< Vprašanje o Svetem pismu iz Pisma Filipljanom

V: Kaj je glavna točka Pismo Filipljanom?

O: Ena od pomembnih točk v Pismo Filipljanom je veselje, saj se beseda »veselje« pojavi 16-krat. Ne gre le za veselje v lepih časih, ki ga nekdo občuti le, če gre vse po načrtih. Gre za »veselje v vseh okoliščinah«, ki nas spremlja v zaporu, ob smrtno nevarni bolezni, ob soočanju z zunanjim nasprotovanjem in ob zmagah v osebnem življenju. Pismo Filipljanom odkrito obravnava tudi »tatove veselja«.

Okoliščine ne smejo zmanjšati naše radosti (Pismo Filipljanom1:12 , 15–18). Če vam vernica pove, da se ji glede na okoliščine kar dobro godi, jo vprašajte, kaj počne, da živi v teh okoliščinah.

Ljudje nam ne smejo odvzeti veselja, kot kažejo Filipljanom 2:2–4, 14, 21 in Filipljanom 3:2–7.

Stvari ali njihovo pomanjkanje nam ne smejo odvzeti veselja. Filipljanom3:19 in4:11 –12 piše, da naj bo naše veselje stalno, ne glede na to, kaj imamo. Prav tako ne misli, da boš srečnejši, če boš imel več stvari.

Skrbi nam ne smejo odvzeti veselja, ampak nas morajo spodbuditi k molitvi, kot kaže Pismo Filipljanom 4:6–7.

Nesoglasja, tudi med verniki, nam ne smejo odvzeti veselja, kot kaže Pismo Filipljanom 4,2–3.

Kot piše v New Geneva Study Bible na str. 1873: »Pismo Filipljanom odmeva z radostjo in hvaležnostjo za to, kako Bog nadaljuje svoje odrešilno delo med Filipljanci, ter za posebno vez, ki obstaja med Pavlom in njegovimi bralci.«

NIV Study Bible na str. 1801 pravi, da je bil Pavlov glavni namen zahvaliti se Filipancem. Prav tako je želel poročati o svojem položaju, spodbuditi Filipance v preganjanju, jih opomniti na ponižnost in edinost, pohvaliti Timoteja in Epafrodita ter opozoriti na judaizatorje in razuzdaneže.

V: Pismo Filipljanom lahko imenujemo pismo veselja, saj je Pavlovo veselje nad Bogom, Filipljani in evangelijem prekipevalo. Kako lahko danes v svojem življenju gojimo toplino in veselje?

O: Pavel bi se lahko pritoževal nad svojim zaporom, svojim zdravjem po pretepu ali drugimi nesrečami. Namesto tega pa se je Pavel odločil, da se bo osredotočil na Boga in na druge okoli sebe. Filipljanci in druge cerkve so bili pogosto v njegovih mislih. Tudi ko je bil v zaporu, je Pavel vedel, da je Bog še vedno na svojem prestolu in da bo Pavel nekega dne odšel k Kristusu v nebesa. Pavel ni vedel, kdaj bo odšel v nebesa, a tega mu tudi ni bilo treba vedeti. Pavel je imel v življenju namen, ki je bil večji od njega samega. Ali imate tudi vi v življenju namen, ki je večji od vas samih?

V: Kaj v 1. pismu Filipljanom vemo o mestu Filipi?

O: Filipi so se prvotno imenovali »Crenides/Krenides«, kar pomeni »viri«. Filip Makedonski, Aleksandrov oče, jih je osvojil leta 356 pr. n. št. in jih preimenoval po sebi. V bližini so bila zlata rudnika. Leta 42 pr. n. št. sta Mark Antonij in Oktavijan v Filipih premagala Bruta in Kasija. Mark Antonij je imel tam naseljene rimske vojake. Leta 30 pr. n. št. je Oktavijan (cesar Avgust) nekaterim ljudem v Italiji ukazal, naj se preselijo v Filipi, pri čemer so ohranili svoje pravice kot rimski državljani, vključno s tem, da niso morali plačevati tako visokih davkov in da so lahko svojo novo zemljo imenovali del italijanskega ozemlja. Po podatkih iz The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 460, je tam delovala znana medicinska šola. Pavel je tam leta 50 n. št. ustanovil cerkev. Tja se je vrnil na svojem tretjem misijonskem potovanju v letih 55–56 n. št. Pavel je Pismo Filipljanom verjetno napisal okoli let 60–61 n. št., kar pomeni, da je bila cerkev takrat stara približno deset let.

Ker je bilo v Filipih premalo Judov, da bi ustanovili sinagogo, Pavel v Pismu Filipljanom ne navaja citatov iz Stare zaveze, kot to počne v Pismu Rimljanom, 1. in 2. Pismu Korinčanom, Pismu Galatcem in Pismu Efežanom.

V: Ali so knjige v Flp 1,1; 1 Kor 1,1; Kol 1,1; 1 Tes 1,1 in 2 Tes 1,1, kot trdijo, delo več avtorjev ali le Pavla?

O: Ker lahko pismo, ki ga je napisala skupina, sestavi le ena oseba, je bil Pavel verjetno edini avtor. Za več informacij o tem, da je Pavel avtor celotnega Pisma Filipljanom, si oglejte razpravo o Pismu Filipljanom 3.

V: Ali uporaba izraza »škof/nadzornik« v Filipljanih 1,1 kaže na poznejši datum nastanka Pavlovih pisem, kot trdijo nekateri?

O: Ne, saj je skupnost v Kumranu, kjer so bili najdeni zvitki z Mrtvega morja, že pred Kristusom imela tudi službo škofa/nadzornika. V Apostolskih delih 20:28 se je Pavel obrnil na škofe v Efezu. Tudi 1. Petrov pismo 5:2 se nanaša na škofe/nadzornike.

V: V Filipljanom 1,1 in Kolosanom 1,2, komu piše Pavel, ko omenja »svetnike«? Ali lahko navadni kristjani te knjige prezrejo?

O: Svetopisemski izraz »svetniki« ali »posvečeni« pomeni vse vernike.

V: Ali je Pavel v Filipljanih 1,4, Rimljanih 1,9 in 2. Timoteju 1,3 res neprestano molil za ljudi in v vsaki molitvi, ki jo je izrekel?

O: Verjetno je molil za Božje ljudstvo v vsaki molitvi zanje, kar je tudi pomen tega izraza.

V: Kako točno so bili Filipljanci v Filipljanih 1,5 Pavlovi partnerji v evangeliju?

O: Grška beseda za »partnerja« v tem primeru, koinonia, je poslovni izraz. Sveto pismo ne navaja izrecno, kako so bili partnerji, toda tako kot poslovni partnerji delijo finančne vložke, čas in nagrade, Sveto pismo nakazuje tri stvari:

Finančna podpora: Mesto Filipi je bilo v Makedoniji, makedonske cerkve pa so bile po 2 Korinčanom 8,1–5 zelo radodarne. Pavel v Filipljanih 4,15–18 pravi, da je zlasti filipijska cerkev Pavlu vedno znova priskrbela potrebno.

Čas in ljudje: Epafrodit, Evodija, Sintihé, Sizig, Klement in drugi so se pridružili Pavlu pri služenju (Filipanci 2,25; 4,2–3).

Nagrade: Filipljanci so se, tako kot Pavel, lahko veselili svojega državljanstva v nebesih in prihodnje preobrazbe (Filipljanom 3,20–21). Poleg tega je Pavel vernike iz Filipov štel za del svoje nagrade, svojega venca v nebesih (Filipljanom 4,1).

V: Ali naj v Filipljanih 1,7 piše »zaprti v ječi« (Williams) ali »v verigah« ali »v okovih«?

O: Grška beseda desmos tukaj pomeni vez, okov, verigo za zapornika ali celo telesno vez. Torej je natančnejši prevod »veriga« ali »vez«, vendar grški izvirnik ne navaja, iz kakšnega materiala je narejena. Vendar so bile v antiki kovinske verige za zapornike običajne. Greenov dobesedni prevod navaja »vezi«, BSB pa »verige«.

V: Kaj točno pomeni »plod pravičnosti« v Filipljanom 1,11?

O: To je neobičajen izraz. Poleg Amosa6:12 so edini podobni izrazi v Pismu Hebrejcem12:11 , kjer piše »žetev pravičnosti«, in v Jakobovem pismu3:18 , kjer piše »plod pravičnosti«. Plod pravičnosti ima vsaj tri vidike.

Notranji značaj: Pravično življenje pomaga vzgajati pravično srce. Sad Duha je naštet v Pismu Galatcem 5:22–23.

Zunanji rezultati: Plod pravičnosti seveda vključuje pravična dejanja in odsotnost nepravičnih dejanj, vendar prinaša še več koristi. Vključuje osvoboditev od strahu, da bi kdo odkril, kaj si storil ali česa nisi storil, ter pomaga pri gradnji zaupanja in tesnih prijateljstev z drugimi. Če živimo kot otroci luči (Efežanom 5:8), nam ni treba skrbeti, da bo luč sijala na naša življenja.

Hvala Bogu: Pravično srce in pravična dejanja vernika ugajajo Bogu in ga slavijo. Ne glede na to, kakšno preteklost smo imeli, ne glede na to, kakšne skušnjave imamo danes, in ne glede na kakršne koli skrbi glede naše prihodnosti, je naša pravičnost pričevanje, ki ga vidijo angeli, demoni in Bog. Naša pravičnost nam ne sme postati past, tako da bi napihnila naš ponos ali da bi mislili, da si zaslužimo karkoli za odrešitev. Vendar pa naj nam bo zavest, da ugajamo Bogu, v spodbudo.

V: Kako je v Filipljanih 1,14 Pavlovo zaprtje spodbudilo druge kristjane?

O: Pavel ni rekel, da so bili le spodbujeni ali da so bili dobri kristjani veseli, ko so videli Pavla trpeti. Temveč so bili spodbujeni, da so Božjo besedo oznanjali še pogumneje in brez strahu. Pogosto kristjani ne vidijo nujnosti, da bi izpolnili svojo vlogo pri širjenju evangelija, če je v bližini nekdo drug, ki to delo opravlja dobro.

V: Kako je v Filipljanih 1,15–18 dobro, da ljudje oznanjajo Kristusa iz zavisti in tekmovalnosti, ne pa iskreno?

O: Oznanjevanje iz napačnih motivov ni tako dobro kot oznanjevanje iz pravih. To je krščansko služenje Bogu v moči mesa. Vendar je pravilno oznanjevanje resničnega evangelija iz napačnih motivov bolje, kot da se sploh ne oznanja.

V: Zakaj se Pavel v Flp 1,20 skrbi, da se ne bi sramoval?

O: Pavel je rekel, da upa, da ga ne bosta zapustila pogum in hrabrost, ko bo zaradi Kristusa trpel in morda celo umrl.

V: Kako je v Filipljanih 1,21 res, da »živeti je Kristus, umreti pa je dobiček«?

O: Pavel je poudarjal, da je bil v situaciji, v kateri je bil v vsakem primeru zmagovalec. Če bi umrl, bi pridobil, saj bi šel v nebesa in videl Jezusa. Kakor kaže 2 Korinčanom 5,8, biti ločen od telesa pomeni biti doma pri Gospodu.

Če pa bi Pavel ostal živ na tej zemlji, bi še vedno lahko nadaljeval s plodnim služenjem in pomagal drugim, kot kažejo Filipljanom 1,22–24 in Rimljanom 1,11–12.

V: Kaj točno pomeni beseda »oditi« v Filipljanih1:23 ?

O: To grško besedo so uporabljali mornarji za odplutje. Smrt kristjana si lahko predstavljamo kot »odplutje« domov. To besedo so uporabljali tudi kmetje za odvezovanje vola iz jarma. Kristjani so ob smrti osvobojeni svojega dela in težav na zemlji.

V: Kako v Filipljanih 1,27 vernik živi »vredno evangelija« v primerjavi s tistim, ki ne?

O: Jezus je v celoti plačal ceno za naše grehe, vendar nekateri kristjani živijo tako, kot da bi še vedno živeli v svojih grehih. Na koncu se bodo sramovali. Če bi vsi vedeli, da si kristjan, in bi vsi vedeli, kaj počneš, bi bil zadovoljen s svojim pričevanjem?

V: Kako lahko kot kristjani v Filipljanih 2,3–4 pokažemo, da druge cenimo bolj kot sebe?

O: Najprej lahko počneš majhne stvari, kot so čakanje na druge, upočasnitev hoje, da hodiš v istem ritmu kot drugi, in držanje vrat odprtih za druge. Ni pomembno, ali si fant, ki drži vrata odprta za dekle, ali dekle, ki drži vrata odprta za fanta; v Kristusu smo vsi eno.

Pomembnejše so druge stvari, kot so poslušanje drugih, neprekinjanje drugih in osredotočanje na poslušanje drugih, da si boste zapomnili, kar so povedali.

Poleg tega lahko storiš večje, žrtvovalne stvari, kot so, da jim prepustiš svoj položaj ter z njimi deliš svoj čas in denar. Pelji jih naokrog, če to potrebujejo.

V idealni družbi bi morali biti ljudje prijatelji z drugimi in se družiti z njimi ne glede na njihovo kulturo, raso ali etnično pripadnost, finančni položaj, denar ali, med najstniki, »kulost«. A ne pozabite, da še ne živimo v idealni družbi, saj še nismo v nebesih. A kot prikaz predokusa nebes in ljubezni, ki jo imamo drug do drugega že zdaj, bodite z njimi, sedite z njimi in pustite, da drugi vidijo, da ste z njimi. Ko greste na srečanje, se nikoli ne smete skrbeti, da nimate nikogar, s katerim bi sedeli. Namesto tega morate iskati ljudi, ki so sami ali s katerimi drugi morda ne želijo sedeti, ter si prizadevati, da sedete z njimi in jih spoznate.

Spomnite se, da je Jezus v Mateju 20,26 in Marku 10,43 rekel, da mora tisti, ki hoče biti velik med njimi, biti služabnik.

V: V Filipljanih 2,6 je zapisano, da je imel Kristus Božjo podobo; kako je torej lahko bil Kristus sam Bog?

O: Beseda »obliko« pomeni tudi naravo. Filipljanom2:10 je parafraza Izaja 45:23, le da se Izaja nanaša na Jahveja.

Jezus ni Bog Oče, vendar je kot del Trojice naš Bog (Janez20:28 ), imenovan Bog (Hebrejcem 1:9) in častjen kot Bog (Hebrejcem 1:6). V njem je polnost Boga (Kološanom 1:19; 2:9), ki jo je Jezus moral s svojo lastno močjo izprazniti.

V: Kako natančno se je Kristus v Filipljanih 2:6–9 izpraznil?

O: Zemeljski princ lahko sleče svoje dragulje in kraljevske obleke, se obleče kot berač in odide na ulice. A princ, tudi brez svojih simbolov, ostane še vedno princ.

Ta verz le izrecno pravi, da se je Kristus prostovoljno ponižal in storil, kar je bilo potrebno, da bi postal človek, ne pa tudi, kako. Kristus je v Janezu 17,5 prosil Očeta, naj mu povrne slavo, ki jo je imel pred začetkom sveta. Jezus je bil še vedno Bog, medtem ko je bil na zemlji (Hebrejcem 1,8–9; Janez 1,1 + Hebrejcem 13,8), in vreden istega časti in čaščenja (Janez5:22 –23;9:39 ).

Knjiga »The Complete Book of Bible Answers« (str. 101–102) pravi, da Kristus ni »odrekel« nobenih božanskih lastnosti, ampak je le »prostovoljno opustil« uporabo nekaterih božanskih lastnosti. Drugi kristjani se s tem ne strinjajo in pravijo, da se je Kristus »odrekel« nekaterim sekundarnim božanskim lastnostim, vendar ne na način, ki bi Jezusa prenehal biti Bog. Tako ali tako ostaja dejstvo, da je bil hkrati Bog in človek. Knjiga Now That’s a Good Question, str. 42–43, podaja kratek teološki pregled te teme in poudarja, da Bog Sin ni nikoli prenehal biti Bog. Tudi knjiga When Critics Ask, str. 481, poudarja, da je Jezus še vedno bil Bog, vendar se je izpraznil svojih pravic kot božanstvo.

V: Ali je bil odlomek iz Flp 2,6–11 zgodnjekrščanska himna, namesto da bi ga prvotno napisal Pavel?

O: Čeprav ni zunanjih dokazov, da gre za zgodnjekrščansko himno, pa na to kaže pesniški ritem. Ne glede na to, ali je to ustvaril Pavel ali pa je » « to prepisal iz himne, je bilo vseeno zapisano v Pismu Filipljanom pod Pavlovim vodstvom.

Millard J. Erickson v delu Christian Theology (str. 689) navaja, da mnenje, da je šlo za aramejsko himno, sega nazaj do Ernsta Lohmeyera. Vendar Erickson poudarja, da ni soglasja o tem, kako odlomek razdeliti na kitice (za razliko od Psalmov). Ali gre za himno ali ne, ne vpliva na njen pomen, saj »razlage ne more določati oblika«.

V: Zakaj se bo v Flp 2,10 vsako koleno poklonilo Jezusu?

O: To je misel, ki je zelo podobna tisti iz Izaija 45,23–24, kjer Bog prisega, da se bo vsako koleno poklonilo Gospodu. Jezus ni le upanje sveta; On je edino upanje celotnega sveta. To se bo verjetno zgodilo ob sodbi pred velikim belim prestolom. Ta verz tudi kaže, da bo do takrat, ko se bo to zgodilo, vsakdo že slišal evangelij.

V: Zakaj je Pavel v Filipljanom 2,12 razlikoval med poslušnostjo v njegovi prisotnosti in poslušnostjo v njegovi odsotnosti?

O: Takrat, tako kot danes, nekateri ljudje dobro ubogajo le, ko jih opazuje njihov vodja ali šef. Pavel jih hvali za njihovo doslednost v dobrem uboganju, ne glede na to, ali je bil Pavel prisoten ali ne. Nekoč je nekdo rekel, da je »značaj« tisto, kar si, ko te nihče ne opazuje. Seveda pa te Bog opazuje ves čas.

Moj prijatelj s celinske Kitajske je dolgo in temeljito razmišljal o naslednjem, preden je postal kristjan. Če Boga ni, zakaj ne bi izkoristil vsake priložnosti, ko te nihče ne opazuje? Na žalost se bojim, da so o tem vprašanju razmišljali tudi drugi, verjeli, da Boga ni, in … no, pogoste finančne goljufije in visoke stopnje kriminala povedo ostalo zgodbo.

V: V Filipljanom 2,12 piše, da smo odrešeni po milosti skozi vero; kako torej uresničujemo svojo odrešitev?

O: Ne pridobimo odrešitve z lastnim delom. Vendar pa je sad ali uresničevanje naše odrešitve kombinacija našega dela in Božjega delovanja v nas. Glej razpravo o Efežanom 2:5–8 in Jakobu 2:14–25.

V: Ali v Filipljanih 2,14 res nikoli ne smemo godrnjati ali se pritoževati nad ničemer?

O: Kot je Pavel predlagal v Pismo Filipljanom 4,9, moramo slediti Pavlovemu zgledu. Pavel ni nikoli godrnjal, se pritoževal ali se brez smisla pritoževal. Včasih pa je Pavel odločno opozoril na pomanjkljivosti, da bi ljudem pokazal, kako se morajo spremeniti.

V: Kako v Filipljanih 2,14 svetujete kristjanu, ki je vedno negativen in se veliko pritožuje?

O: Tukaj je treba obravnavati dve različni temi: njihov um in njihovo srce.

Um: Zelo verjetno se sploh ne zaveda, da je negativen in da se veliko pritožuje. Predlagam, da se najprej usedete z njim in mu pojasnite, da to vedenje, katerega se morda ne zaveda, ni v skladu s Kristusovim zgledom. Spodbudite ga, naj se zaveže k spremembi. Povejte mu, da mu pri tem navijate za uspeh. Povejte mu, da ga boste, kadar mu bo spodletelo in bo izustil nekaj, kar ne bi smel, opozorili – ne zato, da bi ga obsodili, ampak zgolj zato, da se tega zaveda in se nauči prenehati s tem, kar je zanj morda že postalo druga narava.

Srce: Morda neprestano govorijo depresivne stvari, ker v sebi ne čutijo veliko veselja. Pokažite jim veselje, ki ga lahko imajo v Gospodu, in jih spodbujajte, naj se osredotočijo na to, kot kaže Filipljanom 4,7–9.

V: Kako v Filipljanih 2,15 kristjani »sijajo kot luči v svetu«?

O: Na zemlji naša pravičnost in značaj sijeta v nasprotju s temo družbe. V nebesih bodo tisti, ki so modri, sijali kot nebesa, tisti pa, ki vodijo mnoge k resnici, bodo sijali kot zvezde vekomaj, kot piše v Danielu 12,3.

V: Kako in za koga naj kristjani sijejo v Filipljanih 2,15–16?

O: Tako kot zvezda sije ne glede na občinstvo, moramo tudi mi kazati svoj značaj ne glede na to, kdo na zemlji nas opazuje. Vendar pa nas Bog vedno opazuje, verjetno pa nas opazujejo tudi angeli in demoni. Zato pojdite ven in počnite, kar vam je po volji. Le ne pozabite, kdo vas opazuje in komu boste morali dati račun.

V: Ker je imel Pavel v Filipljanih 2,19 Gospodovo veselje, kakšna vloga pri tem pripada spodbujanju drugih?

O: Veselje je nekaj, kar je najbolje deliti, ne pa zadrževati zase. Toda tudi če razloga ne razumemo, nam Bog v Rimljanih 1,12; Filipljanih 2,19; 1 Tesaloničanom 5,11.14 in Hebrejcem 3,13 zapoveduje, naj spodbujamo druge. Zgodnji kristjani nam dajejo primere medsebojnega spodbujanja v Apostolskih delih 15,31–32; 16,40; 18,27; 20,2.

V: Ker so v Filipljanih 2,20–21 vsi iskali svojo korist, ne Jezusovo, zakaj se je Pavel v Filipljanih 1,3 zahvalil Bogu zanje?

O: Ni poznal nobenih drugih kandidatov za svojo ekipo, ki bi imeli toliko skrbi za druge kot Timotej. Vsi imamo do neke mere grehe sebičnosti, a kljub našim napakam in grehom se lahko še vedno zahvaljujemo Bogu drug za drugega, čeprav smo nepopolni.

V: Ali so lahko v Filipljanih 2,21 pravi kristjani še vedno sebični?

O: Na žalost, da. Morali bi biti osredotočeni na Boga, hkrati pa se zavedati, da Bog želi, da poskrbimo tudi za svoje potrebe. Vendar pa so kristjani, tako kot lahko pozabijo, da so bili očiščeni svojih preteklih grehov (2. Petrov 1,9), včasih še vedno grešni in sebični.

V: Kaj v Filipljanih 2,21 pomeni biti egocentričen in kako se temu lahko izognemo?

O: V pesmi »Material Girl« se glavna junakinja ne briga za ničesar in nikogar, razen za denar. Na svetu je veliko »materialnih deklet«, pa tudi veliko »materialnih fantov«. A mi kot kristjani smo ravno nasprotno. Zavedamo se, da je denar le začasen, edini večni stvari na zemlji pa sta Božja beseda in duše ljudi. Ne gre za to, da bi morali nenehno gledati nase z zaničevanjem, temveč da bi morali toliko gledati na Boga in druge, da sploh ne bi pogosto gledali nase.

V Pismu Filipljanom 2,21 je nekaj, kar je bilo verjetno nenamerno: Pavel je bil tako vesel zaradi Timoteja, tako zaskrbljen zaradi Filipljanov in tako olajšan, ker je Epafrodit še živ. Če bi kdo Pavla spomnil, da je sam v temnem zaporu in da mu morda grozi usmrtitev, bi Pavel morda rekel: »A ja, to sem skoraj pozabil!«

Molite za druge.

V: Kako lahko v Filipljanih 2,21 sodelujemo s kristjani, ki so egocentrični?

O: Potrebujemo potrpljenje. Mnogi ljudje, ko prvič pridejo h Kristusu, so še vedno precej egocentrični. Namesto da bi jih obsojali, se moramo zavedati, da Bog z njimi še ni končal. Morda pa bi nas Bog lahko uporabil, skupaj z našim zgledom, da jim pomagamo postati Kristusocentrični namesto egocentrični. Če nekdo v svojem srcu nenehno sledi Božjim željam in se osredotoča na ljubezen do drugih, se bo njegova osredotočenost nase zmanjševala.

V: Kaj je v Filipljanih 2,25 pomembno glede Epafrodita?

O: Epafrodit ni bil naslovljen kot cerkveni voditelj, starešina ali diakon. Njegov edini naziv v cerkvi je bil »eden izmed vas« v Pismu Kolosanom 4,12. Ni bilo treba biti voditelj, da bi se žrtvovalno odzval in pomagal drugim.

Mimogrede, ime Epafrodit je bilo pogosto ime; tudi tajnik Nerona in kasneje Domicijana se je imenoval Epafrodit.

V: V Filipljanom 2,25: če je Pavel lahko ozdravljal, zakaj ni mogel ozdraviti Epafrodita, ki je bil na robu smrti?

O: Pavel ni imel moči, da bi samovoljno ozdravljal: samo Bog ima moč ozdravljanja. Vendar je bil Pavel pogosto orodje ozdravljanja. Vendar se je Bog, ki lahko stori, kar hoče, odločil, da Epafrodita ne bo takoj ozdravil. Sicer pa je bil tudi sam Pavel bolan, ko je govoril Galatom.

V: Zakaj je bil Pavel v Pismo Filipljanom (2:27 –28) zaskrbljen, če je v Pismo Filipljanom 4:6–7 rekel, naj se ne skrbimo za nič?

O: Pavel nikoli ni trdil, da je brezgrešen in popoln, v Pismo Filipljanom 2,27–28 pa je iskreno izražal svoja lastna čustva. Pavlovemu zgledu moramo slediti le v tem, kako on sledi Kristusu (1 Korinčanom 11,1). A kot je ugotovil Pavel: če je skrb tvoja bolezen, potem je molitev k Bogu tvoje zdravilo.

Grška beseda za »zaskrbljen« v Pismo Filipljanom2:20 (merimnao) se v Novi zavezi pojavi devetnajstkrat. Pavel jo štirikrat uporabi v pozitivnem smislu (1 Korinčanom7:32 , 34;12:25 ; Pismo Filipljanom2:20 ). V vseh drugih primerih (Matej6:25 , 27, 28, 31, 34; Luka10:41 ) itd. pa je uporabljena v negativnem smislu.

V: Zakaj je bil Pavel v Flp 2,27–28 zaskrbljen zaradi hude bolezni Epafrodita, saj je v Flp1:21 –23 rekel, da je živeti v Kristusu in umreti dobiček?

O: Pavel ni bil zaskrbljen zase, ampak za Epafrodita. Glej tudi prejšnje vprašanje.

V: V Filipljanom 2,29 naj bi seveda častili Boga, toda kako naj častimo tudi vzorne vernike za njihovo službo?

O: Obstajajo napačni in pravilni načini.

Med napačne načine sodi, da jih postavljamo na piedestal in jih častimo kot vzore popolnih vernikov. Toda kaj se zgodi, ko novi verniki odkrijejo, da niso popolni? Celo tako dober vernik, kot je bil apostol Peter, se je zmotil v Pismu Galatcem 2,11–14 in ga je moral Pavel javno okarati. Peter je bil pred tem dogodkom cenjen kot apostol. Še pomembneje pa je, da je bil Peter cenjen kot apostol tudi po tem, ko se je zgodila njegova hinavščina, graja in domnevno kesanje. Drugi napačen način je imeti takšen odnos ali dajati vtis, da cerkev brez njih ne bi mogla preživeti, ali pa svojo vero delno utemeljiti na njih in ne le na Bogu.

Pravi načini vključujejo zasebno spodbujanje teh oseb, javno izpostavljanje njihovih dobrih lastnosti kot dobrega zgleda (čeprav niso popolni) ter spodbujanje drugih, naj se od njih učijo.

V: Kje so v Filipljanih 2,29 meje spoštovanja drugih za njihovo službo?

O: Najprej poglejmo Jezusa. Pravilno pravimo, da je bil Jezus bistven za naše odrešenje, da je naš posrednik, da ga prosimo za pomoč, mu pojemo hvalo ter ga častimo in slavimo v bogoslužju. Toda ko rimski katoliki počnejo isto z Marijo, v čem se to razlikuje od čaščenja, razen v tem, da besedo »čaščenje« nadomestijo z besedo »počastitev«? Nobena od teh stvari ni bila v Svetem pismu omenjena v zvezi s katerim koli človekom, razen z Jezusom.

Vendar lahko častimo in občudujemo Marijo ter druge vernike (tiste, ki živijo na zemlji in v nebesih), Marijo lahko imenujemo »blagoslovljena« v skladu z Luko 1,48, in lahko drugim pripovedujemo o njihovih dobrih delih. Pazimo pa, da jim ne posvečamo pobožnosti, ki bi jo morali posvečati izključno Bogu, kot pravi 2 Korinčanom 11,2–3. »Z božansko ljubosumnostjo sem ljubosumen na vas. Kajti obljubil sem vas enemu možu, da vas kot čisto devico predstavim Kristusu. (3) Bojim se pa, da vas bo, tako kot je kača s svojo zvijačnostjo zavedla Evo, vaš um odvrnil od vaše preproste in čiste predanosti Kristusu.« (BSB)

V: Zakaj se je Pavel v Filipljanih 2,30 zdel negativno naravnan do Filipljanov, ko je rekel: »da nadomestite svoj primanjkljaj v službi zame«?

O: Odkritosrčnost je dobra lastnost, kar vključuje tudi to, da ljudi ne ščitimo pred pozitivnimi ali negativnimi stvarmi. Vendar to ni nujno negativno. Pavel je bil izredno hvaležen, da so mu poslali Epafrodita na pomoč, in poudaril je, da ve, da je Epafrodit tam, da mu nudi pomoč, ki mu je niso mogli dati osebno.

V: Ali je v Flp 3,1 opazna sprememba v slogu pisanja, ki kaže na drugo pismo drugega avtorja?

O: Ne. To je predlagala formalna kritika, ki je zdaj v osnovi diskreditirana. Preden odgovorimo na vprašanje, najprej navedimo dejstvo, ki ga v odgovoru ne bomo uporabili.

Filipanci 1,1 pravi, da sta Pismo Filipancem napisala Pavel in Timotej. Čeprav bi Pavel lahko napisal en del, Timotej pa drugega, sprememba v slogu ni tako velika, da bi to nakazovala. Pavel je bil verjetno edini avtor.

Odgovor: Razen spremembe sloga ni absolutno nobenega dokaza za drugega avtorja. Prehod od spodbude k grajanju je mogoče pojasniti s kombinacijo štirih razlogov.

1. Starodavni slog pisanja pisem ni zahteval prehodnih odstavkov v takšni meri, kot je to potrebno za sodobne uradne dokumente.

2. Nenadna sprememba je posledica spremembe teme.

3. Morda je Pavlu na tem mestu prišlo do prekinitve pisanja. (To je prvi predlagal Lightfoot.)

4. Grška beseda na tem mestu lahko pomeni »nazadnje«, »poleg tega«, »še več«, »poleg tega« ali »kar zadeva ostalo«. 1 Tesaloničanom 4,1 uporablja isto besedo na enak način.

V delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 11, str. 96–97, 137–138, je navedeno, da nihče ni nikoli dvomil v enotnost Pisma Filipljanom, dokler tega niso storili F. C. Baur (1792–1860) in liberalna Tübingenska šola v Nemčiji v 19. stoletju, ter da stališče o več avtorjih Pisma Filipljanom nikoli ni bilo splošno sprejeto.

V: Zakaj je Pavel v Filipljanih 3,1 poudaril prav veselje?

O: Sveto pismo tega izrecno ne navaja, vendar lahko vidimo štiri razloge.

Pogledati onkraj okoliščin: Filipljanci bi lahko bili razočarani, ker je bil Pavel v zaporu. Pavel je želel, da bi bili veseli in da bi gledali na Boga, ne na Pavla.

To je običajno za krščansko življenje: Krščansko življenje naj bi bilo polno veselja, ne glede na okoliščine.

Zaradi moči: Nehemija 8,10 in naprej pravi: »Veselje Gospodovo je vaša moč.« Ko se zavedamo svojega odnosa z Bogom in se v njem veselimo, lahko vztrajamo v soočanju s preizkušnjami in skušnjavami sveta ter se ne damo zavesti od uspeha v tem svetu.

Za spodbujanje drugih, naj vztrajajo s Kristusom: Težko je biti luč za druge, če si sam mrk in potrt.

V: Zakaj Pavel v Flp 3,2 nekatere judaizatorje imenuje »psi«, če pa v Mt 7,1–5 ne smemo soditi drugih?

O: Pavel ni sodil o njihovem večnem stanju (zavrnjeni ali izbrani), ampak je s tem, da jih je tako imenoval, ostro grajal ljudi, ki so bili podobni tistemu, kar je bil nekoč sam. Judje so pogane včasih imenovali psi. Pavel je tukaj obrnil situacijo proti njim.

Grški jezik ima dve besedi za psa: »kynarion« pomeni hišnega psa ali hišnega ljubljenčka, »kuon«, beseda, ki je uporabljena tukaj, pa pomeni zunanjega psa ali uličnega psa.

V: Kako lahko v Filipljanih 3,4–11 naravna prednost postane breme?

O: Pavel je omenil dve vrsti prednosti: prednosti po rojstvu in prednosti, pridobljene s trdim delom. Ali so te prednosti nekaj dobrega ali slabega, je odvisno tako od tega, za kaj jih uporabljaš, kot tudi od tega, kako jih uporabljaš. Vse je odvisno od zaupanja v meso. Ali te prednosti obravnavate kot svoje lastne ali kot nekaj, kar vam pripada, ali pa jih obravnavate kot Božje darove, ki nam jih je posodil, da jih uporabljamo za Njegovo slavo? Ali jih uporabljate tako, kot bi si Bog želel, ali pa jemljete moralne ali etične bližnjice, da bi dosegli svoje cilje ali tisto, kar menite, da so Božji cilji za vas? Če resnično ne morete doseči svojih ciljev brez greha, potem Bog ne bi hotel, da imate ta cilj.

Filipanci 3,7 se imenuje »velika odpoved«. Pavel navaja nekatere svoje naravne prednosti in pravi, da so te prednosti brez vrednosti v primerjavi s spoznavanjem Kristusa. Vprašati se moramo, koliko se poskušamo zanašati na svoje prednosti v primerjavi z zanašanjem na Boga. Če naravna prednost nadomešča naše zanašanje na Boga, potem je breme.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 140, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 660, in Believer’s Bible Commentary, str. 1971.

V: Katere pravice imamo kot kristjani v Filipljanom 3,7–8?

O: Dobili smo pravico, da smo Božji otroci. Vse naše uveljavljanje ali neuveljavljanje pravic poteka v okviru te pravice. Najprej navajamo nekaj trdnih pravil, nato pa splošna navodila o branjenju naših pravic v primerjavi z »ponujanjem drugega lica«.

Trdna pravila

1. Dejstvo, da imamo pravico, še ne pomeni, da jo moramo uveljavljati. Pavel se je odločil, da ne bo uveljavljal pravice do prejemanja denarja za oznanjevanje besede (1 Korinčanom 9:6) ali do verujoče žene (1 Korinčanom 9:5).

2. Včasih je uveljavljanje političnih pravic v redu, kot je to storil Pavel v Filipih (Apostolska dela16:37 –40), ko se je izognil bičanju (Apostolska dela22:25 –29) in ko se je pritožil pri Cezarju (Apostolska dela 25:10–12).

3. Nimate pravice tožiti drugih vernikov (1 Korinčanom 6:1–8).

4. Imamo pa pravico, da spore z drugimi kristjani rešujejo drugi kristjani (1 Korinčanom 6:1–8).

5. Nimate pravice, da bi se maščevali (Pismo Rimljanom12:19 –21; Pismo Mojzesovo 32:35).

6. Nima pravice gojiti zamere (Efežanom4:26 –27).

7. Nimate pravice, da se branite na načine, ki so v nasprotju z Božjo voljo (Efežanom5:11 –12). Nimate pravice, da delate stvari, ki so v nasprotju z zakonom (Rimljanom 13:1–7).

Splošna navodila

V nekaterih primerih je Pavel branil svoje pravice zaradi evangelija, Jeremija 22:15–16 pa kaže, da moramo braniti pravice zatiranih. Prvi naravni odziv človeka je, da se razjezi ali da se maščuje. Vendar je Jezus rekel tudi, naj ponudimo drugo lice (Luka6:29 ).

Odločitev, kdaj braniti svoje pravice in kdaj ne, moramo sprejeti v okviru tega, kar je najboljše za doseganje našega končnega cilja. Toda kakšen je naš končni cilj? Ne sme biti zaščita našega ozemlja ali povečanje našega bogastva ali moči. Naš končni cilj je namreč slaviti Boga. Zato branite svoje pravice tam, kjer bo to najbolj slavilo Boga, in ponudite drugo lice tam, kjer bo to najbolj slavilo Boga.

Ne pozabite, braniti svoje pravice je lahko v redu, toda kadar je naša želja po branjenju pravic večja od naše želje, da bi čim bolj slavili Boga, je naša želja po branjenju pravic greh.

V: Zakaj so v Filipljanom 3,8 nekateri izgubili željo, da bi preprosto »spoznali Kristusa«?

O: Grška beseda tukaj ni običajna beseda za »poznati«. Gre namreč za gnonai, kar pomeni poznati iz izkušnje. Si prizadevaš za tesnejši odnos z Bogom, kot ga imaš zdaj?

Hudson Taylor je rekel: »Za nas je nujno, da se predamo za življenje sveta … Prinašanje sadja vključuje nošenje križa. ›Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo.‹ Vemo, kako je Gospod Jezus postal ploden – ne le s tem, da je nosil svoj križ, ampak s tem, da je na njem umrl. Ali v tem veliko poznamo občestvo z Njim? Ni dveh Kristusov – enega prijaznega Kristusa za prijazne kristjane in enega trpečega, trdo delujočega Kristusa za izjemne vernike. Obstaja le en Kristus. Ali smo pripravljeni ostati v Njem in tako roditi sad?« Citirano iz Believer’s Bible Commentary, str. 1974 (citirala ga je gospa Howard Taylor v knjigi Behind the Ranges, str. 170.)

V: Ali je Pavel v Flp 3,10 mislil, da bi morda zamudil prvo vstajenje?

O: Ne. Pavlova upanje je bilo tukaj gotovo, ne le želja. Podobno, ko se je Pavel veselil Kristusovega povratka, to ne pomeni, da ni bil prepričan, ali se bo Kristus kdaj vrnil. V obeh primerih ne smemo napačno razlagati Pavlovega izražanja iskrenega hrepenenja tako, da bi mislili, da je zanikal svojo gotovost, da se bo njegova želja izpolnila.

V: Zakaj so v Filipljanih 3,15 nekateri kristjani sposobni opaziti finančne potrebe drugih, drugi pa so za to slepi?

O: Nekateri kristjani imajo dar »pomoči«, da hitreje opazijo potrebe drugih. Drugi morda ne želijo videti, ker se ne želijo znajti v položaju, v katerem bi čutili, da morajo pomagati.

Če se zdi, da se nek član cerkve nikoli ne pojavi na dogodkih, ki bi lahko stali denar, morda nima denarja, ki bi ga lahko odštel. Lahko ga vljudno vprašate, ali bi potreboval kakšno pomoč, in mu finančno priskočite na pomoč.

Pogosto cerkev napove cerkveni tabor, duhovne vaje ali drug dogodek, ki stane denar, vendar prosi ljudi, ki bi imeli težave s plačilom, a bi vseeno radi šli, naj se obrnejo na cerkev, ki jim lahko dodeli štipendijo za pomoč.

V: Ali v Filipljanih 3,17; Filipljanih 4,9 in 1 Korinčanom 11,1, ker naj bi sledili Pavlovemu zgledu, to upravičuje avtoritarno vodenje?

O: Ne. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Pavel je bil apostol, mi pa moramo njegova pisma v Svetem pismu postaviti kot višjo avtoriteto od katerega koli današnjega voditelja ali tako imenovanega apostola.

2. 1. Petrov 5:3–4 pravi, da morajo voditelji biti dober zgled čredi. Verjetno moramo slediti tem dobrim zgledom.

3. Hebrejcem 13:17 pravi, da moramo še danes poslušati svoje voditelje. Vendar pa 1. Petrov pismo 5:3–4 pravi, da voditelji ne smejo gospodovati nad čredo.

Za podrobnejši odgovor glejte knjigo When Cultists Ask, str. 229–230.

V: Kdo so v Filipljanih 3:18 ljudje, ki živijo kot sovražniki Kristusovega križa?

O: Filipljanom 3,18 ne govori o sovražnikih Boga ali sovražnikih resnice, ampak izrecno o sovražnikih Kristusovega križa. To niso nujno pogani, saj mnogi pogani ne vedo ničesar o Kristusovem križu; to so ljudje, ki so slišali sporočilo o križu in so mu sovražni. Včasih lahko ljudje, ki so odraščali v cerkvi, a ne želijo več slediti Kristusu, postanejo sovražniki tega, kar so slišali.

Tu ne gre le za judaizatorje, saj smo o njih že govorili v prejšnjem poglavju. Gre raje za tiste, ki se izpovedujejo kot kristjani, a sledijo »lahkemu verovanju« in živijo, kakor se jim zdi.

Njihov konec je uničenje.

Zakaj je Pavel jokal zaradi njih? Zaradi škode, ki so jo povzročili cerkvi, in škode, ki so jo s tem povzročili sami sebi.

V: Kako je v Filipljanih 3,18 mogoče, da ljudje v cerkvi živijo kot »sovražniki Kristusovega križa«?

O: Pavel pravi, da je njihov »konec poguba«, torej ti ljudje niso pravi verniki, ampak ljudje v cerkvi, ki bodo šli v pekel. Pavel tega ni rekel niti iz zadovoljstva niti iz jeze, ampak je to rekel »s solzami« in žalostjo.

V: Ali je Pavel v Filipljanih 3,20 Jezusa imenoval naš Odrešenik, pri čemer si je izposodil naziv iz poganskih virov?

O: Ne. Čeprav se je grška beseda (soter) tukaj dejansko uporabljala za idole in človeške voditelje, je grška Septuaginta to besedo (soter) uporabila v zvezi z Bogom v Psalm 24:5; 26:9 in drugod. Če sploh kaj, je Novo zaveza ta naziv »izposodila« iz Stare zaveze.

V: Kaj pomeni beseda »krona« v Filipljanom 4,1?

O: Grška beseda diadema lahko pomeni le krono, vendar to ni beseda, ki se tukaj uporablja. Ta grška beseda tukaj je stephanos. Pomeni zmago in nagrado, ne nujno vladarstvo. Ista beseda se uporablja za Jezusovo trnovo krono. In neverjetno je razmišljati, da je Jezus prenašal trnovo krono, da bi mi lahko imeli krono zmage.

V: Kaj naj v Filipljanih 4,2–3 storite s somišljeniki, s katerimi se težko razumete ali pa se oni težko razumejo z vami?

O: Pri Filipljanih ni bilo vse popolno. Očitno sta Evodija in Sintihé delovali za evangelij, obe celo ob Pavlu, a sta imeli težave pri medsebojnem razumevanju. Ko je to pisal, je Pavel vedel, da to ni bila kratkotrajna, enkratna zadeva, ampak potencialno trajen problem.

Pavel ni povedal, katera od njiju je bila v krivdi ali pa sta bili obe. Euodija in Sintihija sta bila običajna grška ženska imena. Ime Sizigus se v celotni grški literaturi nikjer drugje ne pojavi kot ime, zato Pavel morda uporablja izraz »sotrpin«, ker ne želi imenovati osebe, ta pa bi vedela, o kom gre.

V Jezusovi veliki duhovniški molitvi v Janezu 17, v Janezu 17:23, Jezus moli, da bi bili njegovi otroci enotni, da bi svet spoznal, da je Bog poslal Jezusa. Če je vaše nesoglasje javno, kakšno sporočilo to pošilja svetu? 1 Janez 3:10 vsebuje še močnejše besede. Če ne ljubiš svojega brata, potem nisi iz Boga. Ne piše, da včasih ne bo težko in da morda ne boš imel rad svojega brata, toda če zanj ne čutiš ljubezni, potem preveri, ali si sploh resnično pravi kristjan.

Zavedanje, da je Gospod blizu, lahko naše nepomembne prepire učinkovito postavi v pravo perspektivo. Spomni se, kako zelo jih Bog ljubi; tako zelo, da je Jezus umrl zanje. Krivica, ali vsaj domnevna krivica, ki so jo storili krhkemu, grešnemu bitju, kakršno si ti, je tako, tako majhna v primerjavi z grehi proti Bogu, ki ti jih je On odpustil. Sklepaj mir z njimi, če je to odvisno od tebe. Če ni, poskrbi, da vidijo, da si odprt za sklenitev miru z njimi. Nazadnje, spomni se, da boš v nebesih, kjer boš večno častil Boga – skupaj z njimi.

V: Kdo je v Flp 4,3 »Syzygus« ali »sotovariš«?

O: Grška beseda pomeni »sotovariš« in obstajata dve razlagi:

1. Grška beseda Syzygus bi lahko bila osebno ime. Vendar nimamo nobenega zapisa, da bi kateri koli Grk to uporabljal kot osebno ime.

2. Pavel bi lahko namerno pustil neimenovanega nekoga, ki mu je še posebej želel pomagati pri sporu med Evodijo in Sintihko. Včasih ljudje, ki diplomatsko spet združujejo ljudi, delujejo bolje, če pozornost ni usmerjena nanje.

V: Ali naj se kristjani v Flp 4,4 veselijo, saj je Jezus v Mt 5,4 rekel, da so blagoslovljeni tisti, ki žalujejo?

O: Preden se lahko veseliš kot Božje dete, moraš žalovati in se pokesati za svoje grehe. Tudi kot kristjani žalujemo zaradi stvari, ki razbijajo Božje srce, a kljub naši žalosti se veselimo našega odnosa z Bogom. Knjiga »When Critics Ask« (str. 482–483) poudarja, da je žalovanje pogoj, naše veselje pa je posledica pravega odnosa z Bogom.

V: Kako je bil Gospod pred 2000 leti blizu, kot piše v Filipljanih 4,5?

O: Tako kot takrat je Gospod tudi danes blizu nas, in sicer ne le na en, ampak na tri načine.

1. Glede na različne okoliščine v našem življenju lahko umremo in srečamo Gospoda kadarkoli.

2. Nihče ne ve dneva ali ure Kristusovega povratka (Matej 24:36) niti tega, ali je časovno blizu ali daleč. Vendar je neizbežen, saj se lahko potrebni pogoji za Kristusov povratek hitro izpolnijo.

3. Kristus je blizu in prebiva v vseh vernikih (Janez 14:23; Rimljanom 8:9).

V: Kako nam v Filipljanih 4,6–7 Božji mir pomaga, ko smo zaskrbljeni?

O: Ne glede na to, kako zelo si prizadevamo, Božji mir ni nekaj, kar si lahko pridobimo sami; je nekaj, kar nam je dano. Ko v molitvi izražamo svoje prošnje Bogu, lahko Božji mir varuje (tj. brani) tako naša srca kot tudi naše misli. Ko se osredotočamo na Boga in večne stvari, se nam naše trenutne težave lahko zdijo majhne.

V: V Flp 4,10.20 bi ljudje Pavla videli kot vse prej kot stoika. Kako lahko drugim delujemo manj stoiki?

O: Stoik v tem kontekstu je nekdo, ki vedno deluje racionalno in mirno; ne kaže veliko čustev ali navdušenja. Pavel je bil vsekakor racionalen, a velikokrat ni bil miren, temveč čustven, bodisi zaradi šoka nad dejanji ljudi, žalosti zaradi greha ali navdušenja, ko je prekipeval od veselja ob slavljenju Boga. Nekateri današnji kristjani morda dobro obvladajo racionalni del, a so morda izgubili nekatere druge lastnosti, ki jih je imel Pavel. Za stoicizem obstajata dva »zdravila«: sekundarno in primarno. Sekundarno zdravilo je spoznanje, kdo si. Po Božji milosti in usmiljenju imaš popolnoma nezasluženo privilegij, da si Božje otrok. V Kristusu si bil ponovno rojen in si zamenjal svoje staro grešno življenje z vsemi njegovimi grešnimi skušnjavami in sebičnimi ambicijami za svobodo novega življenja v Kristusu. Nad stvarmi, ki so te premagovale v tvojem starem življenju, ti je Bog zdaj prek Svetega Duha dal moč, da nad njimi zmagaš. A to je le sekundarno zdravilo. Primarno zdravilo je spoznanje, kdo Jezus resnično je. Jezus ni le deloma Bog, ampak v celoti Bog; in tako zelo se je ponižal, da je prišel na zemljo, se utelesil kot pravi človek, da bi umrl za naše grehe, ker nas je ljubil. Jezus, ki je imel moč, da vstane od mrtvih, zdaj živi v nas prek Svetega Duha. Smo dediči s Kristusom, in ko se bo Kristus razodel v slavi, kot piše v Pismu Kolosanom 3,4, se bomo tudi mi razodeli v slavi z njim.

Pavla ni navduševalo le to, kar je Kristus storil zanj osebno; Pavla je navduševalo tudi oznanjevanje evangelija in to, da je videl, kako se ljudje obračajo h Kristusu. Kaj te najbolj navdušuje?

V: V Filipljanih 4,11 piše, da se v svetu dogaja toliko stvari, ki jih morda zamujamo – kako se lahko naučimo biti zadovoljni v Kristusu?

O: Najprej, če nimaš pristnega, osebnega odnosa s Kristusom, moraš Kristusa povabiti v svoje srce. To je predpogoj za zadovoljstvo; resnično zadovoljen si lahko le v Kristusu.

Nato se vprašajte: »Kaj si želite?« Nekateri si želijo slavo, ambicije, moč ali denar; drugi si želijo užitkov prek grešnih stvari, kot so pijanost, droge ali zunajzakonski seks. Spet drugi si želijo prijetnih izkušenj, ki niso grešne, kot so potovanja, odnosi, glasba, kulinarika, čoln ali nekatere druge materialne stvari. Nekateri ne stremijo k užitkom in doživetjem, ampak k drugim stvarem: lepoti (z ali brez kozmetičnih posegov), zdravju ali športni kondiciji. Drugi so na nasprotni strani: morda ne stremijo k ničemer; morda nimajo velikih upov, le kakšnega majhnega. Kateri način je izbral Pavel? Pavel zagotovo ni bil nobeden od zgoraj navedenih. Imel je veliko, neizpolnjeno upanje, h kateremu je stremel. Pavel je stremel k Božjemu cilju, da bi celoten svet pridobil za Kristusa, da bi » « svet spoznal Jezusa. Ali je Pavel dosegel svoj cilj? V enem smislu ne, saj ob Pavlovi smrti celoten svet še ni spoznal Jezusa. V drugem smislu pa je Pavel uspel, saj je bil, tako pod Božjim vodstvom kot iz lastne pobude, poslušen. Trdim, da je Pavel storil vse, kar mu je Bog določil. Čeprav je Pavlovo srce ob koncu življenja še vedno hrepenelo po izgubljenih, verjamem, da je bil Pavel zadovoljen s tem, kdo je bil v Kristusu, in s tem, kar je delal za Kristusa.

Ali želite biti zadovoljni v Kristusu? Preživljajte čas s Kristusom, kot je to počel Pavel, molite, kot je molil Pavel, in bodite dejavni, kot je bil Pavel. Ne ukvarjajte se s tem, kar je Bog naročil Pavlu, ampak se v molitvi lotite tega, kar Bog želi, da storite vi.

V: Kaj nas Filipljanom 4,16–18 uči o dajanju?

O: Očitno so Filipljanci Pavlu poslali denarno pomoč, ne da bi ga za to prosili. Vsaj v nekaterih primerih Pavla to ni pričakoval. Ali vi dajete denar krščanskim delavcem, ki ga potrebujejo, tudi če vas zanj niso prosili? Žalostno je, ko se morajo krščanski misijonarji, poklicani k Božjemu delu v tujini, vrniti domov zgolj zato, da bi zbrali več podpore.

V: Ali v Flp 4,19 Bog resnično zadovolji vse naše potrebe, kot na primer takrat, ko je Pavel trpel lakoto (Flp 4,12)?

O: Ko mu to dopustimo, Bog resnično zadovolji vse naše potrebe. Da nikoli ne bi bili lačni, je želja, ne pa potreba. Življenje za kristjane na tej zemlji ni vedno tako rožnato, kot je opazil Pavel v 1 Korinčanom 15,19. Vendar, kot kažejo Rimljanom 8,18 in 1 Petru 4,12–14, so naša zemeljska trpljenja nič v primerjavi z našo prihodnjo slavo.

V: Kdo točno je sestavljal Cezarjevo gospodinjstvo v Filipljanih 4,22?

O: Glede na knjigo »The Expositor’s Bible Commentary«, 11. zvezek, str. 159, so učenjaki na podlagi nagrobnih napisov sestavili sezname Cezarjevega gospodinjstva. Vključevalo je veliko število cesarskih služabnikov in tujih sužnjev.

V: Kako v Pismo Filipljanom vemo, da je to knjigo res napisal Pavel?

O: Tako piše v Pismo Filipljanom 1,1, zgodnja cerkev pa tega nikoli ni dvomila.

Zgodnji krščanski pisci, ki so izrecno navedli, da je Pismo Filipljanom napisal Pavel, so Polikarp, Irenej iz Lyona, Muratorijev kanon, Klement Aleksandrijski, Tertulijan, Hipolit, Origen, »Traktat o ponovnem krstu«, Ciprijan iz Kartagine, Viktorin iz Petaua, Peter iz Aleksandrije, Atanazij iz Aleksandrije in Euzebij iz Cezareje. Novatian citira Pismo Filipljanom 2,6–11 kot »apostola«.

V: Kakšne dokaze imamo v Pismo Filipljanom, da bi moralo biti to pismo v Svetem pismu?

O: Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.

1. Napisal jo je Pavel, ki je bil apostol. Peter je v 2. Petrovem pismu 3,15–16 potrdil, da so Pavlove besede Sveto pismo.

2. Pavel sam je v 1. pismu Timoteju 1:1; 2:7; Pismu Rimljanom 1:1; 1. pismu Korinčanom 1:1; 9:1; 2. pismu Korinčanom 1:1; 11:5; Pismu Galatcem 1:1; Pismu Efežanom 1:1; Pismu Kolosanom 1:1; 2. pismu Timoteju 1:1; Pismu Titu 1:1 dejal, da je apostol.

3. Dokazi iz zgodnje Cerkve. Glej naslednje vprašanje, 3. del, kjer so navedeni pisci, ki so se sklicevali na Pismo Filipljanom.

V: Kako vemo, da je današnje besedilo Pismo Filipljanom zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Vsaj 72 rokopisov in pisateljev zgodnje cerkve je citiralo ali se sklicevalo na verze iz Pisma Filipljanom. Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55:10–11; Izaiju 59:21; Izaiju 40:6–8; 1. Petru 1:24–25; Mateju 24:35.

2. Najzgodnejši rokopisi Pisma Filipljanom, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

p16 Flp 3,10–17; 4,2–8 (konec 3. stoletja) V knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts je na str. 86 slika p16.

3./4. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

p46 Chester Beatty II (100–150 n. št.) vsebuje 84 verzov Pisma Filipljanom. Natančneje vsebuje Filipljanom 1:1, 5–15, 17–28; 1:30–2:12; 2:14–27; 2:29–3:8; 3:10–21; 4:2–12; 4:14–23 ter druge dele Pavlovih pisem in Pisma Hebrejcem. V knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« je na str. 192 fotografija dela p46. Na str. 197–198 je tudi navedeno, da kakovost in stihometrične oznake kažejo, da je to napisal profesionalni pisar.

Prva polovica 3. stoletja – 1936 – Frederic G. Kenyon v skladu s publikacijo »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

2. stoletje, leto 200 n. št. – 1935 – Ulrich Wilcken v skladu s knjigo »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

200 n. št. – 1968 – The Text of the New Testament.

81–96 n. št. – 1988 – Young Kyu Kim po delu »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

Okoli leta 200 n. št. – 1975 – Aland in sod., tretja izdaja.

Okoli leta 200 n. št. – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja.

Zgodnje do sredine 2. stoletja – 1999 – »Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta«. To delno temelji na dejstvu, da je pisava zelo podobna pisavi na papirusu Oxyrhynchus 8 (konec 1. ali začetek 2. stoletja) in papirusu Oxyrhynchus 2337 (konec 1. stoletja).

str. 61 Rimljanom 16:23,25–27; 1 Korinčanom 1:1–2, 2–6; 5:1–3, 5–6, 9–13; Filipljanom 3:5–9, 12–16; Kolosanom 1:3–7, 9–13; 1 Tesaloničanom 1:2–3; Titu 3:1–5, 8–11, 14–15; Filemonu 4–7. okoli leta 700 n. št.

okoli leta 700 n. št. – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Okoli leta 700 n. št. – 1975 – Aland in drugi, tretja izdaja.

Okoli leta 700 n. št. – 1998 – Aland in drugi, četrta revidirana izdaja.

Vaticanus [B] 325–350 n. št. Celoten Novi testament do Hebrejcem 9:15. Manjkajo 1. in 2. pismo Timoteju, pismo Titu, pismo Filemonu in Razodetje.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št. Celotno Pismo Filipljanom

Alexandrinus [A] (okoli leta 450 n. št.) Celoten Pismo Filipljanom

Efraemov reskript [C] 5. stoletje

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Latinska Vulgata [Vg] 4. in 5. stoletje

Sirski prevod Peshitta [Syr P] 400–450 n. št.

Filoksenova sirščina [Syr Ph] 507/508 n. št.

Claromontanus [D] 5./6. stoletje

armenski [Arm] od 5. stoletja

gruzinščina [Geo] od 5. stoletja

Etiopščina [Eth] od okoli leta 500 n. št.

Gotščina [Goth] 493–555 n. št.

3. Dokazi zgodnje cerkve. Pisci zgodnje cerkve do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) so iz Pisma Filipljanom citirali približno 90-krat, ne da bi pri tem upoštevali namige. Citirali so 41 % Pisma Filipljanom, pri čemer so delne verze šteli kot dele. To je 42,4 od skupno 104 verzov.

Tukaj so pisci iz obdobja pred Nicejskim koncilom, ki so citirali iz Pisma Filipljanom.

Pismo Diognetu (okoli 130–200 n. št.), 5. poglavje, str. 27, namiguje na Pismo Filipljanom 3,20: »nebeški državljani«.

Pismo Polikarpa Filipljanom, poglavje 3, str. 33, omenja, da je Pavel pisal Filipljanom med letoma 110–155 n. št. Polikarp v poglavju 9, str. 35, govori tudi o »Pavlu in ostalih apostolih«.

Pismo Polikarpa Filipljanom (100–155 n. št.), poglavje 3, str. 33, pravi, da je blaženi in poveličani Pavel napisal pismo Filipljanom. V poglavju 9, str. 35, se sklicuje tudi na Pismo Filipljanom 2,16.

Kristjani iz Dunaja in Lugdunuma: (177 n. št.) navajajo Filipljanom 2,6, str. 783–784

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) se na Filipljanom sklicuje na številnih mestih. V delu Ireneja Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 18.4, Irenej citira Filipljanom 4,18, ki mu predpostavi besede: »Kakor pravi tudi Pavel Filipljanom.« Citira tudi iz Filipljanom 2,11.

V »Passion of the Scillitan Martyrs« (180–202 n. št.) je omenjeno, da so zgodnji kristjani imeli Pavlova pisma, ne da bi bilo natančno navedeno, katera.

Muratorijev kanon (190–217 n. št.) omenja, da je Pavel v svojih pismih pisal sedmim cerkvam: Korinčanom (2 pismi), Efežanom, Filipljanom, Kolosanom, Galatom, Tesaloničanom (2 pismi) in Rimljanom. Pavel je napisal Pismo Filemonu, Pismo Titu in dve pismi Timoteju.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) pravi, da je Filipljanom 4,5 napisal Gospodov apostol. »Pobuda poganom«, poglavje 9, str. 196

Tertulijan v delu »Proti Marcionu«, knjiga 4, poglavje 5 (207 n. št.), navaja, da je Pismo Filipljanom napisal Pavel. Gre za knjigo, »ki izhaja od apostolov in je bila ohranjena kot sveto zapuščino v apostolskih cerkvah«.

Hipolit (222–235/6 n. št.) v »Fragmentu 10«, str. 244, navaja polovico Filipljanom 3,2a kot Pavlovo delo

Origen (225–253/254 n. št.) v delu *De Principiis*, knjiga 3, poglavje 2.5, str. 333, navaja Filipljanom 4,13 kot Pavlovo pismo.

Novatian (250/254–257 n. št.) v »Traktatu o Trojici«, poglavje 22, str. 632, navaja Filipljanom 2,6–11 kot besedilo apostola

V »Traktatu proti Novatianu« (254–256 n. št.), poglavje 1, str. 657, citira dve tretjini Filipljanom 3,2 kot svetopisemski odlomek

Traktat o ponovnem krstu (254–256 n. št.), poglavje 6, str. 670, navaja Filipljanom 2,9b–11 kot besede Pavla.

Kiprijan, škof Kartagine (okoli 246–258 n. št.), omenja Pismo Filipljanom in citira Filipljanom 2,21; 3,19–21 v delu »Traktați Kiprijana – Pričevanja«, poglavje 11, str. 536. V »Traktatu 4«, poglavje 34, str. 456, citira Pismo Filipljanom 4,18 in navaja, da je to delo apostola Pavla.

Victorinus, škof iz Petaua v Sloveniji (mučenec leta 304 n. št.), omenja Staro in Novo zavezo v svojem »Komentarju k Apokalipsi blaženega Janeza«, str. 345. Naštel je Pavlova pisma: Rimljanom, Korinčanom, Galatcem, Efežanom, Tesaloničanom, Filipljanom, Kolosanom in Timoteju ter v 16. poglavju, str. 345, citira 1 Timoteju 3,15.

Peter iz Aleksandrije (306, 285–311 n. št.) citira Filipljanom 1,23–24 kot delo »blaženega apostola Pavla« v delu Kanon kanoničnih pisem, kanon 10, str. 274

Metodij (270–311/312 n. št.) citira polovico Filipljanom 2,5 v odlomku iz svojega dela Razprava o mučencih, str. 382.

Atanazij iz Aleksandrije (318 n. št., pred Nicejo) v delu Proti poganom, poglavje 5, str. 6, citira Filipljanom 3,14 kot Pavlovega.

Po Nicejskem koncilu

Euzebij iz Cezareje (318–339/340 n. št.) citira Filipljanom 2,6 v Euzebijevi »Cerkveni zgodovini«, knjiga 5, poglavje 2, str. 216. Filipljanom 2,6–8 citira kot » no Sveto pismo« v knjigi 8, poglavje 10, str. 330–331. V 3. knjigi, 4. poglavju, str. 136 pravi, da je Pavel druge kristjane imenoval »sodelavci«.

Asterius Sofist (po letu 341 n. št.)

Afrahat Sirski (337–345 n. št.) v svojem delu Izbrane dokaze namiguje na Pismo Filipljanom

Hegemonius (4. stoletje) v delu »Disputation with Manes«, poglavje 38, str. 212, citira Pismo Filipljanom 3,19 kot besede apostola.

Ambrosiaster (4. stoletje)

Victorinus iz Rima (po letu 363 n. št.)

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) v »Prazničnem pismu 39«, str. 552, navaja knjige Novega testamenta

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.)

Delo Synopsis Scripturae Sacrae (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pavlovo pismo Filipljanom kot del Nove zaveze. Citira celoten odlomek iz Filipljanom 1,1.

Efraim Sirski, avtor hvalnic (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) navaja Filipljanom 3,10–11 kot Pavlovo pismo. V delu O Svetem Duhu, poglavje 15,34, str. 21

Titus iz Bostre (pred letom 378 n. št.) se sklicuje na Pismo Filipljanom 2:11

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.)

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Apollinaris iz Laodiceje (okoli 390 n. št.)

Gregor Nazianški/Nazianzen (330–391 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.)

Gregor iz Elvire (po letu 392 n. št.)

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) v Velikem katekizmu, poglavje 32, str. 150, navaja Filipljanom 2,10 kot »Filipljanom«.

Didimus Slepi (398 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) omenja Pismo Filemonu, Pismo Hebrejcem, dve pismi Timoteju, Pismo Titu, Pismo Rimljanom, Pismo Galatcem, Pismo Filipljanom in Pismo Efežanom. V delu »Panarion«, 3. poglavje, iz scholionov 1 in 5, str. 334

Rufinus (374–406 n. št.) v svojem Epilogu k Pamfilu, str. 423, omenja, da Pavel v Pismo Filipljanom 4,3 piše o Klementu

Gaudentius (po letu 406 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.)

Kartaginski koncil (218 škofov) (383–419 n. št.)

Janez Krizostom je okoli leta 396 n. št. zapisal 15 pridig o Pismo Filipljanom, ki so se ohranile do danes. Janez Krizostom je dejal, da je avtor apostol Pavel (Komentar k Pismu Filipljanom, pridiga I in drugje).

Maksimin (4./5. stoletje)

Maksim iz Torina (4./5. stoletje) se sklicuje na Pismo Filipljanom 2,30

Kromacij (umrl leta 407 n. št.) se sklicuje na Pismo Filipljanom 4,7

Severian (po letu 408 n. št.)

Niketa iz Remesiana (366–okoli 415 n. št.)

Speculum (5. stoletje)

Avguštin iz Hipona (388–28. avgusta 430 n. št.) v delu Božje mesto, knjiga 17, poglavje 4, str. 341, navaja Filipljanom 3,7–8 kot besede apostola

Polpelagianec Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu »Instituti« (knjiga 7,17, str. 254) navaja Filipljanom 4,15–16 kot besede blaženega apostola Filipljanom.

Mark iz Eremite (po letu 430 n. št.)

Paulinus iz Nole (431 n. št.)

Ciril Aleksandrijski (444 n. št.) se sklicuje na Filipljanom 4,7 in druge verze

Eutalius iz Sulce (okoli leta 450 n. št.)

Teodot iz Ankyre (5. stoletje) citira Filipljanom 2,5

Quodvultdeus (okoli leta 453 n. št.)

Hesihij iz Jeruzalema (po letu 450 n. št.)

Teodoret iz Kira (423–458 n. št.) se sklicuje na Pismo Filipljanom 2,5.9

Papež Leon I. iz Rima (440–461 n. št.)

Prosper iz Akvitanije (426–465 n. št.)

Varimadum (445/480 n. št.)

Makarij/Simeon (4. ali 5. stoletje)

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Keretik Marcion po Tertulijanu

Keretik Priscilian (mučenec leta 385 n. št.) se sklicuje na Pismo Filipljanom 2,11

Keretik Pelagij (416–418 n. št.) se sklicuje na Pismo Filipljanom 1:11, 14; 2:5, 11; 3:3, 12, 13, 15; 4:7, 8, 13, 19

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (428 n. št.) je napisal komentarje k Pavlovim pismom, ki so se izgubili. Nekatera od njegovih ohranjenih del pa navajajo Filipljanom 1,11.14; 2,11–12,26,30; 3:3,12–13,15; 4:3,7–8,13,16,19,23.

Heretik Nestorij (451/452 n. št.) v delu »Bazar Herakleida« citira Filipljanom 2,5.9

Nekaj od tega je v skladu s četrto revidirano izdajo Alanda in drugih ter z Adamantijem: »Dialog o pravi veri v Boga«

Za več informacij o zgodnjih rokopisih Pisma Filipljanom glej www.BibleQuery.org/Philippians Manuscripts.html.