga 3, poglavje 49, str. 484, omenja ta verz in 1 Timotej 4,10 kot veljavna ne le za sužnje, ženske in otroke, ampak tudi za pametne in preproste.

Atanazij (okoli 297–373 n. št.) v delu »Inkarnacija Besede«, poglavje 7.5, str. 40. »Njegova naloga je bila namreč še enkrat, da tisto, kar je minljivo, pripelje v nepominljivost, in da ohrani nedotaknjen pravični zahtevek Očeta do vseh. … in vreden, da trpi v imenu vseh in da je poslanec za vse pri Očetu.« Glej tudi »Proti poganom«, poglavje 1.4, str. 6.

Gregor Nazianški (okoli 330–391 n. št.) O Teofaniji ali Kristusovem rojstvu

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) Prvo katehetsko predavanje I

Janez Krizostom (okoli 392–407 n. št.) številna dela

Prosper iz Akvitanije (okoli 420 n. št.) Odgovori Galcem, 8. člen: verjel je, da je Kristus umrl tako za izbrance kot za zavrnjene, ki so slišali evangelij. (Prosper je sprejel tudi dokončne vidike, kot je razvidno iz 9. člena.)

Glej tudi razpravo o 1 Jn 1.

V: Ali beseda v 1 Jn 2,2; 4,10 pomeni »odkupno žrtvovanje« ali »očistitev greha«?

O: Grška beseda hilasmos se tukaj pojavi le v teh dveh verzih. Nekateri učenjaki (Westcott in Dodd) so to razlagali kot očiščenje greha, v smislu, da greha zdaj ni več. V prevodu RSV je »odkupitev greha«.

Vendar se samostalnik hilasterion uporablja v Pismu Rimljanom 3,25, glagol hilaskomai pa v Evangeliju po Luku 18,13 in Pismu Hebrejcem 2,17. Na teh mestih se nanaša na odkupno žrtvovanje ali pomiritev za greh. Kot piše v Evangelical Commentary on the Bible na str. 1180: »Opis »odkupna žrtev« pomeni pomirjevalno daritev: Kristus pomiri Božjo jezo nad grehom (4,10). On ni zgolj »odkup« (RSV), ki ga je dal Bog, da bi razveljavil krivdo greha.« To dodatno podpira tudi 1. Janezovo pismo 2,1, ki pravi, da Jezus zagovarja našo zadevo, kar tukaj kaže bolj na pravni kontekst kot na zdravniški.

V »Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 12, str. 314, piše, da ni soglasja o tem, kateri pomen je primarni, vendar poudarja, da se je v grški literaturi ta beseda uporabljala kot daritev krivca, da bi pomiril tistega, ki je bil užaljen. Wuestov razširjeni prevod vključuje oba vidika in to prevaja kot »odškodovalno zadovoljstvo« tako v 1. Janezu 2:2 kot v 4:10.

V: Ali se 1 Jn 2,3–5 nasprotuje odrešitvi po milosti?

O: Ne, dopolnjuje ga. Brez takšnih verzov bi v nauku o odrešitvi po milosti manjkali nekateri deli. Za več informacij si oglejte razpravo o Jakobovem pismu 2:17 in tri vprašanja o Pismu Efežanom 2:5–8.

V: V 1 Jn 2,7, kjer nekateri prevodi navajajo »Dragi prijatelji« (BSB pa »Ljubljeni«), kakšni prijatelji so to?

O: V grščini obstaja posebna beseda za prijateljsko ljubezen (phileo), vendar ta beseda tukaj ni uporabljena. Beseda, ki je tukaj uporabljena, je agapetoi, kar pomeni prejemniki agape ljubezni.

Prijatelji so lahko preprosto posamezniki, s katerimi se zabavate pri skupnih dejavnostih. Ko vi ali oni prenehate z izvajanjem te dejavnosti, to prijateljstvo preneha obstajati. Seveda služimo, častimo Boga in počnemo druge skupne stvari z drugimi kristjani, vendar upam, da je vaše prijateljstvo z drugimi kristjani veliko več kot le to.

Prijatelji so lahko tudi tisti, do katerih gojite naklonjenost ali v njihovi družbi uživate. Z njimi se lahko pogovarjate o različnih stvareh ali pa se družite tudi takrat, ko nimate nič pomembnega za pogovor. Preprosto uživate v skupnem preživljanju časa.

Prijatelji so lahko tisti, za katere bi žrtvovali skoraj vse. Vaši prijatelji se lahko zanašajo na vas, da boste storili tisto, kar je najboljše zanje, ko se znajdejo v težkih časih. In tudi vi se lahko zanašate na njih.

Janezov uporaba tega izraza morda vključuje vse razen prvega, saj verjetno ni osebno poznal vseh svojih bralcev.

V: Kako naj v 1 Jn 2,6 hodimo, kakor je hodil Jezus?

O: To se ne nanaša na nošenje sandalov, hojo po Galileji ali druge fizične stvari. Ta metafora pomeni, da moramo živeti tako, kot bi živel Jezus, ali tako, kot bi Jezus želel, da živimo.

V: Ali Janez v 1 Jn 2,7–8 piše o stari zapovedi ali o novi zapovedi?

O: Janez nam na poetičen način pove, da piše tako o novih kot o starih vidikih stare zapovedi.

V: Zakaj Janez v 1 Jn 2,12–14 poudarja očete, mlade moške in majhne otroke?

A: Sveto pismo ne pojasnjuje, zakaj je Janez po Božji suverenosti izbral ta pesniški izraz. Vendar pa lahko vidimo, da lahko posameznik v cerkvi prevzema različne vloge, včasih tudi hkrati. Tukaj je moje mnenje.

Novi verniki (otroci) naj se osredotočijo na dejstvo, da so jim bili grehi odpuščeni, da imajo novo življenje in da so v odnosu z Bogom.

Sodelavci (mladi moški) naj se osredotočijo na to, da (notranje in zunanje) premagujejo zlega, da so močni v Gospodu in da v njih prebiva Božja beseda.

Voditelji (očetje) v vsej svoji zaposlenosti z delom in vodenjem ne smejo izgubiti izpred oči odnosa z Bogom, ki so ga imeli kot otroci.

V: Kako v 1 Jn 2,16 večina grehov sodi v te tri kategorije?

O: Upoštevajte, da tu ne gre le za grehe, ampak za grešno motivacijo, ki nas vodi v greh.

Želje mesa (sarx) se nanašajo na tisto, kar zadovoljuje naše telesne želje, bodisi seks, obžerstvo, pijanost ali droge.

Želje oči se nanašajo na tisto, kar nas vabi, naj bo to bogastvo, lepota, razkošne hiše, luksuzni avtomobili ali materialno premoženje.

Ponos življenja se nanaša na prirojeno željo mnogih, da svetu povedo: »Jaz sem nekdo, zaradi svojih lastnih dosežkov« ali »Jaz sem boljši od tebe«. Paradoksalno je, da se lahko nekdo, ki v nečem ne izstopa, počuti manjvrednega, ker misli, da je to merilo njegove vrednosti. Mnogi mladi, ki odraščajo, imajo namreč težnjo, da svojo lastno vrednost ocenjujejo na podlagi svojega videza, šolskih dosežkov ali športnih uspehov.

V: Kaj je v 1 Jn 2,16 nenavadnega pri besedi za »ponos življenja«?

O: V grščini gre za eno samo besedo, alazoneia, čeprav so potrebne tri angleške besede, da se sploh približamo njenemu pravemu, natančnemu pomenu. V Svetem pismu se uporablja le tukaj in v Jakobovem pismu 4,16.

Morda je njen natančen pomen nekje med osebo, ki je ne morete prenašati zaradi njenega ponosnega arogantnega vedenja, in osebo, ki je smešna zaradi svoje neumne neumnosti. – Takšen ne želite biti.

Tukaj je, kaj je »alazon«, po besedah grškega pisca Teofrasta.

»Alazon je takšen človek, ki bo stal na pomolu in popolnim neznancem pripovedoval, koliko denarja ima na morju, ter razglabljal o svojih naložbah, kako velike so in kakšne dobičke in izgube je ustvaril, medtem ko bo spletal svoje zgodbice, pa bo poslal svojega dečka v banko – čeprav je njegovo stanje na računu le en šiling. Če na poti uživa v družbi, bo verjetno pripovedoval, kako je služil Aleksandru Velikemu, kako se je z njim razumel in koliko okrašenih čaš je prinesel domov; ter razpravljal o azijskih obrtnikih, kako so veliko boljši od vseh v Evropi – čeprav ni bil nikoli stran od Aten. Povedal bo, da mu je bilo odobreno brezplačno dovoljenje za izvoz lesa, vendar ga ni izkoristil, da bi se izognil zlobnemu klepetanju; in da je med pomanjkanjem žita porabil več kot tisoč petsto funtov za darila potrebnim državljanom. Živel bo v najeti hiši in vsakomur, ki ne pozna dejstev, bo povedal, da je to družinska rezidenca, vendar jo namerava prodati, ker je premajhna za njegova druženja. (Teofrastove »Osebnosti«, citirano v Dodd, Johannine Epistles, str. 42).« To je iz The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 12, str. 321–322.

V: Kako je mogoče, da je v 1 Jn 2,18.22 omenjenih več antikristov?

O: Obstaja le en antikrist, vendar bo pred njim veliko manjših antikristov. Obstaja le en glavni antikrist v skladu z Matejem 24:4–5, 26; Markom 13:6, 14; Lukom 21:8; Danielom 9:26–27; 11:36–37; 2 Tes 2,3–4; in Raz 13,1–10. Vendar pa obstaja veliko manjših antikristov, kot kažejo 1 Jn 2,18.22 in 2 Jn 7. Morda obstaja povezava med tem, da ima nekdo v sebi duha antikrista (1 Jn 4,3), in tem, kar psihologi opisujejo kot mesijski kompleks.

Naslednji ljudje so bodisi sami izjavili naslednje trditve bodisi so jih drugi pripisali njim.

Tukaj je delni seznam oseb, ki so jih drugi imenovali Antikrist.

Za več informacij si oglejte razpravo o 2. Janezu 7.

V: Kako bi lahko v 1 Jn 2,19 odhod lažnih učiteljev bil travmatičen?

O: Seveda bi njihovo lažno učenje lahko nekatere zavedlo, toda ko se odločijo oditi ali ko jim je bilo rečeno, naj odidejo, bi nekateri lahko podvomili v modrost ortodoksnih voditeljev, da so zmanjšali njihovo število, ali pa bi ortodoksne obtožili, da povzročajo razdor. V delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 12, str. 324–325, se domneva, da je bil odhod lažnih učiteljev prostovoljen. Ne glede na to pa bi to lahko bilo zmedeno za nove vernike.

V: Zakaj bi Janez v 1 Jn 2,20 tukaj omenjal naše maziljenje od Svetega?

O: Obstajajo štirje verjetni razlogi.

a) Odrešitev smo prejeli zaradi maziljenja s Svetim Duhom, ko smo prišli h Kristusu.

b) Odrešitev še naprej ohranjamo, ker nas maziljenje Svetega Duha ohranja v Gospodu.

c) To ni maziljenje, da bi živeli, kakor si želimo, ampak maziljenje od »Svetega«.

d) Nekateri gnostiki, kot so naasenci, so se hvalili s posebnim maziljenjem. »Samo mi med vsemi ljudmi smo kristjani, ki izpolnjujemo skrivnost tretjih vrat in smo tam maziljeni z nemim krizmom.« (Philosophumena, zvezek 9, str. 121–122) To je citirano iz Doddove knjige Johannine Epistles, str. 61, in iz The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 12, str. 325. To bi lahko bilo preroško, sicer pa bi morda enako storili tudi proto-gnostiki.

V: V 1 Jn 2,22 je to v nasprotju z učenjem proto-gnostičnega heretika Cerintha, ki je trdil, da je »Kristus« prišel na Jezusa ob njegovem krstu in ga zapustil pred njegovo smrtjo. Na ta način Kristus (kot Bog) ne bi trpel, trpel bi le Jezus. Kateri verzi v Svetem pismu bi dokazali, da je to napačno?

O: Poleg 1 Jn 2,22 so tu še drugi verzi, ki izrecno navajajo, da bo bodisi »Kristus« bodisi »Kristus Jezus« (ne pa samo »Jezus«) trpel in umrl.

Luka 24,26: »Ali ni bilo nujno, da Kristus trpi vse to in nato vstopi v svojo slavo?«

Luka 24,46: »Tako je zapisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih …«

Apostolska dela 3,18: »Tako pa je Bog izpolnil, kar je napovedal po vseh prerokih, da bo njegov Kristus trpel.«

Apostolska dela 17:3 »… in razlagal ter dokazoval, da je moral Kristus trpeti in vstati od mrtvih. ›Ta Jezus, ki vam ga oznanjam, je Kristus,‹ je izjavil.«

Apostolska dela 26:22b–23 »Jaz [Pavel] ne govorim ničesar drugega kot to, kar so preroki in Mojzes napovedali, da se bo zgodilo: da bo Kristus trpel in da bo kot prvi vstal od mrtvih ter oznanil luč našemu ljudstvu in poganom.«

Pismo Rimljanom 3:24–25 »…odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu. Bog ga je po veri v njegovi krvi postavil za odkupno žrtvovanje…«

Pismo Rimljanom 5,6 »Kristus je umrl za nevernike.«

Pismo Rimljanom 5:8b »Ko smo bili še grešniki, je Kristus umrl za nas.«

Pismo Rimljanom 6:3 »Ali ne veste, da smo vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt?«

2 Korinčanom 1:5a »Kajti kakor se Kristusove trpljenja izlivajo na nas …«

Obstaja še več takih primerov, a misel je jasna.

Koliko od tega je bilo napisano v času Cerinta? Cerint je verjetno živel proti koncu Janezovega življenja, zato je bila takrat verjetno večina Novega testamenta (razen Razodetja) že napisana. Tudi če Cerint ni poznal drugih svetih spisov, je vedel, kaj so učili apostoli (vključno z Janezom), in se je Cerint odločil, da bo učil nekaj povsem drugačnega od tega, kar so oni govorili. Platonski Grki so verjeli, da Bog, ker je popoln, ni podvržen strastem (čustvom) ali trpljenju in da Bog ne more trpeti. Cerinthus je iznašel način, kako bi Kristus lahko bil Bog, a bi Bog kljub temu ne mogel trpeti. Mnogi so sledili Cerinthusu, ker je znal uskladiti njihovo predkrščansko razmišljanje z evangelijem. Nekaterih stvari pa se ne bi smelo usklajevati.

V: Ali je v 1 Jn 2,25 in 1 Pt 1,9 večno življenje nekaj, kar je kristjanom le obljubljeno, ali pa je nekaj, kar kristjani že imajo, kot piše v Ef 1,4?

O: Oboje. To je ponovitev razprave o Efežanom 1,13.

Sveto pismo nakazuje, da je Bog brezčasen in hkrati v času. Za brezčasnega Boga je odgovor vseh tri: preteklost, sedanjost in prihodnost.

Chuck Swindoll je napisal odlično brošuro za študij Svetega pisma o odrešitvi, v kateri obravnava te vidike.

Vidiki predznanja in predestinacije v preteklosti: Preden se je čas začel, je Bog od začetka poznal konec in vse naše dni (Psalm 139:16; Izaija 44:7; Efežanom 1:4; Titu 1:2).

Vidiki sedanjih dogodkov: Ko smo slišali besedo resnice in prosili Gospoda (Rimljanom 10,9–10), smo postali novo stvarstvo (2. Korinčanom5:17 ). Tudi Hebrejcem 4,2 in Apostolska dela 10,44 prikazujeta sedanje vidike.

Sedanji trajajoči vidiki: Ko v svojem življenju uresničujemo odrešitev, ki je v nas, Bog spreminja naša življenja (Filipanci2:12 –13; 1. Peter 2:2; Hebrejci3:14 ;4:11 ;6:11 ).

Vidiki prihodnje upanja: Hrepenimo po dovršitvi naše odrešitve (Hebrejcem9:15 , 28; Rimljanom 8:23–25; 1. Petrov 1:4–5, 9, 13; 1. Korinčanom 15:50–53; 2. Korinčanom 5:5).

V: Kaj v 1 Jn 2:28 dejansko pomeni beseda, prevedena kot »zaupanje«?

O: Grška beseda, ki je tu uporabljena, »parrhesian«, se pojavi tudi v 1. Janezu 3:21; 5:14 ter v Pismu Hebrejcem 4:16; 10:19. »Zaupanje« ni najbolj natančen prevod, saj je ta beseda v primerjavi z grško prešibka. Morda bi bil boljši prevod »trdno zaupanje« ali »zaupanje, na katerega se lahko zanesete«.

V: V 1 Jn 2,28, kakšen je glagolski čas besede, prevedene kot »brez sramu«?

O: Grščina je običajno zelo natančna v glagolskih oblikah, vendar ima ta izraz v tem konkretnem primeru lahko enega od dveh pomenov.

Srednji glas: lahko pomeni »ne sramovati se« ali »brez sramu«, ali

pasivni glas: »ne biti osramočen«

A morda veljata oba. Nekateri se lahko sramujejo tega, kar so storili na zemlji. Drugi pa, čeprav se sprva niso sramovali, jih lahko Bog osramoti zaradi tega, kar so storili.

V: Kaj je v 1 Jn 2,28 posebnega pri besedi »prihod«?

O: Ta grška beseda, »parousia«, se v Janezovih spisih pojavi le v tem verzu, vendar so Grki ta izraz dobro poznali. Ta izraz so uporabljali za opis praznovanj, ki so spremljala uradni obisk kralja.

V: Kaj točno bi v 1 Jn 3,1 pomenilo, da si sin nekoga pomembnega v antiki?

A: Pogosto bi to pomenilo vsaj pet stvari.

a) To bi pomenilo, da boš nekega dne podedoval dediščino.

b) Verjetno bi pomenilo, da bi zate zdaj dobro poskrbeli, z denarjem, hrano in streho nad glavo.

c) Pogosto je pomenilo rimsko državljanstvo in privilegije, ki jih je to prinašalo tebi in tvojim potomcem.

d) Pogosto bi to pomenilo dobro izobrazbo.

e) Lahko bi vključevalo tudi neprijeten vidik. Običajno bi ti kot učitelja ali mentorja dodelili dobro izobraženega sužnja. Učil bi te slovnice, govora, zgodovine, klasičnih del in drugih predmetov. Želel bi se učiti, saj bi mu verjetno bila dana pooblastila, da te pretepa in kaznuje, če se ne bi.

V: Zakaj 1 Jn 3,1 nakazuje, da bi lahko imeli občutek, da nas ne razumejo?

O: 1 Jn 3,1 pravi, da nas svet ne pozna in ne razume, ker ne pozna Boga. Svet pogosto ne more dojeti, kaj nas žene? Pred mnogimi leti me je sodelavec vprašal: »Če ne piješ, ne jemlješ drog ali se ne zabavaš (nemoralno), kaj potem počneš za zabavo?« Če ne slediš željam mesa, željam oči ali ponosu življenja, kaj je potem sploh vredno zasledovati?

Mi pa sledimo Bogu in ga iščemo z vsem srcem. Vemo, da bo na koncu radost, ki jo dobimo v Božji bližini, večja od vseh užitkov, ki jih lahko imamo za kratek čas na tej zemlji.

V: Ali so v 1 Jn 3,1–2 tudi kristjanke imenovane »Božji sinovi«?

O: Da. Galatijci 3,26–28 kažejo, da v Kristusu ni moškega niti ženske, ampak so vsi šteti za »Božje sinove«. Razlog za ta koncept, da so tudi ženske »sinovi« Boga, je morda v dveh stvareh.

1. V grški kulturi hčere niso veljale za enako pomembne kot sinovi.

2. Kot dediščina hebrejskega jezika v hebrejščini ni bilo besede za »otroke«, ampak je beseda »sinovi« vključevala sinove in hčere. To je v skladu s člankom v reviji Christianity Today10/27/1997 , str. 35.

Za več informacij si oglejte razpravo o Galatijcih 3:28.

V: Kako bomo v 1 Jn 3,2 podobni Jezusu?

O: Bili bomo podobni Jezusu, tako kot je odsev podoben izvirniku.

Kar zadeva značaj, smo poklicani, da bomo podobni Kristusu. V nebesih bomo brez greha.

V ljubezni do Boga ljubimo, ker nas je Bog prvi ljubil.

V ljubezni do drugih kot Kristusovi ambasadorji razglašamo Božjo ljubezen.

Čeprav nas nikoli ne bodo častili niti ne bomo postali Bog, smo Božji otroci in bomo podedovali slavo ter neizmerno bogastvo, ki ga bo Bog podelil svojim otrokom.

V: Kako se v 1 Jn 3,3 očistimo, če nas Bog očisti?

O: Čeprav ima Bog moč, imamo mi odgovornost, da dostopamo do te moči. Trditev, da je Bog čist, jaz pa grešnik, zato bom moral ostati v svojem grehu, je prav tako nebiblijska kot trditev, da lahko v tem življenju postanemo brez greha. Trditev, da je posvetitev izključno Božja stvar in da mi nimamo ničesar s tem, je prav tako nebiblijska kot trditev, da se lahko očistimo brez Boga. Pavel to protislovje dobro ponazarja v Pismo Filipljanom 2,12–13: »Zato, moji ljubljeni, kakor ste vedno poslušali, ne le v moji prisotnosti, ampak zdaj še toliko bolj v moji odsotnosti, izpeljite do konca [podobo Gospoda Jezusa] svoje lastno odrešenje z zdravo, resno pazljivostjo in trepetom, kajti Bog je Tisti, ki v vas nenehno deluje, tako v vaši želji po Njegovi volji kot v vašem izpolnjevanju te volje.« (Wuestov razširjeni prevod)

Ne očistimo se s tem, da se poskušamo osredotočiti na to, da »ne grešimo«, ali celo s tem, da se poskušamo osredotočiti na spoštovanje zakonov. Očistimo se in spoštujemo Kristusov zakon tako, da se osredotočimo na Jezusa.

V: Kakšna je v 1 Jn 3,4 razlika med grehom in brezpravjem?

O: Dejansko je greh brezpravnost. Obstajala je stara igra, imenovana Dungeons and Dragons, v kateri je lahko lik bil dober ali zlo, ter zakonit ali brezpravni. Tako je lik lahko bil »brezpravno dober« ali »zakonito zlo«. Učenje, da so ljudje lahko karkoli od tega, je v Božjih očeh nesmiselno. Če ne upoštevaš Božjih zapovedi, nisi pobožen. Tudi če upoštevaš Božje zapovedi, a ne upoštevaš Njegove zapovedi, da ljubiš svojega bližnjega, se ne slepi; tudi ti nisi pobožen. Pravijo, da v vsej gnostični literaturi nikjer ni zapovedi, da moraš ljubiti svojega brata.

V: Ali moramo biti v 1 Jn 3,4–6; 1 Jn 3,9 in 1 Jn 5,18 brez greha ali brez greha, da bi bili rešeni?

O: Ne, sicer kako bi Janez napisal 1 Jn 1,8? Geisler in Howe v knjigi When Critics Ask, str. 539, to pojasnjujeta takole: »Če prašič in jagnje padeta v blato, prašič želi ostati tam, jagnje pa želi ven. Tako vernik kot nevernik lahko pade v isti greh, vendar vernik ne more ostati v njem in se v njem počutiti udobno.« Tudi 2. Kronika6:36 pravi, da vsi grešijo.

V: V 1 Jn 3,8 sem mislil, da je Jezus prišel na zemljo, da bi umrl za naše grehe, zakaj pa je torej prišel, da bi uničil delo hudiča?

O: Oboje drži. Hudič je knez tega sveta, 1. Janezovo pismo 5:19b pa pravi, da je ves svet pod oblastjo zla. Jezus je prišel v ta sovražen svet, da bi uničil hudičevo delo s tem, da je za nas umrl na križu in vstal od mrtvih. Jezus je prišel, da bi imeli življenje (Jn 10:10).

V: Zakaj 1 Jn 3,9 pravi, da tisti, ki so rojeni iz Boga, ne grešijo, če pa 2 Krn6:36 , kaže, da so vsi grešniki? (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)

O: Čas grške besede v 1. Janezu 3:9 in na drugih mestih v 1. Janezu pomeni »nadaljujejo z grehom«. Človek pa ni potreboval znanja grščine, da bi to ugotovil. 1 Janezovo pismo 1:8 pravi, da vsi grešijo. Ne vem, zakaj je Deedat navedel 2. Kroniko 6:36, da bi poskušal postaviti 1 Janezovo pismo proti 2. Kroniki, ko pa nas 1 Janezovo pismo samo jasno uči, da vsi grešijo. Tudi 1 Janezovo pismo 2:2, 12 ter4:10 kažejo, da grešimo.

V: Če v 1 Jn 3,10,14–18, 23–24 kristjan sovraži ali ne ljubi vedno drugih, ali bo šel v pekel?

O: Obstaja razlika med tem, da nekoga ne ljubimo vedno toliko, kolikor bi morali, in tem, da ga sovražimo. Čeprav moramo sovražiti zlo (Psalm 45:7; Pregovori15:27 ), sovraštvo do druge osebe ne bi smelo biti v srcu nobenega kristjana.

Vendar pa kristjani ne ljubijo popolnoma. Pravi kristjani še vedno grešijo, nekateri pa celo hudo. Vendar se pravi kristjani kesajo za svoje grehe, kar pomeni, da jim je žal za njihove grehe, jih priznajo Bogu in se odločijo, da jih ne bodo več zagrešili.

V: Ali 1 Jn3:10 nasprotuje Božji izjavi, da je ljubil Jakoba, Ezava pa sovražil?

O: Ne, iz dveh razlogov.

1. Hipotetično gledano, četudi Bog ne bi imel absolutno nobene ljubezni do nekoga (kar je v nasprotju s Psalmom 145:8,13), Bog ni dolžan ubogati zapovedi, ki jih daje svojim stvaritvam.

2. »Ljubezen do Jakoba in sovraštvo do Ezava« je bil hebrejski idiom, ki je pokazal, da je bil Jakob bolj ljubljen in je prejel blagoslove, ki jih Ezav ni prejel.

V: Ali v 1 Jn 3,10.15 obstaja kdo, ki ga resnično preziraš ali sovražiš? Ali obstaja kdo, pri komer bi bil razočaran, če bi se pokesal in veroval v Kristusa, nato pa umrl in odšel v nebesa? Če je tako, kaj bi ti ta verz lahko sporočal?

O: Če bi bil razočaran, ko bi izvedel, da se je neka oseba pokesala in bila rešena, je to znak, da si ti tisti, ki si izgubljen, če v tvojem srcu ni Božje ljubezni. Nobena krivica, ki nam jo je kdor koli storil na zemlji, ni tako velika kot naš greh pred popolnoma svetim Bogom. A Bog nam je odpustil naše grehe in morali bi spoznati, relativno gledano, kako majhne so v resnici krivice, ki nam jih ljudje storijo. Raje bi imel, da mi ljudje storijo veliko krivic in so odrešeni, kot da mi nihče ne stori ničesar krivega in sem izgubljen.

V: Kako je v 1 Jn 3,12 Kajn pripadal hudiču? Ali zato, ker je umoril svojega brata Abela?

O: Ne piše, da je Kain pripadal hudiču zato, ker je ubil svojega brata. Piše pa, da je Kain ubil svojega brata, ker je bil hudičev sin. Kainova dejanja so pokazala, da je imel slabo srce. A zla dejanja ponavadi še utrdijo zlobno srce.

V: V 1 Jn 3,16–17, v primerjavi s povprečnim človekom na delovnem mestu ali v organizacijah, katerim pripadate, bi vas šteli za bolj ljubečega ali manj ljubečega? Zakaj je to pomembno?

O: Nekateri ljudje morda menijo, da so vsi kristjani obsodljivi, ne glede na to, kaj počnemo; a to tukaj ni pomembno; to so izjeme. Če pa vas večina ljudi ne dojema kot ljubečega, kakšno pričevanje o Božji ljubezni potem dajete? Za ljudi, ki še niso pripravljeni niti približati se krščanski skupnosti, ste morda edina Kristusova ljubezen, ki jo vidijo. Upajmo, da je tisto, kar vidijo, dobro, čisto in privlačno.

V: V 1 Jn 3,16–17 je zapisano, da v današnjem svetu ljudje morda sploh ne vedo, kaj je prava ljubezen. Kakšna je razlika med ljubeznijo in sentimentalnostjo? Kaj je ljubezen v končni fazi?

O: Sentimentalnost je imeti lepa, ljubeča čustva do Boga ali nekoga drugega. Čeprav ljubezen pogosto vključuje tudi to, je ljubezen več kot to. Ljubezen je dejanje, s katerim izražaš svojo ljubezen.

Ena stvar je, da se z nekom družiš in skupaj počneš nekaj prijetnega, na primer šport, druga pa je vedeti, da bi prišel k tebi, tudi če mu to ne bi bilo v veselje, ampak bi ti potreboval pomoč. Ko smo bili brezbožni in nevredni ljubezni, je Kristus umrl za nas, kot piše v Pismu Rimljanom 5,6–8.

Zdi se, da imaš veliko prijateljev, če je nekdo v stiku s tabo zaradi finančne koristi. Toda koliko prijateljev imaš, ki bi z teboj delili svoje materialno premoženje, tudi če bi s tem sami utrpeli izgubo, kot pravi 1. Janezovo pismo 3,17? Da bi imel takšne prijatelje, moraš biti tudi sam takšen prijatelj.

Če bi tvoj prijatelj potreboval slišati nekaj neprijetnega, bi mu to povedal ali bi raje ohranjal prijetno vzdušje? Če bi nekaj, kar rečeš, lahko ogrozilo njegovo prijateljstvo s tabo, a je zanj res pomembno, da to sliši, se moraš odločiti: ali bolj ljubiš prijateljstvo ali bolj ljubiš prijatelja? Sentimentalnost morda izgleda kot ljubezen, a se tu loči od ljubezni, ker sentimentalnost sledi temu, kar je prijetno, ljubezen pa temu, kar je najboljše za drugo osebo.

Končno 1 Janezovo pismo 3,18 pravi, da je svetopisemska ljubezen glagol dejanja in temelji na resnici.

V: Kako v 1 Jn 3,16–18 izražaš ljubezen?

O: Obstaja zgodba o majhnem otroku, ki je mami za rojstni dan kupil igračo gasilski avtomobil. Mnogi odrasli darujejo na ta način – drugim dajejo tisto, kar si sami želijo. To ni ljubezen do osebe, ampak projiciranje samega sebe na to osebo. Resnično izražanje ljubezni pomeni, da jim damo tisto, kar potrebujejo ali si želijo. Včasih moramo poiskati najboljši način, kako izraziti svojo ljubezen. Včasih tisto, kar si nekdo od nas najbolj želi, ni materialno darilo, ampak darilo našega časa.

Ampak ali ljubezen vedno pomeni, da osebi damo tisto, kar si želi – še posebej, če je alkoholik ali odvisnik od drog? Izražanje ljubezni ne pomeni le, da ljudem damo nujno potrebno, ampak tudi tiste dobre stvari, ki si jih želijo. Ljubezen je lahko tudi »stroga ljubezen«, ko jim odrečemo stvari, ki si jih želijo, celo dobre stvari, kadar je zanje najbolje, da jih v tistem trenutku ne dobijo.

V: V 1 Jn 3,16–18 lahko vidimo, kako se ljubezen izraža v dejanjih, toda kaj pomeni ljubiti v resnici? Ali je mogoče ljubiti lažno ali imeti odnos, ki temelji na pretvarjanju?

O: Ljubiti v resnici lahko pomeni, da ne ljubimo navidezno, da se ne pretvarjamo, da ljubimo nekoga zato, ker je bogat, privlačen ali ima vplivne zveze. Lahko pomeni tudi, da pred drugimi ne kažemo lažne fasade, ampak jim dovolimo, da nas ljubijo takšne, kakršni smo, z vsemi našimi pomanjkljivostmi. Ne boste se počutili zelo ljubljeni, če boste vedeli, da nekdo ljubi le lažni videz, ki ga projicirate.

Ljubezen v resnici lahko pomeni tudi, da delaš tisto, kar je najboljše za osebo, in da si iskren, tudi če to boli ali če se ti zdi, da bi to lahko ogrozilo prijateljstvo.

V: Zakaj v 1 Jn 3,20 Janez čuti potrebo, da omenja, da je Bog večji od naših src?

O: Čeprav to vsi razumemo z razumom, se ljudje včasih počutijo, da je krivda ali sramota v njihovih srcih prevelika, da bi jo Bog lahko odpustil. Janez nas opominja, da je Bog Gospod naših občutkov, in ko nekaj razglasi, je to res, ne glede na to, kako se počutimo.

V: Kako kristjani v 1 Jn 3,19–21 in 1 Jn 5,13 pridobivajo zaupanje (ali pomanjkanje zaupanja) v Boga?

A: 2 Korinčanom 13,5–6 pravi, da imamo odgovornost, da preizkušamo sebe, pa tudi učitelje, kot je Pavel, da vidimo, ali smo v veri. Obstajajo vsaj trije dopolnjujoči se načini, kako preizkušati sebe.

Vera: 1 Jn 5,9–12 pravi, da ima vsak, ki (resnično) veruje v Božjega Sina, v svojem srcu zapisano pričevanje o Božji resnici.

Ljubezen: 1. Janezovo pismo 3,16–18 pravi, da če »razumemo«, da nas je Jezus ljubil tako močno, da je za nas žrtvoval svoje življenje, lahko tudi mi ljubimo druge tako močno, da zanje žrtvujemo svoje življenje. Če nismo pripravljeni žrtvovati svojega življenja za druge, je to lahko znak, da v resnici ne »razumemo«, kaj je Kristus storil za nas.

Poslušnost: Janez 14,15.23 in 1 Janezovo pismo 3,4–7 kažejo, da če ljubimo Boga, poslušamo Jezusovo učenje. To bi lahko šteli za podskupino ljubezni, a ker nekateri poskušajo ljubiti, ne da bi bili poslušni, si to zasluži svojo ločeno točko.

V: Kako v 1 Jn 3,21 srca nekaterih ljudi obsodijo njih same?

O: Ko se preizkušamo in ugotovimo, da zaostajamo, lahko storimo eno od treh stvari. Lahko se umaknemo od Boga zaradi občutkov krivde in sramu, lahko se vdamo in poskušamo svojo pozornost preusmeriti na druge stvari ali pa se približamo Bogu, da nas ozdravi in posveti. Približajmo se Bogu (Hebrejcem 10,22), ne glede na to, kako se počutimo po tem, ko se preizkusimo.

V: Kako je v 1 Jn 3,22–23 spoštovanje Božjih zapovedi povezano z vero v ime Njegovega Sina in medsebojno ljubeznijo?

O: Lahko prosimo v veri, ne da bi nas naše srce obsojalo, in Bog nam bo dal vse, kar prosimo, ker bomo prosili za dobre stvari, saj spoštujemo Božje zapovedi in mu ugajamo. Ne piše, da imamo željo, da bi mu ugajali, ali da imamo namen, da bi mu ugajali, ampak da delamo tisto, kar mu ugaja.

V: Kaj nam 1. Janezovo pismo 3 v 1 Jn 3,24 pove o tem, kaj pomeni živeti v Bogu in Bog v nas?

O: Del sadu tega, da smo v Bogu in Bog v nas, je, da verujemo, poslušamo in ljubimo Boga, saj vemo, kako zelo nas Bog ljubi in kaj je Kristus storil za nas. Tako kot Bog ljubi druge, moramo tudi mi ljubiti druge. Vir tega, da smo v Bogu in Bog v nas, je Sveti Duh, ki ga Bog podarja vsem vernikom.

V: Ali se 1 Jn 4,1–3 nanaša na duhove ali na ljudi?

O: Ta verz velja za vsak vir učenja, naj gre za mistično sporočilo duha ali besedo človeka, bodisi izrečeno bodisi napisano. Če nekdo trdi, da govori po navdihu duha, je preizkušanje tega enako.

V: V 1 Jn 4,1, ker nekateri ljudje poskušajo najti Boga, zakaj bi Bog zavestno dopuščal lažne preroke?

O: Glede na to, kako se je Bog odločil ustvariti svet in dopustiti padli svet, Bog dopušča mnoge stvari, ki mu lomijo srce, kot kaže Matej 23,37–39. Bog nas ni ustvaril kot robote, ampak nam daje izbiro (tako izrecno kot implicitno) pri tem, ali mu bomo sledili. Tistim, ki ne želijo slediti Bogu, Bog dopušča, da Satan ustvari ponaredke, da se bodo ljudje pri svojih odločitvah počutili bolj udobno. Ampak Bog ve, kdo so Njegovi, in poskrbel bo, da se Njegovi izbranci bodisi ne bodo zapletli v eno od teh ponaredkov bodisi, če se v eno od teh ponaredkov zapletejo, se bodo vrnili. Glej tudi tri vprašanja o Habakuku 1,13.

V: Ali je v 1 Jn 4,2 vsak duh ali učitelj od Boga, če pravi, da je Jezus prišel v mesu?

O: Ne. Kot je zapisano v 1. Janezu 5:1, je to nujen, a ne zadosten pogoj za božje učitelje.

V: Če v 1 Jn 4,2 vsak duh (kar pomeni prerok), ki priznava, da je Jezus Kristus prišel v mesu, izhaja od Boga, kaj pa Mohamed? (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)

O: Deedat dodaja, da v Koranu, suri 3:45 in mnogih drugih mestih Jezusa imenujejo »Kristus«. Najprej popravimo nekaj manjših napak, nato pa se posvetimo glavni točki.

Manjša točka 1: Koran imenuje Jezusa »Masih«, kar se prevaja kot »Mesija«, kar je na nekaterih mestih enakovredno izrazu »Kristus«. V resnici pa to ni na veliko mestih.

Manjša točka 2: Drug muslimanski zagovornik, s katerim sem si dopisoval (Fareed), je zavrnil, da je Jezus Mesija. Vendar se ni strinjal le z Deedatom, ampak je Fareed nasprotoval tudi Koranu. Zato se ne morete vedno zanašati na to, kar pravi muslimanski zagovornik.

Manjša točka 3: Mnogi muslimani verjamejo v knjigo iz srednjega veka, imenovano »Barnabovo evangelij«. Toda tudi ta zanika, da je Jezus Mesija, s čimer ponovno nasprotuje tako Svetemu pismu kot Koranu.

Glavna točka: Nič ne pomaga, če Jezusa imenujemo Kristus/Mesija/Masih, če ta izraz na novo opredelimo. Stara zaveza je pokazala, da je bil Mesija Obljubljeni, Pomazani, ki nas bo rešil naših grehov. Koran ne trdi, da bi Jezus kogar koli rešil česarkoli. Mohamed sam je učil, da Jezus ne bi niti posredoval za nas, ampak bi se opravičil zaradi svojih napak. Le Mohamed bi bil tisti, ki bi posredoval za ljudi. To najdemo v hadithih v Sahih Muslim, zvezek 1, knjiga 1, št. 378, str. 129, in v Ibn-i-Majah, zvezek 5, knjiga 37, št. 4312, str. 528–530

V: Ali 1 Jn 4,2–3 govori o tem, da je Jezus imel meso pred ali po svojem vstajenju, ali oboje?

O: Oboje. Po navedbah iz knjig When Cultists Ask, str. 298, in When Critics Ask, str. 539–540, Janez v grščini uporablja perfektni čas („je prišel“). Perfektni čas pomeni preteklo in trajajoče dejanje ali stanje. V 2. Janezovem pismu 7 Janez pravi, da zavajalci nočejo »priznati prihoda Jezusa Kristusa v mesu«, pri čemer v grščini uporablja sedanjik.

Tudi Luka 24:39; Janez 2:19–22; 20:26–27 ter Apostolska dela 2:30–31 kažejo, da je imel Jezus po svojem vstajenju fizično telo.

V: Kdo so v 1 Jn 4,4 tisti »oni«, ki jih kristjani premagajo?

O: To se ne nanaša na neosebne boje ali grehe; to je osebno. To se ne nanaša le na lažne preroke, ampak predvsem na duhove, ki stojijo za lažnimi učitelji. Prepoznati in premagati moramo vero v te lažne duhove, prav tako kot moramo premagati druge skušnjave.

V: Kakšno je v 1 Jn 4,5 stališče sveta?

O: Svet ima več nasprotujočih si pogledov, vendar na splošno velja, da lahko vsakdo stori tisto, kar se mu zdi prav v lastnih očeh. Ena od različic tega je, da lahko to stori, dokler s tem ne škoduje drugim na očitni način. Drugi pogled je »YOLO« – živiš le enkrat, zato si zdaj privošči vse užitke, ki jih lahko. Tretji pogled je, da ne smeš soditi nobenega drugega pogleda – razen krščanstva.

V: Zakaj v 1 Jn 4,5 svet bolj posluša lažne učitelje kot kristjane?

O: Poslušajo jih, ker so zavedeni ali pa se sami zavajajo na tri načine: z razumom, čustvi in voljo.

Razum: Glede na njihove predpostavke in prepričanja je morda smiselneje živeti za sedanjost. Nekateri nekristjani so zelo skeptični; želijo verjeti, da nič ni niti približno gotovo, zato živijo svoje življenje tako, da »se zavarujejo«. Kot je zapisano na eni majici: »Življenje je negotovo, zato najprej pojej sladico.« Drugi nekristjani so drugačni; so izjemno lahkoverni in verjamejo v stvari, v katere ne bi smeli verjeti. Če bi bilo kaj lažno, bi se njihov sistem prepričanj sesul, zato ne želijo, da bi bilo lažno.

Čustva: V nekatere stvari je prijetneje verjeti kot v druge. Če se dve stvari štejejo za enako resnični, bi nekateri trdno verjeli v tisto prijetnejšo, zgolj zato, ker je prijetnejša.

Volja: Nekateri ljudje se zavestno odločijo, da bodo verjeli v nekaj ali da bodo del nečesa. V Utahu so bili nekateri mormoni, ki niso verjeli, da je mormonizem resničen. A so bili še vedno mormoni, ker bi jih, če bi odšli, zapustila žena in odnesla otroke. Če nekdo zapusti mormonizem, bi ga lahko mormonski šef odpustil ali pa morda ne bi dosegel toliko prodaje mormonskim strankam. V islamu je v skladu s šeriatskim pravom določeno, da mora biti moški, ki zapusti islam, usmrčen, če se ne vrne. Nekateri muslimani menijo enako tudi za ženske, drugi pa pravijo, da ne, da bi jo morali le zapreti za nedoločen čas.

V: V 1 Jn 4,7 piše, da je Bog ljubezen – ali to ne pomeni, da je ljubezen Bog in da je vse, kar storimo iz ljubezni, avtomatično storjeno za Boga, kot trdijo krščanski liberalci?

O: Ne. Kot je dejal neki kristjan: »Naša kultura je resnico, da je Bog ljubezen, obrnila na glavo in iz ljubezni naredila svojega boga.« Kar se stori iz ljubezni do denarja, ni storjeno za Boga, kot kaže Matej 6,24. Primer tega, da je zlo ljubiti ljudi bolj kot Boga, je v Mateju10:37 , kjer Jezus pravi: »Kdor ljubi svojega očeta ali mater bolj kot mene, ni mene vreden; kdor ljubi svojega sina ali hčer bolj kot mene, ni mene vreden.«

V: Kako v 1 Jn 4,9 živimo skozi Jezusa?

O: To velja vsaj na štiri načine.

Že zdaj na zemlji bomo živeli v zavesti, da smo namenjeni v nebesa. Nehali bomo početi stvari, ki Bogu niso všeč, nehali bomo govoriti stvari, ki jih On ne bi hotel, da govorimo, in si bomo želeli živeti tako, da Mu bomo ugajali. Ne gre le za to, da Mu bomo poslušni, ampak ga bomo tudi ljubili. Sami tega ne moremo storiti, ampak živimo skozi Jezusa po Svetem Duhu, ki prebiva v nas.

Po smrti nimamo nobene lastne pravice ali zaslug, da bi šli v nebesa. Toda Jezus je za nas plačal odkupnino in skozi Njega imamo pravico, da večno živimo z Njim, sedeč skupaj s Kristusom (Efežanom 2:6).

Naša preteklost je izbrisana. Lahko živimo brez občutka krivde za stvari, ki smo jih storili v preteklosti. Če to, kar si storil, ni tako zlo kot to, kar je storil Savel iz Tarza (preden je postal Pavel), potem lahko tudi ti doživiš svobodo od krivde, ki jo je imel Pavel.

Drugi naj vidijo našo poslušno ljubezen do Boga, tudi takrat, ko ne oznanjamo evangelija. Prav tako moramo sprejemati druge vernike, tako kot nas je Kristus sprejel (Rimljanom 15,7), in nikogar ne smemo gledati s svetovnega vidika (2 Korinčanom 5,16).

V ponižnosti vidimo, da hranimo večne zaklade v glinastih posodah (2 Korinčanom 4,7). Nimamo se s čim hvaliti zaradi tega, kar smo storili (Filipancem 3,4–7), ampak se lahko hvalimo le s tem, kar je Kristus storil prek križa (Galatcem 6,14).

V: Ali moramo v 1 Jn 4,10 skrbeti za to, da ljubimo Boga, saj ima pobudo Bog?

O: 1 Janezovo pismo 4,10 ne more pomeniti, da nam ni treba ljubiti Boga, saj bi bilo to v nasprotju s 1 Janezovim pismom 4,19–21. Poleg tega se tako kalvinisti kot nekalkvinisti strinjajo, da predestinacija v Pismu Efežanom 1,5 in drugod ne pomeni, da verniki ne ljubijo Boga, kar bi bilo v nasprotju s Svetim pismom.

Nasprotno, tako 1. Janezovo pismo 4:10 kot 4:19 na dva dopolnjujoča se načina prikazujeta vrstni red in pobudo. Ko je bilo človeštvo izgubljeno, nevedno in brez ljubezni do Boga, nas je Bog ljubil in poslal Jezusa, da umre za nas. Ko smo se posamezno ne zanimali za Boga ali smo bili celo njegovi aktivni sovražniki, nas je Bog še vedno ljubil prvi. Ideja, da Bog ljubi tiste, ki ga ljubijo prvi, zaradi njihove ljubezni do njega, je v 1. Janezu 4,10 in 19 popolnoma obrnjena na glavo.

V: Kako je mogoče, da v 1 Jn 4,12 nihče ni videl Boga razen Jezusa, če je Izaija v Izaiju 6,1 videl Gospoda?

O: V 1. Janezu4:12 , nihče ni videl Boga v mesu, razen Jezusa, ki se je razodel na zemlji. V Izaiju 6 se to razume kot videnje. Toda celo v tem videnju se je Izaija počutil uničenega zaradi bližine Božje svetosti in svoje grešne narave.

V: Kako v 1. Janezovem pismu 4,13–15 živimo v Bogu in Bog v nas?

O: Tu gre za vzporedne izraze.

Živimo v Bogu: Naše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo Kristus razodel, se bomo razodeli tudi mi. (Kološanom 3,3–4) Tistim, ki so svoje življenje izročili Bogu, Bog deli svoje življenje z njimi.

Bog živi v nas: Bog živi v nas prek Svetega Duha, ki se imenuje tudi Kristusov Duh. Mi smo kot Njegove roke na zemlji in Kristusov izraz za druge. Bog živi v nas in lahko vidi stvari tako, kot jih doživljamo mi.

V: Zakaj misliš, da nas je Bog ustvaril v 1 Jn 4,13–15, če je že imel angele in živali?

O: Za razliko od angelov in živali se pravi, da so le moški in ženske ustvarjeni po Božji podobi. Mi lahko na omejen način odražamo nekatere Božje lastnosti, kot je ljubezen. Bog lahko prebiva v nas, tako da lahko do neke mere doživlja tisto, kar doživljamo mi, in vidi svet skozi naše oči.

Za svojo slavo: Bog je ustvaril svoje otroke za svojo slavo. Izaija 43,7; 61,3.

Ljudje, ki jih je treba ljubiti: Bog nas zelo ljubi. Psalm 145:9,17; 1 Janezovo pismo 3:1.

Da bi bili Njegovi otroci: 1 Janezovo pismo 3:1–2; Pismo Galatcem 3:28, Pismo Rimljanom 8:15–17

Da prebiva v nas: 1 Janezovo pismo 4:12–16; Rimljanom 8:9–11

Bog želi, da nihče ne propade. Ezekiel 18:23,32; 33:11; 2. Petrov 3:9. Vendar pa Bog ne obžaluje, da je ustvaril tiste, ki se, če imajo priložnost, prostovoljno odločijo, da ga zavrnejo. Bog je vnaprej vedel, da bodo grešili, in se kljub temu odločil, da ne bo posegel v njihovo izbiro ali jih »razustvaril«.

Morda je del razloga, zakaj se je Bog odločil ustvariti bitja po svoji podobi, podoben razlogu, zakaj se starši odločijo imeti otroke. Da, otroci bodo dragi, zaradi plenic in hrane, in da, otroci bodo povzročali bolečino v srcu s svojimi boleznimi, ranami in neposlušnostjo, toda kljub vsemu temu je zaradi ljubezni vse to vredno truda.

V: Kako se v 1 Jn 4,17 razlikuje »nepopolna ljubezen« od ljubezni, ki je v nas popolna ali izpopolnjena?

O: Ljubezen je lahko nepopolna v poznavanju ali nepopolna v predanosti, a ti dve stvari pogosto gresta z roko v roki.

Poznavanje pomaga dopolniti ljubezen: Človekova ljubezen do Boga lahko raste, ko več ve o Bogu, o Njegovi skrbi zanj in o Njegovih dragocenih obljubah. Ko boš Boga ljubil bolj, boš želel svojo ljubezen bolj izraziti s svojo predanostjo, da bi Mu ugajal.

Zavezanost pomaga dopolniti ljubezen: če je človek zavezan k ljubezni do nekoga, bo ravnal v skladu s tem. Običajno bodo čustva sledila.

Brezpogojna ljubezen: Boga in druge lahko ljubimo pogojno. Nekateri so zapustili vero, ker so hoteli slediti Bogu – dokler so jim razmere ustrezale. Dobro je, da Job ni bil tak. Nekateri bi sledili Bogu, dokler jim Bog ne bi vzel zakonca. Dobro je, da Ezechiel in Hudson Taylor nista bila takšna. Nekateri bi sledili Bogu, dokler bi Bog njihovo družino ščitil pred zlobnimi ljudmi. Dobro je, da Corrie ten Boom ni bila takšna. Morda bomo spoznali, da v sebi nimamo niti brezpogojne ljubezni do Boga niti brezpogojne ljubezni do drugih, vključno s tistimi, ki so nam storili krivico. Morda bomo spoznali, da nismo sposobni ljubiti brezpogojno, če Bog ne ljubi skozi nas.

V: V 1 Jn 4,18 piše, da »popolna ljubezen izganja strah«, zakaj pa moramo v 2 Kor5:11 strahovati Boga?

O: Obstajata dve vrsti strahu.

Boga moramo strahovati s strahom, ki je združljiv z ljubeznijo. Kristjani bi morali strahovati Boga v smislu, da ga občudujemo in spoštujemo njegovo pravičnost, modrost in moč. Naš strah bi moral biti takšen, da nas vodi k hvaljenju Boga, kot je zapisano v Psalmu 22,23. Ker ni mogoče doseči večnega življenja brez Božje milosti, ima Bog nad vsemi veliko večjo moč kot le nad fizičnim življenjem in smrtjo.

Nekateri verzi, ki poudarjajo pravi način strahovanja pred Bogom, so Job 28,28; Ps 15,4; 34,11; 40,1–3; Pregovori 1,7; 2,4. Nekateri verzi, ki kažejo, da je narobe, če se Boga ne bojimo, so Ps 55,19; Pregovori 1,29; 9,10; 10,27; 15,33; in Jeremija 2,19.

Nikogar drugega ne smemo strahovati. David v Psalmu 3:6 ni strahoval svojih sovražnikov. Psalm 23:4 pravi, da se ne smemo strahovati zla, Psalm 27:1–3 pa pravi, da se ne smemo strahovati drugih. Drugi verzi so Ps 46:2; 49:5; Pregovori 29:25.

V: Zakaj je v 1 Jn 4,19–20 nemogoče iskreno reči, da ljubiš Boga, če sovražiš svojega brata?

O: Sveto pismo tega izrecno ne navaja, vendar bi za to lahko obstajalo nekaj razlogov.

Relativna težava: Če nismo sposobni ljubiti svojih krščanskih bratov in sester, ki jih lahko vidimo, se jih dotaknemo in se z njimi neposredno pogovarjamo, bi bilo še težje ljubiti Boga, ki ga (še) ne moremo videti, se ga dotakniti in se z njim pogovarjati iz oči v oči.

Kar je v nas: Če nam Božji Duh daje ljubezen do drugih, mi pa te ljubezni do drugih nimamo, bi to pomenilo, da v nas ni Božjega Duha in da nismo odrešeni.

V: Kako naj v 1 Jn 4,20–21 ljubimo druge?

O: Druge moramo ljubiti na skoraj vsak način. Ljubiti moramo z dejanji, ne le z besedami (Jakob2:14 –16), žrtvovalno in tako, kot nas ljubi Bog (1. Janezovo pismo4:19 ). Ljubezen je najpomembnejša med krščanskimi vrlinami (1. Korinčanom 13, zlasti verzi 1–3, 13).

Edini način, na katerega ne smemo ljubiti, je, da kogar koli, celo lastno družino, ljubimo bolj kot Boga. Če nas naša domnevna ljubezen do nekoga pripelje do tega, da ne poslušamo Boga, potem je to zgrešena ali napačna ljubezen.

V: Ali 1 Jn 5,1 pomeni, da bo vsak, ki verjame, da je Jezus Mesija, šel v nebesa?

O: Ne. Kot v 1 Jn 4,2 je to nujen, a ne zadosten pogoj za to, da si vernik. Zanimivo je, da grški jezik nima ene, ampak dve besedi za »verovanje«. Ena beseda se v Svetem pismu uporablja za zaupanje, ki temelji na življenjski odvisnosti, druga pa za zgolj intelektualno soglasje.

V: Ali se v 1 Jn 5,1b izraz »tisti, ki so rojeni iz Njega« nanaša na Jezusa ali na druge vernike?

O: Čeprav je res, da bi tisti, ki ljubijo Očeta, morali ljubiti tudi Jezusa, ta verz tega ne pravi. To se nanaša na druge vernike iz treh razlogov.

1 Jn 4,20 postavlja v nasprotje ljubezen do Boga in sovraštvo do brata

1 Jn 4,21 zapoveduje vsem, ki ljubijo Boga, naj ljubijo svojega brata.

1 Jn 5,2 pravi, da moramo ljubiti Božje otroke (v množini).

Torej 1 Janezovo pismo 5:1b, ki je vstavljeno med konec 4. poglavja in 1 Janezovo pismo 5:2, obravnava isto temo kot drugi verzi. Komentatorji se zdijo enotni v mnenju, da se to nanaša na druge vernike.

V: Kako v 1 Jn 5,1b vsak, ki ljubi Očeta, ljubi tudi »tiste, ki so rojeni iz Njega«?

O: Oče nas ljubi, in če ljubiš Očeta, boš ljubil tiste, ki jih On ljubi. Jezus nam zapoveduje, naj ljubimo svoje brate in sestre.

Moramo biti eno (Jn 14,20). Moramo doseči popolno edinost (Jn 17,23), da bo svet spoznal, da je Oče poslal Jezusa. Ne smemo poskušati ustvarjati edinosti, ampak moramo ohranjati edinost Duha (Ef 4,3). Nazadnje, če gledamo praktično: če boš večnost preživel v nebesih z vsemi svojimi brati in sestrami v Kristusu, se raje že zdaj nauči, kako jih imeti rad in jih ljubiti!

V: Zakaj sta v 1 Jn 5,3–4 ljubezen do Boga in poslušnost njegovim zapovedim tukaj tako tesno povezani?

O: Janez le ponavlja, kar je Jezus rekel v Janezu 14,21,23–24. Če ne želite izkazovati svoje ljubezni, se lahko sprašujemo, ali sploh imate ljubezen. Eden od glavnih načinov, kako izražamo svojo ljubezen do Boga, je spoštovanje njegovih zapovedi. Če kdo reče, da živimo v milosti in zato ne moremo spoštovati ničesar, česar ne želimo, mu povejte, da mora ponovno prebrati 14. poglavje Janezovega evangelija.

Iz tega sledi tudi vprašanje o starozaveških zakonih. V mnogih zakonih lahko prepoznamo modrost, ki se nanaša na higieno, ohranjanje njihove identitete kot naroda itd. Vendar pa ne smemo dopustiti, da bi nas te stvari zaslepile pred dejstvom, da nekateri zakoni in obredi niso imeli nobenega naravnega namena, ki bi koristil ljudem. Šlo je namreč za to, kar jim je Bog dal, da bi lahko skozi svojo poslušnost izkazovali svojo ljubezen do Njega. Danes si ne pustimo rasti dolgih las na straneh glave, ne praznujemo novih mesecev in ne darujemo živalskih žrtvovanj, toda še vedno izražamo svojo ljubezen s poslušnostjo zapovedim, ki nam jih je Bog dal danes.

V: Kaj je v 1 Jn 5,4–5 tista zmaga, ki je premagala svet?

O: Naša zmaga ima tri dele: osvojitev zmage, razglasitev zmage in uresničitev zmage. Kristus je s svojim vstajenjem osvojil zmago svojega ljudstva nad grehom. Tudi mi razglasimo svojo zmago, ko sprejmemo Kristusa, in jo pokažemo svetu s krstom. To zmago uresničimo v tem življenju s svojim zmagovitim bojem proti grehu.

V: Kaj sta v 1 Jn 5,6 voda in kri, s katerima je prišel Jezus?

O: Preden odgovorimo na to vprašanje, se najprej pogovorimo o tem, kako naj nanj odgovorimo. Ni nam treba iskati kakšne simbolike, ki bi bila vernikom iz prvega in drugega stoletja nejasna; to bi bila simbolika, ki bi jo razumeli. Drugič, lahko poiščemo podobno simboliko v Janezovih spisih, na primer, da moramo biti rojeni iz vode in Duha v Jn 3,5, ter da Jezus daje živo vodo v Jn 4,10. Tretjič, lahko razmislimo, proti komu Janez govori v preostalem delu knjige – proti proto-gnostikom, ki so zanikali, da je Jezus Kristus prišel v mesu (1 Jn 4,2).

Odgovor je, da je Jezus prišel po krvi, v mesu, in da je bilo to meso krščeno z vodo. Cerinthus je hotel ločiti človeškega Jezusa od božanskega Kristusa, toda Janez v 1. Janezovem pismu 5:6 poudarja, da ni šlo le za Jezusa, ne le za Kristusa, ampak za Jezusa Kristusa brez kakršne koli ločitve. Tertulijan (198–220 n. št.) je bil prvi znani učitelj te nauke.

Kar zadeva druga stališča, je Avguštin iz Hipona dejal, da se to nanaša na kri in vodo, ki sta iztekli iz Jezusovega boka v 1. Janezu 19,34. Kalvin in Luter sta menila, da se to nanaša na naš krst z vodo in na naše prejemanje Gospodove večerje. Plummer in Candlish sta dejala, da se to nanaša na starozaveške krvne žrtve in vodo za očiščenje. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 12, str. 350. Na str. 353 je dodano, da ne glede na to, kaj to pomeni v 1 Janezovem pismu 5:6, se v 1 Janezovem pismu 5:8 voda in kri nanašata na krst in Gospodovo večerjo.

V: Ali je bil 1 Jn 5,7–8 dodan Svetemu pismu?

O: To je bil dodatek, ki ni bil v izvirnih rokopisih. Kot pravi Splošni uvod v Sveto pismo, str. 484: »Dejansko sprejemanje daljšega besedila kot pristnega dela besedila 1. Janezovega pisma krši skoraj vsa glavna pravila tekstne kritike.« Vendar kristjani, ki dajejo prednost verziji Kralja Jakoba, na splošno sprejemajo ta odlomek, in tukaj so argumenti obeh strani.

Stališče, da je bil dodan kasneje: Najprej bomo pogledali rokopise, ki vsebujejo 1. Janezovo pismo in tiste, ki ga ne vsebujejo, nato pa cerkvene pisatelje, ki se nanj ne sklicujejo.

Svetopisemska rokopisa in rokopisne družine, ki vsebujejo 1. Janezovo pismo 5:6–9, vendar ne vsebujejo tega dodatka.

Vaticanus [B] 325–350 n. št.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Alexandrinus [A] okoli 450 n. št.

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Sirski

nekateri armenski [Arm] iz 5. stoletja

etiopščina [Eth] okoli leta 500 n. št.

gruzinščina [Geo] iz 5. stoletja

Bizantinski lekcionar (K, L, P)

arabščina

slovanska

048 izvirnik, 33, 81, 322, 323, 436, 945, 1067, 1175, 1241, 1243, 1292, 1409, 1505, 1611, 1735, 1739, 1846, 1881, 2138, 2298, 2344, 2464,

Psi, 1844, 1852 imajo nekoliko drugačno slovnično končnico za »pričevanje«.

L833 ima »krst« namesto »voda«

Amiatinusova latinska Vulgata, prva polovica 8. stoletja

Codex Fuldensis, latinska Vulgata, 546 n. št. (najstarejša Vulgata)

Vallicellianus, latinska Vulgata, 735–804 n. št.

Naslednji cerkveni pisci citirajo iz 1. Janezovega pisma ali razpravljajo o Trojici, vendar nikoli ne omenjajo tega dodatka.

Irenej (182–188 n. št.) se sklicuje na 6 verzov v 1. Janezovem pismu

Tertulijan (198–220 n. št.)

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.)

Hipolit (222–235/6 n. št.)

Origen (225–254 n. št.)

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) Zanimiva pa je opomba gama na strani 323 v 7. zvezku druge serije dela The Nicene and Post-Nicene Fathers. V njej med drugim piše: »Menilo se je, da jih [dodatne besede] je citiral sv. Ciprijan v svojem delu o enotnosti Cerkve; in ta citat, če bi bil resničen, bi bil izredno pomemben, saj bi njihov sprejem pomaknil na zgodnejši datum. Vendar pa Tischendorf (Gk. Test., Ed., viii, ad. Loc.) navaja razloge za domnevo, da je navedba le navidezna in da v resnici gre za zadnji del 8. verza.«

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.) se pri dokazovanju Trojice sklicuje na ta verz, vendar brez tega dodatka. »Kaj pa Janez, ko v svojem katoliškem pismu pravi, da so trije, ki pričajo: Duh, voda in kri?« V delu O Svetem Duhu, poglavje 19, str. 323–324 (Očetje nicejski in postnicejski, druga serija, zvezek 7) bi Gregor seveda lahko citiral ta dodatek, če bi ga v svojem Svetem pismu poznal.

Tudi Ambrož iz Milana (340–397 n. št.) je pri razpravi o Svetem Duhu in Trojici citiral 1 Janez 5,6, 1 Janez 5,7 pa ni citiral. Edina razumna razlaga je, da tega tam ni bilo.

Tudi Avguštin iz Hipona se sklicuje na 1. Janezovo pismo brez teh verzov.

Quodvultdeus (okoli 453 n. št.)

Zato je bil dodan v Kraljevo Jakovo verzijo, Vulgato in v verska dela, ki so se začela pojavljati okoli leta 380 n. št.

Današnji Priročnik za reševanje težav v Svetem pismu, str. 50–52, omenja, da je bil ta verz naveden le v osmih grških rokopisih. Najpomembneje pa je, da je bil v štirih od teh osmih zapis v robnem opombi, ne pa v besedilu. Z drugimi besedami, šlo je za opombo, ki jo je nekdo dodal v robno opombo, tako kot si danes kristjani delajo opombe. Sčasoma je nekdo to opombo iz robne opombe prepisal v besedilo. Poleg tega, čeprav so cerkveni pisci obširno citirali 1. Janezovo pismo in veliko pisali v zagovor Trojice, ni niti eden od njih citiral 1. Janezovo pismo 5,7–8 za zagovor Trojice. Odlomek manjka tudi v sirščini, koptskem jeziku, armenskem jeziku, etiopščini, arabščini, slovanskem jeziku in očitno v vseh jezikih razen v latinščini. Vendar pa ga ni niti v zgodnji obliki stare latinščine/italike niti v Vulgati, kot jo je izdal Jeronim, v skladu z delom A Textual Commentary on the New Testament, 2. izdaja, str. 648.

Tako knjiga *When Critics Ask* (str. 540–541) kot knjiga *The Complete Book of Bible Answers* (str. 73–74) dodajata, da je edini razlog, zakaj se ta odlomek sploh pojavlja v katerem koli poznejšem grškem rokopisu, ta, da je bil Erasmus pod pritiskom, naj ga vključi v svojo tretjo izdajo grškega Novega testamenta iz leta 1522. Erazem sam ga je izpustil v svoji prvi in drugi izdaji iz let3/1/1516 in 1519. Erazem je dejal, da ga bo vključil le, če bi se našel vsaj en grški rokopis, v katerem bi bil naveden. Po tem, ko je Erazem izdal svojo drugo izdajo, je bil tak rokopis najden. Imenuje se Codex Gregory 61, prepisal ga je frančiškanski menih po imenu Froy (ali Roy), nastal pa je leta 1520 (upoštevajte datum). Ker Erasmus ni vedel za ta vir, jo je dodal v svojo tretjo izdajo leta 1522, ker je katoliška cerkev želela, da se jo doda. Tiskar Fayerabend jo je leta 1574 dodal v Lutherjevo Biblijo.

Grški učenjak Bruce Metzger v delu »Textual Commentary«, druga izdaja, str. 715–716, ponuja obširnejšo razpravo.

Povzetek poznejšega stališča: V delu »General Introduction to the Bible« (Splošni uvod v Sveto pismo), str. 484, piše: »Dejansko sprejetje daljšega besedila kot pristnega dela besedila 1. Janezovega pisma krši skoraj vsa pomembna pravila tekstne kritike.«

Prvotno stališče: Treba je priznati, da so trije najzgodnejši grški rokopisi, ki vsebujejo 1 Janezovo pismo 5,7–8, datirani v 10., 12. in 14. stoletje, da ta odlomek ni bil v bizantinski družini rokopisov in da ga ni bilo niti v izvirni latinski Vulgati. Nahaja se v naslednjih minuskule:

Kodeks Gregory 61 (1520/1521 n. št., delo frančiškanskega meniha Froyja/Royja iz Oxforda). Imenovan tudi Codex Montfortianus. (Rokopisi 61 in 629 imata nekoliko drugačno besedilo kot ostali.) Napisan je bil potem, ko je Erasmus dejal, da tega ne bo vključil v svojo Biblijo, razen če mu ne predložijo grškega rokopisa, v katerem je ta odlomek. Ta je bil Erasmusu predložen kot »starejše« grško besedilo, zato ga je Erasmus nato nerad vključil.

88variant – rokopis iz 12. stoletja, 1 Janezovo pismo 5:7–8 pa je bilo dodano kasneje v 16. stoletju z rokopisom iz Neaplja

221varianta – drugačno besedilo, dodano rokopisu, ki izvira iz 10. stoletja in se zdaj nahaja v Oxfordu

429variant – različica, dodana rokopisu iz 16. stoletja v Wolfenbüttelu

629 – iz 14. stoletja v besedilu, ni drugačna različica

636variant – različica, dodana rokopisu iz 16. stoletja v Neaplju

918 – rokopis iz 16. stoletja v Escorialu, Španija. V besedilu, ni različica besedila

2318 – rokopis iz 18. stoletja v Bukarešti, Romunija. V besedilu, ni različica besedila

w110 – 16. stoletje, kopija Ximenesove Complutenske večjezične Biblije, izdane leta 1514.

V štirih od zgoraj navedenih rokopisov je bila navedena na robu kot kasnejši dodatek, ne pa v glavnem besedilu. Z mogočo izjemo rokopisa 629 ni bila navedena v nobenem znanem grškem rokopisu iz časa pred Erasmusom.

Latinska Vulgata iz Cavensa (Španija, 9. stoletje)

Toletanska latinska Vulgata (10. stoletje)

Nekateri armenski [Arm] iz 5. stoletja

Drugo najzgodnejše mesto, kjer se pojavi, je v delu Liber Apologeticus, ki ga je okoli leta 385 n. št. napisal bodisi španski heretik Priscillian bodisi njegov privrženec škof Instantius.

Najdemo ga tudi v spisih Varimaduma (380 n. št.)

Anonimni traktat o ponovnem krstu (250/4–256/7 n. št.), poglavje 18, v delu Ante-Nicene Fathers, zvezek 5, str. 677, se sklicuje na 1 Janezovo pismo 5:8. V opombi pa je navedeno, da citira latinsko formulacijo, ne grško.

V spisih Speculum (5. stoletje).

Janez Kasijan, oče polpelagijanske zmote (435 n. št.).

Častitljivi Beda

Najdemo ga v različnih italskih različicah in v Klementinski različici latinske Vulgate. »Pričevanje na zemlji: Duh, voda in kri, in ti trije so eno v Kristusu Jezusu. In ti trije pričujejo v nebesih: Oče, Beseda in Duh.«

Enciklopedija biblijskih težav, str. 375, navaja, da je bil ta odlomek že v 5. stoletju prisoten v stari latinski/itališki različici ter v zelo pozni minuskuli iz leta 635 v robnem zapisu.

V srednjem veku je bil ta izraz prisoten v latinski Bibliji in v verziji kralja Jakoba, katoliška cerkev pa ga je sprejemala več kot 900 let. V grški in vzhodnih cerkvah pa ga nikoli niso sprejeli.

V: Ali 1 Jn 5,6–8 pomeni, da Sveti Duh, ker je priča skupaj z vodo in krvjo, ni živo bitje?

O: Ne. Priča je lahko tako živo bitje kot tudi neživi predmet. Pogosta napaka sekt je, da ker ima Sveti Duh mnoge lastnosti, ki jih človek nima, zato (po nekoliko prisiljeni logiki) Sveti Duh ne more imeti osebnosti. 1 Jn 5,6–8 kaže, da obstajajo trije pričevalci dejstva, da je imel Jezus fizično telo. Kri se nanaša na njegovo križanje, Duh pa je notranje pričevanje za kristjane. Voda se nanaša bodisi na Jezusov krst pri Janezu bodisi morda na vodo, ki obdaja novorojenčka ob rojstvu.

V nadaljevanju so navedena različna dejstva, ki nam jih Sveto pismo uči o osebnosti Svetega Duha.

Parakletos (Tolažnik, tisti, ki je ob nas). Janez 14,16.26; Janez 15,26

Pozna najgloblje misli Boga 1 Korinčanom 2:10–11

Govori nam. Apostolska dela 13:2, Hebrejcem 3:7

Nas opominja. Janez 14:26

Je kot starš, zato ne bomo sirote (v grščini »orphanos«). Janez 14:18

Nas vodi. Janez 16:13

Nas uči. Janez14:26 1 Korinčanom 2:13

Živi v nas. 1 Kor3:16 , 2 Timotej1:14 , Rimljanom 8:9,11, Efežanom 2:22

V naših srcih. 2 Korinčanom1:22 Galatijcem 4:6

Zastopa nas (neživi predmeti ne molijo in ne posredujejo). Rimljanom 8:26–27

Lahko ga užalimo. Hebrejcem 10:29

Priča o Kristusu. Janez 15:26

Ima razum. Rimljanom 8:27

Lahko se žalosti. Izaija 63:10, Efežanom 4:30

Odloča se. 1 Korinčanom 12:11

Ima ljubezen. Rimljanom 15:30

Zna misliti, da so stvari dobre. Apostolska dela 15:28

Raziskuje globoke Božje stvari. 1 Korinčanom 2:9–10

Stoka (in se tako skrbi) za nas. Rimljanom 8:26

V: Ali v 1 Jn 5,7–8 NIV ne verjame v Trojico, ker v njej ni teh besed?

O: Ne, to je obrekljiva laž.
Ena od tem razprave je, ali naj bo 1 Janez 5,7–8 v naših Biblijah ali ne. Druga tema razprave je, ali NIV zanika Trojico ali ne.
    Na žalost je napačno trditi, da NIV ne verjame v Trojico, in sicer iz dveh razlogov.

1) Če bi nekdo natisnil Sveto pismo, v katerem bi v 1. Janezu 5,7–8 pisalo: »tiskana Sveta pisma so v redu«, in bi vi [pravilno] rekli, da tega ne bi smelo biti v Svetem pismu, ker ga zgodnji rokopisi Novega testamenta niso vsebovali, ali to pomeni, da ste proti tiskanim Svetim pismom? Ali verjamete v neko izjavo ali ne, je nekaj drugega kot to, ali je bila ta izjava na določenem mestu v Svetem pismu.

2) Prevajalci NIV so bili vsi trinitari, ki so verjeli, da je Sveto pismo Božja beseda. (Mimogrede, mnogi prevajalci RSV so bili sporni.)
3) Upam, da ne misliš, da je 1 Janezovo pismo 5,7–8 EDINI dokaz o Trojici v celotni Bibliji. Drugi verzi, ki poučujejo o vidikih Trojice (en neločljiv Bog, tri različne osebe, enake v časti in naravi, a z različnimi vlogami itd.), so navedeni na mnogih mestih, in NIV jih vsebuje.

4) 1 Janez 5,7–8 ni v nobenem zgodnjem rokopisu Novega testamenta. Nahaja se le v skupno 8 grških rokopisih (vključno s
srednjeveških), od katerih je v štirih naveden ne v besedilu, ampak na robu.

5) 1 Janez 5,7–8 ni v bizantinskem lekcionarju (K, L, P), zato upam, da ne mislite, da tudi bizantinski lekcionar zanika Trojico. Dejansko, razen teh štirih, tega ni v nobenem grškem, armenskem, sirskem, etiopskem, koptskem ali celo zgodnjem rokopisu Vulgate – ali torej vsi ti rokopisi ne verjamejo v Trojico?
6) Nazadnje, mnogi zgodnji cerkveni pisci so pisali o Trojici in so za njeno utemeljitev uporabili praktično vsak verz, ki ga je bilo mogoče najti. A nobeden od njih ni uporabil 1 Janez 5,7–8. Cerkveni pisci, ki so dokazovali Trojico iz Svetega pisma (seveda brez uporabe 1 Janez 5,7–8); očitno Tertulijan, Novatijan, Klement Aleksandrijski, Atanazij, Hilari in kasneje Avguštin ter vsi ostali niso poznali teh besed. Zgodnji cerkveni pisci so se sklicevali na 1. Janezovo pismo, vendar niso omenjali 1. Janezovo pismo 5,7–8; med njimi so bili Irenej, Klement Aleksandrijski, Tertulijan, Hipolit, Origen, Dionizij Aleksandrijski, Hieronim, Gregor Nazianški, Ambrož Milanski, Avguštin iz Hipona in Quodvultdeus.
   Po drugi strani pa obstaja očitna omemba pri Ciprijanu Kartaginskem (okoli 246–258 n. št.). Zanimiva pa je opomba gama na strani 323 v delu *The Nicene and Post-Nicene Fathers, Second Series*, zvezek 7. V njej med drugim piše: »Menilo se je, da jih [dodatne besede] je citiral sv. Ciprijan v svojem delu o enotnosti Cerkve; in ta citat, če bi bil resničen, bi bil izredno pomemben, saj bi njihov sprejem pomaknil na zgodnejši datum. Vendar pa Tischendorf (Gk. Test., Ed., viii, ad. Loc.) navaja razloge za domnevo, da je navedba le navidezna in da v resnici gre za zadnji del 8. verza.«
   Ne glede na to pa bi bilo smešno trditi, da so vsi ti zgodnji cerkveni pisci, od katerih so mnogi pisali o Trojici, zanikali Trojico, ker se niso sklicevali na 1 Janezovo pismo 5,7–8.
Torej, na podlagi teh šestih razlogov upam, da boste v prihodnje, če boste koga slišali širiti laž, da NIV zanika Trojico, to popravili. Če to govorite drugim in če ste pošten kristjan, potem na podlagi prejšnjih informacij predvidevam, da boste prenehali s tem.
Če se s tem strinjate, lahko razpravljamo o prvi temi ali pa o drugih verzih, če želite. Če se ne strinjate, mislim, da bi bilo bolj koristno, da najprej govorimo o tem, kaj Sveto pismo uči o poštenosti in obrekovanju.

V: Kako je v 1 Jn 5,7–8 Bog dopustil, da se je v Sveto pismo dodal stavek?

O: 1 Jn 5,7–8 je bil verjetno dodan stavek. To vemo, ker imamo pričevanje grških rokopisov. Ali je ta stavek vključen ali ne, ne spreminja krščanske doktrine.

Po mnenju Alanda in drugih spada ta stavek v kategorijo »A«, kar pomeni, da ga v izvirnem rokopisu ni bilo. Z drugimi besedami, kategorija »A« pomeni, da je »praktično gotovo«, da je 25 spornih besed v 1 Jn 5,7–8 kasnejši dodatek.

Zlasti muslimani ne bi smeli imeti večjih težav s to konkretno zadevo. Za spremembe, ki jih je v Koranu uvedel Uthman, nimamo takšnih ustreznih pričevanj, saj je sežgal izvode Korana, ki bi jih drugi lahko uporabili za preverjanje njegovih sprememb. Nekaj izvodov je ohranjenih še danes v muzeju v Kairu in na njih so vidne spremembe.

Na primer, Ubaj bin Ka’b, eden od Mohamedovih tajnikov, ima dodatne sure, v današnjem Koranu pa izpušča približno 12 sur (The Fihrist, str. 61, opombe 43–48). Tudi Abu Musa iz Basre je imel besedilo, ki je bilo enako Ubajevemu. (Suyuti, Itqan I, str. 65; Ibn Abi Dawud, Masahif, str. 180–181, prav tako Noeldeke, Geschichte des Korana, str. 33–38.)

V: Kako lahko v 1 Jn 5,13 vemo, da imamo večno življenje, saj so tudi ljudje, ki so bili v Mateju 7,21–23 obsojeni na pekel, mislili, da vedo, da imajo večno življenje? Z drugimi besedami, zagotovilo o odrešitvi ne pomeni veliko, če nikoli ne moremo vedeti, ali imamo lažno zagotovilo.

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

Lahko imamo resnično zagotovilo, ki temelji na Božji milosti, ne na nas samih:

Verniki lahko zaupajo v svoje večno življenje. 1 Janezovo pismo4:17 ;5:11 –19;3:24 ;4:13 ; Efežanom 3:12

Bog nas ne le reši, ampak nas tudi zaznamuje in ohranja. Efežanom 1:13–14; Juda 24; 1 Timotej 1:14

Nikoli ne pozabite, da smo bili odkupljeni za visoko ceno, za Jezusovo kri. 1 Korinčanom6:20 ;7:23 ; 2 Peter 2:1; Apostolska dela 20:28

Da bi bili rešeni, moramo verovati in priznati, da je Jezus Gospod. Rimljanom 10:9–13; 1. Petrov 1:23

Da bi bili rešeni, moramo prositi Gospoda. Apostolska dela2:21 ;22:16 ; Joel 2:32; 1 Korinčanom 1:2; Sofonija 3:9

To je dar milosti, ki si ga ne zaslužimo z deli. Nobena naša zasluga nas ne more rešiti. Efežanom 2:8–9; 2. Timoteju 1:9; Titu 3:5; Apostolska dela 26:20; Rimljanom 3:23–24; 4:5; 6:14–15; 9:32; 11:5–6; Galatcem 3:2, 3, 10–14

Prava vera prinaša sadove, saj je vera brez del mrtva. Jakob 2:14–26

Vsi pravi verniki si prizadevajo, da bi bili poslušni Bogu in izražali ljubezen do Boga in ljudi. 1 Janezovo pismo 3:14–15

Ljudje lahko imajo lažno prepričanje in lažno spreobrnjenje:

Preizkušati moramo sami sebe, saj se lahko lažni kristjani dajo zavesti. 2 Korinčanom 13:5

Verniki morajo biti vztrajni do samega konca, da bi svojo upanje utrdili. Hebrejcem 6:11

Nekateri imajo lahko lažno prepričanje o odrešitvi (Jeremija17:10 ), čeprav:

imajo videz pobožnosti; poznajo Sveto pismo. 2. Timotej 3:5; Janez 5:39–47

verujejo (v intelektualnem, ne pa v odrešilnem smislu) in so krščeni. Apostolska dela 8:13,20; Jakob 2:19

Vsaj sami so verjeli, da so preroštvovali v Jezusovem imenu, izganjali demone in opravljali mnoge mogočne čudeže. Matej 7:21–23; 2 Tesaloničanom 2:9–10

Nekoč so se izognili pokvarjenosti sveta s spoznavanjem našega Gospoda in Odrešenika. 2. Petrov 2:17–22

Svojo gotovost lahko in moramo preizkusiti tako, da preverimo, ali se naše življenje, izkušnje in nauki ujemajo s tem, kar pravi Sveto pismo.

Odgovorni smo, da pozorno spremljamo svoje življenje in nauke. 2. Timotej 1:14; Kološanom 1:23; Pregovori 22:5

Ne sledimo modrosti tega sveta. Pismo Kolosanom 2:8–9; Jakobovo pismo 3:15; 1. pismo Korinčanom 1:17–27; 2:6, 8, 14; 2. pismo Korinčanom 1:12

Vztrajati. Hebrejcem 10:23,36; Hebrejcem 12:1,12–13; 1. Janezovo pismo 2:24; 1. Korinčanom 13:7; Rimljanom 5:3–4; Jakobovo pismo 1:3–4,12; Jakobovo pismo 5:11; 2. Petrov pismo 1

V: Zakaj v 1 Jn 5:14–15 ne dobimo vedno tistega, za kar molimo?

O: 1 Janezovo pismo 5:14 to pojasnjuje z besedami, da prosimo »v skladu z Njegovo voljo«. Jakobovo pismo 4:3 razlaga, da ne dobimo tistega, za kar prosimo, ker je to v skladu z našo voljo, ne pa z Božjo. Za več informacij o odgovoru si oglejte tudi razlago Mateja 7:7–11; 2 Korinčanom 12:7 in 2 Korinčanom 12:8 (Pavlov trn).

V: Kaj v 1 Jn 5,16–17 pomeni »greh, ki ne vodi v smrt«, v primerjavi z »grehom, ki vodi v smrt«?

O: Obstaja nekaj različnih pogledov:

Fizična smrt: Nekatera neposlušnost je dovolj resna, da Bog vernika predčasno pokliče k sebi, kot v primeru Ananija in Safire v Apostolska dela 5,1–11 ter nekaterih Korinčanov v 1 Korinčanom 11,29–30. V knjigi When Critics Ask (str. 541) je navedeno, da je morda tudi Pavel to imel v mislih, ko je v 1 Korinčanom 5,5 zapisal, naj vernika izročijo Satanu za uničenje mesa, da bi se njegov duh rešil. Več o tem stališču si preberite tudi v knjigi The Complete Book of Bible Answers (str. 70–72).

Umor: Če nekdo umori drugega, nekateri menijo, da nimamo pravice moliti, da bi bil oproščen smrtne kazni. Vendar se zdi, da je to v nasprotju s svetopisemskim primerom Saula iz Tarza, ki je po spreobrnjenju postal Pavel. Knjiga »The Believer’s Bible Commentary« (str. 2325) omenja to neobičajno stališče, ne da bi ga podprla.

Bogokletstvo proti Svetemu Duhu: Nekateri menijo, da bi se to lahko nanašalo na dokončno duhovno smrt zaradi bogokletstva proti Svetemu Duhu. Tudi v delu »The Believer’s Bible Commentary« (str. 2325) je to stališče omenjeno, vendar ga ne podpira.

Duhovna smrt: Nekateri kristjani to razlagajo tako, da lahko vernik tako dolgo ne uboga Boga, da izgubi svoje odrešenje. Ker Janez povsod drugje govori o duhovnem, ne pa o fizičnem življenju in smrti, verjetno govori o tem tudi tukaj. Več o tem stališču si preberite v knjigi »Hard Sayings of the Bible«, str. 742–744. Avguštin v svoji Homiliji 10 o 1. Janezovem pismu pravi: »'Greh' brata 'do smrti' razumem kot to, da nekdo, potem ko je po milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa spoznal Boga, , bojuje proti bratstvu in ga podžigajo ognjeni žarovi sovraštva proti isti milosti, po kateri je bil spravljen z Bogom.« Avguštin je dejal, da se to morda nanaša na enega od bratov, ki bogokline Svetega Duha. Avguštin trdi, da je ta greh za kristjana, da se do smrti odreče veri. Glej Nicene and Post-Nicene Fathers, prva serija, zvezek 7, str. 527 za ta citat.

Odpadništvo: Nekateri menijo, da se to nanaša na nekoga, ki zapusti vero, podobno kot v Pismu Hebrejcem 6. Če umrejo v tem stanju, potem na koncu niso bili nikoli izbrani med Božje izbrance. Komentar »The Believer’s Bible Commentary«, str. 2325, podpira to stališče. Vendar pa obstajajo ljudje, ki so zapustili krščansko vero, a so se po določenem času vrnili. Zdi se, da bi morali za te ljudi, čeprav so odšli, še vedno moliti, da se vrnejo.

Zaključek: Ne glede na to, kakšen drug pomen bi nekateri temu pripisovali, se to vsekakor nanaša tudi na fizično smrt.

V: Ali se 1 Jn 5,16–17 nanaša na katoliški pojem »smrtnih grehov« v nasprotju z »lahkimi grehi«?

O: Ne. Katoliška doktrina pravi, da bi vernik šel v pekel, če bi storil smrtni greh in umrl, preden bi prejel odpuščanje in/ali odvezo za ta greh. Za nesmrtonosne ali odpustljive grehe bi še vedno šel v nebesa, čeprav z daljšim bivanjem v vicah.

Sveto pismo v Hebrejcem 7,25 uči, da nas je Jezus popolnoma odrešil vseh naših grehov. Čeprav se bodo resnični verniki želeli pokesati za vse svoje grehe, nas v nebesa pripelje Božja milost, ne pa naša dejanja.

V: Ali v 1 Jn 5,18 Satan ne more »nas dotakniti«, ali pa nas lahko »preseje« kot pšenico, kot piše v Lk22:31 ?

O: Satan ne more storiti ničesar, če mu tega Bog ne dovoli. Kot kaže knjiga Joba, je moral Satan prositi za dovoljenje, da je lahko zunanje vplival na Jobove okoliščine in telo.

Vendar pa morda Satanova največja moč leži v prevari in skušnjavi. Do določene mere je Satanov vpliv na kristjana omejen na to, v kolikšni meri mu kristjan »posluša«.

V: Kako je v 1 Jn 5,19 ves svet pod »močjo« (ali vplivom) zlega?

O: Odgovor najdete v razlagi Rimljanom 8,19–22 in Efežanom 2,2.

V: Kaj točno v 1 Jn 5,21 pomeni, da se varuješ pred maliki?

O: Grška beseda za »varovati se pred« je phulaxate, aoristni imperativ glagola phulasso (Strongova številka 5442). Lahko pomeni paziti na, varovati pred, biti na preži ali se izogibati. Čeprav to vključuje »ne zapusti Jezusa in namesto tega ne častid malikov«, v resnici pomeni veliko več kot to. Grki in Rimljani so bili nagnjeni k sinkretizmu, zato je lahko obstajala skušnjava, da bi poleg Jezusa častili še idole ali druge bogove. Kasneje so hermetični gnostiki iz » « naredili natanko tisto, pred čimer je Janez opozarjal, in sicer na najbolj dobesedni možni način. Verovanje v moč Jezusa so združili z močjo Hermesa, Zevsa, Herkula in drugih.

Včasih Satan skuša kristjane, naj se odpovejo krščanstvu, zlasti ob mučenju ali drugem preganjanju, pogosto pa je Satan še bolj prefinjen. Včasih se želimo poleg sledenja Kristusu oklepati še kakšnega greha. Ko to storimo, je ta greh za nas idol. Čeprav se morda trudimo oklepati se tega in hkrati tudi Kristusa, se ne moremo iz srca predati Kristusu, dokler ne vzamemo svojega križa in ne odložimo tega greha-idola.

V: Ali je v 1 Jn 5,21 v redu, da imate v hiši kipe idolov, če jih ne častite?

O: Ne. Tudi če nimaš nikakršne želje, da bi častil idole, je to še vedno narobe iz treh razlogov.

1. Ustvarjanje in čaščenje malikov je žalitev Boga. Žrtvovanje malikom je žrtvovanje demonom, kot kažejo 1. Korinčanom 10,19–21 in 5. Mojzesova knjiga 32,17. Če cenimo umetniške lastnosti dobro izdelanega malika, je to podobno kot če bi cenili pozitivne lastnosti nečesa, kar je ustvaril in uporablja Satan, da ljudi ohranja v duhovni slepoti. Če bi v šali imel malike v svoji hiši, bi jih hranil poleg svojih umetniško izdelanih satanskih ritualnih predmetov. Ker pa v svojem domu nimam niti ne želim imeti nobenih satanskih ritualnih predmetov, tudi za malike ne bi imel prostora.

2. Idoli lahko povzročijo, da drugi spotaknejo. Tudi če druga oseba ni v skušnjavi, da bi častila tvojega idola, še vedno daješ slab zgled in kažeš, da idolatrije ni treba jemati preveč resno.

3. Zdi se, da je veliko težje dati močno pričevanje malikovalskim ljudem (hindujcem, budistom in drugim), če jim praviš, da se morajo odvrniti od malikov in služiti Živemu Bogu, da bi prišli v nebesa, sam pa imaš še vedno malike v svojem domu.

V: Kako vemo, da je 1 Jn res napisal Janez?

O: Obstajajo štirje glavni razlogi.

1. Zgodnja cerkev ga je priznala kot delo apostola Janeza. Zlasti Ciprijanovo pismo 69 (okoli 246–258 n. št.) citira 1 Janezovo pismo 2,18–19 in pravi, da je to delo apostola Janeza. Prav tako citira »Janezovo pismo« v Razpravi 12, tretja knjiga 2.

2. Tertulijan (okoli leta 213 n. št.) se sklicuje na 1 Jn 2,23; 4,2–3 in 5,1 ter pravi, da je vse to rekel Janez. (Proti Prakseju 28). V delu »De Corona« (198–220 n. št.), 10. poglavju, pravi, da »Janez pravi: ›Otroci moji, varujte se malikov‹« (1. Janezovo pismo5:21 ).

3. Kasneje je Avguštin (okoli leta 400 n. št.) v svoji prvi pridigi o 1. Janezovem pismu dejal, da ga je napisal tisti Janez, ki je napisal Evangelij.

4. Ima podoben slog kot 2. in 3. Janezovo pismo ter Janezovo evangelij.

V zelo malo verjetnem primeru, da bi se motili in da bi se zgodnja cerkev popolnoma zmotila glede avtorstva 1. Janezovega pisma, če bi Bog še vedno nameraval, da je 1. Janezovo pismo del Svetega pisma, kakšna razlika bi bila v tem, ali ga je napisal Janez ali ne?

V: Kako v 1. Janezovem pismu vemo, ali je tisto, kar imamo danes, zanesljiv ohranjen zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj štirje razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Tukaj so pisci, ki so se sklicevali na verze v 1. Janezovem pismu.

Ignacij (okoli 110–117 n. št.) v Pismu Efežanom, poglavje 14, str. 55, citira polovico 1. Janezovega pisma 3:7a in namiguje na 1. Janezovo pismo3:10

Polikarp (100–155 n. št.) citira polovico 1. Janezovega pisma 4:3a,c (13 od 34 grških besed, z vrzeli) v Polikarpovem pismu Filipljanom, poglavje 7, str. 34

Justin Mučenik (135–165 n. št.) se sklicuje na 1. Janezovo pismo 3:1b v skladu z Grškim novim testamentom, 4. revidirano izdajo, avtorji Aland in drugi, str. 318. Vendar tega nisem mogel potrditi v Justinovih spisih, ki jih imam.

Irenej (182–188 n. št.) citira 1. Janezovo pismo 4,1–2 in 1. Janezovo pismo 5,1 kot besede »njegovega učenca v njegovem pismu«. Prav tako citira Janeza kot njegovega učenca v evangeliju. Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 16.8, str. 443

Muratorijev kanon (170–210 n. št.), ANF, zvezek 5, str. 603, kanon 4, omenja 1. Janezovo pismo. V kanonu 1 prav tako navaja 1 Jn 1,1 kot del Janezovih pisem.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) pravi, da je 1. Janezovo pismo4:16 delo Janeza. Klement Aleksandrijski, Fragment 3, str. 575

Tertulijan (198–220 n. št.) citira del 1 Janez 1,1 kot »Janezovo pričevanje« v delu Razprava o duši, poglavje 17, str. 197

Tertulijan (198–220 n. št.) navaja 1. Janezovo pismo 4:18 kot delo Janeza. »Scorpiace«, poglavje 12, str. 645–646

Origen (225–254 n. št.) citira 1 Janezovo pismo 1,5 kot besede, ki jih je Janez zapisal v svojem pismu. Origenovo delo »De Principiis«, knjiga 1, poglavje 1.1, str. 242

Origen (240 n. št.) citira polovico 1. Janezovega pisma 1,1 v Komentarju k Visoki pesmi, knjiga 1, poglavje 4, str. 26.

Origen (225–254 n. št.) citira 1 Janezovo pismo 1,5 kot del Janezovega pisma. Origenovo delo *De Principiis*, knjiga 1, poglavje 1.1, str. 242

Origen (225–254 n. št.) navaja, da je Bog luč, iz »Katoliškega Janezovega pisma« (1 Janezovo pismo 1:5). Origenov Komentar k Janezu, knjiga 2, poglavje 18, str. 336

Origen (240 n. št.) citira 1 Janezovo pismo 2,12–14 v Komentarju k Visoki pesmi, uvod, str. 26.

Origen (235 n. št.) citira 1 Janezovo pismo 2,15–17 v »Spodbudi k mučeništvu«, poglavje 38, str. 182–183.

Origen (235 n. št.) parafrazira 1. Janezovo pismo 3,16 v delu »Spodbuda k mučeništvu«, poglavje 41, str. 185.

Origen (240 n. št.) citira 1 Janezovo pismo 4,7 v Komentarju k Visoki pesmi, uvod, str. 32. Na 1 Janezovo pismo 4,7 se sklicuje tudi v istem delu, knjiga 2, poglavje 4, str. 123.

Origen (240 n. št.) v »Komentarju k Visoki pesmi« (Prolog, str. 32–33) polovico 1. Janezovega pisma 4:16 navaja kot »Sveto pismo«.

Novatian (250–257 n. št.) navaja polovico 1. Janezovega pisma 4,12 kot Janezovo delo. »Traktat o Trojici«, poglavje 18, str. 627

Anonimni »Traktat proti Novatianu« (254–256 n. št.)

Anonimni »Traktat o ponovnem krstu« (okoli 250–258 n. št.), 13. poglavje, str. 677, navaja 1 Jn 4,7–8 kot delo evangelista Janeza. Sklicuje se tudi na 1 Jn 5,6,7–8

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) omenja »Janezovo pismo« in nato v delu »Kiprianove razprave – Pričevanja«, poglavje 79, str. 552, citira 1 Jn2:21 , 22.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) citira 1 Janezovo pismo 1:8,9 in pravi: »V svojem pismu Janez navaja…«. Ciprianove razprave, razprava 8, poglavje 3, str. 476.

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.)

Metodij (270–311/312 n. št.) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 3,21, kot navajajo Aland in drugi v 4. revidirani izdaji, str. 815. Vendar tega nisem mogel potrditi v Metodijevih spisih, ki jih imam na voljo.

Filas iz Tmuisa (obglavljen leta 307 n. št.) v Pismu prebivalcem Tmuisa (ANF, zvezek 6, str. 162) citira četrtino 1 Janezovega pisma 4:18.

Peter iz Aleksandrije (306, 285–311 n. št.) v delu Kanonična pismo, kanon 11, str. 276, citira 1. Janezovo pismo 2:1.

Po Niceji

Euzebij iz Cezareje (323–326 n. št.) Euzebijeva Cerkvena zgodovina

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.)

Atanazij (367 n. št.) se ne sklicuje na noben konkreten verz v 1., 2. in 3. Janezovem pismu, vendar navaja knjige Novega testamenta v »Prazničnem pismu 39«, str. 552

Faustin (4. stoletje)

Filon iz Karpasije (4. stoletje)

Zenon (4. stoletje) se sklicuje na 1. Janezovo pismo 4,20

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) navaja Pismo Hebrejcem (avtor Pavel), Jakobovo pismo, 1. in 2. Petrov pismo, 1., 2. in 3. Janezovo pismo ter Judovo pismo kot sveto pismo. Citira celoten 1. Janezov pismo 1:1.

Cheltenhamski kanon (= Mommsonov katalog) (okoli 360–370 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) citira 1. Janezovo pismo 3:23 z besedami: »Tudi Janez piše«. O Svetem Duhu, poglavje 5.9, str. 7

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v Predavanju 10.14, str. 61, citira 1 Janezovo pismo 2,22 kot besede apostola

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) (posredno) omenja sedem pisem Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Katehetska predavanja, predavanje 4, poglavje 36, str. 27–28

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) citira 1. Janezovo pismo5:16 (grehi, ki vodijo v smrt) kot delo Janeza. O pokornikih, poglavje 4.3, str. 75

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) pravi: »Janez v enem od svojih katoliških pisem« in citira 1. Janezovo pismo 2:1. To kaže, da so obstajala tudi druga pisma. V delu »Proti Eunomiju«, knjiga 2, poglavje 14, str. 128

Slepi Didimus (398 n. št.) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 2:20; 3:13, 21; 5:21

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija na Sardiniji (361–okoli 399 n. št.) se sklicuje na 1 Jn 2,18; 3,13; 4,3,20; 5,2

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.)

Maksim iz Torina (4./5. stoletje) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 2:6

Papež Inocenc I. iz Rima (okoli 405 n. št.)

Maksimin (4./5. stoletje) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 5:1

Rufin (374–406 n. št.)

Janez Krizostom (–407 n. št.) citira iz 1. Petrovega pisma in 1. Janezovega pisma, zvezek 14

Kromacij (407 n. št.) se sklicuje na 1. Janezovo pismo 5,18

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.)

Kartaginski koncil (218 škofov) (393–419 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Novega testamenta. Posebej omenja vsa štiri evangelija, Pavlova pisma sedmim cerkvam, Pismo Hebrejcem ter Pavlova pisma Timoteju, Titu in Filemonu. Nato obravnava Apostolska dela. Sledi obravnava sedmih pisem Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Nazadnje obravnava Janezovo Razodetje. Pismo 53, poglavje 9, str. 101–102.

Jerome (373–420 n. št.) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 3,21

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) omenja apostola Janeza in se sklicuje na 1 Janezovo pismo 4,7 v delu »Božje mesto«, knjiga 17, poglavje 5, str. 342

Sozomen (370/380–425 n. št.) se sklicuje na 1. Janezovo pismo5:16 kot na »Sveto pismo«. Sozomenova Cerkvena zgodovina, knjiga 1, poglavje 22, str. 256

Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu »Sedem knjig«, knjiga 5.6, str. 584, citira 1 Janezovo pismo 1:1–2 kot besedilo apostola Janeza

Mark iz Eremite (po letu 430 n. št.) se sklicuje na 1. Janezovo pismo 4:3

Paulin iz Nole (431 n. št.) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 3:13

Sokratova Cerkvena zgodovina (okoli 400–439 n. št.) namiguje na 1. Janezovo pismo

Ciril Aleksandrijski (444 n. št.) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 4:3

Hesihij iz Jeruzalema (po letu 450 n. št.) se sklicuje na 1. Janezovo pismo 3,21

Speculum (5. stoletje)

Kalkedonski koncil (451 n. št.)

Quodvultdeus (okoli leta 453 n. št.) se sklicuje na 1. Janezovo pismo 5,7–8,20

Lev I. Rimski (440–461 n. št.) pravi, da je 1. Janezovo pismo 4,2–3 delo evangelista Janeza (Pismo 28,3, str. 42). Prav tako navaja, da je 1. Janezovo pismo 1,7 delo apostola Janeza (Pismo 28,3, str. 42)

Lev I. Rimski (422–461 n. št.) v pridigi 34.5, str. 149, navaja 1 Janezovo pismo 4,2–3 o Antikristu kot delo apostola Janeza

Teodoret iz Kirusa (okoli 466 n. št.) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 4:3

Prosper iz Akvitanije (426–455 n. št.)

Varimadum (445/480 n. št.) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 5,7–8, 10, 20

Vigilius (484 n. št.) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 5,1,18

Janez Damaskinski (706–749 n. št.) »… sedem katoliških pisem, in sicer eno Jakoba, dve Petra, tri Janeza, eno Juda…« Razlaga pravoverne vere, knjiga 4, poglavje 17, str. 90

3. Dokazi heretikov in drugih pisateljev

Psevdo-Hipolit (222–235/6 n. št.) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 2:18 kot na Janezovo delo. Fragment 10, str. 244

Keretik Priscilian (385 n. št.) se sklicuje na 1 Jn 4,3; 5,7–8

Keretik Pelagij (416–418 n. št.) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 2,6

Donatist Tikonij (po letu 390 n. št.) se sklicuje na 1 Janezovo pismo 2,18;3:14 ; 4,3

4. Najstarejši rokopisi 1. Janezovega pisma, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

p9 (= papirus Oxyrhynchus 402) 1. Janezovo pismo4:11 –12,14–17, 3. stoletje. V knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts (str. 70) je slika tega rokopisa, kjer je navedeno, da pisava ni delo usposobljenega pisarja, da je napisana površno in da so nekateri zapisi nečitljivi.

3. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta

3. stoletje – 1998 – Aland et al., četrta revidirana izdaja

str. 74 (= Bodmer 17) Apostolska dela 1:2–5, 7–11, 13–15, 18–19, 22–25; 2:2–4; 2:6–3:26; 4:2–6, 8–27; 4:29–27:25; 27:27–28:31; Jakobovo pismo 1:1–6, 8–19, 21–23, 25, 27; 2:1–3, 5–15, 18–22, 25–26; 3:1, 5–6, 10–12, 14, 17–18; 4:8, 11–14; 5:1–3, 7–9, 12–14, 19–20; 1. Petrov 1:1–2, 7–8, 13, 19–20, 25; 2:6–7, 11–12, 18, 24; 3:4–5; 2. Petrov 2:21; 3:4, 11, 16; 1 Janezovo pismo 1:1,6; 2:1–2,7,13–14,18–19,25–26; 3:1–2,8,14,19–20; 4:1,6–7,12,16–17; 5:3–4,9–10,17; 2 Janezovo pismo 1,6–7,13; 3. Janezovo pismo 6,12; Judovo pismo 3,7,12,18,24 (7. stoletje)

7. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta vsebuje Jakobovo pismo 2:4 in 1. Petrov pismo 1:12

7. stoletje – 1975 – Aland in sod., tretja izdaja

6. stoletje – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja

Vaticanus [B] (325–350 n. št.), Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujejo celoten 1. Janezov pismo.

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Peshitta, sirski [Syr P], 375–400 n. št.

Efraemov Rescriptus [C] 5. stoletje

armenski [Arm] od 5. stoletja

gruzinščina [Geo] od 5. stoletja

etiopščina [Eth] od okoli leta 500 n. št.

Omeniti je treba, da je 1 Janez 5,7–8 ena od treh ali štirih najbolj opaznih razlik v rokopisih Svetega pisma. Vendar pa tudi to ni teološko pomembno, saj ti verzi ne poučujejo ničesar o Trojici, česar ne bi bilo mogoče najti drugje.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih 1. Janezovega pisma glejte www.BibleQuery.org/1 John Manuscripts.html.