< Vprašanje o Svetem pismu od Jamesa

V: Kdo je Jakob v Jakobovem pismu 1:1–5:20?

O: Jakob je polbrat Jezusa Kristusa. To ni Jakob, Jezusov učenec in brat Janeza, saj je bil učenec Jakob umorjen.

Pismo Jakobovo je napisano v odlični grščini. Jakob je knjigo morda napisal sam ali pa jo je narekoval pisarju.

V: Ker je Jakob v Jakobovem pismu Gospodov brat in ni eden od dvanajstih učencev ali apostol Pavel, zakaj bi morali brati Jakobovo pismo?

O: Jakobovo pismo bi morali brati vsaj iz dveh razlogov.

1. Jezus se je v 1. pismu Korinčanom 15,7 posebej prikazal Jakobu.

2. Pavel je v Pismu Galatcem 2,7–8 Jakoba imenoval apostola. Hipolit (222–235/6 n. št.) v delu O dvanajstih apostolih omenja Jakoba, Gospodovega brata, prvega jeruzalemskega škofa in enega od sedemdesetih apostolov. Origen (225–254 n. št.) se v delu »Proti Celsusu«, knjiga 1, poglavje 47, str. 416, sklicuje na Jožefa Flavija, ki piše o Jakobu.

V: Kdaj je bila napisana knjiga Jakobovo pismo?

O: Jožef Flavij pravi, da je Jakob, Gospodov brat, umrl mučeniško leta 62 n. št., torej bi morala biti napisana pred tem letom. Mnogi učenjaki menijo, da je bila napisana med letoma 45 in 60 n. št., čeprav verjetno bližje letu 45 n. št. Nekateri menijo, da je bila to ena izmed prvih knjig Nove zaveze.

V: Kaj pravi Jožef Flavij o Jakobu?

O: Imamo dva vira: samo Jožefovo delo (Zgodovina Judov 20.9.1 in 18.5.2) ter drugi neodvisni vir, Origen (pisal med letoma 225–254 n. št.), ki piše o tem, kar je zapisal Jožef. Tukaj je, kar pravi Origen v delu »Proti Celsusu«, knjiga 1, poglavje 47, str. 416: »V 18. knjigi svojih »Zgodovine Judov« namreč Jožef Flavij priča, da je bil Janez krstnik… Ta pisec, čeprav ni verjel v Jezusa kot Kristusa, je pri iskanju vzroka za padec Jeruzalema in uničenje templja – čeprav bi moral reči, da je bil zarotniški načrt proti Jezusu vzrok za te nesreče, ki so doletele ljudstvo, saj so usmrtili Kristusa, ki je bil prerok – kljub temu pravi – čeprav proti svoji volji, a vendarle ne daleč od resnice – da so te nesreče doletele Jude kot kazen za smrt Jakoba Pravičnega, ki je bil brat Jezusa (imenovanega Kristus), – saj so ga Judje usmrtili, čeprav je bil človek, ki se je najbolj odlikoval po svoji pravičnosti.«

V: Kakšen je dober pregled vsebine knjige Jakobovega pisma?

O: Mnogi pravijo, da je Jakobovo pismo težko povzeti. Pet različnih pregledov Jakobovega pisma se strinja glede »podpoglavij«, vendar se splošni pregled v vsakem od njih razlikuje. Tukaj je preprost pregled, ki je primeren za zapomnitev vsebine Jakobovega pisma.

Poglavje Naslov

Težko je sestaviti pregled knjige Jakobovega pisma. Tukaj je en pregled.

1:1–27 Najprej poskrbimo za svoj odnos z Bogom in zrelost

- 1:3–12 Slava odrešitve skozi Kristusa

2–5:6 Grehi do drugih

- 2 Pristranskost: pozabljen greh

- - 2:1–7 Brez pristranskosti do ljudi

- - 2:8–13 Brez pristranskosti do delov zakona

- 3:1–18 Učitelji in jezik

- 4:1–10 Naš boj proti svetu

- 4:11–17 Soditi drugim in pozabiti na Boga

- 5:1–6 Obsodba miselnosti, ki daje prednost bogatim

5:7–20 Potrpežljivost, prisege in molitev

- 5:7–11 Potrpežljivost

- 5:12 Prisege

- 5:13–18 Molitev: petje, maziljenje in spoved. Vera in potrpežljivost v Elijevi molitvi

- 5:19–20 Potrpežljivo vračanje tistih, ki so zašli

V: Katere druge dele Svetega pisma v Jakobovem pismu lahko primerjamo s to knjigo?

O: Na prvi pogled se zdi Jakobovo pismo edinstveno, a ob natančnejšem pregledu je podobno štirim drugim knjigam.

Knjiga Pregovori vsebuje veliko podobnih etičnih zapovedi.

Gorska pridiga (Matej 5:3–7:23) ima 26 vzporednic.

1. Janezovo pismo in Jakobovo pismo imata izrazite vzporednice.

Tudi 1. pismo Petra in Jakobovo pismo imata vzporednice.

Nazadnje, kratko Jakobovo pismo se sklicuje na odlomke iz 21 knjig Stare zaveze.

V: Katere so v Jakobovem pismu podobnosti s knjigo Pregovorov?

O: Tukaj so podobnosti.

Podobni verzi v Jakobovem pismu in Knjigi Pregovorov

Jakobovo pismo je podobno tudi 1. Janezovemu in 1. Petrovemu pismu. Sklicuje se na odlomke iz 21 knjig Stare zaveze.

V: Katere so v Jakobovem pismu podobnosti z Gorsko pridigo v Mateju?

O: Tukaj so podobnosti.

Podobni verzi v Jakobovem pismu in v Gorski pridigi v Matejevem evangeliju

V: Katere so v Jakobovem pismu podobnosti z drugimi odlomki iz Nove zaveze?

O: Tukaj so podobnosti.

V: Ali je Jakobovo pismo v Jakob 1:1 in Jakob 2:1 v bistvu judovsko delo z manjšimi krščanskimi popravki, kot sta trdila Spitta in Meyer?

O: Ne. Kot poudarja Peter Davids v komentarju New International Greek Testament Commentary k Jakobovemu pismu na str. 14–15, je Jakobovo pismo v celoti krščansko delo iz dveh glavnih razlogov, poleg Jakob 1,1 in 2,1.

1. Podobnosti z drugimi knjigami Nove zaveze, in sicer z 1. Janezovim pismom, 1. Petrovim pismom in Gorsko pridigo v Mateju.

2. Krščanski pojmi, ki jih v judovstvu ne najdemo, kot sta odrešitev skozi besedo (Jakobovo pismo1:18 ) in »starešine cerkve« (Jakobovo pismo5:14 ).

V: Kaj pomeni »razpršenost« v Jak 1,1?

O: Prišlo je do več razpršenj. Prvotno, ko so bili Judje izgnani pod Asirci leta 722 pr. n. št. in kasneje pod Babilonci, so mnogi še naprej živeli v Mezopotamiji, Perziji in Egiptu. Drugič, ob binkoštih v Apostolskih delih 2 so bili Judje ne le v teh deželah, ampak tudi zahodneje v Mali Aziji, Grčiji, Rimu, celo v južni Galiji in morda v Španiji. Tretjič, preganjanje pod Saulu iz Tarza je v Apostolskih delih 8 povzročilo, da so kristjani zapustili Judejo in se razširili na druga mesta. Seveda kot kristjani na zemlji še nihče od nas ni doma; tudi mi smo razpršeni po vsem svetu. Izraz »dvanajst rodov razpršenih« ni bil natančno opredeljen; velja lahko za vse zgoraj navedeno.

Jakob zelo rad uporablja dvojne pomene, naslov »dvanajstim rodovom v razpršenosti« pa je » mojstrsko splošen«. Judom bi se z njim zlahka poistovetili, toda tudi kristjani bi se v njem prepoznali kot Božja razpršenost po svetu. Včasih je dobro, da stvari ostanejo splošne in ne konkretne. Morda je Jakob to pustil precej splošno, ker je skozi vse svoje življenje služil Judom in si prizadeval, da bi jih pripeljal v Božje kraljestvo.

V: V Jak 1,4 je seveda dobro, da nam Bog daje potrpežljivost, toda zakaj nam ta verz daje neposredno zapoved, tj. da je naša odgovornost, da potrpežljivosti omogočimo, da v celoti razvije svoj učinek?

O: Eden od razlogov je, da lahko storimo stvari, s katerimi se izogibamo težavam in prekinemo proces. Če te Bog želi na nekem mestu in postane težko, ali vztrajaš potrpežljivo ali pa se umakneš in zbežiš? Na srečo (čeprav se v tistem trenutku morda ne zdi tako) se nekaterim preizkušnjam ne moremo izogniti. Pavel je imel preizkušnjo s trnom v mesu v 2 Korinčanom 12,8–10. Ko je Pavel prosil Boga, naj prekine to preizkušnjo in jo odstrani, je Bog rekel ne. Pavel ni le imel te preizkušnje ( ), ampak tudi ni videl potrebe ali smisla za to preizkušnjo, vsaj dokler se ni v molitvi obrnil k Bogu. Tudi mi ne vidimo vedno potrebe ali smisla za naše preizkušnje, ali pa jih vidimo šele kasneje.

V: Katere so v Jakobovem pismu 1,1–5,20 nekatere besedne igre?

O: Najprej se malo pogovorimo o strukturi.

Logična struktura: Mnogi zahodnjaki uporabljajo logično strukturo, ki jo sestavljajo uvod, približno tri točke in zaključek. Pavel to spretno nekoliko spreminja, a je v osnovi zahodnjak. Koliko od vas je, ko ste se tega prvič učili v razredu za pisanje, dvignilo roko in vljudno vprašalo učitelja: »Ne želim uporabiti tega organizacijskega okvira, ali lahko uporabim eno od uveljavljenih alternativ?« Precej prepričan sem, da tega ni storilo veliko od vas!

Hiazmi: Hebrejski pisci Stare zaveze so radi uporabljali hiazme, kjer je bila struktura simetrična, na primer točke: A, B, C, C’, B’, A’, le da je lahko imela poljubno dolžino.

Akrostih je še ena vrsta organizacije, ki se uporablja tudi v Stari zavezi. V akrostihu prva črka verza sledi hebrejski abecedi ali pa tvori besedo.

Dvojni pomeni: Jakob ima še en pristop. Jakob pogosto uporablja dvojne pomene besed, ne kot humorne besedne igre, ampak kot »prehode«, ki povezujejo prejšnji odstavek z naslednjim. Pisec Stare zaveze, ki je besedne igre uporabljal bolj kot pomnilni pripomoček, je Mihej v Mihej 1,10–14. Sam Bog uporablja dvojne pomene, ko govori z Jeremijem v Jeremija 1,11–14.

Nasprotja: Da bi seznam zaokrožili, je še ena literarna tehnika uporaba nasprotij. Kot bi rekel Charles Dickens, je ta tehnika dobra v najboljših časih in v najslabših časih.

Tukaj so dvojni pomeni in besedne igre v Jakobovem pismu.

Pozdrav: »chairein« v Jakobovem pismu 1:1 in »veselje« (charan) v Jakobovem pismu 1:2.

Zunanje preizkušnje (peirasmois) v Jakobovem pismu 1:2 in notranje skušnjave (peirazomai) v Jakobovem pismu 1:12.

Ničesar ne manjka v Jakobovem pismu 1:4 in pomanjkanje modrosti v Jakobovem pismu 1:5

Prositi v Jakobovem pismu 1:5 in Jakobovem pismu 1:6.

Skušnjava v Jakobovem pismu 1:12 in Jakobovem pismu 1:13.

V: Kako je v Jak 1,2–4 mogoče, da so preizkušnje vir veselja? Ali se to nanaša na življenje tukaj na zemlji ali na življenje v večnosti?

O: Najprej, sreča in radost nista isto. Sreča je minljivo zadovoljstvo, ki izhaja iz okoliščin, radost pa je trajno zadovoljstvo, neodvisno od okoliščin. V nebesih bomo nagrajeni za preizkušnje, ki smo jih prenašali z vztrajnostjo ( ). Na zemlji pa lahko še vedno okusimo radost, ker vemo, da ugajamo Bogu.

Na zemlji bomo imeli različne preizkušnje; to je »dragocena Božja obljuba« iz Janeza 16:33. Čeprav so te besede verjetno najbolje prevedene, je druga možnost prevoda grškega izraza dobesedno »raznobarvne preizkušnje«.

Mimogrede, Jakob tega ne predstavlja kot skrivnost, ki jo naj bi odkrili le nekateri kristjani. Namesto tega začne z »kot veste«, saj jih le opominja na nekaj, kar bi že morali vedeti.

Leta 1828 je v Ameriki osemletna krščanska deklica napisala naslednje: »O, kako srečna duša sem, čeprav ne vidim; odločena sem, da bom v tem svetu zadovoljna. Koliko blagoslovov uživam, ki jih drugi nimajo; jokati in vzdihovati, ker sem slepa, ne morem in ne bom.« To je napisala Fanny J. Crosby, slepa avtorica hvalnic, ki je napisala več kot 8.000 hvalnic, od katerih je bilo izdanih več kot 100 milijonov izvodov. Od 10. leta starosti si je vsak teden zapomnila pet poglavij Svetega pisma. Bila je tudi javna govornica, ki se je zavzemala za krščanske reševalne misije za izgubljene. (citat iz Believer’s Bible Commentary, str. 2219.)

S tem povezano vprašanje je, kako je sploh mogoče, da bi kdorkoli, bodisi vidni bodisi slepi, napisal več kot 8.000 hvalnic. To niso le običajne besede; Crosbyjine hvalnice vsebujejo trdno in globoko krščansko doktrino. Mislim, da je velik del odgovora v tem, da si je z učenjem na pamet pet poglavij Svetega pisma na teden glavo napolnila s Svetim pismom. Toda ko smo primerjali Jakobovo pisanje s Pregovori in Gorsko pridigo, je bila Jakobova glava polna Svetega pisma in tudi Jezusovega učenja. Ali bi morale biti tudi naše glave polne Svetega pisma?

V: Ker Jakob 1,5 pravi, da naj tisti, ki mu primanjkuje modrosti, prosi Boga, ali je bilo narobe, da je Joseph Smith, ustanovitelj mormonizma, domnevno odšel v gozd molit, da bi ugotovil, katera vera je prava?

O: Najprej moraš prositi pravega boga. Joseph Smith je bil pred ustanovitvijo mormonizma okultist, ki se je ukvarjal z gledanjem v kristalno kroglo. To je dokumentirano v sodnem zapisu, kjer je bil zaradi tega obsojen in mu je bila naložena denarna kazen. Prositi moraš pravega Boga.

Drugič, tisto, kar misliš, da si slišal, moraš primerjati s Svetim pismom. Ker je Joseph Smith trdil, da lahko ljudje postanejo takšni, kot je zdaj Bog, bi moral prebrati 4. Mojzesovo knjigo 23:19 in 1. Samuelovo knjigo 15:29, da bi videl, da tisto, kar mu je bilo povedano, ni iz istega vira kot Sveto pismo. Priljubljena mormonska pripoved o prvem videnju je bila deloma izmišljena šele po Joseph Smithovi smrti. Obstajajo vsaj tri med seboj nasprotujoča si prva videnja.

Tretjič, v redu je, da se k pravemu Bogu molimo za stvari, kot je na primer, v katero cerkev naj hodimo. Vendar pa se ne molimo za stvari, za katere vemo, da so nebiblijske in napačne.

Četrtič, slediti temu, kar pravi Bog, ni »podlo«. Joseph Smith je trdil, da je prejel ukaz, naj bo poligamen, zato se je poročil z drugo ženo. Vendar pa o tem svoji prvi ženi več kot leto dni ni povedal.

V: Kakšna je v Jak 1,4 razlika med mladim, poslušnim kristjanom, ki gori za Gospoda, in zrelim kristjanom?

O: Mlad, poslušen kristjan je lahko na dober način zelo goreč, vendar morda še vedno potrebuje nekaj modrega vodstva od starejšega vernika. Zrela kristjanka bi morala imeti to modrost tako zase kot za druge, vendar bi morala paziti, da njena ljubezen ne začne ohladiti, tako kot je Jezus v Razodetju grajal cerkev v Efezu.

V: Kaj točno je v Jakobovem pismu 1,4 vztrajnost in kako jo moramo gojiti?

O: Moj pastor je vztrajnost opredelil kot: vztrajati v nekem stanju, podjetju ali prizadevanju kljub vplivom, neuspehom, nasprotovanju ali obupu.

Vztrajnost je umetnost ostajanja trdnega in nespremenljivega v veri in življenju, tudi ob preganjanju in trpljenju. Lahko se spodbudiš s poslušanjem ali branjem o vztrajnosti drugih, a edini način, da veš, da jo imaš, je z vajo.

V: Zakaj Jakob v Jak 1,5–6 pravi, naj prosimo za modrost? 1 Kor 12,8 razlikuje med darom modrosti in darom znanja. Kakšna je razlika?

O: Vsi kristjani morajo imeti nekaj modrosti, in vsi kristjani bi morali pridobiti vso modrost, ki jo potrebujejo. Del te modrosti lahko pridobijo skozi lastno hojo z Bogom, v drugih primerih pa lahko pride skozi modre nasvete drugih. Poleg tega imajo nekateri kristjani posebno duhovno darilo modrosti; včasih se stvari naučijo celo takrat, ko jim že prihajajo iz ust. Seveda duhovna darila niso namenjena kopičenju, ampak delitvi z drugimi. Duhovno darilo znanja je poznavanje tega, kar uči Sveto pismo, in Božje volje na splošno. Duhovno darilo modrosti pa je uporaba znanja o Bogu v konkretni situaciji. Znanje in modrost pogosto gresta z roko v roki, vendar ne vedno.

V: Kaj v Jak 1,6–7 pomeni »dvoumnost« in kako so nekateri ljudje danes »metani po morju«?

O: To se nanaša na željo po dveh nasprotujočih si stvareh. »Dvoumnost« se bolj ustrezno prevaja kot »dvojno srce«, kar pomeni dve nasprotujoči si naklonjenosti. Oseba ima morda odvisnost od alkohola ali kakšno drugo odvisnost, vendar želi hkrati slediti Bogu. Ta oseba morda ni zanesljiva v sledenju Bogu. Morda se nekega dne odloči, da bo sledila Bogu, toda ko se pojavi priložnost za njeno drugo željo, ta prevlada. Bog želi, da ga ljubimo z vsem srcem, ne le z delom srca.

Kar zadeva to, da nas premetava nevihta, lahko vprašate Jona ali Petra na Galilejskem morju.

Nekdo si morda želi nezakonitega dobička, a kljub temu želi, da ga imajo za pošteno osebo. Kot je nekdo rekel: če v soboto zvečer plešeš z grešniki, je težko v nedeljo zjutraj vstati in peti s svetniki.

Konec koncev je večina grehov dvoličnost, ker si ljudje želijo greha, ne pa zemeljskih in večnih posledic.

V: Zakaj Jakob v Jak 1,9–11 omenja bogate in revne ljudi prav tu, medtem ko govori o preizkušnjah in skušnjavah?

O: Bogastvo je povezano z obema. Toda Jakob tu ne govori o kakršni koli preizkušnji finančne stiske. Govori namreč o preizkušnji revnih, ko trpijo, ker jih izkorišča sistem na splošno in nekateri bogati posebej, zgolj zato, ker so revni. Obstaja tudi skušnjava zavisti, ki jo lahko občutijo revni.

Zato ne bodite revni in morda ne boste imeli teh težav – toda lahko imate druge težave. Obstaja preizkušnja, kako živeti pobožno življenje, ko je bogastvo kot »magnet«, ki vas odvrača od zaupanja v Boga ter uničuje vaše služenje in pričevanje. Lahko se »pohvalite s svojim bogastvom«, čeprav nam Jeremija 9,23–24 izrecno pravi, naj tega ne počnemo. Obstaja skušnjava arogance in gledanja zviška na revnejše ljudi kot na »manj koristne« zgolj zaradi njihovih bančnih računov.

V: Kako naj se v Jak 1,9 revni človek ponaša s svojim visokim položajem?

O: Lahko se zaveda, da denar ali bogastvo, ki ga nima, v večnosti nima niti najmanjšega pomena. Pravzaprav nima razloga, da bi bil ljubosumen na bogate ljudi, saj je bolje imeti srce polno vere in malo denarja kot pa veliko bogastva, a brez vere.

V: Ali se Jakobovo pismo 1,10 nanaša na bogatega vernika ali na bogatega nevernika?

O: Tega ne pove. Po eni strani, ker Jakob 1,9 govori o bratih, bi se lahko domnevalo, da je bogati človek v Jakobu 1,10 prav tako brat. Vendar Jakob 1,11 ne govori o bogastvu, ampak o tem, da bogati človek med svojim hrepenenjem izgine.

Jakob je, podobno kot nekateri Kitajci, mojster dvoumnosti. Jakob 1,10 tega ne pove; morda zato, ker je včasih težko ugotoviti, ali je bogata oseba kristjan ali ne. Morda »priznavajo ime«, a glede na njihovo življenje resnično nimaš zaupanja, v katero smer gre njihovo srce.

Včasih lahko bogastvo povzroči, da vernik v svojem pričevanju in službi »izgine«. Bil je neki kristjan, ki je osvojil veliko denarja. Takoj je vsaj 10 % tega denarja daroval cerkvi. Poskrbel je tudi za svojo družino, za študijski sklad svojih otrok itd. Čez nekaj časa je svoj denar porabljal za pijančevanje in najemanje prostitutk, nekajkrat pa so ga oropali v avtu, kjer je hranil veliko gotovine. Kasneje je dejal, da si želi, da sploh ne bi nikoli osvojil loterije. Na žalost ni zmogel obvladati skušnjave bogastva.

V: Kako naj se v Jak 1,10–11 bogati kristjani ponašajo s svojim nizkim položajem?

O: Tudi oni se lahko zavedajo, da jim bogastvo, ki so si ga prihranili, v nebesih ne koristi nič. Vendar pa jim lahko njihovo bogastvo koristi na zemlji, če ga razdelijo. Lahko se počutijo dobro, ker v očeh sveta znižujejo svoj položaj, ko razdeljujejo svoje bogastvo. Čeprav je bogastvo lahko v Božjem kraljestvu v veliko korist, se moramo zavedati nevarnosti, da nas lahko postane »magnet«, ki nas odvleče od Boga.

V: Kako smo v Jakobovem pismu 1,12 blagoslovljeni v preizkušnjah? Ali se to nanaša na življenje tukaj na zemlji ali kasneje?

O: V nebesih so nam v 1 Korinčanom 3,10–14 obljubljene nagrade. Na zemlji pa smo blagoslovljeni vsaj na tri načine. Vztrajanje v preizkušnjah krepi naš značaj, in lahko vemo, da ugajamo Bogu, ko vztrajamo v preizkušnjah. Prav tako lahko naše pričevanje drugim pomaga, da se približajo Gospodu in so rešeni. V sodobnem smislu ne razmišljajte o tem kot o »preizkušnji«, ampak raje tako, da vam Bog omogoča »popolno preobrazbo«!

V: Kaj pomeni »krona« v Jakobovem pismu 1,12?

O: V grščini sta dve besedi, ki se prevajata kot »krona«. Ena je »diadem«, kraljeva krona, druga pa je venec iz listja, ki ga prejme zmagovalec v športnem tekmovanju. Tukaj gre za drugo besedo.

V: Kakšna je v Jak 1,12 in Jak 1,2 razlika med preizkušnjo in skušnjavo?

O: Grški izrazi niso enaki, so pa podobni. Zunanje preizkušnje in zunanji poskusi skušnjave so peirasmois, notranje stvari, ki vas resnično skušajo, pa so peirazomai. Oboje preizkuša našo vero, vendar si lahko predstavljate »svete preizkušnje«, ki so morda od Boga, in »nesvete skušnjave«, ki niso od Boga.

V: Ker se v Jak 1,12 preizkušnje in skušnjave lahko izkažejo za naše dobro, ali naj v Jak 1,12 torej iščemo preizkušnje in skušnjave?

O: Ne. Jakob 1,14 pravi, da želje vernikov že preveč iščejo skušnjave. Oboje bo prišlo na našo pot; vendar ne smemo iskati niti enega niti drugega. Podobno ne smemo iskati preizkušenj za druge vernike niti skušati drugih vernikov.

V: Ali je v Jak 1,13 mogoče skušati Boga, saj v 2 Mz 17,7; 4 Mz 14,22; 5 Mz 6,16 ter Ps 78,18.41.56; 95,9; 106,14 piše, da so ljudje skušali Boga?

O: Ljudje v Izhodu in danes lahko poskušajo skušati Boga, če želijo, toda Boga ni mogoče skušati. V odlomkih iz Stare zaveze skušanje Boga s strani Izraelcev pomeni, da so grešili toliko, da so Boga razjezili. Izgledalo bi, kot da bi skušali Boga, naj jih uniči. Kaj mu boš dal, da bi skušal Vsemogočnega? Kako boš prevaral Vsevednega?

V: Kako je mogoče, da v Jak 1,13 piše, da nihče ni skušan od Boga, če pa mnogi drugi verzi pravijo, da jih je Bog preizkušal?

O: Obstaja razlika med skušnjavo in preizkušanjem ter med tem, da se dopusti preizkušnja, in tem, da se jo povzroči.

Nihče ni skušan od Boga: Bog nikoli ne bo nikogar vodil ali spodbujal, da stori zlo ali kaj, kar mu ni všeč.

Bog preizkuša: Bog nam dopušča, da se znajdemo v situacijah, v katerih bomo skušani, čeprav ne bo dopustil, da bi bili skušani nad tisto, kar lahko prenesemo. Bog dopušča, da nas skušajo Satan, demoni in drugi ter nas izpostavljajo preizkušnjam. Čeprav bi Vsemogočni Bog lahko preprečil, da se vse te stvari zgodijo, če bi hotel, Bog v svoji suvereni modrosti meni, da je najbolje, da jih prestanemo, da bi razvili svoj krščanski značaj in prejeli nagrade v nebesih.

Judovski rabin Chaninah (1. stoletje n. št.) je rekel: »Nobeno zlo ne prihaja od zgoraj.« Vzeto iz The Expositor’s Greek Testament, zvezek 4, str. 4, 29–430.

V: Kaj v Jakobovem pismu 1,14 počnejo naše lastne želje?

O: To je izraz iz lova in ribolova. Čeprav se lahko »izvleče«, pogosteje pomeni, da nas vaba zvabi ali privabi.

V: Kakšen je v Jak 1,14–15 proces skušnjave?

O: Ste že pomislili, da se greh in skušnjave, podobno kot rak, lahko širijo? Ti verzi ponazarjajo »tri generacije greha«. Skušnjava se začne, ko človek zaželi nekaj. Ali je to nekaj slabega, ali pa ne verjame, da mu bo Bog to dal, ali pa si to želi pridobiti na slab način. Nato začne delovati v skladu s to željo, da bi dobil, kar hoče. Potem Satan želi, da trpijo posledice svojega greha. Pogosto greh nima le enega vzroka. Tako kot ima ogenj lahko tri vzroke: zrak, gorivo in iskro, tako ima greh lahko vzdušje, željo in priložnost. Za več informacij si oglejte članek »Premagovanje skušnjave iz « na http://www.BibleQuery.org/Experience/Temptation/OvercomingTemptation.html.

V: Ali nas v Jak 1,14 skuša naša lastna želja ali pa Satan, kot pravita 1 Kor 7,5 in Apg 5,3?

O: Oboje drži. Tako kot ogenj povzročita iskra in les, tudi Satan poskuša podžgati naše želje, ponos, pohlep in strahove, da bi storili določene grehe. Satan nas lahko z »vabo« zvabi v greh, vendar je naša odgovornost, da se ne ujamejo na vabo, ampak pobegnemo pred skušnjavo. Jakob 4,7 in 1. Petrov 5,8–9 poudarjata, da se moramo upirati hudiču. Če hodimo blizu Boga, se naše drva spreminjajo v zlato, preostala drva pa so navlažena z vodo Duha.

V: Na kaj točno se v Jak 1,15 nanaša »smrt«?

O: Najboljši odgovor, ki ga je podal A. Barnes, je: »smrt v vseh njenih oblikah«. Lahko se nanaša na fizično smrt, duhovno smrt ter smrt prijateljstva, odnosa ali priložnosti.

V: Zakaj sta v Jak 1,17 omenjena tako »dobri dar« kot tudi »popolni dar«?

O: V grščini sta to različni besedi in Jakob se sklicuje na obe. Prva beseda, »dosis«, pomeni nekaj, kar je dano, »dorema« pa pomeni konkretno darilo. Po mnenju Filona je beseda »dorema« pomenila veliko močnejše, polnejše darilo. To si lahko predstavljate kot dobra darila od Boga, tako velika kot majhna.

V: Kaj v Jakobovem pismu 1,17 pomenijo »nebeške luči«?

O: Čeprav beseda »nebeško« v grškem besedilu ni navedena, gre v tem kontekstu za nebeške luči. Fizično so sonce, luno in zvezde skupaj razumeli kot nebeške luči v skladu z 1 Mz 1,14–18; Ps 136,7. Ps 19,1–6 govori o nebesnem svodu in soncu kot izrazu Božje slave. V duhovnem smislu je luč tisto, s čimer vidimo resnico, tisto, kar nas privlači, in tisto, čemur moramo slediti, kot kaže Psalm 19,7–14. Vendar se nebeška luč, za razliko od Boga, lahko zdi, da se »vrti«, tako kot luna vsak mesec ali med mrkom.

V: Kaj pa v Jak 1,17 pravi o drugih vrstah svetlobe, ki niso od Boga?

O: Lahko se zmotimo in mislimo, da so druge luči podobne soncu, ter jim sledimo, ker so bližje. Če smo žuželke, je to, kot da bi Satan zunaj postavil luči za žuželke, da bi nas uničil. Da, tam zunaj so in morda izgledajo privlačno, vendar se ne smemo približevati tem lučem.

V: Kako je mogoče, da se Bog v Jak 1,17 ne spreminja kot spreminjajoče se sence?

O: Božji značaj ali lastnosti se ne spreminjajo. 4. Mojzesova knjiga 23,19 in 1. Samuelova knjiga 15,29 pravita, da Bog ne spreminja svojega mnenja, za razliko od ljudi. Vendar se lahko Božja razodeta volja za nas spremeni, ko mi spremenimo svoje mnenje o nečem. Na primer, ko je Bog v Abrahamovem času rekel faraonu, Abimelechu in kasneje Ninivčanom, da bodo zaradi svojih grehov na različne načine kaznovani, a so se pokesali, kazen ni več prišla nadnje.

V: Kako nas je v Jak 1,18 Bog rodil skozi besedo resnice?

O: Na en način nas je Bog ponovno rodil skozi besedo resnice evangelija. A še bolj bistveno je, da je Jezus Beseda in Resnica, in ponovno smo rojeni zaradi Jezusovega prihoda in smrti na križu za naše grehe.

V: Kako so v Jak 1,18 in Raz 14,4 ljudje Božji prvi sadeži, če je Kristus v 1 Kor 15,20?

O: Kristus je prvi plod vseh verujočih ljudi, saj je Jezus »odprl zaveso«, ki vodi k našemu odrešenju. Jakobovo pismo 1:18 pravi, da smo nekakšen prvi plod vseh Božjih stvaritev. 144.000 iz Razodetja 14:4 so prvi plod tistih, ki bodo odrešeni med stisko po odvzemu.

V: Kako smo v Jak 1,18 nekakšni prvi plodovi Božjih stvaritev?

O: Sveto pismo na to vprašanje ne daje konkretnega odgovora. Vendar pa nam Sveto pismo pove dve stvari.

Ljudje na splošno: Ustvarjeni smo čudovito in izjemno (Psalm 139:14), Bog ima za nas poseben namen (Psalm 8:4–8)

Božji otroci: Čudovita resnica je, da nas imenujejo Božji otroci (1. Janezovo pismo 3:1), da bomo vladali s Kristusom (Efežanom 2:6–7) in da smo ljudje, ki nekoč nismo pripadali Bogu, zdaj pa mu pripadamo (1. Petrov pismo 2:9–10). Obstaja še veliko drugih verzov, biti prvi plod pa je le ena od številnih blagoslovov.

V: Koga naj po vašem mnenju poslušamo v Jakobovem pismu 1,19?

O: Jakob 1,19 govori o poslušanju na splošno in ne odgovarja na to vprašanje. Najprej pa moramo poslušati Boga, šele nato naše cerkvene voditelje. Poslušni moramo biti tudi vladnim voditeljem. Vendar 2 Timotej 3,5 izrecno pravi, da se ne smemo družiti z ljudmi, ki se odvrnejo in postanejo ljubitelji užitkov namesto ljubiteljev Boga. Če nekdo očitno ne sledi Bogu, potem kot cerkveni voditelj nimaš nobenega razloga, da bi mu sledil.

V: V Jakobovem pismu 1,19 piše, da moramo oznanjati evangelij; zakaj menite, da moramo biti bolj pripravljeni poslušati kot govoriti?

O: Tudi ko pridigamo drugim, je dobro najprej prisluhniti, od kod prihajajo. V vaših pogovorih ena na ena je v redu, če več poslušate kot govorite.

V: V Jak 1,19; 3,1, kakšna je razlika med nebrzdanim jezikom, molčečim jezikom in obvladanim jezikom?

O: Neobvladan jezik govori stvari, resnične ali ne, ki jih ne bi smeli izreči. Molčeč jezik ne govori ničesar, niti tistega, kar bi bilo treba povedati. Predstavljajte si, da v cerkvi izbruhne požar ali duhovna katastrofa, vi pa ne rečete ničesar. Obvladan jezik je sposoben povedati veliko več, kot dejansko pove, vendar se omeji na to, da govori le tisto, kar je koristno.

V: O čem v Jak 1,19 ne smemo govoriti?

A: Ne smemo deliti ničesar, česar Bog ne želi, da bi delili, zato prosi Boga, naj ti razkrije, kdaj moraš molčati. Tukaj je nekaj osnovnih stvari, o katerih ne smemo govoriti.

Razjeziti druge, razen če bi morali biti jezni zaradi česa.

Hvalisanje ali bahanje

Zaupne informacije, ki so vam jih povedali drugi, ne glede na to, ali bi vam jih smeli povedati ali ne

Odvračanje ali odvzemanje upanja drugi osebi od pravičnosti, kot je to storila Jobova žena. (Odvračanje od greha pa je v redu.)

Poveličevanje greha. (Tistič, ko sem se opil v baru, je bilo tako super...)

Laži in izmišljotine, vključno z laskanjem

Poveličevanje drugih, postavljjanje jih na piedestal. (Če jih spoštujemo, je to v redu.)

Škodljive ali žaljive stvari za drugo osebo ali za druge

Žaljive besede, s katerimi ponižujemo drugo osebo ali druge

Soditi druge, čeprav je v redu reči, da so grešna dejanja grešna

Zavestno govorjenje, zaradi česar drugi izgubijo zaupanje v tvoje besede

Dolgočasno, besedno in razgovorjeno, podajanje več informacij, kot jih oseba želi poslušati in slišati

Zlonamerne napačne informacije, da bi škodovali drugim ali se zabavali na njihov račun

Nejavne informacije o drugi osebi, ki jih ta ne želi deliti. (Ne glede na to, ali menite, da ima prav, da jih ne deli.)

Plagiatorstvo tega, kar je rekel nekdo drug, brez navedbe vira. Ne kradi besed drugih in jih ne predstavljaj kot svoje.

Dvomljiva točnost (niste povsem prepričani, ali je res ali ne)

Ponovno izpostavljanje slabih dejanj druge osebe, potem ko ste o tem že govorili in ji odpustili. Te stvari bi morale biti pozabljene.

Skrivnosti, zaradi katerih bi lahko nedolžna oseba izgubila življenje, utrpela škodo ali bila neupravičeno zaprta

Skušnjave za druge. (Tistič, ko sem se opil v tem določenem baru, kjer so pijače za pol cene...)

Zaupne informacije, za katere ste svojemu delodajalcu, nekdanjemu delodajalcu ali stranki obljubili, da jih ne boste razkrili.

Očrnjevanje ali obrekovanje druge osebe

Zlonamerni ljudje bi jih lahko izkoristili v svojo korist

Vsebine za odrasle, erotične, neprimerne ali grobega humorja ali informacije

Ne častiš Boga ali svojih krščanskih bratov in sester

Ljudje naj vidijo vaše življenje v praksi, vendar ne smete čutiti pritiska, da morate vedno nekaj reči.

V: V Jak 1,19–20, kakšen razlog je naveden, da moramo biti hitri v poslušanju in počasni v jezi?

O: Izrecno piše, da človeška jeza ne prinaša Božje pravičnosti. Ne piše, da sploh ne smemo govoriti, ampak če odložimo govorjenje in najprej prisluhnemo, je manj verjetno, da bomo izrekli jezne besede, ki niso v pomoč in jih bomo kasneje obžalovali (ali bi jih vsaj morali obžalovati).

Že samo to, da je Bog tako zapovedal, je dovolj dober razlog. Včasih pa je tisto, kar Bog zapoveduje, dobro tudi za naše telesno zdravje. V reviji »Health & Healing« dr. Juliana Whitakerja, letnik 10, št. 8, avgust 2000, str. 5, je navedeno, da je pri ljudeh, ki se hitro razjezijo, 2,7-krat večja verjetnost za srčni napad kot pri ljudeh, ki se najmanj razjezijo.

V: Zakaj bi morali biti v Jak 1,20 še iz drugih razlogov počasni v jezi?

O: Ko govoriš, se vprašaj, zakaj čutiš potrebo, da govoriš prav zdaj. Ali govorimo predvsem zato, da se počutimo bolje, da izgledamo bolje, ali pa govorimo tisto, kar Bog želi, da bi govorili, da bi najbolje pomagali drugim? Jakob nam pravi, da naša jeza prav gotovo ne prispeva k tej zadnji možnosti. Poskusi, da bo vsaka beseda, ki pride iz tvojih ust, tista, ki bi jo Bog želel, da jo izrečeš, vse druge besede pa preprosto sploh ne izgovarjaj. Veliko bolje je molčati, kot pa govoriti stvari, ki jih ne bi smel.

V: Zakaj Jakob v Jak 1,19.21 in Jak 1,26 tako zlahka povezuje jezik z moralno umazanostjo?

O: Jezik lahko izreka umazane stvari, še več pa je lahko vrata, skozi katera se komunicira o krajih, kjer se počnejo vse vrste zla.

V: V Jak 1,20 piše, da človeški jeza ne deluje v korist Božje pravičnosti; ali je torej kdaj v redu, da se razjezimo?

O: Sveto pismo nam ne zapoveduje, da se nikoli ne smemo jeziti; pravzaprav se bomo včasih jezili, ko delimo Božja čustva glede neke situacije. Vendar Efežanom 4,26 pravi, da ne smemo dopustiti, da sonce zaide nad našim jezo. Z drugimi besedami, ne zadržujte jeze do trenutka, ko greste spat. Efežanom 4,27 pravi, naj hudiču ne damo priložnosti. Kajti v resnici, ko misliš, da se oklepaš svojega jeza, se v resnici tvoj jeza oklepa tebe.

Kot stranska opomba: tudi v Pregovorih 29,11 je omenjeno, da moramo biti počasni v govorjenju.

V: Kaj v Jakobovem pismu 1:21 pomeni »odvreči moralno umazanijo«?

O: Verz 21 lahko obravnavamo kot zaključek prejšnjega odstavka, uvod v naslednjega ali, kar je bolj verjetno, oboje.

Grška beseda za umazanijo, ribarion, pomeni umazanijo, toda zelo podobna beseda, ribara, pomeni »obubožan«. Odvrzi vse, kar odvrača od tvojega krščanskega življenja, ker je »obubožano«, če ne kar »umazano«.

Grška beseda za »sneti« ali »odložiti«, apothememoi, se pogosto nanaša na snemanje umazanih oblačil. Ko nekdo nosi čista oblačila, ki postajajo vedno bolj umazana, je lahko, da tega ne opazimo in jih preprosto še naprej nosimo, kot da je vse še vedno normalno. Bodite previdni pri tem, kaj šteje za »normalno«.

To lahko obravnavamo tudi kot zanimivo dopolnilo k priliki o sejalcu. Morda smo dobra zemlja, ki je že sprejela besedo, a kljub temu lahko okoli nas še vedno raste nekaj moralnega plevela. Naša odgovornost je, da poskrbimo za ta plevel in ne dopustimo, da zraste.

V: V Jak 1,21 lahko »zato« pomeni »da bi uresničili prejšnje«, »naredite prejšnje, da bi uresničili naslednje« ali »prejšnje je bil primer za to, kaj naj storimo zdaj«. Kateri pomen menite, da je tu mišljen?

O: Če na vprašanje gledamo logično: če Jakobovo pismo 1,19 imenujemo »A«, Jakobovo pismo 1,21 pa »B«, ali nam to pravi, naj storimo »A«, da bi uresničili »B«, ali naj storimo »B«, da bi uresničili »A«, ali pa je »A« bil primer za to, kako storiti »B«?

Gre za drugo možnost. O odrešitvi se ne govori vse do Jakobovega pisma 1:21, in to se zgodi po zasadi besede (Jezusa). Jakobovo pismo 1:19 je zapoved, ki jo moramo izpolniti, 1:21 pa je nujno, da lahko dosežemo prejšnje iz Jakobovega pisma 1:19.

V: Ali v Jakobovem pismu 1,21 naše duše reši vcepljena Beseda, ali Kristus, ali Kristusova kri, ali Božja milost?

O: Vse zgoraj navedeno; to so različni pogledi na isto stvar. Božja ljubeča milost je končni razlog, da smo odrešeni, ne pa naše lastne zasluge. »Dogodek«, ki je bil vzrok za našo odrešitev, je bila Jezusova smrt in vstajenje. Naše življenje ohranja beseda, zasajena v nas, ki je Jezus, Resnica in Beseda, ki živi v našem srcu. Sredstvo, prek katerega se je ta milost izlila n , je bil Jezus, kot navajata Titu 3,6–7 in Hebrejcem 1,9. Božji Duh mora prebivati v nas, da pripadamo Kristusu, kot pravi Rimljanom 8,9–11. Nazadnje, rešeni smo po milosti skozi vero (Efežanom 2:8), evangelijsko sporočilo pa za nas nima nobene vrednosti, če ga ne združimo z vero, kot nas uči Hebrejcem 4:2.

Točka, ki jo je lahko spregledati, je, da Jakob ne govori le o tem, da nas bo Božja zasajena beseda sčasoma rešila pred kaznijo za greh; Jakob se osredotoča tudi na to, da nas rešuje pred močjo greha že zdaj.

V: Kaj v Jak 1,22 pomeni »zavajati samega sebe«?

O: Ljudje se ves čas zavajajo. Nekoč sem muslimanski študentki pokazal dokaz, da je bil Koran spremenjen, njen odgovor pa je bil: »Po veri vem, da te stvari niso resnične.« S tem se je razprava končala; ni hotela upoštevati nobenih dejstev, ki bi lahko spremenila njeno mnenje.

Ljudje se lahko izrecno odločijo, da bodo verjeli v stvari, ki niso resnične. To morda storijo ne zato, ker bi bili v svojem umu prepričani, ampak ker se bojijo posledic, če bi verjeli drugače. Podobno se zavedajo, da bi morali spremeniti svoje ravnanje, če bi verjeli drugače, a niso pripravljeni na te spremembe. Včasih oseba vidi vrsto dejstev, za katera meni, da podpirajo njeno prepričanje v eno smer, in vidi druga dejstva, ki so v nasprotju z njenim prepričanjem. Namesto da bi preučila obe skupini dejstev in ugotovila, da je spreminjanje svojega stališča v redu, preprosto prezre dejstva, ki ji niso po godu.

Ljudje lahko implicitno vidijo stvari, ki so precej očitno resnične, a kljub temu trdijo, da so nejasne ali dvomljive. Niso dovolj nepošteni, da bi verjeli drugače, vendar niso dovolj iskreni do sebe, da bi potrdili tisto, kar bi morali.

Če nekdo verjame v eno stvar in iz kakršnega koli razloga vidi dejstva, ki se zdijo resnična, a temu nasprotujejo, mora biti prvi korak k resnici preprosto priznanje, da ta druga dejstva podpirajo drugo stališče. Ko berete Sveto pismo in vidite stvari, ki se razlikujejo od tega, v kar verjamete, se namesto da bi bili zaradi tega nesrečni, lahko veselite. Pred seboj imate zdaj priložnost, da se spremenite, postanete modrejši in bolj usklajeni z Bogom. Kot je rekel nekdo: »Pridržujem si pravico, da postanem pametnejši.«

V: Zakaj je v Jak 1,22 poslušanje resnične besede, ne da bi ravnali v skladu z njo, zavajanje samega sebe? Konec koncev je beseda resnična.

O: Ko gori stavba, ne pomaga nič, če človeku rečemo, da mora zapustiti stavbo, če ta iz nje nikoli ne odide. Podobno tudi poslušanje resnične besede ne pomaga nič, če človek ne želi verjeti vanjo in ravnati v skladu z njo. Jakob govori o ljudeh, ki nimajo dobrega odnosa z Bogom. To so lahko tako neverniki, ki nimajo odnosa z Bogom, kot tudi hinavski verniki, ki se morajo vrniti k svoji prvi ljubezni in nadaljevati svojo pot.

Jakob nato na tri konkretne načine razlaga, kako biti izvrševalci in ne le poslušalci: osebno ravnanje, skrb za druge v družbi in notranje vrednote.

V: Zakaj je v Jak 1,23–25 poslušanje brez izpolnjevanja podobno gledanju v ogledalo, nato pa odhodu in pozabljanju, kako izgledaš?

O: Preden odgovorimo na to vprašanje, se pogovorimo o pojmu ogledala. Čeprav takrat še niso imeli steklenih ogledal, so imeli sijoča medena ogledala, ki so lahko prikazovala obrise, čeprav barve morda niso bile enake. Zrcalo ti daje natančen vtis o tem, kako izgledaš. Ne laska ti in te ne žali; preprosto ti pokaže, kakšen si. Takoj, ko se oddaljiš od zrcala, ti ostane le spomin; samega sebe ne vidiš več.

Božja beseda je odlična za to, da nam daje nove informacije in resnico, vendar vedno služi še drugemu namenu (če ji to dopustimo). Je ogledalo za naš značaj. Lahko pogledamo v Božjo besedo in ta nam pokaže, kje zaostajamo in kje se lahko razvijamo s spremembami. V 2. Korinčanom 13,5 Pavel vernikom zapoveduje, naj preizkušajo sami sebe. To ne počnemo po kakršnih koli samovoljnih, izmišljenih merilih, ki si jih sami izmislimo, ampak po Božji resnici v Njegovi besedi. Če pa pogledaš v Božje ogledalo in ne želiš storiti tistega, kar ti pravi, imaš, ko odideš, le spomin, sprememba pa se ni zgodila.

Učenje, da moramo biti izvrševalci in ne le poslušalci, najdemo tudi v Mateju 7,21–27; Luku 11,28; Janezu 13,17 in Rimljanih 2,13.

V: Kaj je v Jakobovem pismu 1,25 tisti popoln zakon, ki daje svobodo?

O: Poslušnost Bogu daje svobodo, in to je tisto, čemur moramo danes slediti. To je svoboda od odvisnosti, obsesij in strahu. To ni starozavezni Mojzesov zakon, saj je Stara zaveza po Hebrejcem 8,13 zastarela. Ta zakon pa je, da delamo tisto, kar je Bogu všeč. Lahko ga povzamemo kot: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, dušo, močjo in razumom, in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

V: V Jakobovem pismu 1,25 vsi na splošno vedo, kaj je zakon: omejitve, da storiš to ali ne storiš onega. Kako bi torej nekomu drugemu razložili, da je to zakon, ki daje svobodo?

O: To se res zdi paradoks, a poglejmo primer. Prometni predpisi, kot je prepoved vožnje v napačni smeri po voznem pasu, nam omogočajo, da se hitro premaknemo z enega kraja na drugega. Da, zakoni so omejitve, toda struktura omejitev na nekaterih področjih nam daje več svobode, da se na drugih področjih premikamo samozavestno, hitro in varneje. Alkoholik ali odvisnik od drog, ki ignorir ni Božji zakon, da se ne sme opiti ali omamiti, in nenehno išče svoj naslednji »odmer«, je manj svoboden, ne bolj svoboden, kot oseba, ki na tem področju sledi Božjemu zakonu.

V: Kako smo v Jak 1,25 blagoslovljeni, ko delamo dobro?

O: Blagoslovljeni nismo le z nagrado v nebesih, ampak smo blagoslovljeni že zdaj z radostjo, ko ugajamo Bogu. To se ne nanaša na materialne blagoslove, ki jih morda prejmemo ali pa tudi ne.

Res je, da včasih v tem življenju doživljamo prijetne čustvene občutke, prejemamo finančne nagrade in imamo večje priložnosti, ko pomagamo drugim. Ljudje želijo delati in se družiti s tistimi, ki jim je mar zanje in ki jim bodo pomagali.

Vendar pa se včasih, ko pomagamo drugim in jih blagoslavljamo, ne zgodi nič od naštetega, ali pa se nam celo zgodi ravno nasprotno. A ne glede na to nas Bog v nebesih nagradi za dobra dela, ki jih opravljamo iz pravih motivov na zemlji, v skladu s 1 Korinčanom 3:14.

V: Katera sta v Jakobovem pismu 1,26 dva koraka za obvladovanje jezika?

O: Jakob poudarja pomembnost obvladovanja našega jezika. Prvi korak je strateška zaveza: vemo, da se bodo v prihodnosti pojavile smešne stvari, ki jih bomo lahko rekli, ali druge stvari, ki jih bomo res, res želeli reči, a ki ne bodo moralno čiste ali pa bodo zlobne ali sovražne. Bodo stvari, za katere menimo, da jih je res treba povedati, če so resnične, vendar nam ni jasno, ali so resnične. Vendar se bomo zavezali, da bomo molčali, namesto da bi dopustili, da te nezdrave stvari pridejo iz naših ust. To morda pomeni, da bomo manj duhoviti, manj prepričljivi ali da bomo zveneli manj globoko, vendar smo se odločili, da bomo v vseh teh stvareh manjši, da bi s svojim jezikom častili Boga.

Drugi korak je taktična točka, na katero je treba paziti vsako minuto. Vedno imej usta zaprta, razen če bo iz njih prišlo nekaj dobrega ali poučnega. Če se bo iz njih izrekel le nekaj, kar je le napol dobro, tega prav tako ne izgovori. V Pregovorih 17:28 piše: »Tudi neumnik velja za modrega, če molči, in za razumnega, če drži jezik za zobmi.« Ali pa, kot so nekateri duhovito pripomnili: »Bolje je molčati in veljati za neumnega, kot odpreti usta in odpraviti vsak dvom.«

V: V Jak 1,27 nekateri kristjani pravijo, da ne želijo biti verski, ampak želijo le ljubiti Gospoda. Kaj je po Jak 1,27 narobe s to izjavo?

O: Morda so imeli slabo izkušnjo s tem, kar bi lahko imenovali krščanstvo, zato menijo, da se je treba izogibati religiji in organiziranemu krščanstvu. Religija je lahko škodljiva ali slaba, nekaterim oblikam religije pa se je res treba izogibati. Toda v Jakobovem pismu Jakob pravi, da je nekatere oblike religije dobro sprejemati. Poleg tega, če na splošno zaničuješ kristjane, zaničuješ Kristusovo nevesto.

V: Jak 1:27 pravi, da se moramo ohraniti neomadeževani/neonesnaženi od sveta. Toda svet in njegovi vplivi so tako onesnažujoči! Televizija, filmi, internet, prijatelji, tako imenovani prijatelji – kako naj to storimo?

O: Kot je rekel neki televizijski evangelist: Prvi korak k službi Bogu je, da dvigneš prst. Drugi korak je, da ga zavrtiš in izklopiš televizijo. Ko se prostovoljno odrečemo gledanju preveč televizije, filmov in interneta, se nam bo zdelo neverjetno, koliko prostega časa imamo zdaj. Ni tako, da bi bili televizija, filmi in internet sami po sebi napačni, vendar so lahko napačni zate, če jim posvečaš preveč časa.

Vendar so nekatere televizijske oddaje, filmi in vsebine na internetu napačne, ne le izguba časa. Lahko se zavestno odločite, česa ne boste gledali in poslušali. Prav tako se lahko zavestno odločite, da nečistih stvari, ki ste jih slišali, nikoli ne boste ponovili.

V: Kaj je zanimivega v strukturi odlomka Jak 2,1–5,6?

O: Če se vrnemo k Jakobu 1,18, Jakob poudari tri značilnosti Boga: a) Njegovo skrb za nemočne, b) Njegovo besedo resnice in c) Njegov namen svetosti. Kasneje, v Jakobu 1,26–27, govori o treh znamenjih Božjega otroka (pri čemer zamenja točki a in b): b) obvladan jezik, a) skrbno služenje in c) sveto življenje. Kar je Jakob na kratko omenil o Bogu in nato o nas, podrobneje razvije v a) skrbni službi (Jakob 2,1–16), b) obvladanem jeziku (Jakob 3,1–12) in c) svetem življenju (Jakob 3,13–5,6).

V: Zakaj v Jak 2,1 ne smemo biti pristranski, če je Bog pristranski do nevernikov?

O: Jakobov kontekst se nanaša na vernike, da ne smemo nikogar dajati v prednost zato, ker je bogat ali reven. Eden popolnoma zadosten razlog, da ne smemo kazati pristranskosti, je preprosto to, da nam to zapoveduje Bog. A poleg te resnice smo vsi ustvarjeni po Božji podobi, Bog pa ne kaže pristranskosti glede na naše materialno bogastvo, etnično pripadnost, spol ali inteligenco. Včasih se lahko zgodi, da kristjan kaže pristranskost do nekoga, ki je ločen, čeprav za ločitev ni bil sam kriv.

Zanimivo je, da beseda za pristranskost, prosupolumphiais, v posvetni grški literaturi ni bila najdena; očitno tega niso nikoli obravnavali niti niso menili, da je v pristranskosti kaj narobe. V antični poganski družbi se je to splošno štelo za pravilno. Nekaj sto let kasneje, okoli leta 230 n. št., sta obstajali dve vrsti Rimljanov: »plemiči« (honestior) in navadni ljudje ( ). Plemiči so imeli več pravic, lažje kazni in so bili v civilnih sporih v prednosti. Navadni ljudje ( ) so lahko bili kot kazen zažgani živi, plemiči pa ne. Za več informacij o tem glej delo Očetje Cerkve: Origen o Psalmih, str. 393.

Ustrezni hebrejski izraz dobesedno pomeni »sprejemanje obraza«, tj. sprejemanje ali boljše obravnavanje zgolj na podlagi tega, kdo je oseba. Tudi Stara zaveza je nasprotovala pristranskosti, zato to ni bila nova stvar, ki jo je uvedel Jakob. Tudi Jezus je v Luku 6,20 izrecno rekel, da so blagoslovljeni ubogi. Kasneje je tudi Pavel v Pismu Rimljanom 2,11 rekel, da Bog ne kaže pristranskosti.

Nepristranskost do bogastva ni isto kot slepota do vsega. Jakob 2,1 uporablja primer bogastva, Galatijci 3,28 pa kaže, da ne smemo izkazovati pristranskosti na podlagi rase ali spola. Vendar pa moramo iz cerkve izključiti posameznike zaradi nepokesanih grehov, kot je incest (1 Korinčanom 5,2).

»Lepa« oblačila, v grščini lampra, pomenijo oblačila bogatega ali plemenitega človeka. »Umazana oblačila« tukaj pomenijo oblačila, ki bi jih nosil revni človek.

V: Kako se Jakobov opis diskriminacije ali favoriziranja v Jakobovem pismu 2,1–3 ujema z mnogimi današnjimi konteksti?

O: Pristranskost je lahko očitna, če gre za javni položaj. Lahko je tudi prikrita, kadar je izbira utemeljena na pristranskosti. Ali ljudje v cerkvi kaj pridobijo, če darujejo velike vsote denarja? Ali se ljudje prilagajajo tistim, ki lahko dajo več? V dobri cerkvi se to ne dogaja.

Diskriminacija je lahko tudi na podlagi rase, etnične pripadnosti ali jezika.

Diskriminacija ni vedno zlonamerna. Lahko je popolnoma nenamerna, kot kaže Apostolska dela 6,1 pri razdeljevanju hrane grško govorečim vdovam. Lahko gre za snobizem ali implicitne »kastne razlike«, kar sicer ni zlonamerno, a je vseeno grdo. Lahko temelji tudi na napačnih stvareh, ki so nam bile naučene. Morda si napačno utemeljujemo željo, da bi »zaščitili« določene vrste ljudi pred tem, da bi se znašli v določenih situacijah, medtem ko jih v resnici diskriminiramo. Diskriminacija lahko ima namen (bodisi zlonameren namen ali dober, a slabo mišljen namen), ali pa je lahko popolnoma nesmiselna, kot na primer na jugu, kjer so imeli ločene sanitarije glede na raso, kar je dobro prikazano v filmu »Hidden Figures«. Če je v vaši cerkvi prevladujoča ena rasa ali etnična skupina in pride nekdo, ki je drugačen, poskrbite, da se v Božji hiši počuti dobrodošel? Kaj pa, če bi prišel k vam domov?

Če ugotoviš, da v svojem srcu gojiš diskriminacijo, ali če se želiš prepričati, da v sebi nimaš nobene skrite diskriminacije, je eden od korakov k premagovanju tega to, da imaš prijatelje iz tega okolja. Če ugotoviš, da se počutiš nelagodno ali se bojiš »takšnih ljudi«, se moraš odločiti, ali ti je tvoje udobje ali domnevna varnost pomembnejša od poslušnosti Bogu. Če ti je težje razumeti nekoga zaradi njegovega naglasa, ali naj kar opustiš prijateljstvo z njim ali pa si prizadevaš, morda s pomočjo skupnih prijateljev ali prevajalske programske opreme , da bi se sporazumel? Ko dovolj dolgo poslušaš nekoga, ki ima naglas, ki ga težko razumeš, postopoma pridobiš sposobnost razumevanja ne le njega, ampak tega naglasa na splošno.

A ne glede na to, za kakšno diskriminacijo ali predsodek gre, Bog ne želi, da bi sploh diskriminirali. V Kristusu ni niti Judov niti Grkov, niti sužnjev niti svobodnih, niti moških niti žensk, kot piše v Pismu Galatcem 3,28. Ker pa lahko ljudje diskriminirajo, ne da bi se tega sploh zavedali, moramo vsi aktivno preučiti sami sebe in se prepričati, da ni kakšnega konteksta, v katerem bi se lahko nehote tega krivi.

V: Kaj naj storimo v primeru iz Jakoba 2,1–3, če v cerkev pride nekdo, za katerega vemo, da je v državi nezakonito?

O: Najprej razmislite, zakaj je v državi nezakonito. Za nekatere je prečkanje meje lastna odločitev. Vem pa za enega odraslega, ki so ga iz Mehike pripeljali v Ameriko, ko je bil star le nekaj mesecev. Za vlado je »znani tujec« in vse življenje je preživel v Ameriki, razen kratkih potovanj v Mehiko. Mehika ga ne bo sprejela, saj ga tudi oni ne štejejo za mehiškega državljana. Nekaj časa nazaj je bila »amnestija« odobrena za »sanjače«, toda ker je prišel v Ameriko pred rokom za amnestijo, je ta zanj potekla. Zato lahko tu dela, vendar ne more opravljati dela, za katero je potrebna kartica socialnega zavarovanja.

Prebral sem o neki drugi osebi, ki je vsak teden nezakonito vstopala v Ameriko prek mejnega prehoda. Ameriški mejni stražarji vedo, kdo je, in ga preprosto spustijo naprej. Deluje v Združenih državah tik čez mejo. Ob koncu vsakega tedna prečka mejni prehod in se vrne v Mehiko. V mnogih državah so ljudje v takšnem položaju; imenujejo se gostujoči delavci. To ni neobičajen pojav, vendar je treba naše zakone izboljšati, da bomo lahko takšen položaj obravnavali v skladu z zakonom. Nekateri se zdijo tako zaskrbljeni zaradi vseh nezakonitih priseljencev, da skoraj ne opazimo Kitajcev in Rusov, ki nezakonito vstopajo iz Mehike in poskušajo vohuniti za našimi vojaškimi bazami, pri čemer trdijo, da so se izgubili in da le iščejo hotel! Vlada jih v bistvu opozori, jim naloži globo in jih prosi, naj se ne vračajo. Imamo toliko več drugih skrbi, saj so tu še vsi drugi nezakoniti priseljenci, ki poskušajo le delati.

A ne glede na to, ali je oseba tukaj nezakonito ali kako je nezakonito prišla sem, jih moramo ceniti enako kot druge ljudi, saj so vsi ustvarjeni po Božji podobi. Še vedno jih lahko ljubimo, tako kot moramo ljubiti vse, čeprav si lahko želimo, da jih tukaj ne bi bilo toliko, da bi Američanom jemali delovna mesta.

V: Torej, ali naj v cerkvi kdaj diskriminiramo, kot piše v Jak 2,1–3?

O: Presenetljivo, v dveh primerih da! Prvič, če se nekdo imenuje kristjan in vztraja v očitnem grehu, kot je opisano v 1 Korinčanom 5,1–13.

Drugič, če pride nekdo in uči herezijo, ki uničuje dušo, nam je v 2. Janezovem pismu, 9–11, zapovedano, da ga sploh ne smemo spustiti v svojo hišo! Ker so bile zgodnje cerkve običajno hišne cerkve, v te nikoli ne bi mogel vstopiti.

V drugih primerih pa ne.

V: Zakaj Jakob v Jakobovem pismu 2,1–3 tukaj uporablja besedo »sinagoga«?

O: Jakobovo pismo je bilo napisano zelo zgodaj in, kot kažejo Pavlova potovanja, so bili kristjani v tem času dobrodošli v judovskih sinagogah. Strogo ločevanje med sinagogo in cerkvijo se je pojavilo šele po Pavlu. Beseda za skupnost, sinagoga, se tu običajno nanaša na judovsko zborovanje. Toda tudi po tem času so kristjani včasih uporabljali besedo »sinagoga« za krščansko skupnost. Ignacij v Pismu Polikarpu 4,2, str. 94, omenja skupno »sinagogovanje«. Ignacij v Pismu Tralčanom, poglavje 3, str. 67, imenuje presbiterje »Božji Sanhedrin« in govori o »sinagogi apostolov«; glej tudi Pastir Hermasa, enajsta zapoved, str. 28. Judje so imeli dva izraza za sinagogo: »hiša zborovanja« in v aramejščini »hiša ljudstva«, kot navaja Šabat 32a.

V: Kakšne razloge navaja Jakob v Jak 2,4–9, da ne smemo izkazovati pristranskosti?

O: Najprej Jakob tukaj začne z besedno igro. »Sodniki« je v grščini kritai, »razlikovati« pa diekrithete. Pogosto, ko prevzameš vlogo sodnika, postaneš tisti, ki razlikuje. Tukaj so konkretno navedeni nekateri razlogi, zakaj ne bi smeli biti tisti, ki razlikujejo.

1) Izkazovanje pristranskosti iz tebe naredi sodnika z zlobnimi mislimi (Jakob 2,4).

2) To je lahko v nasprotju z Božjim odnosom. Bog je pogosto izbral revne, da so bogati v veri in dediči kraljestva (Jakob 2,5).

3) Revni človek, ki ga sramotiš, je morda bogat v veri in ga Bog še posebej časti (Jakob 2,5–6a).

4) To sramoti revnega človeka (Jakob 2,6a).

5) Bogati so pogosto zatirali revne, jih vlekli na sodišče in bogoklinili (Jakob 2,6b). Dejansko danes mnogi napadi na krščanstvo prihajajo od dobro izobraženih in finančno preskrbljenih ljudi.

6) Bogati s svojimi besedami in dejanji bogoklinijo krščansko ime, po katerem smo imenovani; z drugimi besedami, s svojim življenjem sramotijo besedo »krščan« (Jakob 2,7).

7) Grešimo, ko ne izpolnjujemo »kraljevskega zakona«, da moramo ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe, kot je zapisano v Jakobu 2,8–9.

V: Kateri so v Jak 2,4–9 vsaj dvanajst načinov, s katerimi lahko poskrbimo, da ne bomo dajali prednosti?

O: Preizkusimo lahko sami sebe. Tukaj je dvanajst stvari; verjetno obstajajo še druge.

1) Spoštujte vse kot pomembnejše od sebe, kot pravi Filipljanom 2,3.

2) Obravnavajte revne enako kot bogate, bogate pa enako kot revne.

3) Ne smemo izkoriščati drugih, tudi če bi bilo to enostavno ali kulturno sprejemljivo.

4) Ne obravnavajte nikogar drugače zaradi njegovega etničnega porekla, kulture, spola ali površinskih značilnosti.

5) Ali obravnavamo nekoga drugače, ga izkoriščamo ali mu ne ponudimo enako ugodne ponudbe, če ima močan naglas ali težave z govorjenjem našega jezika?

6) Ali smo prijaznejši in bolj odpuščljivi do nekoga iz naše lastne etnične skupine kot do nekoga drugega?

7) Zavedajte se, da po zunanjem videzu ne morete ničesar vedeti o srcu nekoga.

8) Ali se izogibamo ljudem s telesnimi ali duševnimi omejitvami, ker se morda počutimo nelagodno?

9) Spoštujmo starejše, vendar ne glejmo zviška na nikogar zaradi njegove starosti (starega ali mladega).

10) Ali na primer raje preživljamo čas v družbi starejših kot mladih (ali obratno)?

11) Ali smo do ljudi, ki so drugačni od nas, enako prijazni kot do tistih, ki so nam podobni?

12) Ne bodite pokroviteljski do določenih skupin.

Na vseh teh področjih ne smemo biti nedosledni.

V: Zakaj se zdi, da Jakob v Jak 2,5–7 ustvarja takšne stereotipe o bogatih in revnih?

O: Nekateri bogati ljudje so lahko zelo radodarni in dobrosrčni. Nekateri revni ljudje pa so lahko zelo pohlepni po denarju in skopi. Vendar pa imajo na splošno bogati več priložnosti in s tem tudi več skušnjav, da izkoristijo svoj položaj. Podobno imajo na splošno revni manj finančnih sredstev, da bi se branili pred sodiščem.

V: Kako se bogatim v Jk 2,6 na sodišču godi bolje?

O: Izraz, ki ga Jakob tukaj uporablja, katadynasteuo, pomeni odvzemanje njihovih pravic. Tukaj je en primer iz Indije. »To sta A*** in A****, dva strokovnjaka s področja informacijske tehnologije, ki sta se 19. maja vračala domov v Pune, ko ju je v Kalyani Nagarju zadel neregistriran Porsche z registrsko številko , ki je vozil s hitrostjo 150 km/h. Eden od njiju je umrl na kraju nesreče, drugi pa med zdravljenjem. Voznik avtomobila je bil 17-letni mladoletnik, ki se je domnevno vračal iz kluba, kjer se je s prijatelji zabaval ob praznovanju rezultatov 12. razreda.
Zakaj to ni le nesreča, ampak umor:
1. Avtomobil ni bil registriran; prodajni salon je avtomobil izročil brez registracije.
2. Starši so mladoletniku dovolili, da vozi brez vozniškega dovoljenja.
3. Lastnik kluba je točil alkohol in v klub spustil mladoletnika.
4. Prometna policija več mesecev ni opazila neregistriranega avtomobila, ki je prekoračeval hitrost.
Ko so mladoletnika ob polnoči aretirali, je bil deležen VIP obravnave. Na pomoč mu je priskočil lokalni poslanec skupaj z ekipo odvetnikov.
Medtem ko se navadni ljudje soočajo z zamudami pri obravnavanju svojih primerov, je bil temu mladoletniku v nedeljo v samo 14 urah odobrena varščina. Pogoj za varščino je bil, da mora napisati esej, njegovi starši pa morajo poskrbeti, da se ista napaka ne bo ponovila.
Če je zakon enak, zakaj se s privilegiranimi ljudmi ravna drugače?« Nekdo drug iz Bolgarije je dejal, da je tam enako. (Iz LinkedIn, 27. 5. 2024)

V: Kako v Jakobovem pismu 2,10 kršenje ene točke zakona pomeni, da smo krivi kršitve celotnega zakona?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

a) Prekršena je »zakon«, v nasprotju s tem, da bi Jakob rekel le »zakon«.

b) To je »kraljevska zapoved«. Naš Kralj Jezus jo ni le neposredno zapovedal, ampak je tudi dejal, da je to ena od dveh zapovedi, iz katerih izhajajo vse ostale. Jakob ta greh, tj. pristranskost, postavlja ob bok prešuštvu in umoru. Zakon ni bil dan selektivno, danes pa se od nas pričakuje popolna poslušnost, ne le delna, da bi izpolnjevali vse, kar Bog od nas želi, ali se vzdržali tega, kar nam prepoveduje.

c) Misel o »vse ali nič« v zvezi z zakonom najdemo tudi v Novi zavezi, v Mateju 5,18–19; 23,23 in Galatčanom 5,3. Kot pravi Alec Motyer, zakon ni kot kup kamnov, ampak bolj kot steklena plošča. Iz kupa lahko vzamete en kamen, kup pa še vedno ostane. Če pa udarite po steklu na enem samem mestu in ga razbijete, se celotna plošča razpoči ali razleti na koščke.

V: Kateri naravni nagnjenosti, ki ji Jakob nasprotuje, v Jakobovem pismu 2,10–11?

O: Imamo težnjo, da poudarjamo kot pomembno tisto, kar nam gre dobro, in da kot nepomembno odpišemo tisto, kar nam ne gre dobro. Padli človek je vse preveč dober v » « racionaliziranju ali v kreativnem izmišljanju logično zvenečih razlogov, da bi opravičil svoj greh. To je lahko opaziti pri drugih, vendar pa je enostavno spregledati pri sebi.

V: Zakaj je Jakob v Jakobovem pismu 2,10–11 ta odlomek umestil prav tukaj, takoj po tem, ko je govoril o pristranskosti in diskriminaciji?

O: Predstavljajte si, da vas sodišče sodi zaradi kraje, vi pa sodniku rečete: »Vsaj prometnih predpisov nisem prekršil!« Kaj bi s tem dosegli? Jakob na precej neposreden, a vendar posreden način poudarja določeno točko. Tudi če spoštujete del zakona, ga kršite, če kršite del tega zakona. Govori o umoru in prešuštvu, kar je njegovim bralcem jasno, vendar to stori takoj po tem, ko je govoril o kršenju drugega zakona: o prepovedi pristranskosti. Jakob svojim bralcem pravi, da če upoštevate Božje zapovedi glede umora, prešuštva in vsega drugega, pa kljub temu izkazujete diskriminacijo, obstaja beseda za nekoga, kot ste vi: ste kršitelj zakona.

V: Kaj točno je v Jak 2,12 »zakon svobode«?

O: To ni določen zakon, ampak »svoboda« je opis tega, kaj nam danes prinaša poslušnost Bogu. Jezus je nadomestil starozaveški zakon, a to ne pomeni, da zdaj živimo, kakor se nam zdi. Bog je svoj zakon vtisnil v naša srca in zdaj sledimo temu, kar zapovedujeta Jezus in Novo zavezo.

V: Ali v Jak 2,12 zakon prinaša svobodo ali suženjstvo, kot pravi Gal 4,24?

O: Mojzesova postava, ki je niso mogli v celoti izpolnjevati, je služila kot ponazoritev njihove potrebe po Božjem odpuščanju. Njeno popolno izpolnjevanje bi pomenilo osvoboditev od greha, toda zavedanje o njej in neizpolnjevanje sta prinesla le suženjstvo in zavest, da ne dosegamo zahtev. Če veš, kaj je prav, pa tega ne storiš, je to zate greh, kot pravi Jakob 4,17. Danes sledimo zakonu poslušnosti Kristusu, ki nam daje svobodo od suženjstva greha.

V: Kaj je judovstvo v Jakobovem pismu 2,13 reklo o usmiljenju in sodbi?

O: Bog izreka sodbo, a z veseljem kaže usmiljenje, kot pravi Mihej 7,17–18. Božje usmiljenje vidimo v Jezusu, ki je za nas umrl na križu »zaradi veselja, ki mu je bilo pripravljeno«, kot piše v Hebrejcem 12,2. Rabi Barabbi je rekel: »Tistemu, ki je usmiljen do stvarstva, je usmiljen tudi Nebesa, tistemu pa, ki ni usmiljen do stvarstva, tudi Nebesa niso usmiljena.«

Ta misel se nahaja tudi v Sirahu 27,30–28,7; Tobitu 4,9–11; Zapuščini Zebuluna 8,3 in b. Šabat 151b.

V: Kako naj v našem življenju, kot piše v Jakobovem pismu 2,13, pokažemo, da verjamemo, da usmiljenje prevlada nad sodbo?

O: Verjamemo, da sta Božja milost in usmiljenje večja od vseh naših grehov. Moramo biti sposobni odpustiti sami sebi. Drugič, smo se zavezali drugim, da bomo podeljevali odpuščanje in usmiljenje, tako kot nam ga je podelil Bog.

V: Kaj naj storite v skladu z Jak 2,13, če sumite, da drug vernik očitno diskriminira neko skupino?

O: Prvič, bodite odprti za možnost, da se morda motite. Drugič, zavedajte se, da četudi grešijo z diskriminacijo, se tega morda ne zavedajo in bi to lahko celo zanikali, ko bi jih na to opozorili. Tretjič, molite, da bi Bog pokazal, kako naj se odzovete. Videti morajo, da

a) bodisi resnično kažejo pristranskost, bodisi nepremišljeno dajejo vtis, da jo kažejo.

b) resnost tega greha, kot kaže Jakobovo pismo 2,1–13.

c) naslednje korake k pokori in, če je mogoče, k popravi krivice.

d) Obnova odnosov: da jih imate radi in da morajo tudi oni ljubiti vse druge.

V: Kako se ta odlomek v Jakobovem pismu 2,14–26 navezuje na prejšnji del 2. poglavja?

O: Povezan je na dva načina. Jakob 2,1–13 govori o pomanjkanju dejanj v zvezi s konkretnim grehom: pristranskostjo, medtem ko ta odlomek to razširi na greh na splošno. Drugič, prav tako kot ne smete kazati pristranskosti in biti prijazni le do nekaterih ljudi, ne smete biti pristranski v svoji veri ter opravljati le nekatera dobra dela, v drugih pa se izogibati poslušnosti.

V: Kateri sta vsaj dva načina, na katera lahko ljudje v Jakobovem pismu 2,14–17 imajo vero brez del, ki ne rešuje?

O: Eden od načinov je, da verjamete v Božjo resnico in verjamete v prave stvari, vendar Njemu nikoli ne zaupate svojega življenja. Nekdo je to poimenoval »praktični ateizem«. Čeprav resnično verjamejo v Boga, se v praksi, v svojem ravnanju, obnašajo, kot da bi bili ateisti. Jakob pravi, da vera brez želje po delih ni vera nekoga, ki bo šel v nebesa. V Dvorani vere v Pismu Hebrejcem 11 so vero izkazovali s svojimi dejanji.

Drugi način je, da zaupamo lažnemu bogu in zavračamo Boga iz Svetega pisma. Morda imajo celo veliko dejanj – pobijajo pogane, izvajajo suttee, se stradajo do smrti itd. –, vendar nič od tega ne bo rešilo.

Naša vera v Kristusa ni zelo pomembna; pomembna je naša vera V Kristusa.

V: Kako smo v Jak 2,14–25 opravičeni tako z deli kot z vero, in ne z vero brez del, kot je rekel Pavel v Ef 2,8–9?

O: Jakob ne trdi, da sta vera in dela eno in isto; niti ne trdi, da imata enako vlogo. Toda odločno poudarja, da sta v življenju pristnega vernika neločljiva. Natančneje, Jakob ni rekel: »Če ima nekdo vero«, ampak: »Če nekdo pravi, da ima vero«. Dela so stranski produkt, izraz pristne vere. Nekateri ljudje so lahko podobni tatvu na križu in sprejmejo Kristusa tik pred smrtjo. Drugi pa bodo pokazali dobra dela, če so sploh resnično odrešeni.

Mnoge poganske religije, takrat in danes, ponujajo duhovnost brez kakršnih koli moralnih zahtev. Zato bi bilo za pogana razmeroma enostavno napačno razumeti krščanstvo kot še eno takšno religijo.

To je zapletena tema, zato Jakob v verzih 15–26 pojasnjuje s štirimi primeri. Prva dva sta primera tega, kaj vera ni, zadnja dva pa sta primera tega, kaj vera je.

Odrešitev z deli je zmota, da moraš najprej opraviti dobra dela, da bi bil odrešen. »Enostavno verovanje« je nasprotna zmota, pri kateri dela nimajo ničesar opraviti z odrešitvijo, dela in Kristusovo gospostvo pa sta neobvezna. Resnica je, da dela ne prispevajo ničesar k odrešitvi, vendar so kot rezultat njen normalen del. Tako kot je utripajoče srce znak, da je oseba živa, so dela znak, da smo odrešeni in duhovno živi.

V: Ali ta izraz v Jak 2,16 pomeni, da so bili že dobro nahranjeni?

O: Ne, to je bil v grščini običajen judovski pozdrav ob slovesu. To NE pomeni, da so bili že ogreti in dobro nahranjeni.

V: Kaj bi v Jak 2,17–26 rekli osebi, ki trdi: »Nimamo več nobenega zakona, imamo le svobodo v Kristusu«?

O: Dve besedi: Preberi Jakobovo pismo. Deloma imajo prav, saj nismo pod Mojzesovo postavo in imamo svobodo v Kristusu, da delamo tisto, kar je prav. Vendar pa so vsi razen enega (sobota) od Desetih zapovedi ponovljeni v Novi zavezi. Nekatere stvari so v Novi zavezi celo strožje (kot na primer razveza) kot v Stari. Ne vlagajmo Bogu v usta besed, ki so dejansko v nasprotju s tem, kar Bog sam pravi v Svetem pismu.

Obstajala je skupina in znana oseba, ki je imela to napačno stališče. Skupina se imenuje Hlysti, njen najbolj znan član pa je bil Rasputin. Ko so Rasputina vprašali, zakaj pravi, da je greh pred Bogom nepogrešljiv, je odgovoril: »’Seveda, mali oče,’ je rekel, ’naš Odrešenik in sveti očetje so obsodili greh, saj je delo Hudiča. A kako lahko izženeš zlo, mali oče, razen z iskrenim kesanjem? In kako se lahko iskreno kesaš, če nisi grešil? …Proč s tvojimi Svetimi pismi!« je zagrmel. »Sveto pismo! Resnično, opozarjam te, mali oče, prenehaj s tem praznim in nekoristnim trudom, da boš lahko stal pred Gospodom. Sprejmi življenje takšno, kakršno je, saj ti ga je dal samo Bog. In naj ti povem še to. Ne razmišljaj večno o tem, od kod prihaja greh, koliko molitev mora človek na dan zmoliti in kako dolgo mora postiti, da bi se izognil grehu! Greh, če greh še vedno preži v tebi; le na ta način ga lahko premagaš! Greh, potem se boš pokesal in izgnal zlo iz sebe. Dokler skrivaj nosiš greh v sebi in ga prestrašen prikrivaš s postom, molitvijo in neskončnim razpravljanjem o Svetem pismu, tako dolgo boš ostal hinavec in ničvrednež, in takšni so Gospodu zoprni. Umazanijo je treba izgnati, slišiš, mali oče? Šele takrat bo tvoj vonj Gospodu prijeten?«” (Rasputin: Sveti hudič, str. 54–55)

V: Če v Jakobovem pismu 2,19 piše, da demoni verujejo v Jezusa, ali bi morali biti rešeni, saj je po Apostolskih delih 16,31 in Janezu 3,16 vse, kar je treba storiti, verovati v Jezusa?

O: Vsekakor ne. Jakobova trditev je, da intelektualno verovanje v prave stvari samo po sebi ni dovolj za odrešitev. Po Berachoth 1:1 so Judje od časa izgnanstva naprej vsako jutro šteli za svojo dolžnost, da recitirajo šema (5. Mojzesova knjiga 6:4–5). Kot piše v Believer’s Bible Commentary, str. 2229: »Demoni verjamejo v dejstvo, vendar se ne predajo Osebi.« Tudi mi moramo svoje zaupanje položiti v Boga.

V: Ali je bil Abraham v Jak 2,21–24 opravičen po delih ali po veri, kot navajata Rim 4,1–4 in Rim 3,28?

O: Kot kaže Rimljanom 4,1–4, je Bog razglasil Abrahama za opravičenega po veri še preden se je ta pripravil žrtvovati Izaka, kar se je zgodilo približno 30 let kasneje. Toda Abrahamova pripravljenost je pokazala, da je Bog deloval v njegovem srcu. Nekateri menijo, da je življenje tako enostavno, ko enkrat verujemo v Boga. Abraham bi to imenoval laž. Odločitev, da žrtvuje lastnega sina, ker je to zahteval Bog, je zelo težka. Kot kristjani vemo, da nam Bog nikoli ne bi ukazal, naj žrtvujemo koga ali ravnamo v nasprotju s svetopisemskimi zapovedmi, ki nam jih je dal. Vendar pa bomo morda še vedno morali sprejemati težke odločitve, ko mu sledimo.

V: V Jak 2,21–24, ker ni bil prisoten nihče drug, komu je Abraham utemeljeval svojo vero?

O: Čeprav so bili morebitni možje, ki so spremljali Abrahama in Izaka, morda nekoliko oddaljeni, tukaj niso prisotni.

Abraham je svojo vero utemeljeval predvsem pred Bogom. Seveda je to videl sam Abraham, prav tako pa tudi Izak (z velikim zanimanjem, če smem dodati). Tudi angeli in demoni so to videli. In skozi stoletja so vsi Božji zvesti ljudje videli Abrahamov osupljiv zgled poslušne vere.

V: V Jak 2,22, kaj je pomembnejše, vera ali dela?

O: Kaj je pomembnejše: biti živ ali imeti srčni utrip? Neka oseba lahko na srce mrtve osebe namesti elektrode in ga prisili, da bije. A običajno je srčni utrip dokaz, da je oseba živa. Praviš, da imaš pristno vero. Poglejmo dokaze. Če nimaš dokazov, se je treba vprašati, ali imaš pristno vero ali vero, ki ni nič boljša od vseh drugih – ljudi in demonov, namenjenih v pekel.

V: Kako se je v Jakobovem pismu 2,25 izkušnja kanaanske Rahabe razlikovala od Abrahamove?

O: Abraham je bil v Svetem pismu pomemben in spoštovan prednik; Rahab pa je bila nepomembna in slabo ugledna tujka. Od Abrahama so zahtevali, naj stori nekaj stvari, ki so se zdele neumne: da zapusti eno od najmočnejših mest na svetu tistega časa in da se odloči poslušati Boga ter žrtvuje svojega sina Izaka (1 Mz 22,1–14). Med tem, ko je bil Abraham razglašen za pravičnega, in tem, ko je to dejanje izvedel, je lahko minilo od 8 do 30 let. Toda Abraham, pravični mož, ni ničesar zadrževal in je ubogal Boga.

Rahab je bila drugačna; bila je prostitutka, kar je bil nemoralen poklic. Ni potrebovala veliko vere, da bi spoznala, da velika izraelska vojska verjetno pomeni pogubo za Jerih. Vendar je Rahab morala imeti vero, da jo bo Bog sprejel, in Rahab je ravnala v skladu s svojo vero ter tvegala svoje življenje, ko je skrila dva izraelska vohuna. Včasih se naša vera sooča z izzivom vprašanja: »Ali bo Bog zaščitil ali branil?« Drugič pa se naša vera sooča z izzivom vprašanja: »Ali bo Bog zaščitil ali branil tudi mene?«

V: V Jak 2,25 Abraham ni ničesar zadržal, niti tistega, kar mu je bilo najdragocenejše, ko je služil Bogu. Kakšne stvari pa danes zadržujejo kristjane, da jim preprečujejo, da bi v celoti služili Bogu?

O: To je lahko razmerje, za katerega kristjan ve, da ga ne bi smel imeti, služba, ki ogroža njegovo poslušnost Bogu, ali odrekanje bogastva. Lahko gre za to, da udobje ali varnost postavljamo višje od služenja Bogu. Ljudje lahko čutijo strah pred neuspehom, strah, da bi izpadli slabo, FOMO (strah, da bi kaj zamudili) ali strah pred nelagodjem.

Strah vas lahko ovira pri vsem. Ne smemo poskušati omejevati Boga s tem, da mu pravimo, da želimo najprej videti in razumeti vse, kar se dogaja. Kot pravi eden od učiteljev Svetega pisma, nas ne sme motiti tisto, kar ni pojasnjeno.

V: V Jak 2,26 bi nekdo lahko primerjal vero z duhom, dejanja pa s telesom, toda Jakob uporablja nasprotno analogijo. Zakaj misliš, da je tako?

O: Da bi bili na tem planetu, morate imeti telo, in da bi bili Božje otrok, morate verovati (ali imeti vero). A če ste tukaj na zemlji, je vaš duh prisoten v vašem telesu. Če je vaša vera duhovno živa, imate dela. Toda tako kot je telo brez duha le gnijoča trupla, je intelektualna vera brez del gnijoča, a ortodoksna trupla.

V: V Jak 3,1 piše, da se kristjani ne morajo skrbeti za sodbo pred velikim belim prestolom; zakaj se morajo torej krščanski učitelji skrbeti, da bodo sodjeni strožje?

O: Verniki bodo sodeni pred Kristusom na sodbi pred bema-sedežem, kot piše v 1 Korinčanom 3:12–15. Učitelji bodo lahko sodeni zaradi tega, ker učijo druge napačne stvari. Sodeni bodo tudi zaradi tega, ker vodijo ljudi na napačno pot ali zaradi malomarnega pastirjenja.

Matej 12,36–37 pravi, da bomo sodeni za vsako prazno besedo, ki jo izrečemo. Pregovori 10,19 pravi, da kjer je veliko besed, tam ni brez greha. Pregovori 30,5–6 poudarja, kako pomembno je, da ne dodajamo ničesar k Božjim besedam.

V: Kateri so v Jakobovem pismu 3,1 nekateri dobri in slabi razlogi, zaradi katerih ljudje kljub vsemu želijo poučevati?

O: Dobri razlogi so, da te je Bog poklical k poučevanju, da želiš pomagati drugim in, sekundarno, da se boš sam več naučil, če boš poučeval.

Eden od slabih razlogov je misel, da te bo Bog imel za pomembnega in da te bodo drugi občudovali. Drugi slabi razlogi so želja po prevladi nad drugimi, hvalisanje, izogibanje kritičnemu pregledu (kar, kot pravi Jakob 3,1, ne boš dosegel) ali prepričanje, da si boljši ali pomembnejši od drugih. A Bog te ljubi enako, ne glede na to, ali poučuješ ali ne. Bog želi, da mu služiš na načine, ki jih je sam določil, naj bo to na bolj opazen način poučevanja ali na kak drug način.

Ko poučujete, ali so vaše ambicije v skladu z Božjo voljo? – to je uganka. Če imate sebične ambicije, to počnete iz napačnih motivov. Nasprotno, če nekdo drug pripravi dobro lekcijo ali če jo pripravite vi, bi morali biti enako zadovoljni.

V: Kako se v Jak 3,1 učitelji sodijo strožje?

O: Sodijo se jim vsaj na štiri načine:

Govor: Pregovori 10,19 pravi, da kjer je veliko besed, tam ni brez greha. Matej 12,36–37 pravi, da bomo sodeni za vsako prazno besedo, ki jo izrečemo. Grešite lahko manj, če ne govorite preveč; toda učitelji morajo govoriti. Če poučujete napačne stvari ali celo svoje lastne mnenje kot Božjo besedo, potem grešite, ko poučujete.

Drugi: Vsi kristjani morajo biti sol in luč svetu (Matej 5,13–16; Filipljanom 2,14–15), voditelji pa morajo biti zgled čredi (1. Petrov 5,3). Starešine, ki grešijo, je treba javno opomniti (1. Timotej 5,19–20).

Bog: Najpomembneje je, da Bog sodi ljudi na podlagi tega, kar vedo. Kristjani nimajo ničesar, zaradi česar bi se morali bati na sodbi pred velikim belim prestolom, saj je Jezusova kri plačala ceno za njihove grehe. Vendar pa kristjane čaka še druga sodba, pogosto imenovana sodba pred Bema-prestolom, omenjena v 1. Korinčanom 3,10–15, kjer bo Bog sodil dela vsakega kristjana in ga ustrezno nagradil.

Jaz: Učitelji se lahko soočajo s skušnjavo, da bi mislili: »Ker sem se toliko naučil, je v redu, da se pri drugih stvareh, kot so molitev, svetost ali ljubezen do drugih, malo popustim.« Vendar pa poznavanje velikega števila dejstev ne pomeni nujno velike ljubezni do Boga in poslušnosti Njemu.

1 Korinčanom 8,1 nas opozarja, da znanje napihuje, ljubezen pa gradi.

V: Zakaj menite, da Jakob v Jakobovem pismu 3,1–8 vidi naraven prehod med odstavkoma 3,1–2 in 3,3–6?

O: Jakob se zaveda, da vsi grešimo. Celo majhni problemi z našim jezikom lahko pri drugih povzročijo velik plamen greha. Poleg tega včasih, kadar ni dobrih del, obstaja obilo neuporabnih besed. Jakob grehe jezika jemlje izredno resno. Enako stori tudi Jezus v Mateju 12,36–37.

V: Kaj pomeni beseda »popoln« v Jak 3,2?

O: To je ista grška beseda, ki je uporabljena v Jakobovem pismu 1:4 in 2:22. Pomeni, da je nekaj ali nekdo dosegel zrelost ali je popoln. Oba pomena besede »popoln« sta uporabljena v Pismu Filipljanom 3:12,15.

V: Katere so v Jakobovem pismu 3,3–8 skupne podobnosti med jezikom ter uzdo, krmilom, ognjem, divjo živaljo in smrtonosnim strupom?

O: Velika moč iz majhnosti. Uzdica drži konja na poti tako, da nadzira njegovo notranjo moč. Krmilo drži ladjo na poti tako, da nadzira kot zunanje sile, ki delujejo na ladjo. Majhen ogenj se lahko razvije v močan požar, in tisto, kar je pogorelo, ni mogoče več popraviti. Majhen košček smrtonosnega strupa je lahko dovolj močan, da ubije. A z pozitivne strani lahko Boga slavite tudi s tem, kar ne izrečete.

Jakob je zelo zaskrbljen zaradi naših jezikov; omenja jih tudi v Jakobovem pismu 1,19, 26; 2,12; 4,11; 5,12. Nepremišljene besede lahko škodujejo zakonu, uničijo kariero ali pokvarijo službo. Smrtonosni strup je večinoma primeren za uživanje; le majhen odstotek je škodljiv in smrten.

V: Zakaj misliš, da Jakob v Jakobovem pismu 3,3–5 primerja jezik z uzdo ali ladijskim krmilom?

O: Ljudje lahko z nečim majhnim krmarijo velike stvari. Bit je manj kot en odstotek teže konja, a z njegovo strateško uporabo lahko konja prisilimo, da gre v določeno smer. Podobno je tudi krmilo precej majhno in na videz nepomembno, za njegovo uporabo pa sta potrebna čas in potrpežljivost, vendar brez njega ladje ni mogoče krmariti. Po podatkih iz Believer’s Bible Commentary, str. 2231, je ladja Queen Elizabeth tehtala 83.673 bruto ton, krmilo pa je tehtalo le 140 bruto ton. Krmilo torej predstavlja le okoli 0,17 % celotne teže.

V: V Jak 3,3.12; 1,19, ko je nekdo preveč zgovoren, bodisi zaradi pogostosti govorjenja bodisi zaradi slabih stvari, ki jih izreka, kako mu to lahko poveš tako, da bo razumel sporočilo, ne da bi ga pri tem užalil?

O: Včasih ni druge poti kot to, da osebo užalimo, in to je v redu, ker morda ta oseba to sploh potrebuje, čeprav večinoma to ni tako. Lažje je to povedati nekomu, s katerim že imate odnos in ki ve, da ga imate radi, cenite in spoštujete, kot pa neznancu. Oseba mora spoznati, kaj mora storiti in česa se mora vzdržati, kako resno je to, ter videti upanje na dober odnos, ko bo to storila. Ne pozabite, težko je metati blato, ne da bi ga nekaj dobili na svoje roke in v srce.

Nek kristjan je imel edinstven način ravnanja z ljudmi, ki so veliko preklinjali. Smejal se jim je. Nato jih je v šali vprašal: »No, povej mi, kako se res počutiš.« Dajal je vtis, da sploh ni posvečal pozornosti besedam, ki jih je oseba izrekla prej, ampak ji je dal drugo priložnost, da se izrazi na primeren način. Drugi pristop je, da to preprosto imenujemo takšno, kot je: umazano govorjenje. Seveda nobena metoda, ki jo uporabiš, ne bo učinkovita, če sam hinavsko preklinjaš ali uporabljaš grdo besednjak.

Poznam enega kristjana, ki ga nisem nikoli slišal preklinjati, razen v enem primeru. Takoj po tem, ko je izrekel te besede, se je opravičil in rekel, da mu je težko ne govoriti takih stvari, ko je jezen (kar je tudi bil). Tudi kot kristjan se včasih težko znebimo starih navad. Čeprav ni bil popoln, si je še vedno prizadeval in se takoj zatem opravičil.

Seveda, ko se pogovarjate s kristjanom, ki ima preveč ohlapni jezik, mu povejte, naj ponovno prebere Jakobovo pismo.

V: Kako je opisano klepetanje v Jak 3,3?

O: Tukaj je primer iz Believer’s Bible Commentary, str. 2231. »Način, kako se širi plamen zlonamernega govorjenja, ponazarja pogovor med dvema ženskama v Brooklynu. Ena je rekla: ›Tillie mi je povedala, da si ji povedala tisto skrivnost, ki sem ti rekla, naj ji je ne poveš.‹ Druga je odgovorila: ‚Ona je zlobna. Tillie sem rekla, naj ti ne pove, da sem ji to povedala.‘ Prva je odvrnila: ‚No, jaz sem Tillie rekla, da ti ne bom povedala, da mi je ona povedala – zato ji ne povej, da sem to storila.‘« Nihče ne more zaupati nikomur.

V: Zakaj Jakob v Jak 3,6 primerja jezik z ognjem?

O: Zlonameren jezik je lahko podoben iskri na dva načina:

Rast: potrebna je le majhna iskra, da se vneli velik gozdni požar. Podobno je potrebnih le nekaj besed, da se sproži verižna reakcija.

Nepovratnost: Ko enkrat izbruhne požar, vsega, kar je zgorelo, ni mogoče »ponovno oživiti«.

Kot zgodovinska opomba: eden največjih gozdnih požarov je bil leta 2003 v sibirski tajgi po suhem poletju. V Sibiriji, na severu Kitajske in na severu Mongolije je pogorelo 55 milijonov akrov (22 milijonov hektarjev). To še danes vpliva na temperature na Zemlji. Za primerjavo: akr je nekoliko manjši od nogometnega igrišča, brez končnih con. Pensilvanija meri 29,5 milijona akrov, torej je požar v sibirski tajgi uničil območje, ki je skoraj dvakrat večje od Pensilvanije.

Za več informacij glejte https://earth.org/largest-wildfires-in-history/ in https://a-z-animals.com/blog/how-big-is-pennsylvania-see-its-size-in-miles-acres-and-how-it-compares-to-other-states/.

V: Kako v Jakobovem pismu 3,6 jezik vžge naše ude?

O: Sveto pismo tega izrecno ne pojasnjuje, vendar lahko opazimo nekaj načinov.

1. Mnoge skušnjave, s katerimi se srečujemo, pridejo do nas prek tega, kar pravijo drugi. Z besedami lahko ljudje kujejo zlo, skušajo, zapeljujejo, obrekujejo druge, klepetajo, žalijo, pripovedujejo neprimerne šale, lažejo, odvračajo ljudi od dobrega in jih spodbujajo k zlu. Ljudje se lahko medsebojno spodbujajo k grehu: nekaj, česar bi se nekdo sprva sramoval storiti, se mu potem zdi v redu, ker se drugi strinjajo.

2. Ljudje pogosto komunicirajo in izražajo namere za greh prek besed. Z jezikom lahko ranijo čustva drugih in jih obrekujejo.

V: Katere so v Jak 3,6 nekatere značilnosti današnjih ljudi, ki se zdijo nezmožni obvladati svoj jezik?

O: Mnogi ljudje jih ne spoštujejo zaradi njihovih besed. Vedno se »izgovarjajo« in poskušajo popraviti škodo, ki so jo po nesreči povzročili s svojim jezikom. A resnica je, da ni načina za popravljanje škode, ki bi bil tako učinkovit kot molk – da sploh ne izrečeš napačnih besed. Delujejo nedosledno in neiskreno.

V: Kako v Jak 3,6 pekel vžge jezik?

O: Sveto pismo tega ne pove z gotovostjo. Vendar pa se z enim majhnim organom da narediti veliko. Glede na svojo težo je jezik lahko eden najučinkovitejših organov v Satanovih rokah za zavajanje in skušnjavo ljudi.

V: Kako bi v Jak 3,6 odgovorili na napačno trditev, da se »naravni potek« nanaša na reinkarnacijo, kot to učijo nekateri pripadniki kultov?

O: Ta verz govori o prepričevalni moči človeškega jezika. Nič v tem verzu ni nikomur v zgodovini do sodobnega časa nakazovalo te nove razlage reinkarnacije. V Jakobovem pismu ni nikjer omenjena reinkarnacija, zato gre za jasen primer preoblikovanja pomenov izrazov tako, da pomenijo tisto, kar hočejo, da pomenijo. Jakob se preprosto sklicuje na to, kar se naravno dogaja. Eisegéza je vnašanje v Sveto pismo tistega, kar hočeš, da piše. Ne smemo se ukvarjati z eisegezo, ampak z eksegezo, kar pomeni, da iz Svetega pisma razberemo tisto, kar je hotel povedati.

Nič v Svetem pismu ne uči o reinkarnaciji. Čeprav je bilo vstajenje znano že v Stari zavezi, med judovskimi verniki Stare zaveze ali zgodnjimi kristjani ni bilo pojma reinkarnacije, z izjemo tega, da so zapisali, da nekatere lažne vere verjamejo v reinkarnacijo. Zlasti Hipolit (222–235/6 n. št.) omenja reinkarnacijo kot veroizpoved, ki ni bila značilna za kristjane, ampak za »brahmane« iz Indije.

Drugi prednicejski kristjani, ki so poznali brahmane kot pripadnike lažne vere, so bili Teofil iz Antiohije (161–181/188 n. št.), Tertulijan (198–220 n. št.) in Origen (225–254 n. št.).

Član kulta ne more pošteno dokazati nauka zgolj s tem, da na novo opredeli izraz, ki ga noben zgodnji kristjan ni razumel na ta način.

V: V Jak 3,6–7, v čem se metafora strupa razlikuje od metafore ognja?

O: Medtem ko ogenj drastično spremeni zunanji videz, strup deluje od znotraj počasneje. Oboje lahko enako dobro ubije. Oboje potrebuje le malo, da doseže svoj namen. Včasih se zlonamerne besede izrečejo prav zato, da bi zastrupile misli ali srce nekoga.

Mnogi izobraženi ljudje so se zavedali, kako lahko jezik ubije, in sicer ob usmrtitvi atenskega grškega filozofa Sokratesa. Sokrates je bil v gledališki igri, ki ga je obrekovala kot zlobnega, neumnega surovca, ki je pokvaril Atenčane, izpostavljen hudi kritiki. Po ogledu igre so državljani zahtevali Sokratovo usmrtitev, kar se je tudi zgodilo, ko so ga prisilili, da popije strup iz bolečine. Sčasoma so spoznali, da so usmrtili človeka zgolj zaradi močnih čustev, ki so temeljila na nedokazanih obrekovanjih. Nekaj časa po tem so v Atenah postali zelo strpni do različnih filozofskih pogledov.

V: Kako je v Jak 3,8 jezik »nemiren« ali »neukrotljiv« zlo?

O: Je kot neukrotljiva zver. Jakob navaja primere močnih zveri, ki so jih ljudje ukrotili, vendar imajo ljudje več težav z ukrotitvijo lastnega jezika.

V: Kako v Jak 3,9–12 iz našega jezika prihajata tako dobro kot slabo? (Za namig glej Rim 7,14–25.)

O: Iz naših ust bi morale prihajati hvalnice Bogu in besede, ki pomagajo drugim. Iz njih lahko prihaja toliko dobrega: spodbuda, popravljanje, poučevanje, grajanje (da, tudi to je dobro). A če nismo previdni, lahko prihajajo tudi besede proti Bogu in besede, ki ranijo ljudi. Lahko izvirajo iz jeze, neprevidnosti ali, še huje, iz brezbrižnosti.

V: Kaj bi bilo, če bi v Jakobovem pismu 3,11 iz istega izvira tekli tako sladka kot slana voda?

O: Pitna sladka voda bi se pomešala s slano vodo, nastala brakična voda pa bi bila nepitna. Vernik, ki govori dobre stvari, a iz istih ust izreka zlonamerne ali nespodobne besede, ne bi bil dober pričevalec. Svoj jezik moramo še posebej izročiti Bogu.

Po eni strani ima Mrtvo morje tako slane kot sladkovodne vire, a kljub temu ni virov, ki bi imeli oboje.

V: Kaj točno je v Jak 3,13 modrost v nasprotju z znanjem?

O: Znanje lahko razumemo kot dejstva, opazovanja in logiko. Modrost pa je uporaba znanja v življenju.

V: Kakšna je v Jak 3,13 razlika med krotkostjo in ponižnostjo?

O: V grščini sta to različni besedi. Pokornost, v grščini tapienophrosynē, pomeni, da se ne šteješ za nekoga velikega. Grška beseda za krotkost, prautēs, pomeni dejavno nežnost in sprejemanje. Ne misli na nekoga, ki je fizično šibak, ampak na močno osebo, ki je poslušna in pokorna.

Zanimivo je, da je tudi grški filozof Epiktet (okoli 50–135/138 n. št.) prek svojega učenca Ariana poučeval o krotkosti. Poučeval je, da je krotkost, podobno kot poniževanje, moralna napaka.

V: Zakaj Jakob, Jezus in Pavel v Jak 3,13; Mt 11,29 in 2 Kor 10,1 vsi poučujejo o tesni povezavi med krotkostjo in modrostjo?

O: Prava modrost pozna naše pravo mesto pred Bogom in ve, da nismo boljši od drugih.

V: V Jak 3,13–18 je veliko modrih ljudi, ki pa nimajo nebeške modrosti. Ali menite, da grenka zavist ali sebična ambicija človeka izključujeta iz modrosti z nebeško modrostjo?

O: Še vedno lahko imajo delce nebeške modrosti, toda če jo zastrupi zavist ali sebična ambicija, to ni dobro. Sebična ambicija ne pomeni le uveljavljanja lastnih interesov, temveč tudi uporabo nevrednih in razdiralnih sredstev za doseganje tega. Zavist in sebična ambicija lahko zaslepita ljudi za resnico, uporaba posvetne modrosti pa se lahko zdi boljša za doseganje kratkoročnih ciljev. Nebeška modrost ne prezre kratkoročnih ciljev, ampak z očmi gleda tudi proti sodbi na sodnem prestolu. Čistost se tu nanaša na odsotnost sebičnih motivov ali odnosa.

Vendar pa Pavel v Pismo Filipljanom 1,15–18 še vedno hvali Boga za ljudi, ki oznanjajo pravo evangelij, čeprav nekateri oznanjajo Kristusa iz zavisti in sebične ambicije, ker vsaj oznanjajo evangelij.

V: Zakaj v Jakobovem pismu 3,13,17–18 modrost prinaša te stvari?

O: Pregovori 23,7 pravi: »Kakor človek misli v svojem srcu, takšen je.« Duh uporablja modrost, da nas preoblikuje in prinaša sad Duha. Prava modrost je čista, mirna, pripravljena na popuščanje, polna usmiljenja in dobrih del, brez pristranskosti, brez hinavščine. Z drugimi besedami: kar vidiš, to dobiš.

V: Kakšna je v Jak 3,17–18 razlika med nebeško in svetovno modrostjo?

A: Nebesna modrost prihaja od zgoraj, kaže sad Duha in nam kaže, kako ugajati Bogu. Posvetna modrost prihaja od spodaj, poskuša doseči uspeh v tem življenju in si prizadeva, da bi ugajala nam samim. Kot pravi Tony Evans: »Čisto človeška modrost je izraz Satanovih načrtov. Da bi posredovali nebesno modrost, morate komunicirati z nebesom.«

Tisto, kar svet imenuje modrost, lahko vključuje polemičen slog, uničujoč sarkazem, premetene ali celo nepoštene načine za uveljavljanje svojega stališča itd.

V: Kaj je v Jak 3,18 sad ali žetev pravičnosti, ki izhaja iz miru?

O: Kristjani imajo dva različna pogleda, in oba sta lahko resnična.

Plod Duha ali plod, ki izhaja iz modrosti pravičnosti.

Pravično življenje samo po sebi, ki izhaja iz poznavanja in sledenja Božji poti modrosti.

Če združimo obe razlagi, je »žetev«, ki jo dobimo, pobožno življenje, ki je Bogu všečno in se kaže v sadu Duha.

V: Kako v Jakobovem pismu 4,1 želje »se borijo« v nas?

A: Ljudje so lahko »v konfliktu« s protislovnimi željami, v grščini hedonon, od koder izhaja naša beseda hedonizem. Celo neverniki, ki želijo storiti kaj zlega, tega pogosto ne storijo, ker imajo močnejšo željo, da ne bi trpeli posledic.

Besede za vojne in bitke se lahko nanašajo na nacionalne bitke in državljanske vojne. Vendar pa v Rimskem imperiju v tem času ni bilo državljanske vojne, in bitke, o katerih govori Jakob, so notranje.

V: Kako se v Jak 4,1 lahko notranja bitka razširi in povzroči sovražnost do drugih?

O: Ko je nekdo nesrečen zaradi notranjega konflikta, morda ne vidi potrebe, da bi bil prijazen do drugih. Če vam nekdo povzroča težave ali je z vami v sporu, upoštevajte, da to morda nima ničesar opraviti z vami. Morda so to njegove lastne notranje »bitke«, ki se razširjajo in napadajo nas. Ne morejo imeti miru z drugimi, če so v vojni sami s seboj.

Nekateri menijo, da so konflikti z drugimi normalno in pričakovano stanje. Ko je ena oseba javno kritizirala drugo osebo, ki jo je imela za prijatelja, je ta drugo osebo to preprosto opravičila kot »prijateljski ogenj«.

V: Kako v Jak 4,1–2 preprečite spore med kristjani, ne da bi se sami vpletli v spore z njimi?

O: Najprej se za to situacijo pomoli. Poskusi razumeti stališče nasprotnih strani. Ni ti treba se strinjati s tem stališčem, da bi ga razumel. Pojdite k osebi oziroma k osebam na obeh straneh na štiri oči in se z njimi pogovorite. Če to ne deluje, se z njimi pogovorite še enkrat, tokrat v spremstvu več ljudi. Če tudi to ne deluje, zadevo neradi predložite celotni cerkvi, kot je zapisano v Mateju 18,15–17.

Po mojih izkušnjah iz časa, ko sem bil diakon, je v cerkvi bil starešina, ki je pogosto govoril proti »doživljenjskemu starešini« v cerkvi. Ko je torej »doživljenjski starešina« dobil priložnost za pridigo, je ves čas govoril proti prvemu starešini. Predstavljajte si, kako dobro je to izgledalo v očeh obiskovalcev. Sam nisem bil prisoten, saj sem vodil mladinsko bogoslužje. A o tem sem seveda slišal. Pogovoril sem se z »starešino za življenje« na štiri oči, a mi je rekel, da mu je nekdo drug povedal, da je povedal ravno tisto, kar je bilo treba. Nato sem zbral še deset drugih ljudi iz cerkve, ki so menili enako kot jaz, in prosili smo za sestanek pri njem doma, da bi to obravnavali. Jasno smo poudarili, da nismo bili proti njemu in da nismo želeli, da bi odstopil, ampak smo le želeli, da se to nesoglasje ne bi izrazilo na tako grd način. Nazadnje je drugi starešina odšel skupaj z nekaj drugimi in ustanovili so svojo lastno cerkev, ki je oddaljena približno eno uro vožnje.

V: Kako v Jak 4,2 kristjani »ubijajo«?

O: Ne pozabite, da Jakobove besede zelo tesno sledijo Jezusovemu poučevanju. Jezus je v Mateju 5,21–22 rekel, da ni samo fizični umor, ampak tudi to, da se brez razloga jeziš na svojega brata ali koga imenuješ prazno glavo, vse to izpostavlja človeka nevarnosti pekla.

Jakob torej ne govori le o fizičnem umoru nekoga, ampak tudi o sovraštvu do drugega vernika.

V: Ali Jakobovo pismo 4,2–3 nakazuje, da bi nam Bog dal nekaj, kar želi, da imamo, če prosimo z napačnimi motivi? Kako to, tako rekoč, postavi Boga »med kladivo in nakovalo«?

O: Če prosimo za nekaj, kar resnično potrebujemo, a bomo to uporabili za zle namene, nam Bog tega morda ne bo dal – čeprav to resnično potrebujemo.

V: Ali je v Jak 4,3 to v nasprotju z obljubo, da bo Bog odgovoril na naše molitve?

O: Ne, tega ne zanika, ampak ga omejuje. Včasih Bog na naše molitve odgovori z »ne«. Včasih pa odgovori z »počakaj«.

V: Zakaj je Jakob v Jakobovem pismu 4,4 kristjane, ki jim je pisal, imenoval prešuštnice?

O: Grška beseda je tu v ženskem spolu, kar je primerno, saj smo vsi, moški in ženske, skupaj Kristusova nevesta.

Prešuštnik običajno ne želi razveze. Medtem ko nekdo morda želi razvezo, da bi se ločil od ene osebe in se poročil z drugo, prešuštnik ali prešuštnica pogosto želi oboje. Želita ostati s svojim zakoncem in imeti ob strani še nekoga drugega. Jakob ne pravi, da ti ljudje ne želijo več slediti Bogu. Nasprotno, še vedno želijo slediti Bogu, hkrati pa početi tudi posvetne stvari. Sledenje Kristusu pomeni odločitev, da izključimo možnosti, da bi bili neposlušni Bogu.

Na žalost tudi kristjani včasih poskušajo služiti dvema gospodarjema, na primer Bogu in svetu. Jezus je v Mateju 6,24 rekel, da ne morete služiti hkrati Bogu in denarju.

Če to posplošimo, kristjani včasih potrebujejo ostro grajo.

V: Kako v Jakobovem pismu 4,5 duh, ki prebiva v kristjanih, povzroča, da so zavistni, saj Jakobovo pismo 3,16 pravi, da je tam, kjer je zavist in prepir, tudi zlo delo?

O: Obstaja ne le posvetni ponos, ampak lahko obstaja tudi duhovni ponos. Duhovni ponos pomeni, da misliš, da si boljši ali pomembnejši zaradi svoje duhovnosti ali darov. Nobeden od nas nima ničesar dobrega, razen tistega, kar nam je dal Bog. Zato resnično nimamo ničesar, na kar bi se lahko ponosili. Jakob 4,5 ne pravi, da je Sveti Duh zlo ali da je zavisten, vendar pa lahko zavest o tem, da Sveti Duh prebiva v kristjanih, vodi k ponosu in občutku lastne pravičnosti, kar je zlo.

Zavist je za ljudi vedno slaba, ne glede na druge okoliščine. Tudi verniki lahko grešijo, če zavidajo drugim vernikom ali okoliščinam nevernikov. V Psalmu 73 Asaf odkrito opisuje, kako so mu »skoraj zdrsnile noge«, ko je zavidal tistim, ki so se hvalili.

V Stari zavezi ali apokrifih ni nobenega citata, ki bi dejal: »Duh, ki prebiva v nas, hrepeni z zavistjo.« Vendar pa v Svetem pismu prvotno ni bilo ločil. Boljši prevod, ki mu sledi tudi BSB, se glasi: »Ali misliš, da Sveto pismo brez razloga pravi, da Duh, ki ga je On poslal, da prebiva v nas, hrepeni z zavistjo?« Iz tega ni razvidno, ali je »duh« tukaj Sveti Duh ali naš duh.

Druga možnost je, da se Jakob sklicuje na citat iz Svetega pisma: sklicuje se na Jakobovo pismo 4,6, ki citira Pregovore 3,34.

V: Kako se Jakob 4,6 navezuje na Jakob 3,6: »Bog se upira ponosnim, ponižnim pa daje milost«?

O: Ponos pogosto prinaša svoje grde sadove prek jezika. Ko imate v srcu ponos, zavist, zamero ali druge zle stvari, je najhitrejši način, da ublažite škodo, da ne rečete ničesar, dokler se vaše srce ne popravi. Težko je preprečiti, da bi slabe besede imele svoj slab učinek, potem ko so enkrat izrečene. Nato Jakob navaja tri primere, kako se ponos razburi in postane viden v našem življenju: obrekovanje v Jakobovem pismu 4,11–12, hvalisanje v Jakobovem pismu 4,13–17 in kopičenje tistega, kar ni tvoje, v Jakobovem pismu 5,1–6.

V: V Jak 4,7 seveda velja, da naj nekristjani pridejo h Kristusu in se podredijo Bogu. Kako pa naj se Bogu podredijo kristjani, ki jim Jakob piše?

O: Čeprav smo svoje življenje predali Bogu, ko smo bili odrešeni, se moramo Bogu ponovno predajati vsak dan. Vsak dan in v vsakem trenutku se moramo odločati, ali bomo ostali v Kristusu in mu bomo poslušni ali ne. Približevati se moramo Bogu in ohranjati svoje srce čisto.

V: Če bi vas v nebesih v Jakobovem pismu 4:8 nekdo posebej opazoval, bi vas imel za vernika z eno mislijo ali za vernika z dvema mislima?

O: Upajmo, da bi v njem videl doslednost, zvestobo in lojalno ljubezen ter te štel za vernika z eno mislijo.

V: Kako v Jakobovem pismu 4,8 grešno iskanje lastnih interesov povzroči, da se vernik začne oddaljevati od Boga?

O: Ni vprašanje, »ali« lahko grešno iskanje lastnih koristi povzroči, da se vernik začne oddaljevati; zagotovo bo to povzročilo, da se bo vernik začel oddaljevati. Resno lahko slediš le eni stvari. Ko tečemo za užitkom ali za sebičnimi ambicijami, izgubimo čas in energijo, da bi tečeli za bližino Bogu. Tudi obratno velja. Če vso svojo energijo posvečamo iskanju Boga, ne bomo imeli časa niti energije, da bi hkrati iskali tudi stvari tega sveta.

V: Kaj v Jak 4,9–10 pomeni »žalovati zaradi greha«?

O: Grška beseda »talaiporesate« je močnejša od angleškega izraza. Pomeni »globoko žalovati« in se dobro ujema z besedo »jokati«. Ko nismo v pravem odnosu z Bogom ali imamo greh v srcu, se ne smemo obnašati, kot da je vse v redu. Greh moramo jemati zelo resno. Naša srca morajo žalovati in jokati, ko nismo v skupnosti z Bogom.

V: Zakaj Jakob v Jak 4,11, pa tudi v 1,2, 16, 19; 2,1, 5, 14; 3,1, 10, 12 tolikokrat govori o »mojih bratih«?

O: Vidimo dva razloga. Prvi je naslovniki pisma. To ni evangelizacijsko sporočilo, ampak pismo vernikom, tako moškim kot ženskam. Drugič, Jakobu je bila, zavestno ali nezavestno, v ospredju misli bližina in skrb, ki jo verniki imajo ali bi jo morali imeti drug do drugega.

V: V Jak 4,11 in Tit 3,2 piše, da ne smemo govoriti zla drug o drugem; zakaj je torej Pavel [domnevno] to storil v zvezi s Himenejem in Filetom v 2 Timoteju 2,17?

O: Grška beseda tukaj ima širši pomen kot le obrekovanje; pomeni, da na splošno ne smemo govoriti drug proti drugemu. Govoriti moramo koristne in resnične stvari. Pavel v Titu 3,2 ni smel govoriti grdo o nikomer. Vendar je moral Pavel sam pomagati cerkvi, tako da jo je opozoril pred Himenejem in Filetom v 2. pismu Timoteju 2,17–18 ter pred neopredeljenimi lažnimi učitelji v 1. pismu Timoteju 1,3–7. Nekateri ljudje se oddaljijo od resnice iz moralnih razlogov ali zaradi slabih odnosov, Himenej in Filet pa sta se očitno oddaljila iz intelektualnih razlogov.

V: V Jak 4,11; Lev 19,16; Ps 15,3; 31,13; 38,20; 41,6–7; 50,20; 101,5; Prg 10,18 in naprej; 30,10; Jer 6,28; Ez 36,3; Mt 15,19; Mk 7,22; 2 Kor 12,20; Ef 4,31; Kol 3,8; Tit 3,2; 1 Pt 2,1 – na kakšne načine lahko kristjani grešijo, ko obrekujejo druge kristjane in cerkve?

O: Ko ljudje širijo lažne trditve o učitelju ali navajajo negativna dejstva, čeprav bi morali biti prijazni, gre za obrekovanje. Obrekovanje pomeni govoriti slabe stvari, ki niso resnične, ali poniževati druge kristjane in cerkev, ko tega ne bi smeli početi.

Če rečeš kaj negativnega, poskrbi, da je to resnično in koristno. A to, da so besede resnične, še ne pomeni nujno, da jih moraš izreči, če niso koristne. Prav tako moramo govoriti resnico v ljubezni, kot piše v Efežanom 4:15.

V: Kaj v Jakobovem pismu 4,11 pomeni »soditi« v zvezi s klevetanjem drugih kristjanov in cerkva?

O: Očrnjevanje drugih pogosto gre z roko v roki z grehom, da govorimo ali ravnamo, kot da smo njihovi sodniki. V nasprotju s tem naukom v Jakobovem pismu rabinsko judovsko delo Pirqe Avot (190–230 n. št.) 1,7 pravi: »Sodi vsakega človeka po merilu zaslug«. Naj torej vzamem svoj beležnik, te spremljam in te sodim po tvojih zaslugah v skladu z zakonom. Prepričan sem, da boš to resnično cenil!😉 Pridigar 12,14 pravi, da bo vse prišlo na dan, bodisi dobro bodisi zlo, vendar je Bog, ne mi, tisti, ki bo vse razkril.

V: Kaj točno v Jakobovem pismu 4:13–15 pomeni »hvaliti se z jutrišnjim dnem« in kako se moramo temu izogniti?

O: Predrzno je trditi, da vemo nekaj, česar ne vemo. V prejšnjem odstavku je šlo za predrznost, da lahko sodimo druge ljudi, v teh verzih pa gre za predrznost, da z gotovostjo poznamo prihodnost. Ko govorimo ali trdimo, da lahko z gotovostjo vemo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, se hvalimo z jutrišnjim dnem.

Najpreprostejši način, da se temu izognemo, je, da se spomnimo na resničnost; v resnici ne vemo z gotovostjo, kaj se bo zgodilo jutri. Zato je bolje reči: »Če bo Gospod hotel«, kot pa se hvaliti proti Bogu in reči: »Z gotovostjo vem«.

A to ne pomeni, da ne smemo načrtovati prihodnosti. Dobro je »ponižno« načrtovati in svoj načrt prilagajati, ko se okoliščine spremenijo. Vsi naši načrti so odvisni od Božje volje. Bog jih lahko spremeni in naši načrti lahko postanejo nični. Ni pa v redu reči, da bomo jutri zagotovo naredili to in to, saj ne vemo z gotovostjo, kaj bomo jutri počeli na zemlji ali celo, ali bomo sploh še na zemlji. Raje reci: »Če bo Gospod hotel«, bomo jutri naredili to in to.

Samo ne pozabite, da se načrti spreminjajo.

General Dwight D. Eisenhower je sodeloval pri načrtovanju največje invazije vseh časov: dneva D v Evropi. Rekel je: »Načrti so brez vrednosti, načrtovanje pa je vse.« Naši načrti se vedno spreminjajo, a dosežemo več, ko imamo načrt, kot pa ko ga nimamo.

Pregovori14:22 pravijo, da tisti, ki načrtujejo dobro, najdejo ljubezen in zvestobo. Pregovori 16:3 pravijo, naj vse, kar počnemo, zaupamo Gospodu, in naši načrti bodo uspeli. Vendar pa se moramo zavedati, kot pravi Pregovori 21:30, da noben načrt ne more uspeti proti Gospodu.

V: V Jak 4,13–16 Bog nasprotuje hvalisanju o sebi, hvalisanju nad drugimi itd. Zakaj menite, da Bog nasprotuje tudi hvalisanju o jutri?

O: »Hvalisanje s svojimi arogantnimi domislicami« je dobesedni grški prevod. Hvalisanje, da z gotovostjo veš, kaj se bo zgodilo jutri, čeprav te sposobnosti nimaš, je ponos proti Bogu. Hvalisanje, da si boljši od nekoga drugega, je ponos proti tej osebi. Nekoč je nekdo rekel, da je srednja črka v besedah »greh« in »ponos« črka »jaz«.

V: Jak 4,17: Kako naj uporabimo besedilo: »Kdor torej ve, kaj je prav, pa tega ne stori, je kriv greha«?

O: Kristjanom je jasno, da ne smemo početi stvari, ki Bogu niso všeč. A to so tako imenovani grehi dejanja. Če ne počneš ničesar slabega, vendar ne počneš tistega dobrega, kar Bog želi, da storiš, grešiš. To so tako imenovani grehi opustitve. Včasih se pojavijo priložnosti za delanje dobrega, ki niso bile del tvojih načrtov, kot se je zgodilo dobremu Samaritanu. Ali boš spremenil svoje načrte, da boš storil dobro, kar Bog želi, da storiš?

Ko je treba storiti nekaj dobrega in ni nikogar drugega, ki bi to storil, si lahko neukrepanje utemeljimo z izgovorom, da to ni naše poslanstvo, ali podobno. Spomnite se prilike o dobrosrčnem Samaritanu. Misel »Potrebujem več časa, da premislim, kaj Bog želi, da storim«, je upravičena, če resnično ne poznate strateških smernic za svoje življenje, ne pa za zadovoljevanje takojšnjih potreb.

Cerkvena skupnost bi morala storiti vse dobro, kar Bog želi, da se stori. To vključuje tako uradne ali organizirane skupine, ki uresničujejo stvari, kot tudi posameznike, ki prevzamejo pobudo in delajo stvari sami, ter vse, kar je vmes. Pomembno ni, ali to storite vi ali ne, ampak ali to stori Kristusovo telo. Na primer, spretna krščanska kirurginja v Ameriki je nameravala opustiti svojo prakso in oditi v nerazvito državo, da bi tam delala kot kirurginja. Ko pa je naredila izračun, je ugotovila, da bi s svojo plačo v Ameriki lahko podpirala dva ali tri kirurge v tej državi, ki bi opravljali isto delo kot ona. Zato je ohranila svojo kariero in podpirala te kirurge.

Po drugi strani pa, če obstaja potreba, ki je nihče ne izpolnjuje, in imate vi vire, čas, denar in darove, potrebne za izpolnitev te potrebe, potem molite za to, in če vas Bog vodi, se lotite dela.

V: V Jak 5,1–3a so navedeni prvi trije razlogi, zaradi katerih naj bi bogati jokali in stokali. Kakšna je razlika med bogastvom, oblačili ter zlatom in srebrom?

O: Bogastvo se lahko uživa ali varčuje, je kratkoročno ali trajno, vidno ali nevidno. Število nekdanjih bogatih družin je veliko, zato bi morda morali na svoje bogastvo gledati le kot na nekaj, kar imate začasno, za določen čas. V tem času pa ga izkoristite v največji možni meri.

Nekatere stvari so kot rja, ki razjeda vrednost dolgoročnega bogastva. Molji ne razkrojijo oblačil; namesto tega v njih pustijo luknje, zaradi katerih postanejo neuporabna. Podobno kot molji lahko nekatere stvari hitro zmanjšajo vrednost vidnega bogastva. Pomislite na nesrečo ali na kaj, kar opraska ali poškoduje vaš nov avtomobil, ki ste ga pravkar kupili.

Edini zaklad, ki resnično traja, je zaklad v nebesih, ki ga pridobimo z ugajanjem Bogu in izpolnjevanjem njegove volje.

V: V Jak 5,1–6, o katerih bogatih ljudeh točno govori Jakob?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

Bog je zadovoljen z nekaterimi bogatimi ljudmi. Abraham je bil zelo bogat, celo po sodobnih merilih. Tudi Job je bil na koncu zelo bogat. Salomon ni prosil za bogastvo, a mu ga je Bog dal. Tu gre za bogate ljudi, ki Bogu niso všeč.

Neverniki ali verniki? Komentatorji se ne strinjajo, ali ti bogati ljudje trdijo, da so kristjani, ali ne. A pravi odgovor je: to ni pomembno. Ne glede na to, kaj trdijo, ne sledijo Bogu. Nič ne preprečuje Jakobu, da se nanaša na obe vrsti. Vendar Jakob naslavlja vsaj ljudi v cerkvi, zato to opozorilo vsekakor vključuje zlobne bogate ljudi, ki hodijo v cerkev, tako kot preostanek poglavja.

Ali bi lahko govoril o katerem koli od nas? Če velik del sveta še ni slišal evangelija in je težko pridobiti zadostna sredstva za misijonarje, kako bo Bog sodil o naših luksuznih predmetih, ki smo si jih kupili? Kot pravi Tony Evans: »Držanje bogastva te lahko stane večnost.«

V: Kako so v Jak 5,1–6 ta dejanja nepravičnih bogatih arogantna?

O: Sveto pismo pravi, da žanjemo, kar posejemo, bogati pa, ki počnejo te stvari, trdno verjamejo, da nikoli ne bodo poželi, kar so posejali.

V: Ali je v Jak 5,1–6 bogastvo prekletstvo ali blagoslov, kot namigujeta Prg 15,6 in Ps 112,3?

O: Lahko je oboje, odvisno od tega, kako se uporablja. Bogastvo je sredstvo. Lahko omogoči ljudem, ki sicer ne bi imeli priložnosti, da se opijejo, zadrogirajo ali počnejo druge zle stvari. Lahko ljudi zapelje v malikovanje, da bi dobili več denarja, kot se je zgodilo z Gideonom v Sodnikih 8,27. Bogastvo je lahko blagoslov, ki omogoča ljudem, da pomagajo drugim. Spomnite se, da je v Luku 16:19–31 bogataš v ognju ne toliko zaradi tega, kar je storil, ampak zaradi tega, česar ni storil.

Vendar pa je imeti bogastvo lahko zapleteno. Pogosto ljudje zbirajo bogastvo za to, kar menijo, da je dober namen, a na koncu ga uporabijo sebično. Nasprotno pa se redko zgodi, da bi denar zbrali sebično, nato pa spremenili svoj namen in ga uporabili za dobro. Ne pozabite, da je bogastvo lahko dobro orodje, ki ga Bog nekaterim da v uporabo. Vendar pa isto bogastvo predstavlja »visoko tveganje«, saj vam in vaši družini grozi nesreča.

V: Zakaj v Jak 5,2 omenjajo oblačila skupaj z zlatom in srebrom?

O: Poleg zlata in srebra so se oblačila lahko uporabljala kot plačilo za storitve. To je razvidno iz 2. Kraljev 5,5.22; Mateja 6,19; ter iz apokrifa 1. Makabejcev 11,24. Ko so imeli ogrinjala in šale, velikost ni bila preveč pomembna.

V: Kaj v Jak 5,2–3 piše o kopičenju in zakaj tukaj zlobni bogataši kopičijo?

O: Zli bogataši tukaj kopiči bogastvo, oblačila, zlato, srebro in celo plače drugih. Ne gre le za to, da niso radodarni; sploh ne izplačujejo tistega, kar po pravičnosti dolgujejo.

Gary Brandenburg je v pridigi nekoč pripovedoval o vlagatelju, vrednem več kot 200 milijonov dolarjev, ki je delal pozno v noč. Neka oseba ga je vprašala, zakaj dela tako pozno. Odgovoril je: »Da mi ne bi bilo treba spati na tleh.« Veste, ko je bil otrok, so bili tako revni, da je moral spati na tleh. To si je vedno zapomnil, zato se je, ne glede na to, kako bogat je postal, vedno bal, da ne bo imel dovolj in da bo moral spet spati na tleh.

a) Ljudje lahko kopičijo zaradi negotovosti glede svoje finančne prihodnosti. Menijo, da je njihova prihodnost v njihovih rokah, ne v Božjih, in si prizadevajo, da bi čim bolj zmanjšali tveganje.

b) Ljudje lahko kopičijo zaradi nelagodja ob zavržanju stvari. Shranijo tisoč dodatnih predmetov, ker če tega ne storijo, bodo morda nekega dne, daleč v prihodnosti, potrebovali enega od teh predmetov in ne želijo ga ponovno kupiti. A strošek občasnega ponovnega nakupa predmeta je manjši od težav, ki jih povzroča nered.

c) Ljudje lahko kopičijo tudi iz pohlepa, da bi imeli denarna sredstva za poznejše velike naložbe. A če so vaša nakopičena sredstva nelikvidna, vam verjetno ne bodo veliko pomagala.

d) Ljudje lahko kopičijo po travmatičnem življenjskem dogodku (TLE). Preidejo od zaupanja, da bo vse v redu, k oklepanju vsega, kar še lahko.

e) Ljudje lahko kopičijo iz navade; več stvari nikoli ne škodi. Bojijo se, da jim bo kaj zmanjkalo, ali pa čutijo vrednost v tem, da imajo okoli sebe veliko stvari.

Oseba lahko kopiči karkoli in vse, vendar so ljudje pogosteje »selektivni kopičevalci«. Kopičijo samo knjige, avtomobile, oblačila, čevlje, papirje, revije, računalnike ali celo mačke.

Ljudje so bolj nagnjeni k kopičenju stvari, če so blizu družinskega člana, ki kopiči, ali po stresni situaciji. V Clevelandski kliniki ocenjujejo, da ima motnjo kopičenja 2–6 % Američanov. https://my.clevelandclinic.org/health/diseases/17682-hoarding-disorder

A kot tujci in priseljenci v tem svetu se moramo naučiti umetnosti »potovanja z lahkim prtljagom« v nasprotju z »krmenjem moljev«. Kot piše Alec Motyer v knjigi The Message of James, str. 165–166: »Kopičenje je zanikanje pravilne rabe (prim. Lk 12,33), resničnega zaupanja (prim. 1 Tim 6,17) in pobožnega pričakovanja (prim. 1 Tim 6,18–19).«

Za več informacij glejte https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/hoarding-disorder/symptoms-causes/syc-20356056 in https://www.verywellhealth.com/hoarding-5093362.

V: V Jak 5,3 piše, da se zlato na zemlji ne razjeda, razen v kislini, srebro pa počasi temni. Zakaj bi njihova korozija pričala proti človeku?

O: Čisto zlato se na zraku ali v vodi sploh ne korozira. Toda predmet, narejen iz zlata, pomešanega s srebrom ali kakšno drugo kovino, se bo sčasoma koroziral. To bo pričevanje, da zlato ni bilo tisto, za kar se je izdajalo. Podobno je tudi zatiranje revnih dokaz proti pristnosti nečije vere. Toda tako kot kraljeva voda raztopi čisto zlato, lahko na zemlji tudi najbolj na videz korozijsko odporna kovina še vedno postane predmet Božjega sodbe in mu jo Bog odvzame.

Jakob tu uporablja izjemno edinstveno metaforo. Pravi, da so si »nakopičili« jezo.

V: V Jak 5,4, 3 Mz 19,13; Vt 24,14–15; Job 7,1–2; 24,10; 31,13; 31,38–40, Prg 3,27–28; Jer 22,13; Am 8,4–6; Mal 3,5; Mt 20,8 – na kakšne načine ljudje goljufivo zadržujejo plače?

A: Izrecno so morda preprosto ne izplačali plač, ki so jih bili zakonsko dolžni izplačati, ali pa so si izmislili izgovore, da bi plačali manj. Ali pa so morda našli pravne luknje, da bi se izognili plačilu. Posredno pa lahko uporabljajo agresivne taktike, da izpogajajo čim nižjo možno plačo ali plačilo.

Eden od primerov, o katerem sem slišal, je podjetje za razvoj video iger, ki je plačevalo nizke plače, vendar je vsem programerjem obljubilo velik bonus, ko bo igra izšla. Nato pa so tik pred izidom igre odpustili zaposlene. Drugi primer je zaračunavanje visokih finančnih stroškov za zamujena plačila, pri čemer pa niso jasno navedli, kdaj je treba plačila poravnati.

Tretji primer je veliko podjetje, ki kotira na borzi NYSE in je znižalo plače svojih zaposlenih, razliko pa je izplačalo v obliki bonusov na podlagi uspešnosti podjetja. Naslednje leto je podjetje ustvarilo izjemne dobičke, vendar so vodilni trdili, da še vedno ni doseglo ciljev uspešnosti, zato je bilo izplačanih le malo bonusov.

Četrti primer podjetniške goljufije je, da podjetje lahko zaračuna zamudne obresti na celoten znesek, če je plačani znesek za vsaj en cent nižji od polnega zneska. Če je dolgovanih več računov in stranka plača del skupnega zneska, na kateri račun naj se plačilo pripiše (na najstarejšega ali najnovejšega)? Nekatera podjetja ga pripišejo na tisti račun, ki jim najbolj ustreza.

Peti primer je, če podjetje z rednimi zaračunavanji, na primer telefonski operater, na račune strank doda storitve (in stroške) brez njihovega soglasja ali vednosti. Ko stranke to odkrijejo in se pritožijo, stroške odstranijo. Tistim strankam, ki tega ne opazijo, pa se dodatni znesek še vedno zaračuna.

Šesti primer so presenetljive »provizije«, ki se prištejejo k naložbam, pokojninskim načrtom 401K in plačam, nezmožnost izkoristiti ugodnosti ali neomenjene zamude pri izplačilu. Poznam eno osebo, ki je svoj pokojninski načrt 401K vlagala sedemnajst let, po odbitku provizij pa je bila skupna stopnja donosa 0 %.

Poleg Svetega pisma je to omenjeno tudi v Sirahu 7:20; 31:4; 34:21 in naprej; Tobitu 4:14; Zapuščini Joba 12:4; ter pri Psevdo-Fokilidu (100 pr. n. št.–100 n. št.) 19.

V: Kaj točno pomeni »razvajanje« v Jak 5,5?

O: To je preprosto življenje samo zase ali kopičenje denarja izključno zase in za svojo družino. Če ne daješ ničesar Bogu ali drugim, pazi, da bogastvo ne postane tvoj idol. Razvajanje se lahko kaže v zapravljanju denarja ali iskanju užitkov zase, ko tega ne bi smel početi. To so na primer nakup oblačil znanih oblikovalcev, uživanje dragih jedi, dragih vin itd. Piše, da »nahraniš svoje srce«, kar pomeni, da bogastvo spremeni tvoje srce in značaj. Zelo paziti morate na svoje srce.

V: Kakšna je v Jak 5,5 razlika med užitkom in razkošjem?

O: Imata podoben pomen, z rahlo razliko. Grška beseda za razkošje, espatalesate, je v literaturi pogosta; ne pomeni slabega življenja, ampak raje mehko, ekstravagantno razkošje. Užitek, etryphesate, ima konotacijo početi vse, kar si srce želi, celo slabe stvari. Drugi prevod bi lahko bil »razvajanje«. Morda sta to različni vrsti razvajanja, vendar Jakob nasprotuje obema.

V: Kako so v Jak 5,6 bogati umorili revne?

O: Obstajata dva načina, pri čemer je drugi bolj razširjen.

Vsaj v Rimu je lahko vsak, ki je imel denar, najel zasebnega morilca, da je ubil nekoga drugega. Bogati so lahko preprosto ubili tiste, ki so jim stali na poti. Bogate je bilo težje ubiti, saj so imeli služabnike, ki so jim služili kot telesni stražarji.

Lahko so nepravično izkoriščali zakone in sodišča, da so revnim družinam odvzeli hrano, jih spravili v prosjačenje in jih na koncu izstradali. To je nekako podobno, kot ko je deček očetu povedal, da želi, ko odraste, postati kriminalec, oče pa ga je vprašal: »V zasebnem ali javnem sektorju?«

V: Zakaj je v Jak 5,7–8 pomembno, da so kristjani potrpežljivi?

O: Grška beseda za potrpežljivost, makrothymon, dobesedno pomeni »dolgo potrpežljivost«, kar pomeni »mirno ravnovesje«. Prvič, Bog nam preprosto zapoveduje, naj bomo potrpežljivi. Kaj dobi kmet, ko poseje svojo pridelek? Takoj ne dobi ničesar, razen tega, da je pravkar izgubil veliko denarja za seme. Upal lahko le, da bo veliko kasneje dobil velik pridelek. Včasih zamudimo priložnosti in blagoslove, če nismo potrpežljivi. Potrpežljivost tudi pri majhnih, nepomembnih stvareh razvija našo sposobnost, da smo potrpežljivi tudi pri večjih stvareh. Naša potrpežljivost v preizkušnjah nam lahko prinese večji blagoslov ali priložnost; včasih pa tudi ne. Včasih, tako kot pri Jobu, naša vztrajnost služi izključno za Božjo slavo. Potrpežljivi smo lahko, ko se spomnimo, kako potrpežljiv je bil (in še vedno je) Bog do nas.

Grška beseda za »prihod« v tem besedilu, parousia, se nanaša na Jezusov ponovni prihod. V posvetnih besedilih se je nanašala na uradni obisk kralja v mestu. Paruzija je omenjena tudi v Mateju 24,3.27.37.39; 1 Korinčanom 15,23; 1 Tesaloničanom 2,19; 4,15; 5,23; 2 Tesaloničanom 2,1; 2 Petru 1,16; 3,4; 1 Janezu 2,28.

Zgodnji dež je padal od oktobra do novembra, takoj po setvi, pozni dež pa od marca do aprila, tik pred žetvijo. Za dober pridelek sta bila potrebna oba dežja. Zgodnji in pozni dež sta omenjena tudi v Septuaginti v 5. Mojzesovi knjigi 11:14; Jeremiju 5:24; Ozeju 6:3; Joelu 2:23 in Zahariju 10:1.

V: Kakšen je v Jakobovem pismu 5:7–11 vzorec potrpežljivosti/vztrajnosti in jezika?

O: Gre za vzorec, ki se izmenjuje.

5,7–8 govori o potrpežljivosti, podobni kmetu

5,9 govori o jeziku in slabem govorjenju o drugih

5:10–11 govori o potrpežljivosti in vztrajnosti, o čakanju, dokler ne pride Gospod

5,12 govori o jeziku in izrekanju kletvic

V našem srcu se prepletajo potrpežljivost in previdno vzdrževanje od izrekanja nepremišljenih besed. Potrpežljivost do Boga in do sebe, ki jo spremlja ponos, lahko vodi k godrnjanju nad drugimi, s katerimi se Bog še vedno ukvarj . Vztrajnost v preizkušnjah, ki jo spremlja ponos, lahko vodi do nepremišljenih priseg, kakršne je izrekel Peter pri zadnji večerji. Ko smo nepotrpežljivi, je na splošno težje obvladovati svoj jezik.

V: Kaj je v Jak 5,9 narobe z godrnjanjem in na kakšne načine ljudje godrnjajo?

O: Narobe je preprosto zato, ker nam Bog zapoveduje, naj tega ne počnemo, ampak naj vse delamo z zahvalo. Poleg tega je godrnjanje verbalno pritoževanje nad osebo ali situacijo. Ljudje godrnjajo, ko so stvari slabe ali se zdijo nepotrebno slabe ali neuporabne, ali pa nepravične ali krivične. Jakob 5,13–18 vsebuje protistrup za godrnjanje. Namesto da bi govorili grde besede o drugih, molite lepe besede k Bogu.

V: V Jak 5,10–11 je iz opazovanja dojenčkov in majhnih otrok razvidno, da se sploh ne rodimo s potrpežljivostjo; to se je treba naučiti. Kako torej razvijamo svojo potrpežljivost?

O: Tukaj so štiri točke.

Prvič, spomnite se, kako potrpežljiv je Bog z nami.

Drugič, prosi Boga, naj še naprej oblikuje tvoj značaj po Kristusovem vzoru, vključno s potrpežljivostjo.

Tretjič, zavedajte se, da je potrpežljivo čakanje koristnejše kot nestrpnost, saj nestrpnost sploh ne pomaga.

Nazadnje, razvijanje vašega »mišice potrpežljivosti« zahteva »trening« ali vajo v potrpežljivosti. Potrebujemo priložnosti, da vadimo sad Duha iz Galatov 5,22–23 in da križamo svoje meso.

V: V Jakobovem pismu 5,10–11 sta potrpežljivost in vztrajnost/neomajnost med seboj povezani, a kakšna je razlika med njima?

O: Potrpežljivost je sposobnost, da mirno čakamo na nekaj, nekoga ali na Boga. Vztrajnost pa pomeni »prebiti se skozi« in prenašati težave. Potrebujemo potrpežljivost, da lahko vztrajamo dalj časa.

Vztrajnost ni pasivno čakanje, ampak nadaljevanje boja za to, kar veš, da Bog želi, da storiš, kljub oviram. Vztrajnost je vzdrževanje v tekmovanju, naj bo to športna, vojaška ali duhovna vojna. Vztrajati moramo v kratkih, intenzivnih stiskah, pa tudi v kroničnih, dolgotrajnih preizkušnjah, ne da bi izgubili svojo radost ali upanje.

Nazadnje je Jakob dejal, da je imel Job trdnost/vztrajnost, vendar Jakob dejansko ni rekel, da je imel Job potrpežljivost. Job je bil trden v svoji veri v Boga, vendar je bil Job velikokrat nepotrpežljiv do Boga.

V: Zakaj je v Jak 5,10–11 in Jak 1,3–4 vztrajnost pomembna za kristjana?

O: Poklicani smo, da prenašamo preganjanja in težave. Ne smemo se skrbeti za prihodnost, za katero nimamo nobenih zagotovil. V priliki o sejalcu v Lk 8,5–18 je seme, posejano na skalo, z veseljem vzklilo, a ni vztrajalo. Tudi seme, posejano med trnje, je zraslo, a ga je trnje zadušilo in ni obrodilo sadja. Ljudje imajo radi hitro hrano, čeprav ni ravno zdrava; podobno bi nekateri radi tudi duhovno hitro hrano.

V: V Jak 5,12 se priseganje nanaša na obljubo ob nečem. Zakaj Bog tukaj in v Mt 5,34–37 ne želi, da bi prisegali? Kaj misliš, kaj Bog vidi, ko nekdo tako prisega?

O: Nekateri Božji zapovedi so se z Novo zavezo spremenili. Po Mojzesovi postavi so morali ljudje spoštovati svoje prisege, toda po novem in drugačnem »zakonu svobode« v Novi zavezi sploh ne smemo prisegati. Lahko se zavežemo k temu, kar nameravamo storiti. Vendar pa, če se kaj spremeni ali dobimo nove informacije, se želimo izogniti temu, da bi bili vezani na to zavezo.

V: Ali so v Jak 5,12; Oz 4,2; Mt 5,34–37 prisege slabe, ali pa so lahko dobre, kot kažejo 1 Mz 21,24; 5 Mz 6,13; Raz 10,5–6?

O: Ljudje so prisegali po Mojzesovi postavi (Levitikus 19:12), pri čemer pa niso smeli prisegati lahkomiselno, kot je zapisano v Pridigarju 5:4; Jeremiju 5:2; 7:9; Hozeji 4:2 in Zahariju 5:3–4. Toda zdaj, pod Kristusom, »zakonom svobode«, naj bo naše »da« samo »da« in naše »ne« samo »ne«.

Priseganje ima lahko tri negativne vidike. Prvič, lahko vodi v ponos, če prisegate, da se bo nekaj zagotovo zgodilo, čeprav tega ne morete nadzorovati. Drugič, nas lahko zavezuje k obveznostim, ki jih ne bi smeli prevzeti. Tretjič, lahko povzroči, da ljudje mislijo, da se pomembnost resničnosti njihovega odgovora spremeni zaradi priseganja na eno stvar v primerjavi z drugo, čeprav se to ne bi smelo zgoditi, kot je pokazal Jezus v Mateju 5:33–37.

Mimogrede, farizeji so se prisegam izogibali, kolikor so le mogli, eseni pa nikoli niso prisegali.

V: Ali je v Jakobovem pismu 5,12 v redu, da se prisega na sodišču?

O: Prisega na sodišču za priseglega pričo ima dva namena: 1) prisili vas, da odgovorite z »da« ali »ne«, namesto da bi se izognili vprašanju, 2) s tem se morda implicitno strinjate, da boste plačali kazen za krivo pričevanje, če lažete. Dva načina izrekanja prisege na sodišču v ZDA sta: »Prisegam, da bom povedal resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico« ali »Slovesno potrjujem, da bom povedal resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico«, čeprav jaz raje uporabljam drugega.

S temi prisegami ni nič narobe. Jezus je bil v Mateju 26,63–64 prisiljen prisegati pred velikim duhovnikom. Problem nastane, če prisegate na Boga, Jeruzalem, Sveto pismo ali dejansko rečete: »Povedal bom resnico, ker prisegam na to drugo stvar.« Z drugimi besedami, s tem bi namigovali, da so nekatere vaše besede bolj iskrene od drugih. Drugi problem, ki ga obravnava Jakobovo pismo 5,13–15, je, da če obljubiš, da se bo nekaj zgodilo v prihodnosti, ne poznaš prihodnosti.

V: Mislite, da v Jak 5,13 raje molite za pomoč, ko ste v težavah, ali raje molite zahvalno molitev, ko so težave minile? Kako naj tu najdemo ravnovesje? (Kje je preostalih 9?)

O: Mnogi molijo pogosteje, ko so v težavah, namesto takrat, ko gre vse dobro. Kot da je njihova želja po pomoči večja od želje, da bi bili hvaležni Bogu. Ne zmanjšujte svojih molitev, ko ste v težavah, ampak poskušajte moliti enako pogosto in goreče tudi takrat, ko gre vse dobro.

V Jakobovem pismu 5,7–12 je sedem omemb potrpljenja in vztrajnosti. V verzih 5,13–19 je sedem omemb molitve.

Ko je Jezus v Luku 17,11–19 ozdravil deset gobavcev in jim rekel, naj gredo k duhovniku, se je le eden vrnil, da bi se mu zahvalil. Ali ste podobni temu gobavcu ali ste kot ostali devet?

V: V Jak 5,13, ko imate te občutke, ste pomislili, da vam Bog tukaj daje zapoved?

O: Mnogi bi menili, da bi morali moliti za svoje trpljenje, da bi se olajšalo, a to tukaj ni glavna točka. Ko trpimo, je to priložnost, da se v molitvi približamo Bogu, in Bog nam zapoveduje, naj molimo; ne le zaradi našega trpljenja, ampak da bi bili bližje Njemu. Biti veseli v grškem jeziku dobesedno pomeni »imeti dobro srce«. Ko smo veseli, bodisi zaradi razlogov, ki so očitni, bodisi pa se preprosto počutimo veseli brez kakršnega koli neposrednega razloga, nam je zapovedano, da pojemo psalme in slavimo Boga. Kot pravi John Calvin: »Ni trenutka, v katerem nas Bog ne bi vabil k sebi.« Ali, kot pravi Motyer, moramo »posvetiti vsako veselje in posvetiti vsako bolečino«.

V: Zakaj točno so v Jak 5,14 bolnike mazili z oljem in ali bi to morali početi tudi danes?

O: Olje v suhem puščavskem okolju lahko ima blagodejni zdravilni učinek pri kožnih boleznih. Ko je Herod umrl zaradi okužbe s črevesnimi črvi, Jožef Flavij poroča, da so ga pred smrtjo okopali v olju v upanju, da mu bo to pomagalo. Zdravilni učinek olja je bil torej v tistem času običajna praksa. Mazali so z oljem, da bi prosili Boga, naj osebo ozdravi. Upoštevajte, da je šlo za nekoga , ki je bil zelo bolan, ne le za nekoga, ki je imel prehlad. Starešine so šle k njemu; on ni šel k starešinam. Prišle so starešine, ne zdravniki. Starešine so molile zanj, morda ni bil pri zavesti ali je imel vročino, ali pa ni bil sposoben moliti sam.

To je dobro početi tudi danes. To ni »magija«, ampak molitev. Je izraz naše prošnje Bogu za to osebo. Dobro je prositi za molitev in dobro je poiskati zdravniško pomoč, vendar pa je tukaj izključeno tudi prositi za uroke pri čarovniku ali nekrščanskem zdravilcu. Če želi nekdo »zavarovati svoje možnosti« tako, da zanj moli kristjan, pa tudi kakšen New Age ali okultni spiritualist, zakaj bi sploh mislili, da bo molitev delovala?

Zdravilno maziljenje bolnikov z oljem je bilo v antični literaturi pogosto omenjeno. V Svetem pismu je to navedeno v Izaiju 1,6; Jeremiju 8,22; Marku 6,13; Luku 10,34 (dobri Samaritan). Zunaj Svetega pisma je omenjeno v Jožefovem delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 17, poglavje 172 (o Herodu); v Jožefovem delu »Wars of the Jews«, knjiga 1, poglavje 657; v »Life of Adam«, 36; v »Apocalypse of Moses«, 9:3; v »Slavonic 1 Enoch«, 22:8–9; 8:35; Filonovo delo »Som.« 2.58; Platonovo delo »Menexenus« 238; Plinijevo delo »Naravna zgodovina«, knjiga 23, poglavji 39–40; Galenovo delo »De Simplicium Medicamentorum Temperamentis« 2.10ff, po H. Schlierju, TDNT 1, 230–232.

Judom je bilo naročeno, naj obiskujejo in skrbijo za bolnike v Git. 61a, Sofah 14a, po podatkih iz Judovske enciklopedije, zvezek 11, str. 327.

Zgodnji kristjani so skrbeli za bolnike, kot navajajo dvanajst prednicejskih krščanskih pisateljev: Polikarp, Justin Mučenik, Tatianov »Diatessaron«, Klement Aleksandrijski, Tertulijan, Komodian, Ciprijan, voditelji rimske Cerkve, Poncij, Dionizij Aleksandrijski, Metodij in Laktancij.

Ob tem je treba omeniti, da je rimskokatoliška cerkev postopoma dovolila le duhovnikom, da mazilijo bolnike in podeljujejo zadnje obrede. Vendar pa rimskokatoliški »Obred maziljenja in dušnopastirske oskrbe bolnikov« iz leta 1974, str. 26, navaja, da lahko bolnike mazilijo tudi laiki.

V: Ali Jakobovo pismo 5,14 podpira rimskokatoliško prakso »maziljenja« ali »zadnjih zakramentov«, ki se je začela v osmem stoletju in bila kodificirana na Tridentinskem koncilu 15.1?

O: Ne, tam piše, da je treba maziliti bolnike, ne le tiste, ki so na pragu smrti. Obred »zadnjega maziljenja« se osredotoča na tiste, ki bodo umrli, medtem ko je v Jakobovem pismu poudarek na ozdravitvi. To je dobro storiti za tiste, ki so na pragu smrti, vendar ni nobene podlage za kakršen koli zakrament, ki bi se za tiste, ki so na pragu smrti, razlikoval od tistega za bolnike. Na žalost so udeleženci Tridentinskega koncila poleg obsodbe vsega protestantizma razglasili za izobčene vse, ki so zanikali, da je zadnje maziljenje zakrament.

Kot je dejal anglikanski duhovnik Richard Hooker, ko je primerjal anglikansko cerkev z rimskokatoliško: »Prizadevamo si poučevati ljudi tako, da vsaka duša, ki je ranjena z grehom, spozna pot, kako se sama ozdraviti; oni pa, ravno nasprotno, hočejo, da se vse rane zdijo neozdravljive, razen če v njih posreduje duhovnik.« (Richard Hooker, Laws of Ecclesiastical Polity (1888), knjiga 6, poglavje 6.2.)

V: Ali Jakobovo pismo 5,15–16 podpira današnje »zdravilce po veri«?

O: Ne. Vsi naj bi molili. To pa ne pomeni, da ne smemo uporabiti tudi medicinske pomoči.

V: Ali Jakob 5,16 podpira rimskokatoliško prakso spovedi pri duhovniku?

O: Ne, piše, da se moramo spovedovati drug drugemu. Ali se duhovniki na splošno spovedujejo svojim grehom ne-duhovnikom?

V: V Jak 5,16 piše: »Molitev pravičnega človeka ima veliko moč, da prevlada«, medtem ko Rim 3,10 pravi: »Ni pravičnega, niti enega.« Če ni pravičnih, zakaj potem piše »molitev pravičnega človeka«?

O: Za razumevanje tega je treba upoštevati tri vidike.

Pismo Rimljanom 3,10 opisuje človeško stanje vsakega posameznika, ki je ločen od Boga. Nihče ni pravičen sam po sebi. A ker je prišel Jezus, smo postali pravični; sicer se ta odlomek ne bi nanašal na nikogar.

(Že) Položajno s Kristusom: zaradi Kristusovega dela smo v Božjih očeh položajno 100 % pravični. Vendar pa ta verz ne govori o tem.

(Postati) Izkušnjo z Kristusom naj bi zdaj živeli pravična življenja v naši hoji z Bogom in v našem prizadevanju, da bi postali bolj podobni Kristusu.

Povzetek: Pravičnost tukaj pomeni pravilno hojo z Bogom, ne pa brezgrešne popolnosti. Po tej definiciji, da, verniki lahko so in naj bi bili pravični že zdaj.

V: Ali moramo v Jak 5,16 podrobno in javno priznati vsak greh nekomu drugemu?

O: Ne izpovedujte se nekomu, ki bo širil govorice, ali nekomu, ki bi se lahko spotaknil zaradi tega, kar mu zaupate. Ni vam treba izpovedati vsake umazane podrobnosti, ampak izpovedajte, kaj ste storili, zakaj in kako se zdaj počutite glede tega.

V: Kako naj danes v skladu z Jak 5,16 priznavamo svoje grehe drugim?

O: Kristjan lahko ima enega (ali več) »partnerjev za odgovornost«, katerim izpoveduje svoje grehe in od katerih se pričakuje, da mu postavljajo vprašanja o njegovi hoji s Kristusom . Kristjan ve, da ga bodo vprašali. Izberite nekoga, ki je zrel vernik in ga ne bo zapeljala novica o vašem grehu niti ne bo o njem klepetal z drugimi.

V: Če bi v Jak 5,16 kristjan umrl in pozabil prositi Boga za odpuščanje za vsak posamezen greh, bi še vedno šel v nebesa?

O: Da. Odpuščeni smo bili na križu. Jezus je tisti, ki nam zagotavlja odpuščanje, ne pa naše besede spovedi. Vendar moramo še vedno priznati svoje grehe in pred Bogom izpovedati vse, kar se spomnimo.

V: Kako je v Jak 5,16 molitev pravičnega človeka močna?

O: Grški izvirnik ne pravi »vneto«, ampak preprosto »z molitvijo je molil«. Grška beseda za »močna« v tem primeru, ischys, se nanaša na stvar ali osebo, ki ima moč, da se spopade z nalogo. Alec Motyer pravi, da bi jo lahko prevedli kot »neizkoriščene vire«.

V: Ali je v Jak 5,17–18 in Lk 4,25 Elija primer potrpežljivosti ali vztrajnosti? Zakaj?

O: Da, Elija je bil dober zgled. Elija je tri leta in pol molil, da ne bi deževalo, in bil je potrpežljiv, čeprav ga je kraljica hotela izslediti. Elija je bil pogumen zgled vere v 1. kraljev 18,19–36. Vendar pa Elija ni bil popoln. V 1. kraljev 19,3 je pobegnil že ob eni sami grožnji. Elija je bil po spopadu z Baalovimi preroki potrt in prestrašen, kraljica pa ga je hotela ubiti (1 Kralj 19,4–10). Elija se je v 1 Kralj 19,10 usmiljal samemu sebi. A če lahko Elija kljub svojim resnim pomanjkljivostim še vedno velja za sijajen zgled pravičnega molivca, potem lahko tudi mi.

V: Ali se lahko v Jakobovem pismu 5,19–20 pravi vernik kdaj odmakne od resnice? Na kakšen način je tisti, ki se vrne, rešen pred smrtjo?

O: Da. Tudi izbranci se lahko zavedejo, kot piše v Mateju 24,12.24. Tudi pobožni verniki lahko hudo padajo, tako kot David, in zaidejo s poti resnice; toda če so pristni verniki, se bodo vrnili. Cerkev je marsikaj, toda ena stvar, ki bi morala biti, je duhovna bolnišnica.

V: Kako v Jak 5,20; Prg 10,12; 1 Pt 4,8 to, da rešimo dušo grešnika pred smrtjo, »prekriva« množico grehov?

O: Piše »prekriva« množico grehov, ne »odpušča« množico grehov. Kri, ki je v Stari zavezi prekrivala oltar, sama po sebi ni prinesla odpuščanja, ampak je bila sredstvo za »povezavo« z odpuščanjem, ki ga je podelil Bog, kasneje prek Jezusa Kristusa, kot uči Hebrejcem 10,1–4. Če nekoga pripeljemo nazaj iz zmote, je to sredstvo, ki ga je Bog uporabil, da je tej osebi prinesel Kristusovo odpuščanje. Vendar pa lahko to ima tudi dober učinek na osebo, ki to deli. Ta lahko jasneje vidi temo greha in luč Božje ljubezni. Preveč enostavno je, da se oddaljimo od popolne predanosti Bogu, zato moramo paziti nase. Vendar moramo pomagati tudi drugim vernikom, da pazijo nase.

Upoštevajte tudi, da ni izrecno navedeno, da morajo to storiti starešine. To naj bi storil »kdor koli«, ki je vernik.

V: Kaj pa trditev v Pismu Jakobu, da so našli kostnico [škatlo za kosti], ki naj bi vsebovala kosti Jakoba, Gospodovega brata?

O: Oded Golan, trgovec s starinami, ki je to predstavil, je predstavil tudi kamnito ploščo iz 8. stoletja pr. n. št. o popravilih templja, ki je zelo podobna poročilu o Joasu v 2. knjigi Kraljev. Izraelska policija ga je aretirala zaradi suma ponarejanja starin in goljufije. Komisija izraelskih arheologov je ugotovila, da sta obe najdbi ponaredki; na starodavne kamnite ostanke je bil dodan novejši napis. Laboratorijske preiskave kažejo, da je bila »patina staranja, ki naj bi prekrivala starodavni napis, nanesena šele pred kratkim«, Christian News, 29. julij 2003, str. 1, 24. Mikroskopska analiza škatle je pokazala, da na napisu ni bilo istega staranega oksidativnega sloja kot na preostalem delu škatle. Daniel Eylon, znanstvenik s področja materialov na Univerzi v Daytonu, je ponaredek označil za »očitnega«, kot poroča USA Today6/19/2003 , str. 8D.

V: Zakaj naj bi bila knjiga Jakobova v Svetem pismu, če jo je Martin Luther tako slabo ocenjeval?

O: Luther nikoli ni zanikal, da bi moral biti Jakobov pismo v Svetem pismu. Vendar je leta 1520, ko je prišlo do nesoglasij med Lutherjem in reformatorjem Andreasom Karlstadtom, ki je takrat poučeval na podlagi Jakobovega pisma, Luther zmanjšal pomen Jakobovega pisma, rekoč, da je v primerjavi s Pavlovimi spisi Jakobovo pismo »pisma iz slame«. Luther nikoli ni zavrnil Jakobovega pisma, vendar ga je uvrstil na sam konec Svetega pisma.

Lutherjevo zmanjševanje pomena ni toliko komentar na Jakobovo pismo, temveč bolj komentar na nekatere skrajnosti v Lutherjevi teologiji. Luther nas je primerjal s Kristusom kot z snegom prekritim gnojem. Po naravi smo grdi, a Kristus nas prekriva. To je vse lepo in resnično. Vendar pa je Luther izpustil dejstvo, da Kristus opravlja delo, da nas posveti. Bog ne le prekriva našega grešnega »gnoja« in nas v nebesih naredi brezgrešne, ampak nas prav zdaj prečiščuje kot zlato.

V: Kako v Jakobovem pismu vemo, ali je to, kar imamo danes, zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajata vsaj dva razloga.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Tukaj so pisci, ki so se sklicevali na verze v Jakobovem pismu.

Klement Rimski (96–98 n. št.) citira Jakobovo pismo 4,6 (enako kot 1. pismo Petra 5,5b; Pregovori3:34 ) v 1. Klementovem pismu, poglavje 30, zvezek 1, str. 13. Drugje se prav tako sklicuje na Jakobovo pismo.

Barnabovo pismo (okoli 70–130 n. št.), 19. poglavje, str. 149, namiguje na Jakobovo pismo 1:8.

Pastir Hermasa (okoli 115–155 n. št.) v Priliki 9, poglavje 23, str. 51, citira polovico Jakobovega pisma 4:12. V Priliki 10, poglavje 4, str. 55, se sklicuje tudi na del Jakobovega pisma 5:19–20.

2. Klement (120–140 n. št.), poglavje 15, str. 255, namiguje na Jakobovo pismo 2,19–25.

Irenej (182–188 n. št.) se sklicuje na tri verze iz Jakobovega pisma.

¼ citat: Jakobovo pismo2:23 Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 13.4, str. 478: »Abraham … in tako je postal ›Božji prijatelj‹. Toda Božja Beseda …« V Izaiju 41,8b Bog pravi: »potomec Abrahama, mojega prijatelja«.

¾ citat: Jakobovo pismo 2:23b »in so ga imenovali Božji prijatelj« Ta izraz se pojavi le v Jakobovem pismu 2:23b. Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 15.1, str. 481

Muratorijev kanon (okoli 170–210 n. št.) Jakoba ne omenja.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) v delu *Stromata*, knjiga 3, poglavje 6, str. 390, in knjiga 4, poglavje 17, str. 428–429, navaja Jakobovo pismo 4:6 in 1. Petrov pismo 5:6

Tertulijan (198–220 n. št.) namiguje na Jakobovo pismo1:13 : »A daleč naj bo misel, da bi Gospod kazal, kot da skuša, kakor da ne bi poznal vere nikogar ali pa bi jo želel podreti.« V delu »O molitvi«, poglavje 8, str. 684

Origen (225–254 n. št.) v delu *De Principiis*, knjiga 1, poglavje 3.6, str. 254, citira Jakobovo pismo 4,17

Anonimni traktat proti Novatianu (254–256 n. št.) citira polovico Jakobovega pisma 4,6, str. 661

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.) citira del Jakoba 1,13 v delu Evangelij po Luku, str. 116. Prav tako citira polovico Jakoba 1,13 v delu Razlaga Luka 22, 46 itd., str. 119

Po Nicejskem koncilu

½ Euzebij v delu »Cerkovna zgodovina« (323–326 n. št.), knjiga 2, poglavje 23, str. 128, navaja, da naj bi Jakob in Juda napisala pismi, ki nosita njuna imena, čeprav je to sporno. »Nicenski in postnicenski očetje«, druga serija, zvezek 1, str. 128

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) citira iz Jakobovega pisma

Atanazij (367 n. št.) se ne sklicuje na noben konkreten verz iz Jakobovega pisma, vendar v Prazničnem pismu 39, str. 552, navaja knjige Novega testamenta

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Jakobovo pismo kot del Novega testamenta. Citira celoten 1. Jakobov 1,1.

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v predavanju 4.36, str. 28, omenja Jakobovo pismo med »sedmimi katoliškimi pismi Jakoba, Petra, Janeza in Juda«.

Gregor Nazianški (330–391 n. št.) namiguje na Jakoba

Amfilohij (–394 n. št.) v delu »Iambi ad Seleucum«

Didimus Slepi (398 n. št.) citira Jakobovo pismo 1,12; 2,3 kot Jakobovo delo. Komentar k Zahariju 6, str. 129–130.

Didimus Slepi (398 n. št.) navaja Jakobovo pismo 1,27 kot delo Jakoba. Komentar k Zahariju 7, str. 138

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) omenja štiri evangelije, 14 Pavlovih pisem, Jakoba, Petra, Janeza, Juda, Apostolska dela, Janezovo razodetje, Modrost Salomona in Siraha (= Ekleziastik).

Rufinus (374–406 n. št.) se sklicuje na Jakobovo pismo kot na Sveto pismo

Janez Krizostom (392–407 n. št.) citira zadnjo tretjino Jakoba 2,18 z besedami »piše«. Pridige o evangeliju po sv. Janezu, pridiga 72 o Janezu 13,20, zvezek 14, str. 267.

Janez Zlatoust (392–407 n. št.) v »Pridigah o Filemonu«, pridiga 3, verz 25, zvezek 13, str. 556, citira tri četrtine Jakoba 2,13

Kromacij (umrl leta 407 n. št.)

Jeronim (373–420 n. št.)

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.)

Kartaginski koncil (393–419 n. št.)

Janez Kasijan (419–430 n. št.) citira polovico Jakobovega pisma 1,12 v delu Prvi pogovor z opatom Izakom, poglavje 23, str. 395

Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu »Prvi pogovor opata Izaka«, poglavje 22, str. 395, citira polovico Jakoba 2,13

Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu Prvi pogovor z opatom Nesterosom, poglavje 9, str. 439, citira polovico Jakoba 1,19

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Novega testamenta. Posebej obravnava vsako od štirih evangelijev, Pavlova pisma sedmim cerkvam, Pismo Hebrejcem, Pavlova pisma Timoteju, Titu in Filemonu. Nato obravnava Apostolska dela. Sledi obravnava sedmih pisem Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Nazadnje obravnava Janezovo Razodetje. Pismo 53, poglavje 9, str. 101–102.

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) v delu »Božje mesto«, knjiga 19, poglavje 26, str. 419, omenja apostola Jakoba in se sklicuje na tri četrtine Jakobovega pisma 2,13.

Sokratova Cerkvena zgodovina (okoli 400–439 n. št.)

Ciril Aleksandrijski (444 n. št.)

Hesihij iz Jeruzalema (–450 n. št.) (kasneje) se sklicuje na Jakobovo pismo 2,3

Eucherij (okoli 424–455 n. št.) *Instructiones*

Speculum (5. stoletje)

Papež Leon I. iz Rima (440–461 n. št.)

Prosper iz Akvitanije (425–465 n. št.) se sklicuje na Jakobovo pismo 1,17 kot na pismo apostola Jakoba.

Janez Damaskinski (706–749 n. št.) »… sedem katoliških pism, in sicer eno Jakoba, dve Petra, tri Janeza, eno Jude …« Razlaga pravoverne vere, knjiga 4, poglavje 17, str. 90

Med ponarejenimi knjigami

Psevdo-Peter iz Aleksandrije (306,285–311 n. št.) namiguje na Jakobovo pismo 3,2. Pravi Petrovi dejanji, str. 258

3. Najstarejši rokopisi Jakoba, ki jih imamo, kažejo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak. Tukaj je nekaj rokopisov izpred 8. stoletja.

p20 (= papirus Oxyrhynchus 1171) iz 3. stoletja. Jakobovo pismo 2:19–3:2; (6 od 96 črk v 3:3); 3:4–9. Fotografija tega rokopisa je v knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts, str. 96. Ta knjiga omenja tudi, da je pisava na rokopisu zelo podobna rokopisu P. Egerton 4 iz 2. Kronike in p27, rokopisu Pisma Rimljanom. Aleksandrijski tekst

3. stoletje – 1968 – Knjiga »The Text of the New Testament« ne omenja 3:3.

3. stoletje – 1998 – Aland et al., četrta revidirana izdaja

str. 23 Urbana (začetek 3. stoletja) (= papirus Oxyrhynchus 1229) (Jakobovo pismo1:10 –12, 15–18) Fotografija tega rokopisa je objavljena v knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« na str. 102.

Začetek 3. stoletja – 1968 – The Text of the New Testament.

str. 54 5.–6. stoletje. (Jakob 2:16–18,2:21 ?;2:22 –26; 3:2–4) Ustreza rokopisom Vaticanus, Sinaiticus in Ephraemi Rescriptus

5./6. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta ne vsebuje2:21 .

str. 74 (=Bodmer 17) Apostolska dela 1:2–5, 7–11, 13–15, 18–19, 22–25; 2:2–4; 2:6–3:26; 4:2–6, 8–27; 4:29–27:25; 27:27–28:31; Jakobovo pismo 1:1–6, 8–19, 21–23, 25, 27; 2:1–3, 5–15; 18–22, 25–26; 3:1, 5–6, 10–12, 14, 17–18; 4:8, 11–14; 5:1–3, 7–9, 12–14, 19–20; 1. Petrov 1:1–2, 7–8, 13, 19–20, 25; 2:6–7, 11–12, 18, 24; 3:4–5; 2. Petrov 2:21; 3:4, 11, 16; 1 Janezovo pismo 1:1,6; 2:1–2,7,13–14,18–19,25–26; 3:1–2,8,14,19–20; 4:1,6–7,12,16–17; 5:3–4,9–10,17; 2 Janezovo pismo 1,6–7,13; 3. Janezovo pismo 6,12; Judovo pismo 3,7,12,18,24 (7. stoletje)

7. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta vsebuje Jakobovo pismo 2:4 in 1. Petrov pismo 1:12

7. stoletje – 1975 – Aland in sod., tretja izdaja

6. stoletje – 1998 – Aland et al., četrta revidirana izdaja

str. 100 (= papirus Oxyrhynchus 4449) Jakobovo pismo3:13 –4:4; 4:9–5:1 (3. ali 4. stoletje)

Vaticanus [B] (325–350 n. št.), Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujejo celoten Jakobov pismo.

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Italic ff (Corbiensis)

Italic s (Bobiensis) Jakobovo pismo 1:1–2, 10, 16–3:5; 3:13–5:11; 5:19

Stara latinščina m (psevdo-Avguštin) 1:19–20, 26–27; 2:13–17; 2:26; 3:1–8,13; 4:1,7,10–13; 5:1–3,5

Efraemov Rescriptus (C) 5. stoletje. Jakob 1:1–4:2

0166 5. stoletje. Jakob 1:11

0173 5. stoletje. Jakobovo pismo 1:25–27

armenski [Arm] iz 5. stoletja

gruzijščina [Geo] iz 5. stoletja

etiopščina [Eth] od okoli leta 500 n. št.

Peshitta sirščina [Syr P] 375–400 n. št.

Filoksenova sirščina 507/508 n. št.

Harklejev sirski jezik [Syr Her]

Palestinska sirščina [Syr Pal] Jakob 1:1–12

Glede na New International Greek Testament Commentary o Jakobovem pismu, str. 59–60, ne obstajajo besedila Jakobovega pisma iz »zahodne družine«, temveč le aleksandrijska in bizantinska.

Poleg tega je treba omeniti, da Muratorijev kanon (okoli leta 170 n. št.) ni vključeval Jakobovega pisma, Pisma Hebrejcem, 1. in 2. Petrovega pisma ter tretjega Janezovega pisma

Za več informacij o zgodnjih rokopisih Jakobovega pisma glejte www.BibleQuery.org/James Manuscripts.html.