< Vprašanje o Svetem pismu od Johna

Vprašanja, ki se pojavljajo v več kot enem evangeliju, so obravnavana v poglavju o evangelijih ali pa v prvem evangeliju, v katerem se pojavijo.

V: Katere so v Janezovem evangeliju nekatere značilne značilnosti tega evangelija?

O: Janez poudarja, da je Jezus Bog. Jezus Kristus, Bog in Božji Sin, je prišel in umrl, da bi njegove ovce verovale in da bi verujoči imeli luč in življenje skozi Sina. Besedo »verovati/vera« uporabi 89-krat, kar je več kot v evangelijih po Mateju, Marku in Luku skupaj. Kristus je edino upanje. Tistim, ki upajo v Kristusa, On ozdravi samarijsko ženo, prešuštnico, Petra in druge, ki so se pregrešili s še večjimi grehi kot ti.

Na splošno velja, da je Janezovo evangelij zadnje napisano evangelij, verjetno celo po tem, ko je Klement Rimski pisal v letih 96–98 n. št. V Janezu 20,30 Janez nakazuje, da ni zapisal mnogih stvari, ki jih je Jezus storil. Janez je verjetno poznal druga evangelija, zato v svojem evangeliju manj poudarja Jezusova dejanja in zapolnjuje vrzeli v nauku, ki jih v drugih evangelijih ni. Ključni verz je Janez 20:31, kjer je zapisano, da bi verovali.

Kar zadeva sekte, sta Janez 5:23 in Janez 20:28 izstopajoča verza, ki ju je dobro uporabiti v pogovorih z Jehovovimi pričami.

V: Kakšen je pregled vsebine Janezovega evangelija?

O: Tukaj je pregled evangelija po Janezu. Sedem znamenj se je izpolnilo pred trpljenjskim tednom.

Jn 1,1–18 Prolog: Beseda, ki je postala meso

Jn 1:19–51 Začetek delovanja: Janez Krstnik in prvi učenci

Jn 2–11 Javno delovanje v sedmih znamenjih

- Jn 2,1–11 Znamenje 1: Prvi čudež: spremenitev vode v vino v Kani

- Jn 2,12–25 Prvo očiščenje templja

- Jn 3,1–21 Nikodem vpraša Jezusa

- Jn 3,22–4,3 Vzporednica z Janezom Krstnikom

- Jn 4,4–42 Ženska pri vodnjaku

- Jn 4,43–54 Znamenje 2: V Kani ozdravitev sina uradnika v Kafarnaumu

- Jn 5 Praznik v Jeruzalemu

- - Jn 5,16–47 Znamenje 3: Ozdravitev hromega pri Betesda v Jeruzalemu 5,1–15

- - Jezus in Oče

- Jn 6,1–14 Čudež št. 4: Nahranitev 5.000 ljudi ob Galilejskem morju

- Jn 6,15–21 Znamenje 5: Hoja po vodi

- Jn 6,25–71 Izjava 1: Jaz sem kruh življenja

- Jn 7–8 Nasprotovanje: Praznik šotorov v Jeruzalemu

- - Jn 7,1–52 Judovska nevernost

- - Jn 7,53–8,11 Odpuščanje: Ženska, zalotena pri prešuštvu

- - Jn 8,12–59 Izjava 2: Jaz sem luč sveta

- Jn 9 Čudež 6: Ozdravitev slepega od rojstva v Jeruzalemu

- Jn 10,1–21 Izjavi 3 in 4: Jaz sem vrata za ovce in dober pastir

- Jn 10,22–39 Razprava na prazniku posvetitve

- Jn 10,40–42 Delovanje v Periji

- Jn 11 Znamenje 7: Vstajenje Lazarja v Betaniji. Izjava 5: Jaz sem vstajenje in življenje

Jn 12–19 Pasijonski teden

- Jn 12,1–11 Maziljenje Jezusovih nog

- Jn 12,12–19 Triumfalni vstop

- Jn 12,20–36 Prihod Grkov

- Jn 12,37–50 Nenehna nevernost Judov

- Jn 13–17 Zasebno delovanje

- - Jn 13–14 Zadnja večerja

- - - Jn 13 Zadnja večerja

- - - Jn 14 Izjava 6: Jaz sem Pot, Resnica in Življenje

- - Jn 15–16 Izjava 7: Jaz sem prava trta

- - Jn 17: Jezusova velekaplanska molitev

- Jn 18–19 Pasijon

- - Jn 18,1–12: Jezusov izdajstvo in aretacija

- - Jn 18,13–19,15 Jezusovi sodni procesi

- - Jn 19,16–42 Križanje, smrt in pokop

Jn 20 Zmaga vstajenja

Jn 21 Epilog: Ribolov in nahranitev

- Čudežni ulov 153 rib 21:1–14

- Ponovna vzpostavitev Petra 21:15–25

Janezovo evangelij je po slogu zelo podoben 1., 2. in 3. Janezovemu pismu. Janez ne poskuša ponižno odgovoriti na vprašanje: »Kdo je Jezus?«. Nasprotno, Janez drzne in glasno razglaša: »To je Jezus!« Tudi mi moramo biti drzni pri oznanjevanju evangelija.

V: Ali so v Janezovem evangeliju podrobnosti o Jezusovem življenju precej drugačne od tistih, ki so skupne prvim trem sinoptičnim evangelijem, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 952)?

O: Janezovo evangelij vsebuje drugačne podrobnosti, vendar so te združljive. Janezovo evangelij je bil najverjetneje napisan po prvih treh evangelijih. Manj se je osredotočal na zgodovinske podrobnosti, ki so bile že obširno obravnavane v prvih treh evangelijih, temveč bolj na pomen tega, kar je Kristus učil.

V razdelku o evangelijih si oglejte popolno, 317-točkovno usklajevanje štirih evangelijev.

V: Ali bi bilo treba v Jn 1,1 prevajati kot »bil božanski«, »bil Bog« ali »bil Bog«, kot trdijo Jehovove priče?

O: Prevesti bi bilo treba kot »bil je Bog«. Tukaj je povzetek jezikoslovnih in drugih dokazov.

Ne le »en« bog: Ista slovnična oblika, theos brez ho v grščini, se nanaša na Jehovega Boga v Lk 20:38. Niti Jehovove priče ne prevajajo istih grških besed kot »en Bog« v Jn 1:6, 12, 13, 18. Za več informacij glejte knjigi When Cultists Ask, str. 159, in When Critics Ask, str. 403.

Čeprav so Jehovove priče med letoma 1962 in 1983 za utemeljitev svojega prevoda navajale prevod Johannesa Greberja, so že leta 1956 vedele, da je Greberjeva žena delovala kot medij za duhove, da bi ustvarila ta prevod! Za več informacij glej knjigo Sixty Questions Every Jehovah’s Witness Should be Asked, str. 23.

Ne le božanski: Knjiga »The Complete Book of Bible Answers« (str. 108–109) poudarja, da bi Janez, če bi hotel le reči, da je Jezus božanski, lahko uporabil pridevnik »theios«. Vendar je Janez poudaril, da je Jezus dejansko Bog.

Beseda je bila Bog:

Upoštevajte, da obstajajo še močnejši dokazi kot sodobne jezikoslovne študije, ki kažejo, da je Janez 1:1 pomenil, da je Beseda bila Bog. Obstaja še en pristop. Kaj če bi lahko vprašali kristjane, ki so bili materni govorci novozavezne grščine, kaj je pomenil Janez 1:1? To lahko storimo. Odgovore najdete v naslednjem vprašanju, čeprav vam kot Jehovovemu priču verjetno ne bo všeč, kako so zgodnji kristjani razumeli svoj jezik.

V: Kateri so v Jn 1,1 še drugi primeri tega, kako Jehovove priče izkrivljajo svoje Sveto pismo?

O: Tukaj je nekaj primerov.

Janez 1:1 Dodali so »a« v besedilo »Beseda je bila Bog«.

Lk 23:43: »Resnično ti pravim: danes boš z menoj v raju.« (To je dajalo vtis, da Jezus govori danes, namesto da bi grški pomen pomenil, da bo pokesani tat danes v raju.)

Apostolska dela 10:36: dodana je bila beseda »drugi«, ki je bila postavljena v oglase.

Rim 8:32: Dodana je bila beseda »drugi«, brez poševnega tiska ali oklepajev.

Kološanom 1:16–20 je bila štirikrat dodana beseda »drugi«.

V Filipljanom 2:9 je bila dodana beseda »drugi«, brez poševnega tiska ali oglasič.

V: Kaj je zgodnja cerkev v Jn 1,1 učila o tem verzu in o tem, da je Beseda Bog?

O: Včasih je zanimivo slišati, kaj sodobni učenjaki, 2000 let kasneje, pravijo, da je pomenilo grško besedilo. Še zanimivejše pa je, kako so cerkveni voditelji, ki so živeli pred 1700–1800 leti – od katerih so mnogi govorili novozaveško grščino že od otroštva –, razumeli pomen Jn 1,1 v svojem jeziku.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.)

»Ko namreč izrečemo besedo, jo ustvarimo; vendar ne z odrezovanjem, tako da bi zmanjšali besedo, [ki ostane] v nas, ko jo izrečemo; in prav tako vidimo, da se to dogaja tudi v primeru ognja, ki se ne zmanjša, ko je [drugega] prižgal, ampak ostane enak;... Beseda Modrosti, ki je sam ta Bog, rojen od Očeta vseh stvari, in Beseda, in Modrost, in Moč, in Slava Očeta, bo zame pričal...« Dialog s Trifonom, poglavje 61. Glej tudi poglavja 55, 56, 59, 62–64, 66, 74–78.

Teofil, škof Antiohije (168–181/188 n. št.) »Saj nas božansko pismo samo uči, da je Adam rekel, da je slišal glas. A kaj drugega je ta glas kot Božja Beseda, ki je tudi Njegov Sin?« Pismo Avtoliku, knjiga 2, poglavje 22, str. 103

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.)

»Da pa je On [Jezus] sam po sebi, nad vsemi ljudmi, ki so kdaj koli živeli, Bog, Gospod in večni Kralj ter utelešena Beseda, ki so jo oznanjali vsi preroki, apostoli in sam Sveti Duh, lahko vidijo vsi, ki so dosegli vsaj majhen del resnice.« (Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 19.2, str. 449).

»Vedite, da je vsak človek bodisi prazen bodisi poln. Kajti če nima Svetega Duha, nima poznanja Stvarnika; ni prejel Jezusa Kristusa, življenja; ne pozna Očeta, ki je v nebesih;...« (Irenej, fragment 26, str. 572)

»Tudi ona [cerkev] verjame v te točke [vere], kot da bi imela eno samo dušo.... Kajti cerkve, ki so bile ustanovljene v Nemčiji, ne verjamejo in ne prenašajo ničesar drugačnega, niti tiste v Španiji, niti tiste v Galiji, niti tiste na Vzhodu, niti tiste v Egiptu, niti tiste v Libiji, niti ...« Irenej, Proti herezijam, knjiga 1, poglavje 10.2, str. 331

Tertulijan (okoli leta 213 n. št.) (latinščina) »Beseda je torej vedno v Očetu, kakor pravi: ›Jaz sem v Očetu‹; in je vedno z Bogom, kakor je zapisano: ›In Beseda je bila pri Bogu‹; in nikoli ni ločena od Očeta ali drugačna od Očeta, saj ›jaz in Oče sva eno‹.« Proti Prakseju, poglavje 8, str. 603.

Hipolit (225–235/6 n. št.) je po tem, ko je citiral del Janeza 1,1: »Če je torej Beseda bila pri Bogu in je bila tudi Bog, kaj sledi iz tega? Ali bi kdo rekel, da govori o dveh Bogovih? Res ne bom govoril o dveh Bogovih, ampak o enem; vendar o dveh Osebah in o tretji ekonomiji (ureditvi), namreč o milosti Svetega Duha. Oče je namreč Eden, vendar sta dve Osebi, ker je tudi Sin; in potem je še tretji, Sveti Duh. Oče odloča, Beseda izvršuje in Sin se razodeva, skozi katerega verujemo v Očeta. Načrt usklajenosti se vrača k enemu Bogu; kajti Bog je eden. Oče je tisti, ki zapoveduje, Sin tisti, ki posluša, in Sveti Duh tisti, ki daje razumevanje; Oče je nad vsem, Sin je skozi vse in Sveti Duh je v vsem. In o enem Bogu ne moremo razmišljati drugače, kot da resnično verujemo v Očeta, Sina in Svetega Duha.« Proti hereziji Noeta, poglavje 14, str. 228

V: Ali je res, da se je v Jn 1,1 nauka, da je bil Jezus Bog v človeški podobi, dokončno oblikovala šele po letu 300 n. št.?

O: Ne. Karen Armstrong je to kategorčno izjavila v knjigi Zgodovina Boga, str. 81, in presenetljivo je, kaj vse si nekatere tiskane knjige lahko privoščijo reči. Ni nobenega pravoslavnega kristjana ali arijanca, ki bi trdil, da Jezus ni bil Bog, čeprav so arijanci trdili, da je Jezus drugačna substanca in da je Bog na drugačen in manjši način. Pred letom 300 n. št. pet zgodnjih cerkvenih pisateljev, navedenih v prejšnjem vprašanju, zagotovo ni menilo, da bi bilo treba doktrino o tem, da je Jezus Bog v človeški podobi, še kako dokončno oblikovati. Ignacij, ki je bil učenec apostola Janeza, je rad ponavljal, da je »Jezus Bog«. Apostol Tomaž ni potreboval nobenega koncila, ko je v Evangeliju po Janezu 20,28 rekel Jezusu: »Moj Gospod in moj Bog!«

Čeprav je res, da so bili gnostiki heretiki z zelo nenavadnimi pogledi na Boga, jih pravoverni kristjani nikoli niso sprejeli kot kristjane. Kljub temu so tudi oni priznavali, da je Jezus Bog, čeprav v zelo drugačnem in nenavadnem smislu.

Arijanci so bili še ena heretična skupina, ki je bila obsodena na Nicejskem koncilu leta 325 n. št. Imeli so »nizko« mnenje o Jezusu, saj so verjeli, da je bil čas, ko ga še ni bilo, in da je Jezus drugačne narave kot Oče. Vendar so se tudi oni strinjali, da je Jezus Bog; le da so napačno verjeli, da Jezus ni iste narave kot Oče.

Mislim, da je pomanjkljivost veroizpovedi v tem, da nekateri lahko napačno razlagajo njihov namen. Nicejski spor glede arianizma ni bil v tem, ali je bil Jezus Bog ali ne, ampak v tem, kako je bil Jezus Bog.

V: Kako je v Jn 1,1 Beseda lahko hkrati Bog in z Bogom?

O: Na enak način, kot je Sin v Pismu Hebrejcem 1,8–9 lahko hkrati Bog in ima Boga. Poleg sklicevanja na lažne bogove ima beseda »Bog« vsaj štiri pomene v zvezi s pravim Bogom. »Bog« lahko pomeni samo Očeta, samo Sina, samo Svetega Duha ali vse tri v Trojici.

Tukaj je, kar je pisal cerkveni pisec iz zgodnjega obdobja Hipolit (225–235/6 n. št.) v delu Proti hereziji Noeta, poglavje 14, str. 228: »Če je torej Beseda bila z Bogom in je bila tudi Bog, kaj sledi? Res ne bom govoril o dveh Bogovih, ampak o enem; o dveh Osebah pa in o tretji ekonomiji (razporeditvi), namreč o milosti Svetega Duha. Kajti Oče je res en, vendar sta dve Osebi, ker je tudi Sin; in potem je še tretja, Sveti Duh.«

V: Kako je v Jn 1,1 Bog lahko postal človek?

O: Po eni strani je odgovor preprost: Vsemogočni Bog se lahko pojavi, kakor si želi. Po drugi strani pa je to globok čudež. Melit iz Sardisa (170–180 n. št.) je razmišljal o skrivnosti utelešenja v svojem delu Razprava o križu (zvezek 8), str. 756 »Zaradi tega je prišel k nam; zaradi tega si je, čeprav je bil breztelesen, ustvaril telo po naši podobi, pojavil se je kot ovca, a ostal Pastir; bil je cenjen kot služabnik, a se ni odrekel sinovstvu; bil je nosen [v maternici] Marije, a oblečen v [naravo] svojega Očeta; hodil je po zemlji, a napolnjeval nebesa; se je pojavil kot dojenček, a ni zavrgel večnosti svoje narave; bil je obdarjen s telesom, a ni omejil neomejene preprostosti svojega Božanstva; bil je cenjen kot reven, a ni bil prikrajšan za svoje bogastvo; potreboval je hrano, ker je bil človek, a ni prenehal nahranjevati celega sveta, ker je Bog; prevzel je podobo služabnika, a ni okrnil podobe svojega Očeta.«

Justin Mučenik je v svojem delu »Dialog s Tryfonom Judom«, poglavje 61, str. 227, podal primerjavo, kako se ogenj prižge iz ognja. Izvirni ogenj se pri tem nikakor ne zmanjša.

(Upoštevajte, da so vsi citati iz zgodnje Cerkve na tej spletni strani vzeti iz del Ante-Nicene Fathers ter Post-Nicene Fathers I in II.)

V: V Jn 1,1 se trudim razumeti teantropično naravo Kristusa. Ali je bil Jezus duševno popolnoma zrel in je vedel vse stvari že kot dojenček? Čeprav je postal človek, ali je še vedno imel neskončni um Boga? V Lk 2,52 piše: »Jezus je rasel v modrosti in višini ter v milosti pri Bogu in ljudeh.« Če se Jezus ni spremenil v tem, kdo je bil, ko je postal meso, zakaj je potem rasel v znanju, modrosti in milosti pri Bogu, če je bil že neskončni Bog?

O: Mnoge stvari o Bogu je lažje razumeti s primerjavo z analogijo iz narave. Vendar pa skrivnost utelešenja nima analogije z ničemer v naravi.

Čeprav ne moremo vedeti vsega o utelešenju, lahko spoznamo, kar nam o njem razkriva Sveto pismo. Če torej povzamemo, je treba poznati pet ključnih točk.

1. Jezus je 100 % Bog. Bil je 100 % Bog pred rojstvom, na zemlji in zdaj v nebesih. (Janez 1:1; 20:28; Kološanom 1:5–20; Hebrejcem 1:6, 8, 9)

(Seveda nebesa niso bila prazna, ko je Jezus prišel na zemljo. Vendar tega ne vključujem kot točko, saj je ta neločljivost Boga, skupaj z različnostjo Očeta, Sina in Svetega Duha, del nauka o Trojici, ne pa o utelešenju.)

2. Jezus je bil 100 % človek od trenutka, ko je bil v maternici, naprej. Bil je v vseh pogledih takšen kot mi, razen da ni bil grešen. (Hebrejcem 2:14–18; 4:15; 5:1–2)

3. Jezus je bil le ena oseba. (Nista obstajala dva ločena bitja, Bog-Jezus in človek-Jezus, kot to zagovarja skrajni nestorianizem.)

4. Jezus je imel dve ločeni naravi. (Jezusova človeškost ni bila podrejena Jezusovi božanskosti. Ko piše, da je Jezus trpel, je resnično trpel. Ko piše, da je bil Jezus skušan, je bil resnično skušan. Te stvari zanikajo skrajnejši deli zmote monofizita.)
A če razumete te štiri stvari, še vedno manjka ena stvar, ki jo morate spoznati, da boste lahko vse to povezali v celoto.
5. Večina Jezusove slave je bila zakrita. Jezus se je prostovoljno izpraznil mnogih svojih božanskih lastnosti, kot piše v Pismu Filipljanom 2,6–7. Zato je Jezus v Evangeliju po Janezu 17,5 posebej molil Očetu, naj mu povrne slavo, ki jo je imel pred začetkom sveta. Torej, da odgovorim na prvi del vašega vprašanja: na zemlji je Jezus rasel v modrosti, postavi ali višini ter v milosti; ni bil le popoln dojenček, ampak nato popoln deček, popoln večji deček in nato popoln moški. Jezus se je naučil poslušnosti, trpel in umrl, kar bi lahko storil le, če bi se prostovoljno in začasno odrekel delu svoje moči.

V: Kako še v Jn 1,1 vemo, da je Jezus Bog?

O: V knjigi »1001 odgovorov na vprašanja o Svetem pismu« (str. 27) je navedeno, da to dokazuje sedem točk.

1. Vsa starozavezna imena za Boga so združena v Jezusu Kristusu.

2. Jezus je prejemal človeško čaščenje. Ali je bilo to napačno ali pa je bilo pravilno.

3. Jezus je odpuščal grehe proti Bogu.

4. Jezus je pokazal Božjo moč.

5. Jezus je pokazal vsevednost (čeprav je morda na zemlji pred svojim vstajenjem tega še ni imel).

6. Jezus je izkazal vsesplošno prisotnost.

7. Novo zaveza pravi, da je Jezus Bog in da ga je treba častiti kot Očeta.

Za več o Janezu 1:1 in Trojici glej knjigo Hard Sayings of the Bible, str. 490–492.

V: Ali je bil v Jn 1,1 ta pojem večne besede prevzet iz grške filozofije?

O: Ne, za to ni nobenih dokazov. Grški filozof Platon je sicer že pred Janezovim evangelijem pisal o večni besedi »logos«, Heraklit iz Efeza (okoli 500 pr. n. št.) pa je izraz »logos« uporabljal za označevanje racionalnega načela. Tudi Jud Filon je uporabljal izraz »logos«. Vendar ni nobenih dokazov, da bi se Janez pri tem zgledoval po njih.

Namesto da bi Janez to prevzel iz grške filozofije, bi lahko celo posvetna oseba trdila, da je bil pojem močne in žive Besede prevzet iz misli Stare zaveze, na primer iz 1. Mz 1,1 v hebrejščini.

Stara zaveza ni bila prevzeta iz grškega mišljenja, saj so Mojzes in Izraelci predhodili vsem znanim pisnim grškim delom. Teofil iz Antiohije, ki je pisal v letih 168–181/188 n. št., je bil prvi, ki je na to opozoril v svojem Pismu Avtoliku, knjiga 3, poglavje 30, str. 121.

V »Wycliffe Bible Dictionary« na str. 441 piše, da svitki z Mrtvega morja kažejo, da Evangelij po Janezu ni helenistični dokument iz 2. stoletja, ampak »se na podlagi številnih vzporednic s kumranskimi besedili jasneje kot kdaj koli prej kaže, da je plod Palestine iz 1. stoletja«.

V: Ali je v Jn 1,1 obstajal čas, preden je Jezus sploh obstajal?

O: Ne. Arijanski heretiki so tako menili, toda pravoslavni kristjani so bolj ali manj soglasno trdili, da je bil Jezus rojen od Očeta, še preden se je začel čas. Edina izjema je bil zgodnjekrščanski pisec Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.). Vendar pa je sklicevanje Jehovovih prič na Justina Mučenika, s katerim skušajo podpreti svoja prepričanja, zavajajoče. V svojem delu »Dialog s Trifonom« Justin posveti trinajst poglavij (55–56, 59, 61–64, 66, 74–78) dokazovanju, da je Jezus Bog.

Sveto pismo ne daje dokončnega odgovora na mnoga vprašanja o tem, kako je bilo pred začetkom časa. Tudi če bi ga dalo, ali bi sploh razumeli te odgovore? V Titu 1:2 piše, da je Bog obljubil večno življenje »pred začetkom časa«. Vse stvari so bile ustvarjene skozi Kristusa (Kološanom 1:16; Janez 1:3). Če vse stvari vključujejo tudi čas (kar je tukaj predpostavka), potem je Jezus obstajal, preden je sploh obstajal čas.

Glejte knjigo 1001 Bible Questions Answered, str. 27–28, kjer je več o tem, da ni bilo časa, preden je Jezus obstajal.

V: Ali je v Jn 1,1 Jezus obstajal zgolj v Božjem predznanju, kot uči organizacija »The Way International«?

O: Ne. Bog je vnaprej poznal vse nas, vendar se je Jezus od nas razlikoval v tem, da je obstajal v nebesih že pred začetkom časa. Za več informacij glej knjigo When Cultists Ask, str. 161.

V: Ker je v Jn 1,1 Beseda (Logos) Bog, ali to pomeni, da je Bog neosebni, kot je učila Mary Baker Eddy, ustanoviteljica kulta Krščanske znanosti, v knjigi »Znanost in zdravje s ključem k Svetemu pismu«, str. 117?

O: Ne. Samo zato, ker ima Bog nekatere lastnosti, ki jih mi nimamo (neskončnost, nevidnost, troedinstvo itd.), to še ne izključuje, da ima Bog tudi nekatere lastnosti, ki jih imamo tudi mi, čeprav pogosto v manjši meri (zmožnost ljubiti, inteligenca, volja, čustva itd.). Torej samo zato, ker je Beseda Bog, to ne pomeni, da moramo zanikati številne svetopisemske verze, ki kažejo, da ima Bog osebnost.

Kateri svetopisemski verzi torej kažejo, da ima Bog osebnost? Osebnost vključuje um, voljo in čustva. Čeprav lahko računalnik shranjuje znanje brez osebnosti, računalnik nima ljubezni, jeze in drugih čustev, prav tako pa nima volje.

Ko v Galatijcih 4,6; Marku 14,36 in Rimljanih 8,15 vzklikamo »Abba« ali »Očka«, hvala Bogu, da vzklikamo k osebnemu bitju.

Za več informacij glejte knjigo When Cultists Ask, str. 160–161.

V: Če je v Jn 1,2 vse ustvaril Beseda, ali to vključuje tudi čas, prostor, znanost, naravne zakone in matematiko?

O: Verjetno da, čeprav ta verz ni bil napisan z namenom, da bi to dokazal. Vendar pa logična resnica, kot je a = a, in logično protislovje, kot je a ni enako a, nista stvari, in ta verz ne govori o njiju.

V: Ali naj se Jn 1,3 (KJV) prevede kot »z Njim« ali »skozi Njega«?

O: Grški izraz se lahko upravičeno prevede na oba načina.

»Z njim« je prevod v KJV, NET Bible, prevodu Williama F. Becka ter nekaterih zgodnjih izdajah NASB.

»skozi« je prevod v NASB 1995, NASB 2020, NIV, NKJV, NRSV, RSV, prevodu Georgea Rickerja Berryja, dobesednem prevodu Jaya P. Greena, prevodu Williamsa in v Believer’s Bible Commentary.

Wuestov razširjeni prevod uporablja toliko besed, kolikor je potrebno, da izpostavi grški tekst. Prevedi ga kot »prek njegovega posredništva«.

To je sporna točka, saj nihče ne trdi, da je Jezus vse ustvaril ločeno od Očeta. Vsi kristjani razumejo, da je Jezus imel vlogo pri ustvarjanju vsega skupaj z Očetom in Svet nim Duhom, kot kaže tudi Kolosanci 1:16. Za več informacij glejte tudi naslednje vprašanje.

V: Ali naj v Jn 1,3 piše »po« (KJV), ali pa so RSV, NIV in NKJV z zvito odstranitvijo besede »po« in njeno zamenjavo z besedo »skozi« omilili pomen, kot trdi nekdo, ki priznava le KJV?

O: Preden izrečete to obtožbo, morate upoštevati šest stvari.

1. Grška beseda, o kateri je tu govora, je di, oblika besede dia. Strongova konkordanca pravi: »prim[itivna]. Predlog. Označuje potek dejanja; skozi (v zelo širokih pomenih, lokalno, vzročno ali priložnostno): – po, vedno, med, pri, da bi se izognili, zaradi (tistega), na kratko, s, za (vzrok), zaradi, to, s tem, zato, X čeprav, skozi (-ven), k, zato, z (-v). V sestavljenih besedah ohranja enak splošni pomen.« Tako sta »z« in »skozi« oba ustrezna prevoda.

2. Tudi sama Kraljeva Jakova verzija prevaja ti dve črki (di) kot »skozi« v Mateju 12:43 in Luku 11:24. V Janezu 3:17 »da bi bil svet rešen skozi njega« je grška beseda za »skozi« »di«.

3. Prevajalci BSB, NASB 1995, 2020, NIV, NRSV in Williamsovega prevoda verjetno niso domnevali, da je Jezus govoril angleščino po vzoru Kraljeve Jakove verzije. Prevajali so iz grščine, in »skozi« je sprejemljiv prevod grške besede »di« tako po Strongovi konkordanci kot po sami Kraljevi Jakovi verziji.

4. Nekdo bi lahko poskušal trditi, da beseda »by« pomeni, da je bil Jezus edini vzrok Stvarjenja, in da ta beseda zanemarja vlogo Očeta in Svetega Duha. Prav tako bi nekdo lahko poskušal trditi, da beseda »through« pomeni, da je imel Jezus drugotno vlogo. Resnica je, da ima grška beseda »di«, skupaj z angleškima besedama »by« in »through«, širok spekter pomenov.

5. Prevajalci Kraljeve Jakobske verzije so dobro opravili delo pri prevajanju Svetega pisma v angleščino svojega časa, pri čemer so uporabili gradivo, ki so ga imeli na voljo. Če pa bi se v kakšnem drugem odlomku Jezusove besede v grščini (v vseh rokopisih) razlikovale od Kraljeve Jakobske verzije, ali bi ta angleški prevod postavili nad Jezusovo besedo v grščini?

6. Preden obtožite sotrpine kristjane, da so zvito odstranili eno besedo in vstavili drugo, bi morali predložiti nekaj dokazov za to obtožbo, ne da bi preprosto domnevali, da je Jezus govoril angleščino iz King Jamesove verzije.

V: Kako je Jezus v Jn 1,4 življenje ljudi?

O: Jezus je življenje ljudi vsaj na tri načine.

Fizično vse stvari drži skupaj Jezus, kot piše v Pismu Kolosanom 1:17.

V večnosti smo odrešeni le po Jezusu, kot kaže Apostolska dela 4,12.

Življenje v Kristusu danes: Jezus daje smisel, radost in polnost življenju kristjanov na zemlji danes.

V: Ali je Jezus v Jn 1,4 izpolnil svojo misijo še preden je bil križan, kot trdi Jamal Badawi v svoji seriji kaset 9, tabela 3?

O: Ne. Janez 1,4 je bil resnično napisan pred opisom Jezusovega križanja. Vendar pa bi vsakdo moral videti, da Badawi tukaj išče ugovore: Janez 1,4 je bil napisan celo pred opisom Jezusovega rojstva.

V: Ali je Janez, omenjen v Jn 1,6.19, avtor te knjige?

O: Ne. Janez, omenjen tukaj, je Janez Krstnik, medtem ko je avtor apostol Janez, brat Jakoba.

V: Ali so v Jn 1,8 nekateri po križanju menili, da je Janez Krstnik Mesija, kot navaja Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 965?

O: Za to ni neposrednih dokazov. Vendar pa je obstajala ena skupina, znana v poznejših časih, imenovana mandajci, ki je v to verjela. Mandajci so živeli v močvirjih v južnem Iraku, vendar ni znano, kdaj in kje so se pojavili.

V: Kako je Jezus v Jn 1,9 prava luč, ki osvetljuje vsakega človeka?

O: Vsaj na dva načina.

Za vse: Resnica in ponudba evangelija Jezusa Kristusa sta razglašeni vsem. Jezus je edina prava luč. Nekateri se odločijo živeti kot otroci luči, ker želijo vedeti, kaj je Gospodu všeč (Efežanom 5,8–10), drugi pa ne.

Za vernike: Jezus je luč našega življenja. On nam daje radost, zadovoljstvo, smisel in namen, zaradi katerih je vse vredno truda.

Za več informacij glej knjigo »1001 odgovorov na biblijska vprašanja«, str. 217.

V: Ali v Jn 1,13 ni naša volja tista, ki nas ponovno rodi?

O: To je Božja milost. Bog je zelo usmiljen, milostljiv in pravičen. Vendar pa ta dejstva ne smejo povzročiti, da pozabimo, da je pravica do našega ponovnega rojstva v Božjih rokah, ne v naših.

V: Kako je v Jn 1,14 lahko Vsemogočni Bog, ki ima večno življenje, postal smrtni človek, ki je umrl?

O: Ker je Troedini Bog Vsemogočni, lahko Bog iz sebe ustvari ločeno osebo, ki postane smrtni človek. Ko je bil Jezus na zemlji, to ne pomeni, da je bilo Nebo prazno. Ko je Jezus umrl na križu, to ne pomeni, da sta Oče ali Sveti Duh kdaj umrla.

V: Kako so v Jn 1,14 videli Jezusovo slavo, če se je Jezus v Flp 2,6–7 izpraznil?

O: Jezusova slava ni binarno stanje. Poleg tega Filipljanom 2,6–7 pravi, da se je Jezus izpraznil, vendar ne omenja slave kot take. Filipljanom 2,9 pravi, da je Bog povzdignil Jezusa na najvišje mesto, kar nakazuje povzdignjen, »oslavljen« položaj Jezusa, ne pa kakršne koli notranje spremembe.

V: Kako je v Jn 1,14 lahko bila Božja narava združena/sintetizirana/postavljena ob Jezusovo človeško naravo?

O: Mnoge herezije so na to vprašanje odgovorile napačno. Kristus ni bil Bog, ki je le izgledal kot človek (doketisti), človek in Bog le po imenu namesto Vsemogočnega Boga (ebioniti), prikazen (gnostiki), človek, v katerega se je naselil Kristus (Pavel iz Samosate), ločen/razdeljen (nestorijanci) ali zmešan (monofiziti). Verjetno ni nobene analogije iz zemeljskega življenja, ki bi bila resnično zadostna kot primer božanske in človeške narave Jezusa Kristusa. Tukaj sta dve zmoti.

Nestorianizem (dve volji): Nestorij je učil, da je imel Jezus dve ločeni volji: božansko in človeško. Medtem ko je bil Nestorij zgolj v zmoti, so nekateri njegovi poznejši privrženci šli še dlje. Skorajda je, kot da sta se v Getsemanski vrtovi Jezusova človeška volja in božanska volja borili med seboj, pri čemer je zmagala božanska volja. Okoli 200 škofov na Efeškem koncilu je leta 431 n. št. obsodilo nestorianizem.

Monofizitizem (samo ena narava): Monofizitizem, nasprotje nestorianizma, je trdil, da sta se obe naravi združili, kot da bi kapljica medu človeške volje padla v ocean božanske volje. Monofizitizem lahko vodi do nekaterih grdih scenarijev. V skrajnem primeru naj bi Jezus mirno preživel življenje, vse njegove borbe proti skušnjavi med 40 dnevi, v Getsemanskem vrtu in na križu pa naj bi bile skoraj le predstava. Monofizitem je na Kalcedonskem koncilu leta 451 n. št. obsodilo od 250 do 350 škofov. V sodobnem času sta katoliška cerkev in koptska (monofizitska) cerkev ponovno vzpostavili medsebojne odnose.

Stališče pravoslavnih (splošnih) kristjanov: Po teh dveh travmatičnih koncilih je bilo končno stališče: »Jezus Kristus, Božji Logos, ki je postal človek, je ena oseba v dveh naravah, ki obstajata v tej eni Osebi brez zmede, brez spremembe, brez delitve in brez ločitve.«

Sveto pismo daje naslednje namige o Jezusovi človeški in božji naravi.

a. Poudarjeno je, da je bil Jezus sin človeka: Luka 5,24; 6,5; 6,22; 8,31; 22,22.69; Janez 12,34; Razodetje 1,13

b. Rodovnik: Luka 1:32; Rimljanom 1:3; 9:5; 2. Timoteju 2:8; Hebrejcem 7:14; Matej 1:1.

c. Fizično telo: Luka 24:39; Janez 4:2; Hebrejcem 10:5,10; 1 Janez 1:1; 1 Timotej 3:16; 2 Janez 7.

d. Človek (z človeško naravo) med bivanjem na zemlji: Apostolska dela 2:22,23; Filipljanom 2:7,8; Hebrejcem 2:14.

e. Še vedno človek v nebesih: 1. Timotej 2:5; nakazano v Hebrejcem 13:8.

f. Naš brat: Marko 3:35; Luka 8:21; Hebrejcem 2:11, 12, 17

g. Trpel je kot ljudje: Hebrejcem 2,9.18; 5,8; Rimljanom 8,17; 1. Petrovemu pismu 1,11; 4,13; 5,1.

h. Skusil je kot mi: Hebrejcem 2:18; 4:15; Matej 4:1–10; Marko 1:13; Luka 4:1–12.

i. Jezus je bil v vseh pogledih človek, razen da ni bil grešen: Hebrejcem 2:17.

V: Ali je Jezus v Jn 1:14, ko je prišel na zemljo, izgubil svojo božanskost, kot je trdil Herbert W. Armstrong?

O: Ne. Jezus se je izpraznil (Filipanci 2:7) in začasno odrekel velikemu delu svoje slave (Janez 17:5), vendar so Jezusa na zemlji še pred njegovim križanjem častili kot Boga modri (Matej 2:11–12), učenci (Matej 14:33) in slepec (Janez 9:38). Jezus se je v Janezu 8:58 imenoval z Božjim najsvetejšim imenom.

V: Kako je bil Jezus v Jn 1,15 v primerjavi s svojim starejšim sorodnikom, Janezom Krstnikom?

O: Medtem ko se je Janez Krstnik rodil nekaj mesecev pred Jezusom, je Jezus od začetka obstajal v nebesih. Jezus je bil tudi v časti pred Janezom Krstnikom, saj je Jezus Božji Sin.

V: Ali je v Jn 1,17 Mojzes dal Zakon ali ga je dal Bog?

O: Oboje. Bog je dal Zakon Mojzesu, da ga posreduje ljudem, in to je Mojzes tudi storil. Bog je avtor, Mojzes pa je bil »poštar«, ki je dostavil pismo.

V: V Jn 1,18 piše, da ni nihče videl Boga; kako je torej Jezus lahko Bog, če so ga ljudje videli?

O: Ko je Jezus prišel na zemljo, kot pravi Filipljanom 2,7, se je Jezus v veliki meri izpraznil svoje slave. V Janezu 17,5 je Jezus molil, naj mu Oče vrne slavo.

Ko je bil Mojzes pri Bogu, si je prekril obraz z tančico (2. Mz 34,33–35; 2. Kor 3,13–16). Ljudje so še vedno videli Mojzesa, vendar ne slave, ki se je kazala na njegovem obrazu, potem ko je bil pri Bogu. To je simbol Jezusovega prihoda na zemljo kot Boga v zakriti podobi.

Za dopolnilni odgovor glej knjigi »Hard Sayings of the Bible«, str. 492–493, in »When Critics Ask«, str. 403–404.

V: V Jn 1,18 piše, da nihče ni videl Boga; kako je torej Jezus lahko videl Boga?

O: Jezus ni bil človek, preden ga je spočela Marija; Jezus je obstajal od večnosti. Zanimivo je torej, da je bil Janez Krstnik nekaj mesecev starejši od Jezusovega človeškega življenja, Jezus sam pa je bil veliko starejši od Janeza Krstnika.

V: Ali je v Jn 1,18 Jezus edini Božji Sin, ali pa lahko tudi mi postanemo Božji sinovi, kot pravi Jn 1,12?

O: Mi lahko smo Božji sinovi, Jezus pa je edini rojeni Božji Sin. Sveto pismo navaja dve prispodobi v zvezi z nami: sprejeti smo v Božjo družino in ponovno rojeni v Božjo družino. Jezus ni bil niti sprejet niti ponovno rojen. Jezus je bil Božji Sin od večnosti, Jezus pa se je utelesil kot človek brez biološkega očeta.

Za več informacij glej knjigo »When Critics Ask«, str. 404.

V: Kdo je Elija v Jn 1,21 (KJV)?

O: To je Elija.

V: Zakaj je v Jn 1,21 Janez Krstnik rekel, da ni Elija, če je Jezus v Mt 11,14 rekel, da je?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. V Malaki 4:5 je zapisano, da bo Elija prišel pred velikim in strašnim dnevom Gospodovim. Sam Elija (ne Janez Krstnik) se je pojavil ob spremenitvi in je skoraj gotovo eden od dveh prič v Razodetju 11:1–12.

2. Če bi Janez preprosto rekel, da je Elija, bi to razumeli tako, da je dobesedno ista oseba kot Elija, in Janez bi govoril napačno.

3. Janez bi lahko pojasnil, da ni dobesedno Elija, ampak da je prišel z vlogo in namenom Elija, kot je to imel v mislih Jezus v Mateju 11:14.

4. Čeprav je Janez vedel, da je predhodnik Mesija, pa morda sam ni vedel, da je izpolnitev obljube o Eliju, ki naj bi prišel. Zato je Janez morda govoril le na podlagi tega, kar je vedel.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 269.

V: Ali je bil Janez Krstnik v Jn 1,21 v zmoti, ko je rekel, da ni Elija, kot uči heretik Rev. Moon v delu »Božansko načelo« (peta izdaja, 1977)?

O: Najprej navajamo, kar pravi pastor Moon, ki naj bi bil ponovno prišel Kristus, nato pa odgovor.

Rev. Moon, »Božansko načelo«, str. 161: »...Janez Krstnik, ki je užalil Jezusa. Kako ga je Janez Krstnik užalil? Janez ni izpolnil svoje naloge, da bi služil Jezusu in mu pomagal.«

Ovrženo: 1. Če je Janez pri svojem poučevanju spodletel, zakaj je potem Jezus v Mateju 21,32 rekel, da naj ljudje verjamejo Janezu Krstniku?

2. Janez 10,41–42 kaže, da je Janezovo pričevanje mnoge pripeljalo k veri v Jezusa. Biti moramo previdni, da ne obsojamo mučenika, ki je umrl za Boga, kot da je bil neuspešen in da je razžalil Boga. Jezusova izjava, da je tisti, ki je najmanjši v nebeškem kraljestvu, večji od [Janeza Krstnika], se nanaša na dejstvo, da Jezus še ni odprl poti v nebesa, Janez Krstnik pa je bil dejansko zadnji prerok po stari zavezi.

3. Če bi bil Janez Krstnik res reinkarnacija Elija, bi to od vseh ljudi prav on vedel. Vendar je Janez Krstnik imel prav, ko je rekel, da ni Elija, ki se je vrnil iz mrtvih.

4. Janez je res pridigal v duhu in moči Elija, vendar Jezus nikoli ni rekel, da sta Janez in Elija ista oseba.

Janez Krstnik je bil v Gospodovih očeh velik, kot piše v Lk 1,15, in Gospod pozna prihodnost.

V: Zakaj je v Jn 1,29 Bog zahteval žrtev za odpuščanje naših grehov, saj bi morali odpuščati drugim, ne da bi zahtevali kaj več kot kesanje?

O: Našim bratom odpuščamo, ne da bi zahtevali kaj več kot kesanje, ker je greh proti nam drugačne narave kot greh proti Bogu.

V: Kako je mogoče, da Janez v Jn 1,31.33 ni poznal Jezusa, saj sta bili njuni materi sestrični?

O: Grška beseda oida tukaj pomeni polnost znanja. Janez je rekel, da ga seveda ne bi poznal. Janez je takoj dodal, da ga je poznal, ker mu je to razodel Bog.

V knjigi »Ko kritiki sprašujejo« (str. 404–405) je poudarjeno, da je Janez Jezusa poznal po slovesu in morda tudi osebno, vendar ga je po božjem razodetju spoznal šele prek Svetega Duha.

V: Kako je v Jn 1,32–33 Svetemu Duhu uspelo imeti lokalizirano prisotnost in počivati na Jezusu v podobi goloba?

O: Dejstvo, da ima Sveti Duh za določen čas posebno lokalizirano prisotnost, ga na splošno ne omejuje, da ne bi bil kjerkoli drugje, kjer si to želi. Kot zelo poenostavljeno primerjavo lahko navedemo znanstvenofantastično televizijsko serijo z naslovom »Doctor Who«. Ko je eden od likov doživel nesrečo s strojem za potovanje skozi čas, je bil hkrati prisoten v treh različnih časovnih obdobjih. Če si to lahko zamislimo, zakaj ne bi mogel imeti tudi Bog več lokalnih prisotnosti ali celo neskončno število lokaliziranih prisotnosti?

Glej tudi razpravo o Habakuku 3:3.

V: Zakaj se Jezus v Jn 1,38–39 ni pritožil, ko so ga imenovali »Rabbi« (Učitelj), saj je v Mt 23,7–8 rekel, naj vas nihče ne imenuje »učitelj«?

O: Jezus, ki je Božji Sin, ima avtoriteto in čast, ki ju mi nimamo. Tudi mi ne smemo nikogar drugega imenovati našega Boga, Odrešenika ali Gospoda, Jezusa pa je primerno imenovati vse to.

V: Kdaj je bila v Jn 1,39 deseta ura?

V: V Jn 1,40, ali so učenci iskali »bolj dostojanstvenega Jezusa« pri Janezu, medtem ko je Jezus v drugih treh evangelijih iskal in izbiral učence, kot namiguje skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 968–969?

O: Ne. Od dvanajstih učencev Janez 1,35–42 omenja le dva, ki sta zapustila Janeza in sledila Jezusu. Nato pa omenja, da je Jezus poiskal Filipa, ta pa je pripeljal Natanaela.

V: Ali je Jezus v Jn 1,42 Simona prvič imenoval »Kefas / Peter« tukaj ali šele kasneje med svojim delovanjem v Kafarnaumu, kot je zapisano v Mt 16,18?

O: Preprosta razlaga je, da ga je Jezus tukaj imenoval Peter, pomen tega imena pa mu je razložil v Mateju 16,18.

V: Kdaj bo v Jn 1,51 Natanael videl angele, ki se vzpenjajo in spuščajo k Jezusu?

O: Čeprav je mogoče, da je Natanael imel sanje, je bolj verjetno, da bo to videl v nebesih. Jezusova podoba tukaj spominja na Jakobovo lestev iz 1. Mojzesove knjige 28,11–13. Za več informacij glej knjigo *Hard Sayings of the Bible*, str. 493–494.

Vendar, zakaj bi Natanael mirno sedel pod figovim drevesom? V knjigi »The Believer’s Bible Commentary« (str. 1472) je navedeno, da je verjetno, da je Natanael preučeval Božjo besedo ali razmišljal o Jakobovi viziji lestve (ali stopnic).

V: Zakaj se Jezus v Jn 1,51 pogosto imenuje Sin človekov?

O: Verjetno zaradi naslednjih razlogov

1. Da bi poudaril svojo običajno človeškost

2. Ljudje so se s tem lahko strinjali, ne glede na to, ali so ga priznavali kot Božjega Sina ali ne.

3. Jezus se še ni razodel kot edini Božji Sin.

V: Kakšne so bile posode v Jn 2,1?

O: Čeprav obstajajo razlike glede tega, kje je bila antična Kana, so bili na dveh lokacijah najdeni keramični črepi iz prvega stoletja našega štetja: v današnji Kani med Nazaretom in Kafarnaumom ter na drugi lokaciji nekaj milj severneje. Lončeni črepi kažejo, da so imele posode premer od približno 12 do 16 palcev. Glej članek agencije Associated Press »Strokovnjaki pravijo, da so morda našli biblijsko Kano« v časopisu The St. Louis Post Dispatch z dne 22. decembra 2004.

V: V Jn 2,3–10 vedno opazim, da Jezus nikoli ne stori ničesar brez namena ali naključno. Zakaj je prvi zabeleženi čudež spremenitev vode v vino na poroki? Ali bi to lahko imelo zvezo z vinom = Njegovo krvjo, obrednim očiščenjem ali novo poročno zavezo z vsemi, ki verujejo vanj? To so stvari, o katerih sem razmišljal, in sprašujem se, kako daleč sem od resnice; ne želim sežeč preko Svetega pisma, kot je to danes takooo priljubljeno.

O: Postavili ste zanimivo vprašanje. Če bi Jezusovo spreminjanje vode v vino bilo čudež, ki simbolizira Njegovo kri, smrt na križu ali obredno očiščenje, tega sporočila takrat nihče ni razumel, niti po Njegovi smrti, niti v zgodnjih cerkvenih spisih. Mislim, da je bil ta čudež storjen zaradi okoliščin, vendar lahko v njem vidimo globlje razumevanje Božjega značaja in nauk za nas.

Obstajala je preprosta človeška potreba: vino za gostijo se je izteklo. Ko je Marija prosila Jezusa, naj to nadnaravno uredi, je bil Jezusov prvotni odgovor: »Moja ura še ni prišla.« Z drugimi besedami, to ni bil del njegovega poslanstva, da bi moral to storiti, da bi nekaj pokazal. Vendar pa je obstajala potreba in bil je zaprošen, naj to stori , zato je odstopil od svojega prvotnega načrta in to storil. Podobno, ko je ženska z krvavitvijo dotaknila Jezusove obleke, Jezus tega ni imel na svojem »seznamu opravil« za tisti dan.

Bog nas pogosto sreča tam, kjer smo. Kot žalosten primer: Bog je prek Izaija kralju Ezekiju naročil, naj uredi vse zadeve, ker bo umrl. Zvesti kralj Ezekija je zaradi tega postal tako zagrenjen, da se je Bog usmilil in mu podaril še 15 let življenja. Vendar se je v teh petnajstih letih rodil kralj Manase, morda eden najbolj zlobnih judovskih kraljev. Ni tako, da Bog tega ne bi vedel, ali da je Bog nestanoviten ali da je spremenil mnenje. Prej gre za to, da se Bogova volja, kot jo dojemamo, pogosto spremeni, ko se spremeni naš odnos (na bolje ali na slabše). Ko je bil Abimeleh z Abrahamovo ženo Saro, je Bog Abimelehu v sanjah povedal, da bo umrl, brez kakršnih koli »če«, »in« ali »ampak«. Ko pa je Abimeleh rekel, da je ravnal v nevednosti, je Bog odgovoril, da to ve, in prav zato ga je opozoril. Abimeleh je Abrahamu vrnil njegovo ženo, in Abimeleh ni umrl. Podobno je Jona prerokoval, da bo Ninive uničena v 40 dneh. Vendar so se pokesali in Ninive ni bila uničena.

Ko smo zaposleni s svojim služenjem, načrti in življenjem, se pogosto zgodi, da k nam pridejo ljudje s potrebami, ki so pomembne, ali pa so včasih nepomembne, a jim se zdijo pomembne. Morda jih obravnavamo kot motnje in prekinitve, a tudi mi moramo ljudem priti naproti tam, kjer so. Igranje z žogo, obisk kina ali preživljanje nekaj časa z nekom, ko se »lenarimo«, se nam morda ne zdi zelo pomembno v okviru tega, kar razumemo kot Božji načrt, in morda res ni. A kljub temu je morda prav to edina stvar, ki jo Bog želi, da storimo prav zdaj, če želimo biti v središču njegove volje.

V: Ali je bilo vino v Jn 2,3–10 alkoholno?

O: Ni bilo kot žganje, toda vino tistega časa je vsebovalo alkohol. Če grozdni sok pustiš eno leto v kozarcu brez hlajenja, bo v njem nastal alkohol. Tudi »novo vino« v Apostolskih delih 2,13 je vsebovalo alkohol. Vendar, kot poudarja knjiga »Težave v Svetem pismu« (str. 147–149), ni navedeno, da bi bilo čudežno vino opojno.

Otroška knjiga »Jesus’ First Miracle« avtorice Vivian Dede (Concordia 1990) vsebuje odličen povzetek nauka iz tega čudeža: »Ko je nekaj potrebno, naj bo to novo življenje ali vino, Jezus reši vsak problem v svojem času.«

V: Ali je šlo v Jn 2,1–11 za Jezusovo lastno poroko in ali se je Jezus, kot verjamejo poligamni mormoni in nekatere druge sekte, poročil z eno ali več ženskami, ki so spremljale učence, kot navaja Lk 8,3–4?

O: Ne. Najprej poglejmo, katere ženske so, kolikor vemo, spremljale Jezusa in učence. Po Lk 8,3–4 so bile ženske, ki so potovale z Jezusom, Marija Magdalena, Joanna, žena Kuze, Suzana in druge. Drugi odlomki omenjajo Salomo (Marko 15:40), Marijo, mater Jakoba (Marko 15:40, Luka 24:10), in Marto, Marijino sestro.

Janez 2:2 pravi, da je bil Jezus povabljen kot gost na poroko. Ženin nikoli ni povabljen na lastno poroko.

Ni nobene podlage za trditev, da bi se Jezus kdaj poročil, imel otroke ali da bi se rodili otroci brez grešne narave. Čeprav noben verz dejansko ne pravi, da Jezus ni bil nikoli poročen, tudi noben verz ne pravi, da Jezus ni odletel na Mars. Argument iz molka ne dokazuje enega bolj kot drugega.

Tukaj so vsi drugi odlomki o ženskah iz časa pred vstajenjem:

Joanna in Salome nista omenjeni nikjer drugje.

Marta (skupaj z Marijo) je omenjena le v treh odlomkih pred vstajenjem: pri večerji (Luka 10,38–41), pri ozdravitvi njunega brata Lazarja (Janez 11,1–45) in pri drugi večerji z Lazarjem (Janez 12,1–8).

Ker ni nobene druge omembe, bi lahko imeli skoraj enako močan argument, da se je Jezus poročil z Marijo, kot da se je poročil z njeno sestro Marto. Vendar je Jezus spoštoval Mojzesovo postavo, poroka enega moškega z dvema sestrama, medtem ko sta obe še živeli, pa je bila prepovedana v 3. Mojzesovi knjigi 18:18. Mormoni, ki to učijo, se verjetno ne zavedajo, da s tem učijo, da naj bi Jezus tu domnevno prekršil starozavezne zakone o poroki.

Za več informacij glej knjigo When Cultists Ask, str. 163.

V: Zakaj je Jezus v Jn 2,4 rekel, da njegova ura še ni prišla?

O: Jezus je svoji materi povedal, da še ni prišel čas, da bi začel svoje delovanje čudežev. A čeprav še ni bil pripravljen opraviti mnogih čudežev, je ta čudež opravil na prošnjo svoje matere.

V: Zakaj je Jezus v Jn 2,4 svojo mater imenoval »ženska«, pri čemer je uporabil isto besedo, s katero je v Jn 8,10 imenoval »ženska« prostitutko? (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)

O: Deedat očitno namiguje, da je Jezus do svoje matere gojil enako nespoštovanje kot do prostitutke. To pa je ravno nasprotno resnici. Jezus je spoštoval svojo mater in spoštoval je tudi prostitutko. Čeprav je za nekatere morda težko verjeti, je Jezus spoštoval revne, izgubljene in krive grešnike, ki so potrebovali odrešenika.

V: Kaj je v Jn 2,6 (KJV) »firkin«?

O: Ta izraz iz King Jamesove verzije je merska enota. Po NIV in NET Bible so vrči vsebovali od dvajset do trideset galonov.

V: Ali je bil v Jn 2,8 (KJV) na gostiji prisoten guverner?

O: Ta izraz iz King Jamesove verzije se nanaša na voditelja ali ceremoniarja banketa.

V: Kako bi danes cerkev potrebovala takšno očiščenje, kot je opisano v Jn 2,15?

O: Za služabnike evangelija je prav in primerno, da si kruh služijo z evangelijem, kot pravi 1 Korinčanom 9,13–14. Vendar pa njihov motiv ne sme biti obogatitev. Tisti, ki cerkev vidijo predvsem kot način za lastno obogatitev, ne bi smeli biti cerkveni voditelji in jim ne bi smeli slediti kot cerkvenim voditeljem. Po eni strani je krivda na strani nepravičnih cerkvenih voditeljev. Po drugi strani pa je krivda na strani tistih v cerkvi, ki še naprej sledijo tem cerkvenim voditeljem, potem ko se zavedajo, kaj se dogaja.

V: Kateri so v Jn 2,17 nekateri načini, na katere kristjani izgubijo spoštovanje do Boga, in kako ga lahko ponovno pridobijo?

O: Ena od pogostih slabosti človeške narave je, da »znanje vzbuja prezir«. Z drugimi besedami, ljudje so nagnjeni k nehvaležnosti in dobre stvari jemljejo za samoumevne, če jih doživljajo ves čas. Pravzaprav nam je bila dana privilegij, da prosimo Vsemogočnega Gospoda vesolja. Čeprav je Bog popoln, se je vendarle ponižal, da je prišel na zemljo in umrl za naše grehe. Da bi ohranili strahospoštovanje do Boga, preživljajte čas v molitvi z Njim, berite Njegovo besedo in se zbirajte v skupnosti z drugimi verniki, ki prav tako čutijo strahospoštovanje do Boga.

V: Zakaj so v Jn 2,20 rekli, da je gradnja templja trajala 46 let, če pa to ni res?

O: Najprej dve stvari, ki nista odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Gradnja drugega templja, ki se je začela, ko so se Judje vrnili domov leta 538 pr. n. št., ni trajala 46 let, čeprav gradnja ni potekala neprekinjeno. Po Ezri 6,15 je bil dokončan 12. marca 516 pr. n. št. Glej tudi Hagaja 1,14–2,3. To bi bilo 23 let, ne 46.

Ni odgovor: Sveto pismo ne pravi, da je gradnja templja trajala 46 let, ampak le, da so Judje trdili, da je trajala 46 let. Judje bi se lahko motili, Sveto pismo pa bi lahko preprosto zapisovalo, kar so rekli. Čeprav bi to lahko bilo res, obstaja veliko preprostejša razlaga: Judje so imeli prav.

Odgovor: Kralj Herod Veliki je začel obnavljati tempelj leta 19 pr. n. št., dokončan pa je bil šele leta 63 n. št. Leto 19 pr. n. št. plus 46 let – ob upoštevanju, da je obdobje od leta 1 pr. n. št. do leta 1 n. št. eno leto – bi bilo okoli leta 27 n. št., kot navaja Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 449.977.

V: Zakaj mislite, da je Jezus v Jn 2,20 sploh omenil tempelj?

O: Judje so Jezusa prosili za čudežni znak. Jezus bi jim lahko rekel, da jim ne bo dal znaka, ali pa bi lahko opozoril na čudež spremenitve vode v vino, ki ga je pravkar opravil. Jezus bi lahko opozoril tudi na prihodnji znak.

Jezus bi lahko neposredno omenil največji znak med vsemi: da bo vstal od mrtvih. Namesto tega pa je Jezus posredno omenil svoje vstajenje z besedami: »Porušite ta tempelj…«. Nazadnje bi Jezus lahko na svoje vstajenje namigoval posredno, tako kot je to storil, le da bi namesto templja uporabil drugo metaforo.

Mnogim Judom je šlo izključno za tempelj, ne za Boga. Poleg tega se tega verjetno sami niso zavedali. Jezus je bil veliko pomembnejši od templja v Jeruzalemu, zato so Jezusov odgovor verjetno sprejeli bolj negativno, kot če bi preprosto uporabil drugo metaforo.

Jezus se je z njimi pogovarjal o temi, za katero so menili, da je najpomembnejša. Jezus je s tem hotel povedati, da to ni normalno; to se mora spremeniti. Včasih smo lahko tako osredotočeni na nekaj, kar je pomembno, da popolnoma izgubimo izpred oči tisto, kar je najpomembnejše. Kot je rekel neki pastor: »Ne dopustite, da bi vas delanje dobrih stvari odvračalo od tega, da bi delali najboljše stvari.«

V: Ali je Jezus očistil tempelj v zadnjem tednu v 11. poglavju po Marku ali na začetku svojega delovanja v 2. poglavju po Janezu?

O: Bili sta dve očistitvi; Jezus zagotovo ne bi očistil templja le enkrat, nato pa, ko je prišel tri leta kasneje, molče šel mimo. Prvič so to spremljali znamenja in čudeži, zato bi bilo Jezusa težko aretirati, ne da bi to vzbudilo ljudstvo. Tudi drugič oblasti ne bi aretirale Jezusa – razen če bi ga lahko našle ločenega od množice, na primer ponoči.

Glej Johna Warwicka Montgomeryja, ki v članku »Chronological Contradictions in the Gospels?« (Kronološka nasprotja v evangelijih?) na spletni strani www.Christian NewsMo.com, str. 20–21, podaja v bistvu enak odgovor.

V: Kako se v Jn 3 razlikuje Jn 2,1–12 od Jn 2,13–3,21?

O: V Galileji je Jezus našel ljudi, ki so hoteli verovati in so verovali. V Jeruzalemu je Jezus našel menjalce denarja, ki niso hoteli verovati. Nato je Jezus našel Nikodema, nekoga, ki je hotel verovati, a še ni mogel razumeti. V Galileji, kjer so verovali, je Jezus ohranil njihov poročni obred in preoblikoval njihovo delo. V Jeruzalemu je Jezus povzročal motnje, tako v njihovih tempeljskih financah kot v njihovem rabinskem poučevanju.

Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 850–851.

V: Kaj se je v Jn 3,1–21 zgodilo z Nikodimom?

O: Kasneje, v Jn 7,50–51, je zapisano, da je Nikodem grajal Sanhedrin, ker je obsodil Jezusa, ne da bi ga najprej zaslišal. To kaže, da je bil Nikodem član tega elitnega telesa 70 mož in da je še vedno podpiral Jezusa. V Jn 19,39 je zapisano, da je Nikodem po Jezusovi smrti pomagal Jožefu iz Arimateje položiti Jezusovo telo v grob. V zgodovini Cerkve pred nicejskim koncilom Tatianov Diatessaron, Tertulijan in Origen vsi omenjajo Nikodema, vendar ne dodajajo ničesar poleg tega, kar je zapisano v evangelijih. Po nicejskem koncilu sta o Nikodemu razpravljala tako Atanazij kot Janez Krizostom, vendar nista dodala ničesar, kar ne bi bilo že v evangelijih. Nikodem je bil morda že starejši moški, ko je srečal Jezusa.

V: V Jn 3,1–18 je Nikodem prišel k Jezusu ponoči; bodisi zato, ker se je bal, da bi ga podnevi kdo videl, bodisi zato, ker ni imel drugega časa. Na kakšne načine smo tudi mi preveč zaposleni ali preveč prestrašeni, da bi prišli k Jezusu, ko bi morali?

O: Večina kristjanov meni, da je Nikodem prišel ponoči, ker kot ugleden rabin v svojem položaju ni hotel, da bi ga videli, ko gre k Jezusu. Nekateri pravijo, da je bil morda razlog drugačen; Nikodem je bil podnevi preveč zaseden. Ne pozabite, da je bil položaj rabina sicer časten, a neplačan; zato so imeli rabini tudi redna dela. A tako ali tako Nikodem ni prišel ob običajnem času. Tudi mi včasih ne želimo priti k Jezusu ali izpolniti njegove volje ob običajnem času, ker smo preveč zaposleni ali preveč prestrašeni. A vsaj Nikodem je vseeno prišel. In če nekdo pride za Kristusom pozno ali prestrašen, vsaj še vedno pride.

V Mateju 21,28–32 je Jezus povedal priliko o očetu, ki je svojima sinovoma naročil, naj delata na polju. Prvi je rekel »ne«, a je potem vseeno šel. Drugi je rekel »da«, a ni šel. Jezus je rekel, da je prvi izpolnil očetovo voljo. Poslušnost je najboljša, če je takojšnja, vesela in popolna, toda tudi zamujena poslušnost je še vedno boljša kot nobena poslušnost.

Podobno smo morda v svojem življenju Bogu rekli: »Preveč sem zaposlen«, »Preveč se bojim« ali pa preprosto »ne«. To je žalostno, in morda nikoli ne boste vedeli, kaj ste zamudili. A še ni prepozno. Tako kot prvi sin v Mateju 21,28–32 lahko še zdaj rečete »da« in greste. Bog bo še vedno sprejel tvojo poslušnost, kljub tvojemu preteklemu oklevanju ali neposlušnosti.

V: Ali v Jn 3,3 grški izraz pomeni »ponovno rojen« ali »rojen od zgoraj«?

O: Grška beseda anothen lahko pomeni oboje, kot navajata dela The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 281, in Hard Sayings of the Bible, str. 495.

V: V Jn 3,1–21 Bart Ehrman omenja, da Jezus v pogovoru z Nikodimom uporabi grško besedno igro (dvojni pomen): »od zgoraj« in »drugič« bi v aramejščini pomenila različno. Ehrman ne verjame, da bi Jezus znal govoriti grško.

O: Ehrman je Američan, med Američani pa je običajno manj dvojezičnih govorcev kot v evropskih in drugih kulturah. Nazaret, kjer je Jezus odraščal, je bil le 15 do 20 milj oddaljen od nejudovskih, grško govorečih ljudi na zahodu, severu ali vzhodu. Na galilejskih kovancih je bila običajno grška pisava. Vzhodno od Galileje je bila regija, ki so jo imenovali »Dekapolis«, kar v grščini pomeni »deset mest«.

V Apostolskih delih 9,36 so Tabito (hebrejsko ime) imenovali tudi Dorka (grško ime), kar v obeh jezikih pomeni gazelo.

Ime Nikodem izhaja iz besed »nike« in »demos«. To NE pomeni volivca, ki ni republikanec in nosi športne čevlje! Gre namreč za grško ime, ki pomeni »zmagovalec ljudstva«. Predpostavimo zdaj za hipotezo, da bi se nekdo s tradicionalnim grškim imenom, ki bi se pogovarjal z nekom iz majhne regije, obdane s treh strani z grško govorečimi ljudmi, odločil za pogovor v aramejščini, hebrejščini ali celo kakšnem drugem jeziku poleg grščine. Predpostavimo zdaj, da bi oba poznala grščino – ali res menite, da ni nobene možnosti, da bi v tem jeziku izrekla vsaj en stavek ali frazo?

Po drugi strani pa bi odlomek še vedno imel popoln smisel, tudi če prvotni pomen v aramejščini ne bi bil »rojen od zgoraj«, ampak »ponovno rojen«, in ne bi šlo za dvojni pomen.

V: Ali je Jezus v Jn 3,3 učil o reinkarnaciji, ko je omenil ponovno rojstvo?

O: Ne. Učil je o »drugem« rojstvu, ne pa o stotine ali tisočih večkratnih rojstev. Jezus je poučeval o rojstvu po Duhu, ne o fizičnem rojstvu. Reinkarnacija bi bila v nasprotju s trditvijo iz Pisma Hebrejcem 9:25–28, da človek umre le enkrat, in ne bi imela smisla za ljudi, ki so po svoji edini smrti poslani v nebesa ali v pekel. Za več informacij si oglejte obširno razpravo o Pismu Hebrejcem 9:25–28 v knjigah When Critics Ask, str. 405–406, in When Cultists Ask, str. 163–164.

V: Ali so v Jn 3,5 le majhna »maziljena skupina« 144.000 ponovno rojenih, ki živijo večno v nebesih, kot učijo Jehovove priče (revija »Stolp straže«, 15. februar 1986, str. 14)?

O: Ne. Najprej, kaj učijo Jehovove priče, nato pa, zakaj je del njihovega učenja tako nevaren.

Jehovove priče učijo, da bodo tiste Jehovove priče, ki niso del 144.000, živele večno, vendar v raju na zemlji, ne v nebesih.

Vendar pa Rimljanom 8:9 pravi: »Vi pa niste pod vplivom grešne narave, ampak pod vplivom Duha, če v vas prebiva Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ne pripada Kristusu. Če pa je Kristus v vas, je vaše telo mrtvo zaradi greha, vaš duh pa je živ zaradi pravičnosti.« (NIV). Torej, če Kristus ni v vas, ne pripadate Kristusu. 1. Janezovo pismo 5:12 in 1. Petrov pismo 1:23 vsebujeta podobno učenje.

Za več informacij glejte knjigo When Cultists Ask, str. 164–165.

V: Ali bi lahko v Jn 3,3–21 pojasnili razliko med »ustvariti« in »ponovno ustvariti«, »rojen« in »ponovno rojen«, »narejen« in »novo narejen«?

O: Predpona »ponovno« pomeni le »spet«. Vaše vprašanje ima tri vidike.

Preteklost: Vsi mi, tako verniki kot neverniki, smo bili ustvarjeni od Boga po Božji podobi. Vse, kar obstaja, je ustvaril Bog Oče skozi Jezusa Kristusa. Ni ničesar in nikogar, kar ne bi bilo ustvarjeno, razen tega, da Oče, Sin in Sveti Duh niso bili nikoli ustvarjeni, ampak so vedno obstajali kot Bog v Trojici.

Sedanjost: Vendar smo bili ustvarjeni padli, z grešno naravo in zunaj Božjega odrešenja. Potrebujemo »ponovno ustvarjenje« ali »ponovno rojstvo«, ne iz materinega telesa, ampak duhovno ponovno rojstvo po Svetem Duhu (Janez 3,3–21). To se zgodi, ko verujemo v Jezusa.

Prihodnost: Ko je človeštvo padlo in izgubilo oblast nad zemljo, je bilo tudi samo stvarstvo podvrženo propadanju (Rimljanom 8,20–21). Bog bo vse očistil z ognjem (2. Petrov 3,10) in ustvaril nova nebesa in novo zemljo (Razodetje 21).

V: Kaj v Jn 3,3–8 pomeni biti ponovno rojen?

O: Billy Graham je o tej temi napisal celo knjigo z naslovom Kako biti rojen na novo. V enem stavku pa je »biti rojen na novo« tisto, kar Bog stori s teboj prek Svetega Duha, ko veruješ vanj. To pomeni

1. Veruj v edinega, pravega Boga, da je Stvarnik vsega, in priznaj Njegovo oblast nad seboj. Veruj, da nam je razodel Svojo resnico v Svoji besedi, Svetem pismu.

2. Priznajte, da ste zaradi greha ločeni od Boga in da sami niste sposobni doseči sprave z Njim. Problem niso le zunanja dejanja, ki smo jih storili ali jih nismo storili, ampak tudi to, kdo smo v notranjosti.

3. Zaupajte v pravega Kristusa. Ko je bilo za grešnike, kot smo mi, nemogoče priti k Bogu, je Bog to omogočil tako, da je poslal Jezusa Kristusa na zemljo v človeški podobi, rojenega od device Marije, da bi živel brezgrešno življenje. Umrl je na križu, njegovo telo in kri pa sta bila odrešilna žrtev za naše grehe. Tretji dan je bil telesno obujen in se je povzpel v nebesa.

4. Kličite k Bogu. Vsi, ki kličejo Gospoda, bodo rešeni, in če se pokesate za svoje grehe ter prosite Jezusa, naj bo Gospod in Odrešenik vašega življenja, boste rešeni. On vam bo dal novo življenje in začel proces, v katerem vas bo spreminjal v podobo Kristusa. Po smrti boste odšli v nebesa in bili za vedno z Bogom.

V: Ali je v Jn 3,5 nemogoče priti v nebesa, če nimaš Svetega Duha?

O: Ne, Jezus tega dejansko ni rekel. Jezus je rekel, da brez rojstva iz vode in Duha nihče ne more vstopiti v Božje kraljestvo.

Božje kraljestvo in nebesa nista isto. Nebo je kraj, kamor verniki odidejo, ko umrejo. Wycliffe Bible Dictionary na str. 991 navaja, da mnogi učijo, da se Božje kraljestvo nanaša na duhovno vladavino Kristusa v srcih tistih, ki so odrešeni. International Dictionary of the Bible na str. 568 pravi, da na splošno beseda »kraljestvo« lahko pomeni a) območje, nad katerim kralj vlada, b) ljudstvo, nad katerim kralj vlada, ali c) samo vladavino. »New International Bible Dictionary« (1962, IVP) navaja, da ima Božje kraljestvo tako sedanje kot prihodnje razsežnosti. Torej je jasno, da je Božje kraljestvo širše od nebes, saj vključuje sedanje zemeljske razsežnosti. Nebesa pa so lahko širša od Božjega kraljestva, saj je mogoče, da se dojenčki in drugi ne pridružijo Božjemu kraljestvu, dokler ne pridejo v nebesa.

Dojenčki nimajo Svetega Duha, vendar se na splošno strinja, da v Svetem pismu ni ničesar, kar bi reklo, da ne morejo iti v nebesa.

Večina vernikov iz Stare zaveze ni imela Svetega Duha, vendar jim ni bil trajno zaprt dostop do nebes.

Za nobeno od teh skupin ne bi mogli reči, da živijo na zemlji kot del Božjega kraljestva (v katerem vlada Kristus), vendar so kljub temu lahko v nebesih.

Če povzamemo: Sveti Duh je potreben, da je nekdo na zemlji del Božjega kraljestva. Vendar pa »Bog nima zvezanih rok« v zvezi s svetniki iz Stare zaveze, dojenčki, hudo duševno prizadetimi in tistimi, ki nimajo priložnosti slišati evangelija.

V: Kaj, zelo na kratko, pomeni »voda« v Jn 3,5?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Grški izraz lahko pomeni »voda in Duh« ali »voda, celo Duh«. To bi torej lahko pomenilo »voda, ki simbolizira Duha«; grški Novi testament Alanda in drugih (3. izdaja, 1975) navaja, da kai pomeni »in, tudi, ampak, celo; to je, namreč«; razširjeni prevod Kennetha S. Wuesta prav tako uporablja besedo »celo«.

2. Nekateri, začenši z Avguštinom, so menili, da gre za vodo, ki spremlja fizično rojstvo. Vendar se zdi, da Jezus govori le o enem rojstvu, ne o dveh; ta metafora v preostalem delu Svetega pisma in v judovski kulturi do tega časa ni prisotna. Ne poznamo nobenih zgodnjih grško govorečih kristjanov, ki bi ta verz razumeli na ta način.

3. Drugi pravijo, da »voda« pomeni Božjo besedo (predvsem na podlagi Efežanom 5,26). Edina prednost tega stališča je, da se izogne težavam, ki bi nastale, če bi trdili, da je krst z vodo nujen. Ali to pomeni, da so bili Nikodem in farizeji le napol ponovno rojeni, ker so poznali Božjo besedo v Stari zavezi? – Seveda ne. Ta razlaga odpira vrata tudi zmoti, imenovani ultra-dispensacionalizem, po kateri se krst z vodo danes ne sme izvajati. Poleg tega ni znan niti en grško govoreči kristjan, ki bi tako razumel Janez 3,5, kar pa bi pomenilo, da bi Jezus moral Nikodema grajati, ker ni razumel Novega testamenta, ki takrat še ni bil napisan.

4. Uporaba tega besedila v zvezi s krstom je tisto, kar so pisci zgodnje Cerkve soglasno učili, čeprav dopolnilni pomeni niso bili izključeni. Številne umivalnice v templju so bile tam, da bi ljudje lahko upoštevali starozavezna pravila o umivanju. Ali je bilo mogočno delovanje Janeza Krstnika brez pomena? – Le v zaprtih umih nekaterih farizejev. Bilo je mogoče pričakovati, da bo Jezus okaral Nikodema, učitelja, ker ni razumel pokore, potrebe po očiščenju in potrebnega notranjega očiščenja, ki ga predstavlja krst, preden je lahko človek sprejet kot del Božjega kraljestva.

5. Božje kraljestvo ni Nebesa, saj vključuje tisto, česar se verniki lahko udeležujejo že med življenjem na zemlji. Krst z vodo je danes pomemben del vključitve v Božjo cerkev na zemlji. Vendar pa naj bodo dojenčki, svetniki iz Stare zaveze, hudo duševno prizadeti in morda še drugi veseli, da je prav Bog tisti, ki ljudi pošilja v Nebesa, in ne krstna voda.

V: Kaj je v Jn 3,5 mišljena voda?

O: Vsi se strinjajo, da je duh Sveti Duh, ki sodeluje pri novem rojstvu, vendar imajo pravi kristjani različna mnenja o vodi. Našteta so nekatera dejstva, pomembna za določitev pravilne razlage, nato pa različna mnenja o vodi, njihove prednosti in slabosti ter kdo zastopa ta mnenja.

Pomembna dejstva:

Grški izvirnik nakazuje le eno rojstvo, iz vode in Duha, ne pa dveh. Grška beseda za »in«, kai, lahko pomeni »in« ali »tudi/namreč«. Wuestova knjiga Novo zaveza: Razširjeni prevod pravi: »Kdor ni rojen iz vode kot vira, niti iz Duha kot vira, ne more vstopiti v Božje kraljestvo.«

Judje niso uporabljali simbolike vode za fizično rojstvo še stoletja po Jezusu.

V Jeruzalemu, kjer so govorili, je imel tempelj veliko mest za obredno umivanje, imenovanih mikve.

Janez Krstnik je v tem času povzročal precejšnje razburjenje s svojim pridiganjem o krstu za pokoro.

Krst je obstajal že pred Janezom Krstnikom, saj so bili krščeni tudi tisti, ki so prestopili v judaizem. Tako je krst pomenil pokoro, očiščenje in spreobrnitev. Po podatkih iz Wycliffe Bible Dictionary, str. 441, je tudi judovska sekta v Kumranu prakticirala krst s potopitvijo.

Nikodem je v tistem času že poznal vso Božjo besedo, saj Novo zaveza še ni bila napisana.

Vsi farizeji bi se ob pogledu na mikve morali spomniti na številne zapovedi o obrednem umivanju v Stari zavezi ter na vodo za očiščenje iz Ezechiela 36,25–27.

Vsak zgodnjekrščanski zapis, ki ga imamo in ki omenja Janez 3:5, vse do okoli leta 400 n. št., soglasno razlaga Janez 3:5 kot sklicevanje na umivanje s krstom.

Titus 3,5 je po besedilu zelo podoben Janezu 3,5, saj pravi: »umivanje ponovnega rojstva in obnovitve v Svetem Duhu«.

Jezus se tu sklicuje na Božje kraljestvo, ne na nebesa ali odrešitev. Glej prejšnje vprašanje za razpravo o tem.

RAZLIČNI ODGOVORI:

1. Fizično rojstvo.

Tako kot je pri rojstvu vključena plodovnica iz maternice, je pri drugem rojstvu vključen Sveti Duh. Nikodem je vprašal, kako se lahko rodi še enkrat v maternici svoje matere, Jezus pa je to tautologijo uporabil, da je Nikodemove misli preusmeril od materine vode prvega rojstva k duhovni/krstni vodi drugega rojstva.

Vendar pa Judje vode kot metafore za rojstvo niso uporabljali vsaj še stoletja po Jezusu. Poleg tega bi to bila tautologija; poučevanje osebe, da se mora roditi kot oseba, pa ni posebej koristno.

Poleg tega grška slovnica kaže, da voda in duh nista dve stvari, ampak ena, kot navajata New Geneva Study Bible, str. 1665, in Hard Sayings of the Bible, str. 495.

Kljub temu grške slovnice ne smemo preveč poudarjati, saj je Jezus verjetno z Nikodimom govoril v aramejščini ali hebrejščini, ne v grščini.

To stališče, skupaj s stališčem o krstu, je prvi zagovarjal Avguštin iz Hipona v svoji pridigi o Janezu 2,23–3,5 (okoli leta 400 n. št.). (Avguštin je govoril latinsko in v svojih »Izpovedih« zapisal, da mu grščina ni bila všeč, kar mu je preprečevalo, da bi se v njej preveč poglobil.) Sklic na fizično rojstvo je tudi stališče Rona Rhodesa v knjigi Complete Book of Bible Answers (str. 211) in Warrena Wiersbeja v Nelson’s Quick Reference (str. 390).

2. Voda simbolizira Božjo besedo.

Psalm 119:9 omenja, da lahko mladenič ohrani svojo pot čisto, če živi v skladu z Božjo besedo (čeprav tu ni omenjena voda).

Efežanom 5:26 pravi, da je Kristus očistil cerkev z umivanjem z vodo skozi/z/v besedi.

V Janezu 15:3 Jezus pravi, da so očiščeni skozi besedo, ki jim jo je Jezus povedal. (voda pa ni omenjena)

Jakob 1:18 pravi, da smo rojeni skozi besedo. (voda pa ni omenjena)

1. Petrov 1:23 pravi, da smo ponovno rojeni, ne iz pokvarljivega semena, ampak iz nepokvarljivega, po Božji besedi. (voda pa ni omenjena)

Vendar, kako točno je Jezus Nikodemu povedal, da naj bi bil »rojen iz besede«? Spomnite se, da Efežanom, Janez 15:3 in 1. Petrov 1:23 za Nikodema niso bili relevantni, saj Novo zaveza takrat še ni bila napisana. Nikodem je že poznal vsa Božja svetopisemska besedila, ki so takrat obstajala. Ali to pomeni, da je Jezus Nikodemu povedal, da je že na pol poti, ker je Nikodem poznal Staro zavezo? Misel, da je Jezus Nikodema pohvalil za njegovo razumevanje, je daleč od pomena tega verza.

Nasprotno, Jezus je izrazil presenečenje, da Nikodem, učitelj Izraela, ni razumel. Za razliko od saducejev Nikodemu in farizejem nikoli niso očitali, da ne poznajo Božje besede. Ko je Jezus omenil vodo, je govoril o nečem, kar bi Nikodem kot judovski učitelj Zakona že moral vedeti. Za kaj je Jezus grajal Nikodema? Okoli 200 let pred Kristusom so Judje pod vplivom farizejev zdrsnili od razumevanja svetosti, ljubezni in duhovnega odnosa z Bogom k verskemu legalizmu. Kdor je študiral Staro zavezo, bi moral vedeti več o pokori in očiščenju, povezanih z obrednim umivanjem, ter o pomembni vlogi, ki jo bo imel Sveti Duh, kot so napovedali Joel in drugi preroki.

Če je mogoče besedo »voda« razumeti v nasprotju z njenim jasnim pomenom, zakaj potem ultra-dispensacionalisti ne bi mogli besed »voda« in »krst« v drugih odlomkih Novega testamenta prav tako razumeti v nasprotju z njihovimi jasnimi pomeni? Za nadaljnjo razpravo o tem odstavku glejte tudi naslednje vprašanje.

To stališče zagovarjata knjiga 1001 Bible Questions Answered, str. 225–226, James Boice ter Believer’s Bible Commentary, str. 1478 (in str. 1948 za Efežanom 5:26).

3. Zunanje očiščenje s krstom z vodo, ki kaže na notranje kesanje in očiščenje

Nikodem bi bil seznanjen z metaforo krsta z vodo za očiščenje, ki temelji na Ezechielu 36,25–27, Tori in drugih odlomkih. Glej tudi stališči 3a. in 3b.

Vendar pa od Nikodema težko pričakujemo, da bi razumel polni krščanski krst, saj so bili razodeti le starozaveški obredi umivanja in Janezov krst. Jezus je pričakoval, da bi Nikodem to že moral razumeti. Zato trditev, da se to nanaša le na krščanski krst, ne more biti pravilna.

Kljub temu pa je Jezus, ko je v Janezu 6,51–56 govoril o svoji smrti in obhajilu, ne le napovedoval krščanski krst, ampak so bili zaradi Janeza že zelo seznanjeni s krstom za pokoro.

To stališče zagovarja:

Janez Krizostom (392–407 n. št.), Homilije o sv. Janezu, homilija 25, str. 87–90

Gregor Nazianški (330–391 n. št.) Govor o svetem krstu, poglavje 8, str. 362

F. F. Bruce v delu Težke besede Svetega pisma, str. 495–496

Jamieson, Fausset, Brown

Harperjev biblijski komentar.

3a. Voda simbolizira krstno obnovo.

To stališče so zagovarjali pisci zgodnje cerkve.

Vendar pa »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 281) omenja, da je ta razlaga v nasprotju z odrešitvijo zgolj po veri, kot to kažejo Efežanom 2,8–9 in Janez 3,16.

To stališče zagovarja

Justin Mučenik (okoli leta 150 n. št.) v Prvi apologiji, poglavje 61, str. 183

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) v fragmentu 34, str. 574

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu »O krstu«, 12. poglavje

Kiprijan iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) v Pismu 71, poglavje 1, str. 378

Gregor Nazianški (330–391 n. št.) v »Govoru o svetem krstu«, poglavje 8, str. 362

Basilij Kapadokijski (357–379 n. št.) v delu O Svetem Duhu, 15:35, str. 22

Ambrož iz Milana (378–381 n. št.) O Svetem Duhu, knjiga 3, poglavje 10, vrstici 63–64, str. 144

Apostolske ustave (375–380 n. št.), knjiga 6, oddelek 3, poglavje 15, str. 456 (To je bilo ponarejeno delo, ki je imelo zgodnjo datacijo. Med drugim podpira tudi krst dojenčkov.)

3b. Krst z vodo je zunanji znak notranjega očiščenja po Svetem Duhu.

Večina razlagalcev, ki zavračajo trditev 3, to počne izključno na podlagi tega, da trditev 3a ni pravilna, ne da bi preučili alternativo iz trditve 3b. Janez 3,5 nikjer ne razkriva »mehanizma«, kako je krst z vodo povezan z Božjim kraljestvom, ampak le to, da je povezan. Naš krst z vodo nas ne reši nič bolj, kot nas ne rešijo naše kesanje, naša ljubezen, naša vera ali naša poslušnost Bogu. Vendar bi bilo napačno zanikati, da so vsi štirje povezani z Božjim kraljestvom.

Grški veznik »kai« je običajna beseda za »in«, vendar lahko pomeni tudi »celo/namreč«. Tako medtem ko verjetno pomeni »voda in duh«, bi lahko pomenil tudi »voda, namreč duh«.

Ko je Janez Krstnik spodbujal ljudstvo k pokori, nihče ni vprašal: »Kaj je ta nova stvar, imenovana krst, ki jo opravljaš?«. Razlog za to je, da je bil jeruzalemski tempelj poln mikvahov, ki so bili podobni krstilnim kadežem za očiščenje vernikov. Neposredni poslušalec tukaj je bil Nikodem, Luka pa v Luku 7,29–30 ostro graja farizeje, ker so zavrnili Božje namene za sebe, saj se niso dali krstiti od Janeza.

Vendar pa takšna razlaga Janeza 3,5 zveni skoraj tako, kot da bi krst (bodisi Janezov krst bodisi krščanski krst) postal pogoj za odrešitev.

Kljub temu je bil Janezov krst iskanje odrešitve, ne pa nekaj, kar je prineslo odrešitev. V Apostolskih delih 2,38 je Peter rekel, da se morajo ljudje pokesati in se krstiti, da bodo prejeli Svetega Duha. Hebrejcem 4,2 pravi, da nekateri niso bili odrešeni, ker niso delili vere (ali je niso združili z vero). Stvari, kot so kesanje, vera in poslušnost, vključno s poslušnostjo pri krstu z vodo, so dokaz, da prejemamo odrešitev, ne pa tisto, kar nas odreši.

To stališče zagovarja:

Komentar k Novemu testamentu v praksi, str. 368

Komentar Matthew Henryja pravi, da »je verjetno, da je Kristus imel v mislih zakrament krsta«.

4. Voda simbolizira spreobrnjenje.

Tisti, ki so se spreobrnili v judaizem, so prestali krstni obred. Jezus je namigoval, da se je treba spreobrniti, da bi doživeli novo rojstvo. Zato je Jezus rekel »s spreobrnjenjem in po Duhu«. To stališče ne izključuje verovanja tudi v druga stališča.

Vendar pa so se judovski spreobrnjenci sicer umivali, vendar je bila bolj običajna praksa, da so se Judje umivali zaradi obredne očiščenosti. To stališče morda ni toliko napačno, kot je preozko razumevanje točke 3.

To stališče zagovarjajo:

IVP Bible Commentary: New Testament (1993), str. 270.

5. Voda simbolizira krstno službo Janeza Krstnika, Duh pa Jezusovo službo.

Nihče v tistem času ni mogel pomisliti na »krst« in »nove stvari« v istem stavku, ne da bi pomislil na službo Janeza Krstnika.

To stališče zagovarja F. B. Meyer v delu The Gospel of John, str. 64. The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 281, navaja pet stališč, vendar priporoča le to stališče kot tisto, ki ima »prednost zgodovinske ustreznosti ter teološke sprejemljivosti«. The Life Application Bible navaja različna stališča, med katerimi je tudi pokora, ki jo je simbolizovalo delovanje Janeza Krstnika.

6. Voda je v časih Stare zaveze simbol za izlitje Duha.

Jezus je v Janezu 7,38 rekel: »Kdor veruje vame, kakor pravi Pismo, iz njegovega srca bodo tekle reke žive vode. To pa je rekel o Svetem Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, ki verujejo vanj; saj Sveti Duh še ni bil dan, ker Jezus še ni bil poveličan.« (NKJV). V »New Geneva Study Bible« na str. 1676 piše, da čeprav to ni natančen citat iz katerega koli starozaveznega mesta, je lahko splošen sklic tako na Izaija 44:3 kot na Ezekiel 36:25–27. Titus 3:5 ima zelo podobno besedilo kot Janez 3:5, kjer piše: »umivanje ponovnega rojstva in obnovitev v Svetem Duhu«. Čeprav so Apostolska dela prikazovala nekatere posebne primere, je bilo za kristjane običajno, da so bili krščeni z dejansko vodo in Svetim Duhom.

Vendar se voda v Tori uporablja za obredno umivanje, ne pa za izlitje Duha. Poleg tega »Believer’s Bible Commentary« na str. 1478 poudarja, da če bi voda predstavljala zgolj delovanje Duha, bi se zdelo, da verz pravi »razen če se nekdo ne rodi iz Duha in Duha«, kar bi bilo odvečno.

1 Janezovo pismo 5,8 govori o vodi, Duhu in krvi. Ker sta Duh in kri različna, je tudi voda drugačna.

To stališče zagovarja tudi »New Geneva Study Bible« na str. 1665.

V »Companion Bible« piše, da gre za »duhovno vodo« in ne za dobesedno vodo. V »IVP Bible Commentary: New Testament« piše, da se grški izraz lahko prevede bodisi kot »voda in Duh« bodisi kot »voda, to je Duh«.

MOJ SKLEP:

1. ni posebej prepričljiv. Ima smisel le, če podcenjujemo natančnost grškega besedila in menimo, da je Jezus Nikodemu povedal, da se je treba roditi fizično.

2. temelji na tem, da Jezus graja Nikodema, ker razume Sveto pismo, ki še ni bilo napisano. Za nekatere je to stališče nujno zaradi mnenja, da če mora »krst« pomeniti zmoto o krstni regeneraciji, to ne more biti krst.

3a. je nebiblijsko, saj Apostolska dela 10 kažejo, da so se ljudje lahko rešili in prejeli Svetega Duha še pred krstom z vodo.

3b, 4 in 5 se lahko povežejo med seboj. To stališče ima prednost jasnega pomena ter splošnega razumevanja grško govoreče zgodnje cerkve.

6. nima nobene prednosti, razen kot sekundarna posledica točk 3b, 4 in 5.

Morda bi se morali manj osredotočati na to, »kaj bi to pomenilo zame«, in raje opazovati, »kaj bi to pomenilo za Nikodema in zgodnje kristjane«. Najverjetnejši odgovor je kombinacija točk 3b, 4 in 5. Čeprav sta stališči 2 in 6 implicitni simbolizem, jih Nikodem ne bi prepoznal kot glavni pomen, prav tako pa jih ni prepoznal noben znan grško govoreči kristjan.

Knjiga When Critics Ask, str. 406, prav tako obravnava nekatera stališča, ne da bi se opredelila za eno od njih.

V: Ali je v Jn 3,5 resnično »obnovitev s krstom«, torej prepričanje, da je krst z vodo nujen za odrešitev?

O: Ne. Pogani, ki so bili napolnjeni s Svetim Duhom in so govorili v jezikih v Apostolska dela 10,44–48, še preden so bili krščeni z vodo, verjetno niso tako mislili. Očitno tudi Jezus ni tako mislil, ko je govoril z roparjem na svoji desni. Nekdo bi lahko poskušal trditi, da je bil ropar na križu pred Jezusovim vstajenjem, toda tudi Jezusove besede Nikodemu so bile izrečene – in so bile resnične – pred Jezusovim vstajenjem. Seveda se je vse to zgodilo pred prihodom Svetega Duha na binkošti in pred uvedbo krščanskega krsta; poznali so le Janezov krst in starozavezna očiščenja.

Vendar, če razlaga verza del verza naredi popolnoma brez pomena, potem je ta razlaga nedvomno napačna. Kakšen je torej pomen Jezusovih besed tukaj?

Odgovor je nakazan v Luku 7,29–30, kjer je zapisano, da so farizeji in poznavalci Zakona zavrnili Božji namen za sebe. Razlog za to je, da jih Janez ni krstil. Vodni krst ni niti brezpomenski obred niti zgolj neobvezna stvar, kot je na primer vaja zbora, s katero bi izkazovali posebno ljubezen do Boga. Če oseba, ki je v polni zavesti, zavrne vodni krst in resnico, ki jo ta predstavlja, je zavrnila Boga. Če se ne spreobrne, ne bo prišla v nebesa.

Za več informacij glej tudi knjige 1001 odgovorov na biblijska vprašanja, str. 118–119, Ko vprašajo kritiki, str. 406, Ko vprašajo pripadniki sekt, str. 165–166, in Popolna knjiga odgovorov na biblijska vprašanja, str. 210–211.

V: Če bi v Jn 3,5 nekdo verjel v zmoto o ponovnem rojstvu skozi krst, bi bila to herezija, ki vodi v pogubljenje duše?

O: Ne. To vprašanje je pomembno, ne zato, da bi nas naučilo resnice, ampak da bi nam dalo vpogled v vrste zmot, zaradi katerih se moramo in ne smemo razdeliti. Ker moramo resno jemati zapoved iz Rimljanom 15,7, da moramo drug drugega sprejemati tako, kot nas je sprejel Kristus, moramo vedeti, kakšne zmote lahko imajo ljudje in še vedno ostajajo pristni kristjani.

Zgodnje skupine kampbelitov so učile o obnovi skozi krst, večina skupin Cerkve Kristusa pa verjame v odpuščanje grehov skozi krst. Druge protestantske denominacije v to ne verjamejo. Katoličani, pravoslavci in anglikanci so učili neke vrste obnovo skozi krst, čeprav se ta zelo razlikuje od tiste v denominaciji Cerkve Kristusa. Če pa menite, da v krstno regeneracijo verjamejo le neverniki in heretiki, potem Justina Mučenika, Ireneja, Tertulijana, Bazilija, Gregorja Nazianškega, Ambroža Milanskega, Avguština, Prosperja Akvitanskega, Cipriana in verjetno tudi Atanazija ne smete več imenovati kristjanov. Tukaj je, kar so povedali o Janezu 3,5 in krstu.

Justina Mučenika, ki je pisal okoli let 138–165 n. št., v svoji Prvi apologiji, poglavje 61, str. 183: »Nato jih odpeljemo tja, kjer je voda, in so obnovljeni na enak način, kot smo bili obnovljeni mi sami. V imenu Boga, Očeta in Gospoda vesolja, našega Odrešenika Jezusa Kristusa in Svetega Duha namreč prejmejo umivanje z vodo. Tudi Kristus je namreč rekel: ‚Če se ne rodite od zgoraj, ne boste vstopili v nebeško kraljestvo … In za ta [obred] smo od apostolov izvedeli ta razlog.«

Irenej je v fragmentu 34, str. 574, dejal: »Ni bilo zaman, da je bil v starih časih Naaman, ko je trpel za gobavostjo, očiščen ob krstu, ampak [to je služilo] kot znamenje za nas. Ker smo namreč gobavci v grehu, smo s pomočjo svete vode in klicanja Gospoda očiščeni naših starih pregrešnosti; duhovno smo ponovno rojeni kot novorojenčki, kakor je Gospod izjavil: ‚Če se človek ne rodi na novo iz vode in Duha, ne bo vstopil v nebeško kraljestvo.‘“

Tertulijan v delu O krstu, poglavje 12, str. 674–675, »Ko pa je določeno pravilo [po Tertulijanovem mnenju resnično], da ‚brez krsta nihče ne more doseči odrešitve‘ (predvsem na podlagi tiste izjave Gospoda, ki pravi: ‚Če se kdo ne rodi iz vode, nima življenja‘), se pri nekaterih takoj pojavijo natančni, ali bolje rečeno, drzni dvomi, ‚kako je v skladu s tem predpisom mogoče doseči odrešitev apostolom, ki jih – razen Pavla – ne najdemo krščenih v Gospodu? … In zdaj bom, kolikor bom sposoben, odgovoril tistim, ki trdijo, ‚da apostoli niso bili krščeni‘.«

Ciprijan v Pismu 71, poglavje 1, str. 378: »… razen če ne prejmejo tudi krsta Cerkve. Šele takrat namreč lahko postanejo popolnoma posvečeni in sinovi Božji, če so rojeni iz vsakega zakramenta; saj je zapisano: ›Če se človek ne rodi na novo iz vode in Duha, ne more vstopiti v Božje kraljestvo.‹« (Glej tudi Pismo 72, poglavje 22, str. 385)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.) v Govoru o svetem krstu, poglavje 8, str. 362: »In ker smo ustvarjeni iz dveh delov, namreč iz telesa in duše, pri čemer je en del viden, drugi pa neviden, je tudi očiščenje dvojno, z vodo in z Duhom; eno prejmemo vidno v telesu, drugo pa se z njim združuje nevidno in ločeno od telesa;… Če naj to povem z eno besedo, je treba moč krsta razumeti kot zavezo z Bogom za drugo življenje in čistejše ravnanje.«

Bazilij Kapadokijski (357–379 n. št.) O Svetem Duhu, poglavje 15:35, str. 22: »Iz tega sledi, da je odgovor na naše vprašanje, zakaj je bila voda povezana s Svetim Duhom, jasen: razlog je v tem, da sta bila pri krstu predvidena dva cilja; po eni strani uničenje telesa greha, da ne bi nikoli več rodilo sadov smrti; po drugi strani pa naše življenje po Svetem Duhu in roditev sadov v svetosti …«

Atanazij, eden od avtorjev Nicejskega veroizpoveda, je krst visoko cenil, čeprav ni komentiral samega Janeza 3,5. Še nisem uspel ugotoviti, ali je verjel v krstno obnovo ali ne.

Janez Krizostom (392–407 n. št.) ni omenjal krstne regeneracije, toda za primerjavo navajam, kar je dejal v svoji pridigi o Janezu 3,5. Janez Krizostom, Pridige o svetem Janezu, Pridiga 25, poglavje 2, zvezek 14, str. 89. »Kaj je torej namen vode? Tudi to vam bom povedal kasneje, ko vam bom razkril skrito skrivnost. … V krstu se izpolnijo obljube naše zaveze z Bogom; pokop in smrt, vstajenje in življenje; in vse to se zgodi naenkrat.«

Ambrož Milanski (378–381 n. št.) v delu O Svetem Duhu, knjiga 3, poglavje 10.64, str. 144, je o Janezu 3,5 dejal: »Kdo je tisti, ki je rojen iz Duha in je postal Duh, če ne tisti, ki je v Duhu svojega uma obnovljen? To je vsekakor tisti, ki je obnovljen z vodo in Svetim Duhom, saj prejemamo upanje večnega življenja skozi krstno kopel obnove… Kajti kdo je tisti, ki je krščen s Svetim Duhom, če ne tisti, ki je ponovno rojen skozi vodo in Svetega Duha?“

Tudi Ambrož je verjel, da ima krst moč, saj dojenčkom krst odpira vrata v nebeško kraljestvo (O Abrahamu 2:79)

Tudi Avguštin iz Hipona je verjel v učinkovitost krsta. Verjel je v zmoto, da krščeni dojenčki gredo v nebesa, nekrščeni pa v pekel.

Tudi Prosper iz Akvitanije je verjel v isto zmoto, da vodni krst odpravi izvirni greh in prejšnje osebne grehe tako izbranih kot zavrženih. (Odgovor Galcem, člena 2 in 3).

Za zaključek naj še omenimo, da je nasprotna zmota, da kristjani ne bi smeli izvajati krsta z vodo, del zmote, imenovane »ultra-dispensacionalizem«. Za podrobnejšo razpravo o tem si oglejte tri vprašanja v zvezi s 1 Korinčanom 1:17.

V: Ker se zdi, da Jn 3,13 pravi, da še nihče ni vstopil v nebesa, kaj pa Elija in Enoch itd.? Ali pa vsi svetniki iz Stare zaveze? Kje so bili, če ne v nebesih? (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)

O: Čeprav je bil Elija vzet v nebesa, ni nihče sam po sebi vstopil z zemlje v prava nebesa, dokler tega ni storil Jezus. Najprej poglejmo, kaj Sveto pismo pravi o Eliju in Enohu, nato pa o vernikih iz Stare zaveze na splošno.

Elija in Henok: 1. Mojzesova knjiga 5,24 pravi, da je Henok hodil z Bogom, nato pa ga je Bog vzel k sebi. Ni natančno navedeno, kam je Bog vzel Henoka, čeprav sem prepričan, da je bil Henok zelo vesel, da je bil tam. 2. Kraljeva knjiga 2,1.11 pravi, da je bil Elija vzet v nebesa. Hebrejska beseda za nebesa, shameh (Strongova številka 8064), pomeni tako nebo kot nebesa. Na primer, v 1. Mojzesovi knjigi 15:5; 1. Mojzesovi knjigi 26:4 (kjer so zvezde); 2. Mojzesovi knjigi 16:4; 1. Kraljevi knjigi 18:45 (od koder prihaja dež) se uporablja v pomenu neba. Vemo pa, da je Elija zapustil ta svet, da bi bil z Bogom.

Komentar »The Believer’s Bible Commentary« na str. 1479 omenja, da Sveto pismo ne pravi, da sta Elija in Henok [iz lastne moči] vzponila v nebesa; temveč sta bila vzeta v nebesa.

Verniki pred Kristusom: Vsi ljudje so šli v Šeol, kar se prevaja kot »grob«. Judje pa so razlikovali med dvema deloma: ječo in rajem. Ko je Jezus umiral na križu, ni rekel tatvu na desni: »Danes boš z menoj v nebesih.« Namesto tega je rekel: »Danes boš z menoj v raju.« To je isto mesto kot Abrahamova stran v Luku 16,22–26. Ko je Jezus vstal od mrtvih, se je raj izpraznil in Jezus je vse njih popeljal s seboj v nebesa.

Zaključek: Čeprav so bili Mojzes in verniki iz Stare zaveze v raju, preden je prišel Jezus, in je bil Elija celo vzet v nebesa v ognjenem vozu, nihče ni sam po sebi vstopil v nebesa z zemlje, in nihče ni vstopil v prava nebesa, dokler tega ni storil Jezus. Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 407.

V: Primerjajte Jn 3,13 („In nihče ni vstopil v nebesa, razen tisti, ki je prišel iz nebes, namreč Sin človekov...“) z 2 Kr 2,11 („... in Elija je v viharju odšel v nebesa“). Ali se je Jezus zmotil, ker 2 Kr 2,11 kaže, da je Elija odšel prej?

O: Jezusovo vnebovzetje se je v dveh pogledih bistveno razlikovalo od Elijinega vnebovzetja z viharjem in vozovi.

1) Manj pomembna točka je, da grška beseda v Jn 3,13 (anabebeken, oblika besede anabaino) pomeni vstati, plezati, dvigniti se itd. Jezus je v nebesa vstopil sam, medtem ko je Elija bil odnesen v viharju.

2) Še pomembneje je, da verniki pred Kristusovim vstajenjem niso odšli na isto mesto, o katerem je govoril Jezus. Ko je bil Jezus na križu, ni rekel, da bo tat na njegovi desni danes videl Jezusa v nebesih; temveč da bo tat danes z Jezusom v raju. V Luku 16 je Jezus govoril o »Abrahamovem naročju«, kraju počitka. V Pismu Efežanom 4:8, ko je Jezus vstal od mrtvih, je odprl vrata nebes, tako da so svetniki iz Stare zaveze iz raja odšli z njim. Nihče ni vstopil v nebesa razen Jezusa ali pred Jezusom.

Za več informacij glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1479.

V: Ali je v Jn 3,13 in Jn 6,38.42 Kristusov prihod iz nebes le duhovno simbolično dejstvo, ne pa materialno dejstvo, kot učijo bahajci v delu »Nekaj odgovorjenih vprašanj«, str. 103–105?

O: Ne. »Abdu’l-Bahá« to trdi, ker v Jn 3,13 in naprej piše: »… ampak Tisti, ki je prišel iz nebes, namreč Sin človekov, ki je v nebesih«, v času, ko je bil Jezus na zemlji. (str. 103).

Najprej je treba povedati, da je ta zadnji stavek različica v rokopisu, ki je ni v najzgodnejših rokopisih, čeprav je v poznejšem bizantinskem lekcionarju. Čudno je utemeljiti doktrino zgolj na eni različici.

Drugič, Jezusovo božansko naravo je mogoče še vedno obravnavati tako v nebesih kot na zemlji, kot navaja New Geneva Study Bible, str. 1665.

Nazadnje, in kar je najpomembneje, tudi če sprejmete to različico rokopisa, je v istem verzu zapisano, da je Jezus prišel iz nebes. Iz Svetega pisma je preprosto razvidno, da je Jezus obstajal v nebesih pred utelešenjem, in da je isti Jezus »prišel dol«, kar je dejstvo.

V: Kako je v Jn 3,14 bronasta kača v puščavi povezana z Jezusom?

O: V 4. knjigi Mojzesovi 21,4–9 je Bog Izraelce za njihove grehe kaznoval s tem, da so jih ugriznile strupene kače. Vendar je Bog poskrbel za njihovo ozdravljenje. Naročil jim je, naj naredijo bronasto podobo, podobno kačam, ki so jih ugriznile. Ko so pogledali na bronasto kačo, so ostali živi.

Božja vzpostavitev te analogije se zdi tukaj še posebej odlična. Trpimo krivdo in posledice svojih grehov. Jezus, ki je bil brez greha, je nase prevzel kazen za naše grehe. Ko pogledamo k Jezusu, bomo živeli.

V: Ali grška beseda za »večno«, aionion, v Jn 3,15; 10,28; 17,3 pomeni zgolj »do konca časa«?

O: Čeprav ta beseda v dobesednem smislu pomeni »do konca sveta«, pomeni tudi večno, saj se nanaša tudi na Božjo slavo in bistvo. To je edina beseda, ki so jo Grki imeli na voljo za izražanje večnosti. Za več informacij glej knjigo 1001 Bible Questions Answered, str. 162.

V: Ali v Jn 3,16 Bog ljubi ljudi, ki niso odrešeni, ali jih sovraži?

O: Bog jih ljubi. Vendar, če uporabimo grobo primerjavo: ko ima dojenček vročino, je nalezljiv in se bo vsak trenutek bruhal po tebi, boš v prihodnosti z veseljem držal svojega prikupnega, ljubkega dojenčka v naročju, morda pa ravno zdaj ne.

Bog lahko sovraži greh in hkrati izkazuje sočutje do vseh. Vendar pa Bog ve, da se izbranci lahko veselijo večnosti z Njim, medtem ko se neizbranci tega ne morejo.

V: Ali je v Jn 3,16 protislovno, da je Kristusova smrt hkrati žrtev in kozmični dogodek? (To je učil Rudolph Bultmann.)

O: Ne. Predstavljaj si za trenutek, da bi majhna mravlja nenadoma dobila telo, nekaj inteligence, a le malo znanja človeškega bitja. Mravlja bi bodisi ugotovila, da obstajajo situacije in stvari, ki presegajo njeno prejšnje razumevanje, bodisi bi povsod videla protislovja. Na primer, kako bi lahko hrošč pojedel človeka, ne da bi mu pri tem škodoval? In kakšna razlika je v tem, da je »hrošč« izdelal Volkswagen? Kako bi lahko žuželke živele znotraj računalniške programske opreme? – in tako naprej. Če rečeš, da je nekaj protislovje, moraš seveda imeti podlago za to, zakaj je to protislovje. Kar je za Bultmanna (ali katerega koli drugega nevernika) težko pokazati, je, da predpostavke in zahteve, ki jih v našem času uporabljamo za vsakdanje življenje na zemlji, veljajo tudi za večnega, neskončnega Boga, ki napolnjuje nebesa.

Mnogi ljudje imajo idole, ki so preprosto grobe kipe. Nekateri sodobni »teologi« imajo bolj izpopolnjen idol, ki živi izključno v njihovih lastnih mislih. Ko ljudje postavljajo omejitve Bogu, namesto da bi verjeli v to, kar je Bog razodel o sebi v Svetem pismu, je malikovanje ustrezen opis boga, ki ga opisujejo.

V: Ali v Jn 3,16 Bog ljubi vsakega človeka na svetu ali le tiste, ki bodo šli v nebesa?

O: Pravi kristjani se o tem ne strinjajo. Po mojem mnenju ima ta odgovor tri dele.

Vsem: Bog ima ljubezen in nekaj usmiljenja do vseh, kot kaže Psalm 145,9.13. Ne glede na to, kako zla in podla je lahko oseba, jo Bog še vedno prosi in vabi, naj veruje v Njegovega Sina, prosi za odpuščanje in očiščenje svojih grehov ter živi v svetosti skupaj z Bogom v nebesih. Kot Božji služabniki smo glasniki, poslani, da to sporočilo posredujemo vsem.

Izbranci: Bog nekaterim izkazuje posebno ljubezen, ki je drugim ni izkazal. To se zgodi še pred njihovim odrešenjem. Nekateri primeri so Jakob in Ezav v Pismu Rimljanom 9,10–12, izbranci in zavrnjeni na splošno v Pismu Rimljanom 9,22–25 ter dva sinova Davida in Batšebe v 2. knjigi Samuelovi 12,15–25.

Verniki?: Ali Bog ljubi kristjana bolj po tem, ko je odrešen, kot pred tem, ko je odrešen? Noben svetopisemski odlomek tega ne navaja, niti ne pojasnjuje, kako bi se to navezovalo na večnega Boga.

V: V Jn 3,16, ker Jezus ni ustvarjeno bitje, kako je lahko rojen od Boga? Muslimani zanikajo, da je Jezus rojen od Boga.

O: »Rojen« ne pomeni »ustvarjen«, saj lahko ustvarjamo mnoge stvari, otroke pa rojevamo. Mnogi muslimani imajo v svojem prepričanju rahlo podobnost, saj verjamejo, da je Koran od Alaha, ne da bi ga Allah ustvaril. Pred začetkom časa je Jezus, ki se imenuje tudi Božja Beseda, prišel od Boga Očeta. Torej na različne načine tako kristjani kot tudi mnogi [ne-mutazilitski] muslimani pravijo, da je Božja Beseda prišla od Boga, vendar ni bila ustvarjena. Za več informacij glej 1001 odgovorov na vprašanja o Svetem pismu, str. 26–27, Popolna knjiga odgovorov o Svetem pismu, str. 109, in Ko vprašajo člani kultov, str. 166.

V: Zakaj lahko v Jn 3,16 ljudje zavrnejo Jezusa in gredo v pekel?

O: Jezus je v Jn 3,36 rekel, da bodo vsi, ki ga zavrnejo, šli v pekel. Zakaj nam je Bog dal to odgovornost – hkrati čudovito in strašno –, da se odločimo, ali bomo sprejeli ali zavrnili Jezusa, in da se bo glede na to določila naša večna usoda? Odgovor je morda povezan z vrednostjo, ki jo Bog pripisuje nam. Bog nas je ustvaril po svoji podobi, ne kot robote. Našo svobodno voljo ceni tako zelo, da nam dovoli, da sami izberemo svojo usodo in živimo s svojo izbiro. Enako je dovolil Adamu in Evi, kar je imelo grozne posledice za njiju in njune potomce. Morda bi Bog lahko šel nazaj v čas in Adama in Evo »razustvaril«, a iz kakršnih koli razlogov se je Bog odločil, da tega ne stori, in pustil, da odločitve človeka ostanejo veljavne.

V: Ali so v Jn 3,18 res vsi ljudje rojeni v stanju obsodbe ali odtujenosti?

O: V stanju odtujenosti, da. V stanju obsodbe, ne nujno. Čeprav sta Avguštin iz Hipona in Prosper iz Akvitanije učila, da vsi dojenčki, ki umrejo pred krstom , avtomatično gredo v pekel, Sveto pismo tega ne pravi, in danes le malo kristjanov v to verjame. Ljudje se rodijo brez Svetega Duha v sebi in da, vsi se rodijo ločeni od Boga. Vendar pa se je Bog v časih Stare zaveze lahko odločil rešiti ljudi, ki niso imeli Svetega Duha, in nič ne omejuje Boga, da danes ne bi rešil dojenčkov.

V: Ali v Jn 3,17; 8,15; 12,47 Jezus ni prišel, da bi sodil svet, ali pa bo sodil svet v skladu z Jn 5,22,27; 9,39?

O: Oboje drži.

Prvič Jezus ni prišel, da bi sodil svet, ampak je prišel kot jagnje, da bi ga rešil s tem, da je umrl za naše grehe. Vendar pa je posledica Jezusovega prihoda ta, da bodo tisti, ki so ga zavrnili, v prihodnosti podvrženi sodbi.

Ob drugem prihodu bo Jezus prišel kot lev, da bo sodil tistim, ki ga zavračajo. Verniki so zaščiteni po zaslugi Kristusove krvi in se nimajo česa bati pred sodbo pred velikim belim prestolom. Neverniki pa bi se morali zelo bati Kristusove sodbe o njihovih delih, ko se bo ponovno vrnil.

Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 407.

V: Ali je v Jn 3,18 pravično, da smo rojeni v stanju odtujenosti?

O: Bog je pravičen, vendar to ne pomeni, da moramo biti rojeni v kakšnem posebnem stanju. Odgovor najdete v razpravi o Rimljanih 9,19–22 in Rimljanih 11,8.10.

V: Zakaj mislite, da je v Jn 3,25–26 tisti, ki se je prepiral, vprašal Janeza o Jezusu?

O: Ne vidimo nobenega dokaza, da bi ta Jud sledil Janezu ali Jezusu ali da bi imel kakršen koli namen slediti kateremu koli od njiju. Morda je menil, da je Janezovo učenje napačno, in je skušal opozoriti na to, kar je videl kot nasprotje med Janezovim in Jezusovim učenjem.

Poleg tega pa je morda ta Jud želel sejati nesoglasje med Janezom in Jezusom. Če bi lahko izkoristil Janezovega učenca, da bi Janez in Jezus prišli v spor, bi bila diskreditirana oba, saj je Janez potrjeval Jezusa, Jezus pa Janeza. Danes, če nekdo uspe, da se kristjani javno spopadejo med seboj, lahko to v očeh sveta diskreditira oba. Zato nikoli ne podcenjujte drugih kristjanov, niti javno niti zasebno. Bodite zelo previdni pri kritiziranju drugih kristjanov, razen če gre za kristjane, ki so zagrešili resno napako ali greh, ali pa sploh niso pravi kristjani.

V: Zakaj je Janez v Jn 3,27–30 odgovoril tako, kot je?

O: Ko si na poroki prijatelj neveste ali ženina, želiš, da se častita mladoporočenca; ne pa da čast pripada tebi. Janezovo poslanstvo je bilo prinašati slavo Bogu. Včasih je to pomenilo drzno govoriti, kar bi povečalo njegovo slavo. Včasih pa je to pomenilo umakniti se s poti, da bi se lahko sledilo Jezusu. Janez se je v obeh primerih počutil udobno.

V: Kako lahko danes v Jn 3,27 uporabimo besede: »Človek lahko prejme le tisto, kar mu je dano iz nebes«?

O: Bodite zadovoljni z blagoslovi, darovi in sposobnostmi, ki vam jih je Bog izbral in vam jih podaril. Ne bodite nezadovoljni zaradi vsega tistega, česar vam Bog ni dal. Tudi če imajo neverniki večjo sposobnost za zaslužek, boljše zdravje, so lahko bolj znani itd., bodite zadovoljni, da vam je Bog dal vse, kar potrebujete.

V: V Jn 3,32 piše, da nihče ni sprejel Kristusovega pričevanja; kako je torej mogoče, da so Janez Krstnik in drugi sprejeli Kristusa?

O: Verz 32 dopolnjuje verz 33. V sodobnih besedilih ljudje pogosto pišejo: »Nihče … razen …«. Starodavna besedila so podobna, le da je »razen« včasih implicitno.

Janezova izjava se tu nanaša na Jezusovo izjavo v Jn 6,44, da nihče ne more priti k Bogu, če ga Oče ne privleče. Brez Božje pomoči ljudje, prepuščeni sami sebi, ne želijo iskati Boga, kot pravi Rim 3,11.

V: V Jn 3,34, ker je Bog Duh, kako je lahko Jezus Božji Sin?

O: Kristjani NE verjamejo, da je bil Jezus Božji Sin v grobem fizičnem ali spolnem smislu. Ta izraz je namreč izraz globokega pomena, ki poudarja, kako se Jezus razlikuje od vseh ustvarjenih bitij.

V: Ali v Jn 3,36 vsi, ki ne zavračajo Kristusa, pridejo v nebesa, ali pa je treba dejansko verovati v Kristusa?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

Vsi, ki zavračajo Jezusa, bodo »resnično umrli v svojih grehih«, kot pravi Jezus v Jn 8,24. Tudi Jn 3,36 je zelo jasen: tisti, ki zavračajo Jezusa, bodo šli v pekel. Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) je bil zgodnji kristjan, ki je v delu »Dialog z Judom Trifonom«, 26. poglavje, prav tako učil, da vsi Judje, ki zavračajo Kristusa, gredo v pekel.

Nikjer ni rečeno, da bi vsi dojenčki, ki umrejo, šli v pekel. Seveda dojenčki nimajo razumevanja, da bi sprejeli Jezusa, zato – razen če vsi dojenčki gredo v pekel – to kaže, da Bog ni omejen na delovanje znotraj te omejitve. Glej tudi naslednje vprašanje.

V: Kaj pa tisti, ki niso slišali za Kristusa, kot piše v Jn 3,36? Ali jih pravični Bog obsodi na pekel brez kakršne koli možnosti?

O: Ne. Bog je pravičen in pošten, pa tudi usmiljen. Bog pravi, da ne pripisuje greha tam, kjer ni zakona (Rimljanom 4:15; 5:12). Vemo, da bo Bog poskrbel za način, da jih bo pravično sodil. Če izključimo vicah, limbo in nekatere skrajne kalvinistične stališče, obstajajo različne domneve o načinih, ki jih bo Bog morda izbral za to.

Bog poskrbi, da vsi, ki bi ga sprejeli, to tudi slišijo: Ljudje, ki zavračajo Boga, so bolj obsojeni, ker imajo več znanja (glej 2. Petrov 2:21). Edino upanje človeka je, da pred smrtjo sliši evangelij in ga sprejme, vendar Bog poskrbi, da ga slišijo vsi, ki ga morajo slišati.

Nekateri slišijo evangelij in ga sprejmejo po smrti:

To stališče temelji na razlagi treh svetopisemskih odlomkov: 1. Petrov 3,19–20; 1. Petrov 4,5–6 in Efežanom 4,8–10. 1. Petrov 3,19–20 pravi, da je Kristus po svoji smrti pridigal duhovom v zaporu. Zapor ni izraz, ki opisuje, kam so pred Kristusom odšli pravični mrtvi (kot je Abraham). Opisuje namreč bodisi kraj, kamor so pred Kristusom odšle izgubljene človeške duše, bodisi kraj, kjer so bile pred Kristusom druge duše (nekateri demoni in/ali Nefilimi). Namesto da bi jih Jezus le obvestil o tem, kaj se je zgodilo na zemlji, ta pogled pravi, da jim je pridigal, da bi lahko sprejeli isto odločitev, kot bi jo sprejeli na zemlji. To ne pomeni, da obstaja druga priložnost po smrti; namesto tega obstaja prva priložnost za tiste, ki je nikoli niso imeli.

Nekateri slišijo evangelij in ga sprejmejo v tisočletju:

Ta odgovor je zelo podoben stališču o odrešitvi po smrti. Če vprašanje »kaj se zgodi s tistimi, ki niso nikoli slišali« postavimo ob bok vprašanju »zakaj bo Bog obudil ljudi, ki se niso odločili zanj«, se zdi, da si ti dve vprašanji medsebojno odgovarjata.

Iskalci lahko dosežejo odrešitev skozi Kristusa:

Ali bi se danes lahko kdo odrešil tako kot Abraham in Job? Iskali so Stvarnika namesto stvarja, spoznali so, da potrebujejo odpuščanje, iskali so Božje usmiljenje in odrešitev ter so se podrejali temu, kar so vedeli. To stališče ne trdi, da gredo vsi v nebesa ali da obstaja več poti do Boga. Trdi, da tudi če ste na napačni poti, ki ne vodi k Bogu, lahko Bog še vedno spoštuje vašo iskrenost, če resnično iščete Pravega Boga in niste zavrnili resnice, ki vam je na voljo. To ne velja za tiste, ki bi lahko raziskali Kristusa, a se za to nikoli niso odločili ali pa jim to ni bilo dovolj pomembno.

Za več informacij glej tudi razpravo o Janezu 6:45.

V: Zakaj Jezus v Jn 4,1–2 ni krstil nikogar?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar lahko ugibamo. V kontekstu Efežanom 2,20 temelj niso Jezus, ampak apostoli in preroki, Jezus pa je glavni vogalni kamen, na katerem temelji ta temelj. Če bi Jezus krstil veliko ljudi, bi nekateri morda mislili, da lahko zaobidejo ta temelj. V duhovnem smislu so vsi pravi kristjani krščeni s Kristusom. Vendar pa naša vera počiva na temelju apostolov in prerokov. (Seveda gre za apostole iz Nove zaveze, ne pa za neutemeljene sodobne posnemovalce.)

V: Ali je Jezus v Jn 4,1–2 kdaj koga krstil?

O: Sveto pismo tega dejansko ne navaja. V Novi zavezi imamo le dva mesta, kjer je zapisano, da je Jezus krstil ali pa ni krstil. Janez 3,22 pravi, da so bili Jezus in njegovi učenci na podeželju in so krščevali, ne da bi bilo natančno navedeno, kdo je krščeval. Janez 4,1–2 pojasnjuje, da so farizeji sicer slišali, da Jezus krščuje, vendar so v resnici krščevali učenci, ki so hodili za Jezusom.

Morda Jezus ni osebno krstil nikogar, ker ni hotel, da bi bil kdo v skušnjavi, da bi mislil, da je »boljši« v veri, ker ga je krstil neposredno On sam in ne kdo drug. To bi lahko bil tudi isti razlog, zakaj je Pavel namesto samega sebe krstiti dal drugim (razen da je sam krstil Krispa, Gaja in Stephanasovo družino). Drugi so lahko opravljali krst, Pavel pa je moral opravljati pridiganje (1 Korinčanom 1:17).

V: Ali je Jezus v Jn 4,4 res moral iti skozi Samarijo?

O: Samarija je ležala na najbolj neposredni poti iz Judeje v Galilejo, vendar bi se večina farizejev, ki so imeli spoštovanje do samih sebe, raje odmaknila s poti in naredila ovinek, da bi se tej deželi izognila. Jezus ni bil prisiljen izbrati najbolj neposredne poti, vendar se je odločil, da bo to storil. Seveda pa je, ko se je enkrat podal na najbolj neposredno pot, moral iti skozi Samarijo.

V: Zakaj je bila v Jn 4,4 samarijska ženska presenečena, da je Kristus spregovoril z njo?

O: Judje se niso družili s Samaritanci, ker so Samaritanci

1. so verjeli, da bi moralo biti središče čaščenja na gori Gerizim v Samariji, ne v Jeruzalemu.

2. so bili le mešanci in niso bili čistega izraelskega porekla. Ker niso bili pravi Judje, Judje niso jedli z njimi.

3. niso sprejemali ničesar iz Stare zaveze razen prvih petih knjig;

4. so gojili zamero do Judov.

Samaritani so zamerili Judom, ker

1. so jih Nehemija, Ezra in drugi izključili iz pomoči pri gradnji jeruzalemskega obzidja in iz čaščenja v Jeruzalemu.

2. Judje so zamerili Samaritanom.

Za več informacij glej Priročnik za reševanje težav v Svetem pismu, str. 57–59.

V: V Jn 4,6 je zapisano, da je Jezus utrujen, v Ps 121,4 pa piše, da se Bog ne utrudi. Ali to pomeni, da Jezus ni bil Bog?

O: Ne, to pomeni, da se je Jezus prostovoljno odrekel delu svoje moči, ko je prišel na zemljo, kot kažejo Filipljanom 2,6–7 in Janez 17,5. Jezus je moral biti v vseh pogledih človek, tako kot mi, v skladu s Hebrejcem 2,14–17. Psalm 121,4 je bil napisan, ko je bil Jezus v nebesih. Na zemlji je Jezus doživljal utrujenost, trpljenje, se učil poslušnosti in ni vedel vsega, na primer časa svojega drugega prihoda.

Tukaj je, kar je dejal krščanski pisec Hilari (355–367/368 n. št.): »Božja dela so torej onkraj razumevanja naše človeške narave in se ne ujemajo z našim racionalnim mišljenjem, ker delovanje neomejene večnosti zahteva neskončno razumevanje merjenja stvari. Zato ni to zaključek razuma, ampak omejitev moči, ko je Bog postal človek, ko je Nesmrtni umrl, ko je Večni pokopan. Po drugi strani pa to ni odvisno od našega načina razmišljanja, ampak od vsemogočnosti, da se On kaže kot Bog iz človeka, kot nesmrtni iz tistega, ki je mrtev, in kot večni iz tistega, ki je pokopan. Zato nas Bog v Kristusu oživlja skozi njegovo smrt.« (O Trojici, knjiga 1, poglavje 13, str. 44)

V: Kako je ženska pri vodnjaku v Jn 4,9 vedela, da je Jezus Jud?

O: Sveto pismo tega ne pove, vendar obstajajo trije možni razlogi?

1. Potnik, ki je potoval skozi Samarijo, je bil verjetno Jud.

2. Očitno so imeli ljudje iz Galileje značilen naglas (Matej 26,73), ki ga je verjetno imel tudi Jezus.

3. Morda po njegovih oblačilih, čeprav biblijski odlomek za to ne daje nobenega dokaza.

V: V Jn 4,14 piše, da kdor popije Jezusovo vodo večnega življenja, nikoli več ne bo žejen. Zakaj torej nekateri kristjani ne živijo zadovoljno, kot bi morali?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Kristjani lahko v tem življenju vedno živijo zadovoljno in nikoli ne »trpijo žeje«. Vendar pa so lahko kristjani, ki ne ostajajo v Kristusu, nezadovoljni. Kot pravi znana krščanska himna: »Oh, kakšen mir pogosto izgubimo, oh, kakšno nepotrebno trpljenje prenašamo, vse zato, ker ne prinašamo vsega Bogu v molitvi.«

2. Lahko se razpravlja, ali ta verz vključuje implicitni pogoj, da se kristjan odloči ostati v Kristusu ali ne.

3. Točka 2 je za resničnost tega verza nepomembna. Ne glede na to, kako kristjan ostaja v Kristusu na zemlji, ta verz brezpogojno velja za vernike v nebesih.

V: Kaj v Jn 4,23 pomeni častiti Boga v »duhu in resnici«?

O: Jezus je to tukaj postavil v nasprotje tako s samarijanskim čaščenjem kot s čaščenjem iz Stare zaveze.

Samaritansko čaščenje: Samaritanci so bili potomci mešanice Izraelcev in drugih narodov, ki so živeli v deželi po izgnanstvu. Samaritansko čaščenje je temeljilo na tradiciji, vključno s tem, da je bila gora Gerizim najsvetejša gora. Imeli so veliko zmot, med drugim tudi to, da niso sprejemali ničesar iz Stare zaveze razen Tore. Anonimno delo Proti vsem herezijam, poglavje 1, str. 649, pravi, da je bil Dositej prvi, ki je zavrnil preroke.

Judovsko čaščenje: Judje so sledili obredom, ki jih je Bog uvedel v Stari zavezi, vendar tudi oni niso imeli Svetega Duha, ki še ni bil izlit. Čeprav so Judje imeli resnico iz Stare zaveze, niti oni niso imeli popolne resnice, ki jo je prišel razodeti Kristus.

Za več informacij glej knjigo »Now That’s a Good Question«, str. 353–354.

V: Ali v Jn 4,23, ker moramo častiti Boga Očeta, to pomeni, da ne smemo častiti Jezusa, kot trdijo Jehovove priče (revija »Watchtower«, 15. februar 1983, str. 18)?

O: Ne. Kaj bi rekel Jezus? Jezus je v Jn 20,28 sprejel, da ga je Tomaž imenoval Gospod in Bog. Jezus so častili modri v Mt 2,11, vendar je bil Jezus takrat še dojenček in v tej zadevi ni imel izbire. Vendar so Jezusa kot odraslega častili učenci (Matej 14:33), nekdanji slepec (Janez 9:38), ženske pri grobu (Matej 28:9), angeli (Hebrejcem 1:6) in nebeška vojska (Razodetje 5:12)

Za več informacij glej knjigo When Cultists Ask, str. 166–167.

V: Ker je v Jn 4,24 zapisano, da je Bog Duh, Jezus pa je Bog, kako je Jezus sploh lahko imel fizično telo? Ali je Jezus le dajal vtis, da je človek, kot je učila zgodnja herezija doketizma?

O: Ne. Jezus je v Getsemanski vrtnici jokal prave človeške solze. Jezusovo trpljenje na križu je bilo resnično. Dejstvo, da je Bog Duh, Kristusu ne preprečuje, da bi se utelesil kot človek, prav tako kot nam dejstvo, da smo iz mesa in krvi, ne preprečuje, da bi nosili oblačila. Čeprav ni nobene zemeljske analogije, ki bi popolnoma ustrezala utelešenju, je morda analogija z umetnim organom tako blizu (in tako daleč) od natančne analogije kot nošenje oblačil.

V: Kaj pomeni beseda »Messias« v Jn 4,25 (KJV)?

O: Ta beseda pomeni Mesija.

V: Ali je v Jn 4,26 nemogoče, da bi Jezus skoraj tri leta razglašal, da je Mesija, ne da bi ga aretirali (to trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 968)?

O: Tudi brez sklicevanja na Božjo zaščito to sploh ni nemogoče. Jezusa je pogosto obdajala naklonjena množica. Rimljani se niso menili za Mesija, dokler ni izzival politične ureditve. Delal je čudeže, previdni voditelji pa, čeprav so si že dolgo želeli, da bi izginil, niso hoteli tvegati, da bi si odtujili ljudstvo. Nazadnje je bilo za judovske voditelje v Jeruzalemu težko razširiti svoj vpliv na kozmopolitsko Galilejo.

V: Ali Jezus v Jn 4,34 pravi, da je bil tu nadnaravno nahranjen?

O: Verjetno ne. Njegovo poslanstvo in namen sta bila namreč usmerjena v izpolnjevanje Božje volje. V tem primeru je bil pogovor s padlo samarijsko ženo pomembnejši od njegove lakote po običajnem obroku. Ali bi bili pripravljeni izpustiti obrok, da bi izpolnili Božjo voljo?

V: V Jn 4,44 piše, da prerok v svoji domovini nima časti; kaj pa Mojzes, Ezekiel in Daniel?

O: Nobeden od teh treh prerokov ni živel v svoji domovini, medtem ko je bil prerok, a to pravzaprav ni bistvo. Ta verz pravi, da preroki niso splošno spoštovani v kraju, iz katerega prihajajo, in Jezus v tem pogledu ni bil nič drugačen.

V Jezusovem primeru ne pomeni, da ga ni spoštoval niti en človek v Galileji. (Konec koncev so ga spoštovali učenci.) Večina ljudi je namreč težko verjela, da bi lahko navaden moški iz njihove lastne dežele bil velik Božji prerok, še manj pa Mesija.

Tudi danes ne smemo pozabiti, da Bog pogosto uporablja navadne kristjane, da opravijo velika dela.

V: Kako je v Jn 4,54 ozdravljenje sinu uradnika drugo čudežno znamenje, saj je bilo prvo čudežno znamenje spremenitev vode v vino v Jn 2,11, v Jn 2,23 pa so v Jeruzalemu ob pashi mnogi ljudje videli čudežna znamenja (v množini)?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa utemeljitev odgovora.

Kar ni odgovor: Janez ni izrecno pokazal, da je Jn 2,23 časovno usklajen s tem, kar je bilo pred njim in za njim. Torej bi Jn 2,23 lahko bil po Jn 4,54. Vendar pa sta najverjetneje časovno usklajena.

Odgovor: Janez 4,54 ne pravi le, da je bil to drugi čudež; temveč da je bil to »drugi čudež, ki ga je Jezus storil, ko je prišel iz Judeje v Galilejo«. Janez tega ni mogel misliti kot drugega znamenja nasploh, zaradi Janez 4,45: »Galilejci so ga sprejeli. Videli so namreč vse, kar je storil v Jeruzalemu ob pashalnem prazniku, saj so bili tudi oni tam.« (NIV)

Dejstvo, da Janez oštevilči prva dva čudeža v Galileji, kaže, da je to še toliko bolj bridko, ker so mnogi Galilejci Jezusa zavrnili. V nasprotju s tem so celo Samaritanci verovali v Jezusa brez kakršnega koli čudeža. Vera, ki temelji le na čudežih, ni popolna vera, a mnogi Galilejci niso imeli niti tega. Vendar so Galilejci kasneje poskušali Jezusa kamenjati, celo potem, ko so bili ti čudeži tam storjeni. Tudi v delu »The Expositor’s Greek Testament«, 1. zvezek, str. 735, in v »Believer’s Bible Commentary«, str. 1488, 1489, je navedeno, da gre za drugi čudež v Galileji.

Janez 21,25 pravi, da je Jezus storil še mnoga druga znamenja. A izmed vseh Jezusovih čudežnih znamenj je Janez izbral, da izrecno omenja le sedem pred Jezusovim vstajenjem:

Jn 2,1–11 – spremenitev vode v vino, ki kaže, da Jezus poteši našo žejo in ima moč nad naravnimi procesi

Jn 4,46–54 – obuditev sina uradnika, kar kaže, da je Jezus naš zdravnik z močjo nad boleznijo

Janez 5,1–9 – Jezus na soboto ozdravi 38 let paraliziranega človeka, kar kaže, da je Jezus Gospod sobote

Jn 6,5–13 – nahranitev 5.000 ljudi, kar kaže, da je Jezus kruh življenja

Jn 6,19–21 – Jezus hodi po vodi, kar kaže, da je Jezus večji od vseh naših strahov

Janez 9,1–7 – Jezus ozdravi človeka, slepega od rojstva, da bi povedal, da je prišel, da bodo slepi videli, vidni pa postali slepi (Janez 9,39)

Janez 11,1–44 – Jezus je obudil Lazarja, s čimer je pokazal, da je Jezus vstajenje in življenje

Po vstajenju je prišlo do čudežnega ulova rib v Janezu 21,1–11, kar kaže, da je Jezus ostal isti in da naj bi mu tudi oni še naprej sledili.

V: V Jn 5,1, kateri praznik je bil to?

A: V 2. Mojzesovi knjigi 23,14–17 je zapisano, da so morali vsi judovski moški trikrat na leto oditi na praznik v Jeruzalem: na praznike Pashe, Binkošti in Šotorov. Janez ni navedel, za kateri praznik je šlo, morda zato, ker se sam ni spomnil. Čeprav lahko ugibamo, kateri praznik je bil to, to nima veliko smisla. Sveto pismo je Božja beseda, ki so jo zapisali ljudje. Bog ni bil dolžan, da bi se spominjali vsake podrobnosti, ampak le tiste, ki jih je hotel, da si jih zapomnijo in posredujejo naprej. Mnoga Jezusova dela in ključni dogodki v njegovem življenju so sovpadali z judovskimi prazniki, kot poudarja Evangelical Commentary on the Bible na str. 853.

V: Ali obstajajo v Jn 5,2 kakšni arheološki dokazi za Betesdino jezero v Jeruzalemu?

O: Da. V resnici sta bila to dvojna bazena v severovzhodnem delu Starega mesta. Ta del se je v Kristusovem času imenoval »Bezetha« ali »novo mesto«. V zvitkih iz Mrtvega morja so omenjena ta bazena, krščanski romar ju je opisal leta 333 n. št., sodobni arheologi pa sta ju odkrili leta 1888. Za več informacij glej knjigo New Testament Documents: Are They Reliable? (Dokumenti Nove zaveze: Ali so zanesljivi?), str. 94, avtor F. F. Bruce (IVP 1943).

V: Kdo so bili ti ljudje v Jn 5,3.7 (KJV)?

O: Ta izraz v verziji Kralja Jakoba pomeni »invalidi«.

V: V Jn 5,4; Apg 14,16; 2 Tes 2,10; Raz 16,9,11: če je Bog Vsemogočni in so njegove odločitve neizogibne, kako se lahko ljudje odklonijo, da bi prišli k Njemu? Ali je bila ponudba neiskrena (ni bilo dano dovolj milosti za vse) ali pa Bog ni mogel ali ni hotel zagotoviti, da bi ljudje to ponudbo sprejeli.

O: Bog dopušča: v teh dveh besedah je skrito ogromno pomena. Da, Vsemogočni Bog zagotovo lahko poskrbi, da vse Njegove lutke popolnoma in na znak izvedejo svoj scenarij. Toda On nas ni ustvaril kot lutke. Bog lahko stori karkoli želi, kakor se Mu zdi primerno. Bog lahko nadzira vse, celo Samega sebe. Če Bog lahko stori karkoli, potem lahko tudi dopusti. Toda tudi ko Bog dopusti, se ne zgodi ničesar, kar bi presegalo to, kar Bog dovoli znotraj omejitev, ki jih je sam postavil.

V: Zakaj je Jezus v Jn 5,6 temu človeku zastavil to očitno vprašanje?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Nekateri invalidi si ne želijo ozdraviti. V kolonijah gobavcev so bili primeri, ko so starši namerno okužili svoje otroke z gobavostjo, da bi ti lahko do konca življenja živeli z brezplačno hrano in oskrbo. Vendar si je ta moški dejansko želel ozdraviti, in Jezus bi to že vedel.

Odgovor: Čeprav je Jezus to že vedel, je hotel, da moški to izreče in prosi. Včasih nam Jezus ne da nekaterih stvari, če ne prosimo zanje. Ko je moški javno prosil Jezusa, naj ga ozdravi, je Jezus odgovoril na njegovo prošnjo. Ne vidimo, da bi Jezus ozdravil kogar koli, ki si tega ni želel.

Včasih moramo neverujoče vprašati osnovne stvari, kot je: »Ali želiš iti v nebesa?«, ali pa odtujene kristjane vprašati: »Ali želiš ljubiti in poslušati Boga?« Od njih moramo dobiti zavezo, da je to tisto, kar si želijo.

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1490.

V: Ali je v Jn 5,10 ozdravljeni človek kršil soboto, ker je poslušal Jezusa in nosil svojo posteljo?

O: Ne. Mož je kršil le dodatne omejitve, ki so jih farizeji uvedli glede sobote. Ta omejitev je navedena v Mišni Šabat 7:2, kot navaja Evangelical Commentary on the Bible, str. 854. To je pravzaprav precej smešno. Izrecno prepoveduje premikanje postelj ali pohištva ob soboti. Vendar pa pravi, da je premikanje bolnika, ki leži na postelji, dovoljeno. Vendar pa ne obravnava primera, ko se bolnik premika sam, ker je bil čudežno ozdravljen. To je nekako podobno, kot če bi podjetje za reševalne prevoze imelo pravilo, da paralizirani bolniki v rešilcu ne smejo sami nositi svojih nosil. Poleg tega je moški nosil svojo blazino, ne posteljo. Torej je v bistvu Bog rekel, naj vzame svojo blazino, farizeji pa so rekli, da je Bog [Jezus] napačno ravnal, ker je kršil njihova pravila. Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1242, in Believer’s Bible Commentary, str. 1490.

Stara zaveza pravi, da ljudje na soboto ne smejo delati. Nikjer ni zapisano, da ne bi smeli nositi svoje blazine, in prav farizeji so to razlagali kot delo. Drugi čudež je v tem, da bi bil nekdo, ki je bil 38 let priklenjen na posteljo, tudi če bi bil ozdravljen, fizično prešibak, da bi hodil, kaj šele nosil blazino. Moral je okrepiti tudi svoje mišice. V nekem smislu Jezus tu ni storil le enega, ampak dva čudeža.

»Ampak Jezus, ali ne bi mogel počakati do nedelje, da bi to storil?« Če bi le ustregel farizejem in njihovim tradicijam, skoraj ne bi bilo nobenega nasprotovanja. A čas ozdravitve je bil pomemben, da bi farizejem in ljudem dal jasno izbiro: slediti Mesiju ali slediti svoji tradiciji. Farizeji so to izbiro jasno videli: zato so v Janezu 5,18 najprej skovali načrt, da bi Jezusa ubili.

Poznal sem nejudovskega kristjana, ki so ga strogi ortodoksni Judje plačevali, da je živel z njimi. Verjeli so, da ob sobotah ne smejo početi ničesar, kar bi ustvarilo kaj novega. Vklop stikala za luč zapre tokokrog in ustvari tok . Zato je moral med drugimi nalogami ob sobotah zanje vklapljati stikala za luč.

V: Zakaj je Jezus v Jn 5,14–15 rekel temu človeku, naj preneha grešiti?

O: Čeprav Sveto pismo ne navaja, za katere gre grehe, obstaja veliko grehov, ki jih invalid ne more storiti, vsaj dokler se ne pozdravi. Njegova invalidnost pa ni bila posledica kakšnega konkretnega greha. Vendar pa nam Jn 5,14–15 ne daje nobenega namiga o tem, da bi bil ta človek Jezusu hvaležen. Ko danes Bog nekaj stori za nekatere ljudi, ti niso hvaležni. Če pričakujete, da se vam bo nekdo zahvalil vsakič, ko se žrtvujete za nekoga drugega, boste v tem življenju razočarani. Za več informacij glejte The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 290.

V: Kakšna je v Jn 5,14–15 razlika med lažno vero, vero, ki resnično verjame v Boga, in odrešujočo vero?

O: Mož je resnično verjel, da ga je Bog ozdravil; navsezadnje je hodil naokrog. A zavedanje, da je to res, še ne pomeni, da si opustil svoje grešno življenje in da želiš svoje življenje zaupati Bogu. Če agnostik, ki je alkoholik, uživa droge, živi nemoralno in ropa banke, začne resnično verjeti, da je Jezus resničen in da je umrl na križu za naše grehe, ter še naprej ostane alkoholik, uživa droge, živi nemoralno in ropa banke, ali mu bo ta vera kaj koristila ali ga pripeljala v nebesa? Jakob 2,17–20 pravi, da ne.

Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1241.

V: Ko je Jezus v Jn 5,18 imenoval Boga svojega Očeta, kako je s tem postavil sebe na enako raven z Bogom?

O: Znotraj družine imata oče in sin različne vloge, sin pa posluša očeta, vendar sta po naravi enaka. Dober oče ne šteje svojega življenja za bolj dragoceno od življenja svojega sina in obratno. Enako velja tudi znotraj Trojice. Bog Sin je podrejen v vlogi, vendar ni podrejen po naravi, nazivih ali časti.

Nelsonova študijska Biblija, str. 1991, navaja tudi primer žene, ki ni podrejena možu, ampak ima drugačno vlogo.

Čeprav je Jezus poudaril svojo enakost z Očetom, je v Janezu 5,18–19 poudaril tudi, da je odvisen od Očeta. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 64.

V: Ali je v Jn 5,18 v redu, da Boga imenujemo naš Oče, saj nismo enaki Bogu?

O: Ne, razen če nam Bog tega ne dovoli. Bog nam resnično dovoli, da ga v spoštovanju imenujemo naš Oče. To je bila velika privilegija, ki nam jo je podaril Jezus, ko je svojo molitev začel z besedama »Oče naš«.

V: V Jn 5,19–20: ker je imel Jezus svobodno voljo, zakaj Jezus ni mogel storiti ničesar drugega kot to, kar je videl, da dela Oče?

O: Jezus se je odločil, da bo ubogal vse, kar mu je Oče naročil. Na zemlji se je Jezus naučil poslušnosti, kot piše v Pismu Hebrejcem 5,8. V Janezu 5,30 je Jezus rekel, da ni prišel, da bi ugajal sebi, ampak svojemu Očetu. Mimogrede, beseda za »ljubezen« v Janezu 5,20 pravi, da Oče čuti bratsko/prijateljsko ljubezen (phileo) do Sina.

Ključnega pomena je, da je Jezus rekel, da ga je poslal Oče: Jezus je to v Janezovem evangeliju omenil kar 25-krat. Jezus ni prišel samostojno in na zemlji ni storil ničesar samostojno. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 66.

V: Kako točno je Oče v Jn 5,19–22 najprej storil vse, kar je storil Jezus?

O: Čeprav je Jezus rekel, da Oče prebiva v njem, to ni glavna točka, ki jo je Jezus tukaj poudarjal.

Očitno je vsakdo razumel, da se Oče ni rodil na zemlji in da ga Janez Krstnik ni krstil. Jezus namreč pravi, da bo opravljal le tista dela, ki jih bo zanj načrtoval njegov Oče.

V: Ali nas v Jn 5,22 sodi Jezus ali Oče?

O: Jezus je rekel, da mu je Oče zaupal vso sodbo. To se dobro ujema z Apostolskimi deli 4,12, kjer piše, da pod nebom ni drugega imena, po katerem bi se ljudje lahko rešili.

V: Kako naj v Jn 5,23 častimo Sina, tako kot častimo Očeta, ki ga je poslal?

O: Jezusovi učenci ga častijo na naslednje načine.

1. Častimo Jezusa, tako kot ga častijo angeli v Razodetju in Hebrejcem 1,6.

2. Molimo k Jezusu, tako kot je to storil Štefan v Apostolskih delih 7,59.

3. Jezusa imenujemo Bog, kot piše v Pismu Hebrejcem 1:8,9.

4. Jezusa imenujemo »moj Bog«, kot je to storil Tomaž v Jn 20,28.

5. Verjamemo in se držimo tega, kar je učil On, pa tudi tega, kar so njegovi apostoli učili o Bogu in o Njem samem.

Sledenje tem svetopisemskim verzom je ena od ključnih stvari, ki ločuje sekte, kot so Jehovove priče, »Pot« in druge sekte na eni strani, od sodobnih in zgodnjih kristjanov na drugi strani. Tukaj je, kar so rekli zgodnji kristjani.

Hilari (355–367/368 n. št.) je o Janezu 5,23 pripomnil: »Ker se stvari, ki niso iste narave, nikoli ne obravnavajo z enako častjo, enakost časti pa ne povzroča ločitve med tistimi, ki se jim izkazuje čast. A skrivnost rojstva zahteva enakost časti.« V knjigi o Trojici, 9. knjiga, poglavje 23, str. 162

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) je dejal: »Zato te besede izrecno pričajo, da o Njem [Jezusu] priča On [Oče], ki je to ustvaril, kot o » «, ki si zasluži, da se ga časti kot Boga in kot Kristusa.« »Dialog s Trifonom«, poglavje 63, str. 229

Tudi Ignacij, Irenej, Tertulijan, Novatijan, Hipolit in drugi so govorili o tem, da je Jezus Bog.

V: Kaj v Jn 5,26 pomeni »imeti življenje v sebi«?

O: Čeprav imamo večno življenje v nebesih, je to izpeljano večno življenje, ki ga je omogočil in ohranja Bog. Jezus pa nima izpeljanega večnega življenja, ampak notranje večno življenje.

V: Kako v Jn 5,27 dejstvo, da je »Sin človekov«, predstavlja razlog, da Oče Jezusu podeli oblast, da nas sodi?

O: Sveto pismo tega izrecno ne navaja, vendar pa nakazuje odgovor. Hebrejcem 2,14–17 pravi, da je moral Jezus, ker smo iz mesa in krvi, deliti našo človeškost, da bi njegova smrt odkupila naše grehe. Jezus je moral biti eden izmed nas, da bi postal naš Veliki duhovnik.

V: V Jn 5,28–29 piše, da bodo tisti, ki so delali dobro, obujeni k življenju; ali to pomeni, da je odrešitev po delih resnična?

O: Ne. Ne piše, da so jih dobra dela pripeljala do življenja. Dobra dela vernikov, čeprav so morda omejena, so dokaz, da so Božji otroci, ki bodo večno živeli v Njem. Za več informacij glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 369–371, Hard Sayings of the Bible, str. 496–498, When Cultists Ask, str. 167–168, in When Critics Ask, str. 408–409.

V: Kako je v Jn 5,30 Jezus lahko Bog, če sam po sebi ni mogel storiti ničesar? Celo izganjanje demonov je bilo po prstu Božjem, kot piše v Lk 11,20. (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

a) Ker izganja demone po Božji volji, je Jezus Bog in NE deluje samostojno ali v nasprotju z Bogom Očetom ali Svetim Duhom.

b) Ko se je Jezus utelesil na zemlji, se je prostovoljno in začasno odrekel velikemu delu svoje moči in slave, v svojem zemeljskem stanju pa se je zlasti zanašal na Očeta in Svetega Duha.

V: Kakšna je v Jn 5,30 ključna razlika v našem življenju med služenjem Bogu, ker nam to ugaja in ko nam to ugaja, ter služenjem Bogu, ko nam to ne ugaja?

O: Poslušnost je lahko nestanovitna, naključna in nepopolna, če je odvisna od tega, kako se pri tem počutimo. Nekateri poudarjajo, da bo Bog vedno storil tisto, kar je najboljše zanje; drugi, kot v molitvi Jabeza v 1. Kroniki 4,9–10, želijo služiti Bogu brez trpljenja. Bog morda usliši to prošnjo, toda kje bi bila novozavezna na cerkev, če bi Pavel želel služiti le brez trpljenja? Misliš, da je Pavel prenašal tiste pretepe in zapor zato, da bi ugajal samemu sebi? Zato je veliko bolje, ko smo poslušni ne zato, da bi ugajali samemu sebi.

Po drugi strani pa resnično občutimo zadovoljstvo in veselje od Boga, ko smo poslušni. Za Pavla in Silasa ni bilo prijetno, da so ju pretepli in zaprli v filipski ječi, toda po drugi strani je Pavel v Pismo Filipljanom 4,1 svoje ljubljene Filipljane videl kot svoje veselje in krono. Pavel torej ni trpel zaradi oznanjevanja evangelija zaradi samega užitka, ampak paradoksalno je na koncu iz tega črpal veselje.

V: Če bi v Jn 5,31 Jezus pričal o sebi, ali bi to pomenilo, da je njegovo pričevanje neresnično?

O: Ne, to Jezus tukaj ne pravi. Jezus odgovarja na obtožbo farizejev, da če je Jezus edini, ki priča o sebi, to na sodišču ne bi dokazovalo njegove verodostojnosti. Da en priča ni dovolj, je zapisano v 5. Mojzesovi knjigi 17,6 in v rabinski Mišni Kethuboth 2,9, kot navaja Evangelical Commentary on the Bible, str. 854.

Jezus je navedel štiri priče: Janeza Krstnika, svoje čudeže, Sveto pismo in Boga Očeta. V knjigi »Ko kritiki sprašujejo« (str. 410) je poudarjeno, da je bilo Jezusovo pričevanje dejansko in osebno resnično samo po sebi. Vendar pa Jezusovo pričevanje za Jude ni bilo uradno in pravno zadostno.

V: Kaj je v Jn 5,33–34 tako pomembno glede pričevanja?

O: V negativnem smislu so Judje, ki so uporabljali dvojna merila, trdili, da zavračajo Jezusa zaradi pomanjkanja pričevanja, kljub Janezu Krstniku, čudežem in mesijskim preroštvom Svetega pisma. V pozitivnem smislu pa je ključni namen Jezusa in nas samih, da smo pričevanje. Po podatkih iz dela The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 291–293, se beseda »pričevanje« ali »pričevati« v Novi zavezi pojavi kot samostalnik na 60 mestih in kot glagol na 76 mestih. 30-krat kot samostalnik in 47-krat kot glagol se pojavi v Janezovem evangeliju, 1., 2. in 3. Janezovem pismu ter v Razodetju.

Naša naloga je poučevati in utemeljiti upanje, ki ga imamo (1. Petrov 3,15b), ter moliti in pomagati drugim. A ne pozabimo, da je še en ključni razlog, zakaj smo še vedno na tej zemlji, prav to, da dajemo pričevanje. To počnemo z besedami in s svojim življenjem. Arabski pregovor pravi: »Največji zločin v puščavi je, da najdeš vodo in molčiš«. (Citat je iz govora KayLyn Hopper z dne 29. 4. 2018)

V: Ali Jezus v Jn 5,34 uporablja argument ad hominem, ki ga sam ni sprejel?

O: Ne. Najprej bomo razpravljali o tem, kaj je argument ad hominem, nato pa o tem, kaj je rekel Jezus.

Izraz »ad hominem« v latinščini pomeni »na osebo«. Gre za argument, v katerega govorec sam ne verjame, vendar ga navede, da bi prepričal poslušalce. Na primer, če politik prelomi obljubo, bi nekdo, ki mu prelomljene obljube sploh niso pomembne, to lahko omenil, da bi prepričal ljudi, ki jim je pomembno, da se obljube izpolnijo, in jih tako pridobil za glasovanje zanj. (Verjetno bi ta drugi kandidat svoje obljube bolje izpolnjeval, a to je le neizrečena domneva.)

Zanimivo je, da si Jezus, ki je ozdravljal ob soboti in s tem vzbudil nasprotovanje, čeprav bi lahko počakal do nedelje, tukaj zelo trudi, da pojasni svojo utemeljitev na načine, s katerimi se lahko poistovetijo.

Jezus je v celoti sprejel, kar je rekel Janez Krstnik. Vendar je Jezus v bistvu rekel, da je uporabil argument ad hominem, saj so farizeji zahtevali več prič, preden so verjeli, da je nekaj res, Jezus pa se s tem pristopom ni strinjal. Če pa so hoteli uporabiti ta pristop, je Janez Krstnik res potrdil Jezusovo pričevanje o sebi. Janezove besede niso »naredile« Jezusovega pričevanja resničnega; njegove besede so le pokazale, da je bilo resnično.

Danes ljudje v sodni dvorani pogosto ne razlikujejo med tema dvema pojmoma. Sodnik ali porota lahko obtoženca razglasi za »nedolžnega«. V resnici sodba obtoženca ne naredi krivega ali nedolžnega. Kriv je, če je storil kaznivo dejanje, ne glede na pravilnost sodbe. V Združenih državah Amerike v kazenskem procesu, če porota meni, da je obtoženec verjetno storil dejanje, vendar obstaja utemeljen dvom, je porota poučena, da obtoženca razglasi za »nedolžnega«. Ali to pomeni, da je obtoženec nedolžen? – Ne.

Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 410–411.

V: Zakaj je Jezus v Jn 5,37 Judom rekel, da še nikoli niso slišali Božjega glasu niti videli Njegove podobe?

O: Seveda množice, ki jim je Jezus govoril, niso slišale Božjega glasu niti videle Njegove podobe. Toda v nasprotju s starozaveznimi preroki tudi navadni starozavezniki niso slišali Božjega glasu niti videli Njegove podobe. Vendar Jezus tu ne navaja le dejansko resničnih trditev. To je izrečeno kot graja zanje. Čeprav niso doživeli niti tistega, kar so doživeli preroki v Stari zavezi, je zdaj sam Bog stal pred njimi, pa še vedno niso prepoznavno slišali Božjega glasu niti videli Njegove podobe. Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 411.

V: Ali v Jn 5,39 dobimo večno življenje s tem, da verjamemo v Sveto pismo, ali ne?

O: Pravzaprav ne. Večno življenje nam podarja Bog. Vendar so imeli Judje delno prav, saj nam Sveto pismo kaže pot k Bogu, da bi imeli večno življenje. Možno je, da se nekdo bolj ukvarja s Svetim pismom kot z Bogom, tako kot so to počeli farizeji v Jezusovem času.

V: Kaj je bil v Jn 5,42–43 glavni problem farizejev?

O: Glavni problem je bil, da farizeji v svojih srcih niso imeli Božje ljubezni. Znak, da je bil problem v njihovem srcu in ne v njihovi logiki, je, da so imeli dvojna merila glede tega, ali naj sprejmejo Jezusa ali ne, v primerjavi s sprejemanjem drugih v Jn 5,43.

Podobno je bila cerkev v Efezu v Razodetju 2,4 opozorjena, da je zapustila svojo prvo ljubezen. Če človek nima ljubezni do Boga, se lahko še vedno vede versko in počne veliko stvari, ki izgledajo dobro, vsaj v očeh sveta, vendar je spregledal tisto, kar je bistveno.

Tudi v Jn 5,38 je Jezus farizejem povedal, da beseda ne prebiva v njih. To se zdi precej šokantno, saj so ti farizeji toliko časa posvečali študiju Svetega pisma. Vendar pa je študij Svetega pisma ter verovanje vanj in njegovo uporabljanje v praksi lahko dve različni stvari.

Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 854, in New International Bible Commentary, str. 1243.

V: Ali v Jn 5,43, ker je Jezus prišel v imenu svojega Očeta, to pomeni, da ima Jezus isto ime kot Oče in da je torej Jezus Oče?

O: Res imata več skupnih nazivov. Tudi jaz imam isti priimek kot moji starši, a to še ne dokazuje, da smo vsi en sam človek. V knjigi When Cultists Ask, str. 168–169, je navedeno, da nekateri pripadniki gibanja »Oneness Pentecostals«, kot je Campbell (1975), to dejansko trdijo. Če bi bili v tem dosledni, potem pripadniki gibanja »Oneness Pentecostals« nikoli ne bi pridigali v Jezusovem imenu, saj bi menili, da bi jih vsako dejanje »v Jezusovem imenu« spremenilo tudi v Jezusa.

V: Kako je v Jn 5,44 sprejemanje časti od drugih povezano z nevernostjo?

O: Jezus ne pravi, da ne ugajajo Bogu, ampak pravi nekaj še hujšega. Niti ne poskušajo ugajati Bogu. In čeprav je to že samo po sebi slabo, je še hujše, če upoštevamo, koliko truda vlagajo v to, da bi ugajali ljudem.

V: Kako v Jn 5,45–46 vsi, ki verujejo v Mojzesa, verujejo tudi v Jezusa? Mnogi današnji Judje bi se s tem ne strinjali.

O: Jezus je morda poslušalce napotil na 5. Mojzesovo knjigo 18,18–19. Če kdo ne posluša besede prihajajočega preroka (Jezusa), bo sam Bog to osebo poklical na odgovor. Janez 5,46 pravi nekaj podobnega.

Mojzes je bil pobožni prerok. A njihovo poznavanje Mojzesove postave in nauka ter dejstvo, da niso sledili Tistemu, na katerega je ta postava kazala, bo zanje na sodnem dnevu še hujše. Preberite 2. Petrov pismo 2,20–22, če želite več o strožjem sodbi ob večjem poznanju.

V »Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 9, str. 60, je v zvezi s tem navedena zanimiva ugotovitev. Poslušnost Mojzesu je bila dobra, toda njihova poslušnost Mojzesu je bila zanje vir ponosa. Branje Svetega pisma, obiskovanje cerkve, oznanjevanje evangelija, izogibanje zlu in na splošno poslušnost Bogu so vse dobre stvari, ki jih moramo početi. Toda pazite, da vam to ne postane vir ponosa.

V: Zakaj je Jezus v Jn 6,5–6 zastavil vprašanje, če je že poznal odgovor?

O: V Jn 6,6 piše, da je Jezus zastavil vprašanje, da bi preizkusil Filipa. Uporaba tistega, kar danes imenujemo sokratska metoda – ko učitelj učencu zastavi vprašanje, na katerega že pozna odgovor –, je povsem v redu. Očitno to učencem ni bilo neznano, saj je Peter v Jn 21,17 odgovoril na Jezusovo vprašanje z besedami: »Gospod, ti veš vse: veš, da te ljubim.« (NIV)

Filip bi lahko odgovoril z načrtom, kako nahraniti ljudi, s priznanjem, da je to nemogoče doseči z lastnimi močmi, ali pa z vero, da jim bo Kristus to zagotovil.

V: Zakaj je Jezus v Jn 6,5–6 vprašal Filipa in ne katerega od drugih?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja z gotovostjo, nam morda daje namig. V Janezu 1,44 piše, da so bili Filip, Andrej in Peter iz Betsaide, ki je ležala v tej regiji.

V: V Jn 6,13: če je Jezus lahko tako zlahka pomnožil hrano, zakaj je pobral ostanke?

O: Božja radodarnost, ki nam jo je podaril, se ne sme zapravljati. Jezus ne bo vedno z njimi, kruh pa bo prišel prav tudi drugim.

Poleg tega je imelo dvanajst košar rib in pet ječmenovih hlebov poseben pomen. Bog s tem nakazuje združitev poganov in Judov v Kristusu. Število dvanajst predstavlja izraelska plemena ter dvanajst apostolov, število pet pa Božjo milost do vseh ljudi, kot so tistih 5.000 moških ter ženske in otroci.

V: Kako je Jezus v Jn 6,19 lahko hodil po vodi?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

Galilejsko morje je bilo zelo globoko, zato Jezus ni uporabil kakšne zvijače, da bi hodil po kamnih.

Jezus je bil resnična oseba iz mesa in krvi, zato ni šlo za nekakšno breztežno prikazen.

Bog, ki je ustvaril naravne zakone, lahko te zakone kadarkoli po svoji volji prekliče. Mi temu pravimo čudež, a morda je to za Boga le drugačen način delovanja.

Znanstvena opazka

Da bi to nadnaravni čudež razumeli znanstveno, morate najprej razumeti, zakaj voda sploh lahko nosi kakršno koli težo, na primer plavajočo ladjo. V statistični mehaniki je ansambel verjetnostna porazdelitev stanj sistema. Na površini tekočine molekule vode, ki se gibljejo navzgor z večjo hitrostjo, nenehno »skočijo« iz tekočine in ubežijo v atmosfero. To imenujemo izhlapevanje. Večina pa tega ne stori zaradi treh razlogov:

1) Površinska napetost povzroča, da so molekule vode »lepljive« in se upirajo ločitvi,

2) Le določen odstotek molekul vode ima dovolj visoko hitrost

3) Le določen odstotek vodnih molekul z visoko hitrostjo se giblje navzgor.

Točko 1) lahko spremenimo tako, da površino prekrijemo z nečim.

Točko 2) lahko spremenimo s povečanjem hitrosti molekul vode: temu pravimo segrevanje vode.

Tretjega ne moremo spremeniti (razen če imamo magnetno tekočino in uporabimo magnete), kar bi samo po sebi lahko zadržalo karkoli.

Če bi imel superjunak iz stripa nobene supermoči razen moči spreminjanja statistične verjetnosti, bi lahko storil skoraj vse, vključno s lebdenjem v zraku, hojo skozi stene in oživljanjem neorganiziranih mrtvih celic.

V: Kaj vemo o mestu Tiberias iz Jn 6,23?

O: V Jezusovem času je bilo to novo mesto, saj ga je Herod Antipa zgradil med letoma 16 in 22 n. št. kot svojo upravno prestolnico. Bilo je pogansko mesto; Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 822–823) navaja, da so se ga Judje izogibali, ker je bilo zgrajeno na pokopališču.

Vendar pa »Encyclopaedia Britannica« in »Wycliffe Bible Dictionary« (str. 1704) navajata, da je v 2. stoletju od tam prihajal urednik Mišne (okoli 198–220 n. št.), Juda hak-Kadhosh. Prav tam je bil okoli leta 400 n. št. uredil tudi Talmud. Med znanimi rabini, ki so tam pokopani, so Maimonides, Akiba (Akiva), Yohanan Ben Zakkai in Eliezer Veliki.

Za več informacij glej The New International Dictionary of the Bible, str. 1014.

V: V Jn 6,27 je Jezus rekel, naj ne delamo za hrano, ki se pokvari. Kako danes delamo za hrano, ki se pokvari?

O: Najprej moramo nekatere stvari početi iz nuje, na primer priskrbeti si hrano. Toda Jezus pravi, da to ne sme biti namen in osrednja točka našega življenja. Svojo življenjsko energijo moramo vlagati v večne stvari; in tisto, kar je večno, pa nas obdaja povsod, so duše ljudi.

Morda bo pomagala analogija. Če se zjutraj vozite na delo, ali vam šef plača za čas potovanja? Če se ne vozite zaradi užitka in vam šef ne plača, zakaj potem ne prenehate hoditi na delo? Odgovor je običajno: »Ker moram, če želim dobiti plačo.« Ideja, da počnemo nekaj, kar ni produktivno, a je nujno za to, da lahko počnemo tisto, kar je produktivno, se imenuje »obveznost«. V tem življenju moramo opraviti veliko stvari, ki so obveznosti; pravzaprav jih je toliko, da lahko nehote zdrsnemo v način razmišljanja, da gre v življenju le za obveznosti in zabavo. A te stvari so potrebne le zato, da nam omogočijo opravljanje tistega, kar je resnično pomembno: slaviti Boga, ljubiti druge, privajati ljudi h Kristusu, pomagati ljudem rasti v Kristusu.

V: Kaj je Jezus v Jn 6,27b mislil s tem, da je »Oče položil svoj pečat odobritve«?

O: Jezus je bil Očetu všeč, Jezus je bil poslan na zemljo od Očeta in Jezus je takrat izpolnjeval Očetovo voljo. Očetov pečat odobritve je bil očitno viden v Jezusovih čudežih. Če bi kdo hotel častiti Očeta, ne bi zavrnil tistega, na katerega je Oče položil svoj pečat odobritve. Jezus je v Jn 6,33, 38, 41, 50 in 58 večkrat omenil, da je prišel z nebes.

Tudi če ste že vernik, se morate vprašati: ali ima vaše življenje Božji pečat odobritve? Ali ste Bogu všečni s tem, kako živite?

V: Kako je Jezus v Jn 6,31–36, 48–51 kruh (ali mana) življenja?

O: Beseda za »pravi«, kot v »pravi kruh«, je alethinos, kar pomeni pristni ali izvirni. Jezus je kruh življenja vsaj na dva načina.

Za vse: Jezus vzdržuje vse v vesolju, kot piše v Pismu Kolosanom 1,17

Za vernike: Sladko je imeti življenje v Jezusu, ki nas hrani, varuje in ohranja ter nas pripravlja na večno bivanje z Njim.

Ker Jezus daje živo vodo (Jn 4,15), je Jezus tukaj kruh življenja.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 75.

V: V Jn 6,37 piše, da vsi, ki jih Oče da Jezusu, pridejo k Njemu; ker pa nekateri ne pridejo k Njemu, ali to pomeni, da jih Oče ni dal Jezusu?

O: Da. Evangelij odrešitve je iskreno ponujen vsem. Vendar Hebrejcem 4,2 pravi, da evangelij ni v korist tistim, ki ga ne združijo z vero. Luka 7,30 je drugi primer; za več informacij glej razpravo o Luki 7,30.

V: Ali je imel Jezus v Jn 6,39 voljo, ki se je razlikovala od volje Boga Očeta, ali ne?

O: Če vprašanje preoblikujemo tako, kot ga je zastavil četrtošolec: koliko možganov ima Trojica? Če odmislimo dejstvo, da Bog ni omejen na celice, bi lahko rekli, da imajo svoje možgane. Jezus je imel ločeno voljo, kar kaže njegova molitev v Getsemanski vrt. Vendar se je Jezus vedno odločil, da bo njegova volja v skladu z Očetovo voljo, kar prav tako kaže njegova molitev v Getsemanski vrt.

V: Ali je v Jn 6,42 deviško rojstvo resnično, saj so Judje rekli, da poznajo Jožefa, Jezusovega očeta?

O: To ne izključuje deviškega rojstva.

Prvič, ker je bil Jožef Marijin mož, je bil v očeh zakona Jožef Jezusov zakoniti oče.

Drugič, mnogi Judje so domnevali, da je bil Jožef tudi biološki oče Jezusa. Vsaka domneva, ki jo ljudje izrečejo, ni nujno resnična.

V: Zakaj v Jn 6,43–70 ljudje godrnjajo nad Bogom in kaj jim lahko rečete, da bi jim pomagali?

O: Običajno se vse skrči na en glavni vzrok: Bog ni izpolnil njihovih pričakovanj. Job se je pritoževal nad Bogom, ker ni videl, kaj se dogaja v ozadju, niti končnega izida. Tudi ljudje se pritožujejo, ker ne vedo, kaj se dogaja v ozadju, niti ne vidijo končnega izida.

V: Če v Jn 6,43–70 nekdo meni, da je nekaj v zvezi z Bogom nesprejemljivo, kako mu odgovorite?

O: Bog pravzaprav ni prosil za vaše odobravanje. On je Bog, zato lahko dela, kakor mu je všeč. Bog vam ponuja pot do večnega življenja, in če tega ne želite, potem obstaja le ena alternativa. Nekateri ljudje se morajo osvoboditi svojih vnaprej oblikovanih predsodkov o Bogu. Morda je prav zato Jezus v Lk 18,16–17 in Mt 19,14 rekel, da moramo priti k Bogu kot majhni otroci.

V: Kaj v Jn 6,44.65 in Jn 6,37.39 pomeni, da nihče ne more priti k Jezusu, če ga Oče ne privleče?

O: Grški izraz lahko pomeni prisiliti, privleči (kot pri črpanju vode) ali zapeljevati/prepričevati. Več o grškem izrazu si preberite v knjigi Now That’s a Good Question, str. 27–29. Ker ima grška beseda širok spekter pomenov, različni kristjani ta verz na različne načine vključujejo v svojo teologijo.

Zmerni nekalvinisti pravijo, da Jezus zunanje privlači vse, ponudba odrešitve pa je na voljo vsakemu posamezniku. Notranje Sveti Duh (imenovan tudi Kristusov Duh) prepričuje svet (tako izbrane kot zavrnjene) o grehu. Vendar so vsi, ki jih je Oče predestiniral, privabljeni v nebesa, tisti, ki niso izbrani, pa ne pridejo k Bogu. Nekateri nekalvinisti bi rekli, da predestinacija in vnaprejšnje poznanje delujeta z roko v roki, drugi nekalvinisti pa bi rekli, da vnaprejšnje poznanje predhaja predestinaciji, saj sta v Svetem pismu obeh omenjena skupaj, vnaprejšnje poznanje pa je vedno navedeno prvo.

Kalvinisti ne zanikajo, da je treba evangelij ponuditi vsem, vendar Oče privlači le izbrance, niti Oče niti Sveti Duh pa ne delujeta na odrešilni način za zavrnjene, saj Jezus zanje ni umrl.

Hiperkalvinisti v tem verjamejo enako kot kalvinisti, razen da učijo, da se evangelij sicer lahko oznanja vsem, vendar je napačno, da se ga ponuja vsem.

Za več informacij glej tudi naslednje vprašanje.

V: Ali v Jn 6,44.65 in Jn 6,37.39 Oče privlači nekatere ljudi ali pa Jezus privlači vse k sebi, kot pravi Jn 12,32?

O: V grškem besedilu je preprosto zapisano, da Jezus privlači »vse«. Dejansko pa ni zapisano, da Jezus privlači »vse moške« ali »vse ljudi«. Obstajajo tri stališča.

Oče privlači vsakega posameznika: Smo tako grešni, da nihče ne more priti k Očetu, če ga Oče ne privlači (mu tega ne omogoči). Vendar pa Oče privlači vse. Ko v Janezu 6,37.39 piše, da bodo vsi, ki jih Oče da Jezusu, prišli k Njemu, Oče privlači vse, vendar Jezusu da le tiste, ki jih je vnaprej poznal (in s tem vnaprej določil), da bodo prišli k Jezusu. Vendar ta razlaga nasprotuje jasnemu pomenu Janeza 6,64–65, ki kaže, da mora Oče privlačiti ljudi, in da je bil to razlog, zakaj nekateri niso verovali.

Jezus privlači zunanje, Oče pa izbira notranje: Jezus k sebi privlači tako izbrane kot zavrnjene. Tako izbrani kot zavrnjeni se odločijo, ali bodo zaupali Jezusu ali ne. Vendar je Oče vnaprej določil izbrane, zato Oče privlači le izbrane.

Med vsemi vrstami ljudi Oče in Jezus privlačita le izbrance. Stališče, da ne privlačita vsakega posameznika, je kalvinistično stališče, ki ga zagovarja New Geneva Study Bible, str. 1688.

Za več informacij glej tudi prejšnje vprašanje.

V: V Jn 6,45 piše, da vsak, ki ga uči Bog, pride k Jezusu. Ali to pomeni, da vsi, ki nikoli niso slišali za Jezusa, niso imeli priložnosti, da bi se izognili peklu?

O: Sveto pismo tega nikjer ne pravi. Nasprotno, Hebrejcem 11 kaže, da Abel, Henok, Noe in mnogi drugi očitno niso nikoli slišali za Jezusa (medtem ko so bili na zemlji), pa so verjetno šli v nebesa. Pri odgovoru je treba upoštevati še dve drugi točki:

2. Dojenčki, ki umrejo, nikoli ne slišijo za Jezusa. Sveto pismo nikjer ne pravi, da tisti, ki še niso dosegli starosti odgovornosti, gredo v pekel.

3. Jezus je v Evangeliju po Janezu 8,24 dejansko rekel, da bodo vsi, ki ga zavračajo, umrli v svojih grehih.

Za več informacij glej tudi razpravo o Janezu 3:36.

V: Če v Jn 6,50–51 piše, da bo tisti, ki je nebeški kruh (Jezus), živel večno in ne bo umrl, zakaj kristjani še vedno umirajo?

O: To je mogoče razumeti na dva načina.

1. Kristjani bodo večno živeli v nebesih, zato bomo dosegli stanje, v katerem naša poveličana telesa nikoli ne bodo umrla. Za več o tej točki glej Believer’s Bible Commentary, str. 1505.

2. Poleg tega, čeprav naša telesa umrejo enkrat, od trenutka, ko prvič verujemo, naši duhovi nikoli ne umrejo. Razodetje se na Jezero ognja sklicuje kot na drugo smrt.

Fizična smrt je »le majhen podrobnost« v primerjavi z večnim življenjem ali drugo smrtjo. Ta verz je pomemben, ker nam pove, da ko vernik pride v nebesa, ni strahu, da bi grešil in padel.

V: Kaj je Jezus v Jn 6,51–56 dejansko hotel povedati?

O: Obstajajo vsaj tri mnenja.

1. Jezus daje vernikom duhovno hrano

Komentar »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 297) poudarja, da se to nanaša na duhovno hrano in pijačo, ki jo bo Jezus dal vernikom, saj se Gospodova večerja ni začela še eno leto.

2. Ilustracija duhovne združitve

Jezus je govoril množici, ki v tistem času še ni vedela ničesar o Gospodovi večerji, kot poudarja »New Geneva Study Bible« na str. 1673. Knjiga »Hard Sayings of the Bible« na str. 498–500 jasno navaja, da gre za to razlago, hkrati pa predlaga tudi kombinacijo s tretjim pogledom.

3. Poleg obeh prejšnjih pomenov tudi napoved Gospodove večerje

Ko je Jezus rekel: »…moje meso, ki ga bom dal za življenje sveta«, je napovedoval svojo smrt na križu. Prav tako je Jezus napovedoval, da se bodo tega spominjali pri Gospodovi večerji.

Za več o tem pogledu glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1505. Knjiga »Hard Sayings of the Bible«, str. 498–500, predlaga ta pogled skupaj s prejšnjim, saj Janez ne opisuje Zadnje večerje, to pa bi bilo njegovo dopolnilno učenje o pomenu obhajila.

Te težave so nekoliko podobne težavam pri razlagi »vode in duha« v Jn 3,5.

V: Zakaj Jezus v Jn 6,52–56 ni razjasnil zmede med množico?

O: Jezus je očitno želel te besede izreči prav na ta način in ni bil presenečen, da so nekateri ob tem odšli. Govoriti Judom o pitju krvi bi se jim zdelo žaljivo. Vsakdo je imel tu izbiro. Lahko so zaupali Bogu, vendar le do meje tega, kar so v celoti razumeli, ali pa so lahko zaupali Bogu v celoti, vedoč, da bo Bog deloval na načine, ki presegajo njihovo razumevanje. Kot je rekel neki kristjan, nas ne sme motiti tisto, kar ni pojasnjeno. Ker so farizeji poslušali Njegove besede le zato, da bi jim nasprotovali, jim je Jezus dal nekaj, česar so se lahko oklenili.

Sveto pismo ne navaja vseh razlogov, zakaj je Jezus govoril na ta način, toda tukaj je ena domneva. Ljudje, ki so videli čudeže, bi morda verjeli v Jezusa, ne glede na to, ali so hoteli slediti Bogu ali ne, saj so imeli živ dokaz prav pred seboj. Jezus je tudi uničil upanje tistih, ki so v njem videli političnega mesija. Jezus je govoril na ta način, da bi tisti, ki so hoteli slediti Jezusu po njegovih pogojih, kasneje razumeli, tisti pa, ki mu niso hoteli slediti, bi imeli izgovor za odhod.

V: Ali je Jezus v Jn 6,53a učil, da se je kruh dejansko spremenil v njegovo telo, kot uči rimskokatoliška cerkev, ki to imenuje transsubstanciacija?

O: Ne, ker je Jezus (tako kot Pavel) pogosto uporabljal metafore. Na primer, mi smo Kristusovo telo, vendar se fizično ne spremenimo v Kristusovo telo. Jezus je nekoč Petra imenoval Satan, a to ne pomeni, da se je Peter spremenil v Satana; Satan je namreč uporabljal Petrove besede, da bi skušal Jezusa. Ko je Jezus v Jn 15,1 rekel, da je trta , ali se je Jezus fizično spremenil v trto? Ali je Jezus v rokah držal svoje »drugo telo«? – le v metaforičnem smislu. To ni le nepomembna podrobnost, saj od tega, kako to razlagamo, odvisno, ali nekdo meni, da bi moral častiti kruh in vino ali ne.

Za podrobnejše odgovore glej knjigi When Cultists Ask, str. 168–173, in When Critics Ask, str. 412–413.

V: Zakaj se Jezus v Jn 6,60–66 zdi skoraj fatalističen? – Če pridejo, bodo prišli. Če ne, pa ne.

O: Jezus ni bil fatalist, vendar je dobro poznal omejitve govora. Če nekdo nikoli ne želi zaupati svojega življenja Kristusu, nikoli ne bo sprejel stvari, za katere ne more dokazati, da so resnične ali neresnične. Če ljudje ne želijo slediti resnici, bodo skoraj vedno našli kakšen izgovor, da tega ne storijo.

V: Zakaj je Jezus v Jn 6,67 preizkušal dvanajst apostolov in jih vprašal, ali bodo tudi oni odšli?

O: Jezus je vedel, da ne bodo odšli, vendar je to vprašanje zastavil vsaj iz dveh razlogov. Želel je, da bi imeli priložnost oditi; tako bi jim bilo jasno, da je njihovo ostajanje njihova lastna odločitev. Drugič, želel je, da bi se umaknili in ponovno sprejeli – ali bolje rečeno, ponovno potrdili – to odločitev. Morali so »v pesku potegniti črto« in se odločiti, ali bodo z Jezusom šli skozi vse, v dobrem in slabem. Na podoben način je Naomi v Ruti 1,15–18 prisilila Ruto, da se odloči. Seveda je Jezus, kot kaže Jn 6,70, njihovo odločitev že poznal; vendar so jo morali kljub temu sprejeti.

Ko je nekdo, kot je bil Peter, sprejel napačno odločitev, ko je zatajil Kristusa, je Kristus Petra ponovno sprejel v Janezu 21,15–19. Če si moral sprejeti odločitev in si jo zamočil, se ne umikaj od Boga zaradi občutka krivde, ampak se vrni k Bogu po odpuščanje.

V: Ker je v Jn 6,70 Jezus izbral dvanajst apostolov in je bil Judas eden izmed njih, ali je bil Judas eden izmed izbranih, ki jih je izbral Jezus?

O: Ne. Tako kot drugi ljudje je imel tudi Jezus svobodo, da se odloča na različne načine. Dejstvo, da se je Jezus odločil pojesti določeno figo, še ne pomeni, da je ta figa ena izmed izbranih. Podobno se Jezusova izbira dvanajstih apostolov razlikuje od izbire izbranih, ki gredo v nebesa. Za več informacij glej knjigo *Now That’s a Good Question*, str. 133–134.

V: Kaj pomeni izraz »Judje« v Jn 7,1 (KJV)?

O: Ta izraz v King Jamesovi verziji se nanaša na Jude.

V: Kdo so bili v Jn 7,3.5.10 (KJV) Jezusovi »bratje«?

O: To so Jezusovi biološki polbratje. Tudi v Mateju 13:55–56; Marku 6:4; Pismu Galatcem 1:19 in Judovem pismu 1 je zapisano, da je imel Jezus brate. Tudi Euzebij v delu » « (Cerkvena zgodovina, 318 n. št.) 2:23 in 3:20 navaja, da so bili Jezusovi štirje bratje Jakob (imenovan Pravični), Jozes (ali Jožef), Juda (isto kot Juda) in Simon. Za več informacij glej 1 Korinčanom 9:5.

V: Kdo so v Jn 7,5 Jezusovi »bratje«, ki mu niso verjeli?

O: Marija je bila devica, Jožef pa ni poznal Marije, ko se je rodil Jezus, in Jožef ni imel zakonske zveze z Marijo, »dokler ni rodila sina«, kot piše v Mateju 1:25. Tudi Matej 12:46; 13:55–56; Marko 6:3–4; Janez 2:12; Apostolska dela 1:14; 1 Korinčanom 9:5 prav tako omenjajo Jezusove brate, Pavel pa v Pismu Galatcem 1:18,19 omenja »Jakoba, Gospodovega brata«. Knjiga 1001 odgovorov na biblijska vprašanja, str. 39–40, prav tako opozarja na mesijanski Psalm 69:7–9, kjer piše: »bratje … otroci moje matere«.

Če bi imeli vero v Jezusa, bi se jim zdelo povsem logično, da bi Jezus zdaj kaj razkril. Vendar ta verz pravi, da v tistem trenutku niso verjeli v Jezusa, zato je njihov komentar nedvoumen: »Če res misliš, da si Mesija, bi to zdaj pokazal vsem.« Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 299.

V: Ali v Jn 7,7 svet ni sovražil učencev ali pa jih je sovražil v Jn 15,20–21?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

V Jn 7,7 so se učenci še učili, svet pa jih še ni sovražil, ker še niso dosledno pridigali, naj se ljudje obrnejo k Jezusu. Judje in Rimljani še niso dosegli točke, ko bi hoteli preganjati kristjane.

V Jn 15,20–21 je Jezus napovedal, da bo kmalu prišel čas, ko jih bo svet sovražil, ker pripadajo Kristusu.

V: Zakaj je Jezus v Jn 7,8 rekel, da ne gre ali še ne gre na praznik?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Nekateri rokopisi navajajo »ne bom šel«. Med te rokopise spadajo Sinaiticus, Cantabrigiensis, bohairski koptski, armenski in Diatessaron.

2. Drugi rokopisi, kot so Bodmer II (125–175 n. št.), Bodmer 14, 15 (3. stoletje) in Vaticanus, navajajo »še ne«.

3. Tudi če bi poznali natančno grško besedilo, ne smemo preveč poudarjati natančnih besed, saj ni znano, ali je Jezus tukaj govoril v grščini ali aramejščini.

4. Ne glede na to Jezus ni dajal obljube, ampak je izražal svoje namere, zato je oboje branje rokopisa ustrezno.

5. Morda razlike med rokopisi služijo Božjemu namenu. Morda nam kažejo, da besed Svetega pisma ne smemo jemati preveč dobesedno.

V: Zakaj je Jezus v Jn 7,8 rekel, da njegov čas še ni prišel?

O: Za Jezusa še ni bil čas, da bi začel svoje javno delovanje, ki se je zaključilo s tem, da je umrl na križu za naše grehe.

V: Zakaj je Jezus v Jn 7,10 očitno spremenil mnenje in odšel v Jeruzalem, potem ko je svojim bratom povedal, da ne bo šel?

O: Jezus ni prelomil obljube, temveč je spremenil mnenje o tem, kar je nameraval storiti. Vendar pa se za tem preprostim odgovorom skriva pomembna lekcija. Obstaja razlika med izražanjem namena in obljubo.

Knjiga When Critics Ask (str. 414) podaja drugačen odgovor. Jezusovi bratje so želeli, da bi Jezus odšel v Jeruzalem in se »javno pokazal kot Mesija«. Jezus je kasneje res odšel, vendar ne na način, ki so mu ga predlagali njegovi bratje.

V: Zakaj so se v Jn 7,13 ljudje bali Judov? Saj so bili vsi Judje!

O: Ljudje so se tu bali judovskih oblasti. Pogosto je smiselno razlikovati med prepričanji in običaji navadnih ljudi ter uradnim verskim učenjem. Poleg tega Matej in Marko, ki sta pisala za bolj judovsko občinstvo, razlikujeta med Judi, ki so farizeji, in saduceji. Janez, ki je očitno pisal predvsem za pogansko [nejudovsko] občinstvo, običajno ne razlikuje, ampak jih preprosto imenuje Judje. Janez farizeje omenja le v Jn 3,1.

V: Ali v Jn 7,17 vsi, ki se odločijo izpolnjevati Božjo voljo, pridejo v nebesa? – tudi hindujci, muslimani, budisti itd.

O: Kot se je naučil Adamov sin Kajn, Bog ne sprejema vseh daritev, ki so mu darovane. Kot kaže 1 Korinčanom 10,20, moraš svoje daritve vsaj darovati pravemu Bogu. Mnogi se osredotočajo na to, kako druge religije poučujejo napačne doktrine in »zmešajo glavo«. Enako pomembno je, da te religije otopijo ljudi do tega, da si ne želijo tistega, kar je najboljše, in »zmešajo njihovo srce«.

1. V nekaterih religijah, vključno z nekaterimi oblikami hinduizma, delanje dobrega ni cilj. Cilj je namreč doživeti tako dobro kot zlo. Dokaz za to najdete v naslednjem vprašanju.

2. V nekaterih religijah, vključno z budizmom in hinduizmom, si ne želijo večno živeti v nebesih. Njihov cilj je pobegniti iz nezaželenega kroga ponovnih rojstev in v budizmu doseči nirvano ali pa se v vedantskem hinduizmu združiti z večnim plamenom.

3. V nekaterih religijah resnica ni pomembna. Hinduizem velja za religijo, v kateri »zakon nesprotja« ni v ospredju.

V: Kaj v Jn 7,17 lažna religija, hinduizem, uči o delanju dobrega?

O: Uči vsaj dve zelo različni stvari.

Delo dobrega je blagoslovljeno. »Dobro je ena stvar; prijetno je druga. Ti dve, ki se razlikujeta v svojih ciljih, obe spodbujata k dejanjem. Blagor tistim, ki izberejo dobro; tisti, ki izberejo prijetno, zgrešijo cilj.« Katha Upanishad, str. 16

Po drugi strani pa…

1. »Vedite, da se vsa stanja bivanja – naj bodo dobrega, strastnega ali nevednega – manifestirajo prek Moje energije. V nekem smislu sem vse, a sem neodvisen. Nisem podvržen načinom delovanja materialne narave, saj so ti, nasprotno, znotraj mene. Zaveden s tremi načini [dobrote, strasti in nevednosti] me cel svet ne pozna, mene, ki sem nad načini delovanja in neizčrpen.« Bhagavad Gita 7.12–13, str. 379–380.

2. »Tudi če nekdo stori najbolj gnusno dejanje, če se ukvarja z predanim služenjem, ga je treba šteti za svetnika, ker je pravilno usmerjen v svoji odločitvi.« Bhagavad-gita 9.30, str. 494

3. »Napisano je: ‚Tisti, ki pozna radost Brahmana, ki je ni mogoče izraziti z besedami in je za um nedosegljiva, je osvobojen strahu. Ne muči ga misel: ‚Zakaj nisem storil tistega, kar je prav? Zakaj sem storil tisto, kar je narobe?‘ Tisti, ki pozna radost Brahmana, ki pozna tako dobro kot zlo, presega oboje.« Taittiriya Upanishad, str. 58.

4. »Moji sinovi ubijajo svoje sovražnike, moja hči je cesarica, jaz pa sem popolnoma zmagovita. Moj glas je v ušesih mojega moža najvišji. Daritev, ki jo je opravil Indra in s tem postal slaven in vrhoven, to sem pripravila za vas, o bogovi. Resnično sem postala brez tekmic med ženami. Brez tekmic med ženami, uničevalka tekmic med ženami, zmagovita in vrhunska, sem si prisvojila privlačnost drugih žensk, kot da bi bilo to bogastvo nestanovitnih žensk.« Ta kombinacija čaščenja in zgodnjih hindujskih »družinskih vrednot« izhaja iz Rig Vede 10.159.3–5.

V: Ali Jezus v Jn 7,18 pravi, da v vseh ljudeh, ki iščejo Očetovo slavo, ni nepravičnosti?

O: Ne, Jezus se raje posredno sklicuje na sebe, ko pravi, da v njem ni nepravičnosti.

V: Zakaj je Jezus v Jn 7,28 pridigal v templju, če je v Jn 7,10 tajno odšel v Jeruzalem, da ga ne bi opazili?

O: Če bi Jezus odšel javno kot posameznik, bi ga oblasti lahko zlahka aretirale. Ko pa je bil enkrat tam, medtem ko je bil Jezus sredi velike in naklonjene množice, ga niso mogli aretirati. Želeli bi počakati, dokler ne bi bilo čim manj drugih ljudi. Jezus in učenci so noč preživeli zunaj Jeruzalema na mestu, kjer jih nikoli ne bi našli – seveda, če jih ne bi izdal kdo.

V: V Jn 7,38–39: »Kje v Svetem pismu piše, da bodo »iz njega tekli tokovi žive vode«?«

O: Starodavna literatura ni razlikovala med natančnim citatom, parafrazo enega stavka in parafrazo splošnega pojma, ki zajema več stavkov. V »New Geneva Study Bible« (str. 1676) je navedeno, da to sicer ni natančen cit nega mesta iz Stare zaveze, vendar pa je lahko splošno sklicevanje tako na Izaija 44:3 kot na Ezekiel 36:25–27.

Po navedbah v Evangelical Commentary on the Bible, str. 857, in v Believer’s Bible Commentary, str. 1512, so Judje imeli običaj, da so prinašali vodo iz Gihonovega izvira/Siloamskega bazena in jo med petjem Psalmov 113–118 izlivali v srebrno posodo ob oltarju za žgalne daritve. Osmi dan tega niso počeli.

V: Kako v Jn 7,38–39 iz Jezusa izvirajo tokovi žive vode?

O: Tako kot voda daje življenje, omogoča rast, očisti in poteši žejo, nam Jezus to daje v duhovnem smislu. Po Janezu 7,39 je to Sveti Duh.

V: Ali je bil v Jn 7,39 Sveti Duh v svetu že pred Jezusovim prihodom na zemljo?

O: Da, vendar na bolj omejen način. V časih Stare zaveze je bil Sveti Duh s preroki, vendar pa povprečni vernik takrat ni imel Svetega Duha.

V: Kaj točno pomeni grški izraz v Jn 7,46?

O: V Jn 7,46 je grški izraz tukaj zelo poudarjen. Čeprav je »Nihče ni nikoli govoril na tak način…« (NIV) točen prevod, je natančnejši prevod »nikoli ni noben človek govoril na tak način…« (Wuest), »Nikoli ni tako govoril človek« (The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 302) ali »Nikoli ni noben človek govoril na tak način« (The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 88).

V: V Jn 7,51–52 nisem prepričan, ali bi, če bi živel v Kristusovem času, sploh lahko razumel vse, kar bi moral storiti. Ali je to nujno?

O: Čeprav takrat morda ne bi vsega razumel sam, kdo pravi, da lahko danes vse razumemo sami? Zato moramo prositi za Božjo pomoč in potrebujemo pomoč drug drugega. Vsakdo, prepuščen samemu sebi, lahko pride do nekaterih neumnih in nepremišljenih pogledov. Potrebujemo Božjo pomoč in drug drugega, da si medsebojno pomagamo in se popravljamo.

V: Ali je bil Jezus v Jn 7,52 iz Betlehema v Judeji ali iz Nazareta v Galileji?

O: Oboje; Jezus se je rodil v Betlehemu v Judski, odraščal pa je v Nazaretu v Galileji.

V: Zakaj so v Jn 7,52 rekli, da iz Galileje ni prišel noben prerok, če je Jona prišel iz tistega območja, iz Gata-Heferja, ki je približno tri milje od Nazareta? (To omenja skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 971.)

O: Upoštevajte, da so govorci neverni Judje. Čeprav je Jona verjetno prišel iz Gata-Heferja blizu Nazareta, to ni gotovo. Sveto pismo ne pravi: »Noben prerok ni nikoli prišel iz Galileje«. Namesto tega so rekli: »Noben prerok ni nikoli prišel iz Galileje.« Govorci, ki so zavrnili Jezusa, so bili v tem verjetno v zmoti.

Zakaj je Jezus govoril tako, kot je? Ni hotel povzročati težav samo zaradi samega povzročanja težav in zagotovo tega ni počel samo zato, da bi povečal svojo priljubljenost. Nekateri bi morda menili, da bi moral Jezus odgovoriti prijazneje. A očitno je Jezus ljudi silil, naj se odločijo, tako ali drugače. Trdili so, da ga zavračajo zaradi najbolj neprepričljivih razlogov. Če bi Jezus po vseh drugih čudežih za njih naredil še enega, da bi ga videli, ali bi to kaj bistveno spremenilo? Ne. Problem ni bil pomanjkanje informacij ali pomanjkanje verodostojnosti; problem je bil, da jih je treba prisiliti, naj se odločijo.

V: Kaj piše v današnjih angleških prevodih Svetega pisma v Jn 7,53–8,11?

O: KJV tega navaja brez komentarja.

V NKJV je to v besedilu z opombo: »NU postavi odstavke od 7,53 do 8,11 v oklepaj, ker niso v izvirnem besedilu. Ti odstavki so prisotni v več kot 900 rokopisih Janezovega evangelija.«

Zgodnja NASB jih navaja v oklepajih s pojasnilom v opombi: »Večina starodavnih virov izpušča Jn 7,53–8,11. Tisti, ki jih vsebujejo, se med seboj močno razlikujejo.«

NASB 1995 in NASB 2020 jih navajata v oklepajih. Opomba pravi: »Kasnejši rokopisi dodajajo zgodbo o prešuštnici in jo oštevilčijo kot Janez 7,53–8,11.«

Wuest jo je prevedel brez komentarja.

BSB navaja: »Nekateri zgodnji rokopisi ne vključujejo odlomka od Janeza 7:53 do Janeza 8:11.«

V NIV je to označeno po vrsticah in s komentarjem: »[Najzgodnejši rokopisi in mnoga druga starodavna pričevanja ne vsebujejo Jn 7,53–8,11]«

RSV to vključuje v besedilo z opombo: »Nekateri starodavni viri vstavljajo 7,53–8,11 bodisi na konec tega evangelija bodisi za Lk 21,38, z različicami besedila. Drugi pa to v celoti izpuščajo.«

V NRSV je ta odlomek v oklepajih s pojasnilom v opombi: »Najstarejši viri ne vsebujejo odlomka 7,53–8,11; drugi viri ta odlomek dodajajo tukaj ali po 7,36 ali po 21,25 ali po Lk 21,38, z različicami besedila; nekateri ta odlomek označujejo kot dvomljivega.«

Williams ga prevaja z dvema opombama na dnu strani, ki obe navajata, da ga najboljši rokopisi izpuščajo.

Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 414–415.

V: Zakaj so v Jn 8,3–4 farizeji k Jezusu pripeljali žensko, ki so jo zalotili pri prešuštvu, in ne moškega?

O: To je dobro vprašanje, še posebej ker 5. Mojzesova knjiga 22,22–24 pravi, da bi morali pripeljati oba. Zdi se, da jih je manj zanimala pravica za moškega kot za žensko. Ali pa jih pravica sploh ni zanimala, ampak so hoteli le ujeti Jezusa v past. Tudi v delih Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 372, When Critics Ask, str. 415, ter Josh McDowell (v predavanju) so opazili to nezakonitost.

V: Ali Jn 8,3–4 kaže, da Jezus ni sprejel smrtne kazni?

O: Ne, vendar postopek ni bil pravilno izveden, saj tega moškega niso privedli. Za več informacij glej prejšnje vprašanje.

V: V Jn 8,3–4, kje v Stari zavezi je zapovedano, da se žensko zaradi prešuštva kamenja do smrti (to je omenil musliman)?

O: Usmrtitev zaradi prešuštva je predpisana v 3. Mojzesovi knjigi 20,10 in 5. Mojzesovi knjigi 22,22–24. Način usmrtitve, kamenjanje, je naveden v 5. Mojzesovi knjigi 22,24 v primeru moškega, ki spi z devico, zaročeno z možem v mestu.

V: Kaj je Jezus v Jn 8,6, v zgodbi o prešuštnici, napisal v pesek?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati šest točk.

1. Večina svetopisemskih rokopisov pravi »napisal na tla«. Mednje spadajo Cantabrigiensis, Bizantinski lekcionar, bohairski koptski rokopis in drugi.

2. Vendar pa armenski rokopisi (iz 5. in 9. stoletja) navajajo: »napisal na tla grehe vsakega od njih«.

3. Drugi rokopisi in avtorji pa tega dela Janezovega evangelija ne vsebujejo. Mednje spadajo: Bodmer 2, Bodmer 14, 15, Sinaiticus, Vaticanus, Alexandrinus, sahidski koptski rokopis, gotski rokopis in Diatessaron.

4. Če predpostavimo, da je večina rokopisov pravilnih, Sveto pismo ne omenja, kaj je Jezus storil s palico na tleh. Enciklopedija biblijskih težav (str. 371–373) pravi, da jih je, ne glede na to, kaj je bilo, to prepričalo o njihovih lastnih grehih. Nekateri domnevajo, da je Jezus zapisoval njihove grehe ali imena deklet nekaterih izmed njih.

5. Privedli so le žensko, ki so jo zalotili pri dejanju; moškega pa niso nikoli privedli. Morda so bili v množici tudi nekateri moški, s katerimi je ženska prešuštvovala.

6. Po drugi strani pa knjiga Now That’s a Good Question, str. 586–587, navaja, da ne le da ne vemo, ampak tudi ne vemo z gotovostjo, ali je Jezus sploh kaj napisal. Morda je le risal, medtem ko je razmišljal. Vendar pa je bilo nekaj, kar je povzročilo, da so vsi moški nenadoma odšli.

V: Zakaj Jezus v Jn 8,11, če je sledil Mojzesovi postavi, ni obsodil ženske?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

Jezus ni bil prisiljen kaznovati ženske, za katero je vedel, da je kriva, ker 1) Jezus tu ni bil vladna avtoriteta, 2) Jezus je bil tisti, ki je dal zakon, in 3) postopek ni bil pravilno izveden, saj ni bil priveden tudi moški.

Vendar pa je Jezus dejansko ravnal v skladu z Mojzesovo postavo. Potreben je bil obtožnik, a obtožnikov ni bilo. Poleg tega je bila celotna situacija nenavadna, saj so jo ujeli na kraju zločina, vendar niso privedli moškega.

V: Kako je Jezus v Jn 8,12 luč sveta?

O: Luč je nepogrešljiva za naše življenje. Ne le da privlači ljudi, ampak jih tudi varuje pred spotikanjem v temi, nam omogoča, da preizkušamo same sebe, prepoznavamo drug drugega in uživamo v lepoti. Že takrat so ljudje vedeli, da brez luči sobne rastline ne rastejo. Jezus je za nas pomembnejši celo od fizične luči.

V: Zakaj so v Jn 8,13–14 farizeji trdili, da Jezusovo pričevanje o sebi pomeni, da njegovo pričevanje ni veljavno?

O: Če bi nekdo trdil nekaj brez dokazov, bi bila ta trditev sumljiva. Jezus je menil, da bi bilo čudno, če bi to poskušali uporabiti zanj. Konec koncev je Oče v nekem smislu vsem pričal o Jezusu prek preroštev, zapisanih sto do tisoč let prej, in s tem, da je Jezus v tistem času opravil številne čudeže.

V: Zakaj je Jezus v Jn 8,14–18 farizejem odgovoril tako, kot je?

O: Verjetno obstaja več razlogov.

1. Ker je bil Jezus del te kulture, je razumel splošna predsodka farizejev.

2. Jezus je razumel vsakega od teh farizejev posebej.

3. Jezus je pogosto namerno govoril v prispodobah (Jn 16,25.29).

4. Morda je bilo usmiljeno, da tistim, ki so ga zavrnili, ni povedal preveč, kot kažejo 2. Petrov 2,21–22 in Jn 15,22–25.

Tudi v Jn 8,17 je Jezus rekel »vaš zakon«, ker je bil Jezusov odnos do zakona drugačen od njihovega, prav tako kot je Jezus rekel »moj Oče« in »vaš Oče«, ne pa »naš Oče«, razen ko jih je učil Gospodovo molitev. Za več informacij glej Lenski, R.C. The Interpretation of St. John’s Gospel, str. 605.

V: Ali je Jezus v Jn 8,17 in Jn 10,34 rekel »vaš« zakon?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

V Jn 8,17 Alandov Grški novi testament (1975) ne omenja nobenega grškega rokopisa, ki bi navajal »vaš zakon«. Vsi navajajo »zakon«.

Glede Jn 10,34 večina rokopisov v Jn 10,34 navaja »zakon«. Med njimi so: Bodmer II (125–175 n. št.), Bodmer 14, 15 (začetek 3. stoletja), Sinaiticus, Vaticanus, Alexandrinus, Bizantinski lekcionar, sahidski koptski, bohairski koptski, gotski, armenski, Atanazij

Vendar nekateri rokopisi v Janezu 10:34 navajajo »vaš zakon«. Mednje spadajo papirusi Chester Beatty I (100–150 n. št.), Sinaiticus (popravljen), Cantabrigiensis ter pisca Tertulijan (198–220 n. št.) in Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.).

V: V Jn 8,18–19 je Jezus govoril o svojem Očetu, kaj je torej narobe s tem, da so Jezusa vprašali, kje je njegov Oče?

O: Medtem ko je Jezus govoril o Bogu Očetu v nebesih, vpraševalec tega ni imel v mislih. Vpraševalec je Jezusa obtoževal, da je bil rojen izven zakonske zveze. Vpraševalec iz » « ni iskal odgovora od Jezusa; želel je le opozoriti množico na »negotovosti« glede Jezusovega rojstva, da bi Jezusa diskreditiral v očeh množice. Vendar je to zastavil kot vprašanje, da ne bi bilo preveč očitno, kaj poskuša doseči.

V: Ali je bil Jezus v Jn 8,20 (KJV) v zakladnici?

O: Jezus je govoril v tistem delu templja, ki je bil blizu kraja, kjer so sprejemali daritve. Ni bil v samem prostoru, kjer so hranili denar.

V: V Jn 8,24.58, Jn 13,19 ter Jn 18,5.6, katere druge nazive poleg »Jaz sem« imata Oče in Jezus skupne?

O: Tukaj je delni seznam starozaveških nazivov Boga in novozaveških nazivov Jezusa.

V: Kako je mogoče, da v Jn 8:29 Oče [domnevno] Jezusa nikoli ne bi zapustil, če je Jezus v Mt 27:46 in Mk 15:34 rekel: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

O: Jn 8,29 NE pravi, da Oče Jezusa nikoli ne bi zapustil. Piše: »me ni pustil samega« (NIV) ali »me ni zapustil samega« (Wuestov razširjeni prevod), KJV pa pravi: »me ni pustil samega«. Oče je Jezusa na križu res zapustil, vendar pa je Jezus ob smrti rekel: »V tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46).

V: Ali je v Jn 8,31 vztrajanje v Jezusovi besedi pogoj za to, da si Jezusov učenec?

O: To je dokaz, ne pa predpogoj. Pri odgovoru na to vprašanje nam lahko pomaga analogija. Ali je dihanje pogoj za to, da si živ? Dihanje je dokaz, da si živ. Vendar pa, čeprav lahko na truplu neskončno dolgo izvajamo umetno dihanje, to trupla ne bo oživelo. Poleg tega lahko živa oseba zadrži dih za nekaj minut, vendar bo potem čutila močno potrebo, da spet diha, in to bo tudi storila.

Na podoben način je vztrajno poslušnost Jezusovi besedi dokaz novega življenja v Kristusu. Nekristjan lahko za nekaj časa sledi istim zapovedim, vendar to ne pomeni, da je prosil Jezusa, naj bo Gospod in Odrešenik njegovega življenja. Kristjan se lahko za nekaj časa odloči, da ne bo poslušal Jezusa, vendar če je resnično odrešen, bo čutil močno potrebo, da se vrne h Kristusu, in to bo tudi storil.

V: Kaj je Jezus v Jn 8,32 mislil s »osvobodil vas«?

O: Jezus nas osvobodi na vsaj štirih čudovitih načinov.

Pravno: Bog razglasi, da so vsi naši grehi »v celoti poplačani« zaradi daru Jezusove smrti na križu

V tem življenju smo osvobojeni iz suženjstva greha in prisile k grehu.

V večnosti smo osvobojeni druge smrti in bomo večno živeli z Bogom, brez strahu pred padcem.

V vsakdanjem življenju lahko živimo življenje upanja, ljubezni in veselja v Kristusovi svobodi.

Za več informacij glej knjigo »Now That’s a Good Question«, str. 578–579.

V: Kako je mogoče, da v Jn 8,37 v svojih srcih niso imeli prostora za Jezusovo besedo?

O: Jezus je podal zelo ustrezen opis. V svoji posebni logiki niso imeli prostora za Mesija, ki naj bi prišel mednje. V svojih srcih niso imeli želje, da bi videli Mesija. Niso imeli namena čakati na Mesija ali mu slediti, če bi prišel in se ne bi ujemal z njihovimi željami. Bili so nepoučljivi, ne zato, ker ne bi mogli razumeti, ampak zato, ker niso hoteli razumeti; niso bili nesposobni, ampak nepripravljeni.

Jezus ni le kritiziral njihovih zaključkov. Kritiziral je njihovo brezbrižnost pri iskanju resnice.

Danes lahko kristjani, ki iščejo resnico, naivno mislijo, da tudi vsi ostali, bodisi na pravi bodisi na napačni način, prav tako iščejo resnico. Mnogi morajo najprej želeti odkriti resnico, preden jim bo odkritje resnice sploh koristilo.

V: Zakaj je Jezus v Jn 8,44 ljudem, ki so cenili svoje prednike, rekel, da je njihov oče hudič?

O: Domnevam, da zato, ker Jezus nikoli ni obiskoval tečaja »Kako si pridobiti prijatelje in vplivati na ljudi«. Politična korektnost Jezusa je tukaj, pa tudi drugje, zelo vprašljiva.

Resno, Jezus se je bolj skrbel zanje in za njihovo večno usodo kot za to, ali jim njegove besede ugajajo ali ne.

Danes je eden od razlogov, zakaj nekateri kristjani (vključno z mano) niso delili evangelija toliko, kot bi morali, ta, da so bolj cenili prijateljstvo kot pa skrb za prijatelja.

V: Kako v Jn 8,47 tisti, ki so iz Boga, slišijo Božjo besedo?

O: Tisti, ki so iz Boga, slišijo Božjo besedo v dveh različnih pomenih.

Verniki so Božjo besedo že slišali, jo z veseljem sprejeli in svoje življenje zaupali Bogu.

Izbranci morda še niso odrešeni. Vendar izraz »izbranci« pomeni, da bodo prej ali slej odrešeni.

V: Zakaj so v Jn 8,48 poskušali »žaliti« Jezusa, tako da so ga obtožili, da je Samaritanec?

O: To bi jim bilo velika žalitev, Jezus pa bi jasno razumel, koliko ga zaničujejo. Vendar Jezus teh besed ni štel za žalitev in očitno se sploh ni trudil odgovoriti nanje.

V: Kako je v Jn 8,50 Oče sodnik, saj Jn 5,22 pravi, da »Oče nikogar ne sodi, ampak je vse sodbe zaupal Sinu«?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor. Obstajata dve sodbi: sodba pred velikim belim prestolom in sodba pred Kristusovim sodnim stolom za nagrade vernikov. V grščini obstajata različni izrazi za sodbo, ki pomenita razsojanje in obsodbo. Vendar pa je ob upoštevanju razlik v časovnih oblikah grška beseda v obeh verzih ista: krinei.

Odgovor je, da je za sodbo vseh ljudi Oče končni sodnik in avtoriteta, vendar Oče ne sodi ničesar, razen skozi Jezusa. Sveto pismo govori le o tem, da nas je Oče predestiniral, vendar smo predestinirani in odrešeni skozi Kristusa. Janez 5,22 ne pravi le, da Oče dopušča, da Jezus sodi nekatere ljudi; temveč Oče ne sodi ničesar razen tistega, kar je zaupal Kristusu.

Tako se to odvija v Razodetju 20,11–15. Tisti, ki sedi na velikem belem prestolu, je najverjetneje Oče. Obstajata dve knjigi: knjiga dejanj in Knjiga življenja. Knjiga življenja je »Jagnjetova knjiga življenja« v skladu z Razodetjem 21,27. Oče pošlje v ognjeno jezero vse, ki niso zapisani v Jagnjetovi knjigi življenja.

V: Kako v Jn 8,51 tisti, ki spoštujejo Jezusove besede, nikoli ne bodo videli smrti?

O: Odgovor najdete v razlagi Janeza 6,50–51.

V: Ali bi v Jn 8,57 to lahko pomenilo, da je bil Jezus dejansko star okoli 50 let, kot je učil Irenej iz Lyona (182–188 n. št.)?

O: Ne. Irenej je bil velik zgodnjekrščanski učitelj, vendar tudi dobri krščanski učitelji lahko delajo napake, in Irenej se je v tem primeru popolnoma motil (Irenej, Proti herezijam, knjiga 2, poglavje 22.6, str. 392). Prav farizeji so trdili, da je bil Jezus mlajši od 50 let. Morda so hoteli pretiravati glede njegove mladosti. Ko preučujete verz v Svetem pismu, je ključnega pomena, da ugotovite, kdo je govorec.

V: Zakaj je Jezus v Jn 8,58 uporabil Božje ime?

O: Jezus je Judom jasno povedal, da ni bil le prerok, ni bil le Mesija, ampak da je bil Jezus sam Bog. Abraham je poznal to ime, toda šele Mojzesu pri gorečem grmu (2. Mojzesova knjiga 3) je sam Bog prvič razkril polni pomen svojega imena.

V: Ali Jn 8,58 pomeni, da je Jezus obstajal že prej, vendar ni obstajal večno, kot učijo Jehovove priče (Razmišljanje iz Svetih spisov, 1989, str. 418)?

O: Ne. V Janezu 8:58 piše, da je Jezus obstajal že pred Abrahamovim rojstvom, vendar ni navedeno, kako dolgo je Jezus obstajal pred Abrahamovim rojstvom. V Janezu 1:1 pa je zapisano: »V začetku je bila Beseda…«, in nič ni bilo ustvarjeno razen skozi Kristusa. V knjigi »When Cultists Ask« (str. 173–174) je zapisano, da gre za isti izraz, ki se uporablja za Boga Očeta, in da ta uporaba nikakor ne pomeni, da bi imel Bog Oče trenutek, ko je prvič obstajal.

V: Ali Jn 8,58 pomeni, da imajo vsi ljudje v sebi Božjo prisotnost »Jaz sem«, kot učita pripadnika gibanja New Age Mark in Elizabeth Clare Prophet (»Lost Teachings of Jesus«, str. 87) ter Mary Baker Eddy, ustanoviteljica krščanske znanosti (»Science and Health with Key to the Scriptures«, str. 333–334)?

O: Ne. Upoštevajte temo Jezusovega govora in odziv Judov. Jezus je govoril o sebi, ne o nas. Judje so se odzvali negativno, ker so videli, da Jezus trdi, da je sam Bog. Nihče v evangelijih in noben pisec zgodnje Cerkve ni nikoli izmislil ideje, da bi Jezus rekel, da se »Jaz sem« nanaša na vse človeške bitje. Za več informacij glejte When Cultists Ask, str. 174.

V: Zakaj se je Jezus, ki je Bog, v Jn 8,59 tukaj skril?

O: Jezus se je skril, ker so ga hoteli kamenjati. Jezus je bil Bog, tudi na zemlji, vendar, kot kaže Filipljanom 2:7, se je Jezus prostovoljno izpraznil in se naredil za nič, ko je prišel na zemljo. Človek lahko izpolnjuje Božjo voljo in se hkrati skriva pred storilci zla.

V: Ali je bil v Jn 9,1 ta človek rojen slep zaradi grehov, ki jih je storil pred svojo reinkarnacijo, kot uči krščanska šola »Unity«?

O: Če bi Jezus rekel: »Ta človek se je rodil slep zaradi grehov, ki jih je zagrešil, preden se je rodil v tem življenju«, potem bi imela šola »Unity« tako imenovanega krščanstva prav.

Vendar Jezus tega ni le ni rekel, ampak je rekel ravno nasprotno. Dejansko se ta verz lahko uporabi za dokaz, da reinkarnacija NI bila dejavnik pri slepoti tega človeka. Natančneje, ko so Jezusa vprašali, ali je grešil ta človek ali njegovi starši, je Jezus odgovoril: nobeden od obeh.

Za več informacij glej knjigo When Cultists Ask, str. 174–175, in knjigo Todda Ehrenborga Mind Sciences: Christian Science, Religious Science, Unity School of Christianity (urednik Alan W. Gomes), str. 7.

V: Zakaj točno je bil ta človek v Jn 9,1–3 rojen slep?

O: Jezus je rekel, da to ni bilo zaradi njegovega greha ali greha njegovih staršev. Ljudje na splošno trpijo v tem življenju, vključno z rojstnimi okvarami, ker smo rojeni kot padla bitja, ki živijo v padlem svetu. Vendar pa je v tem konkretnem primeru slepota tega človeka služila za slavo Bogu, saj ga je Jezus ozdravil in so njegove oči postale pričevanje, da bi tudi drugi lahko spoznali resnico o Jezusu.

V nasprotju s tem so poznejša judovska rabinska učenja imela popolnoma jasno razlago, zakaj so ljudje zboleli. Vodenač pomeni, da je oseba zagrešila spolni greh; zlatenica je pomenila neugasljivo sovraštvo, revščina in ponižanje sta pomenila greh ponosa, bolezen jeter(?) pa je pomenila obrekovanje. V Šabatu 55a piše: »Ni smrti brez greha, ni kazni brez zla.« Za več informacij o tem glej The Expositor’s Greek Testament, zvezek 4, str. 475.

V: Kaj je Jezus v Jn 9,4 mislil s tem, da prihaja noč, ko nihče ne bo mogel delati?

O: Odgovor ima dva vidika.

Kmalu se bo ta faza Božjega delovanja, ko je Jezus hodil po zemlji, končala.

Za kratek čas, med križanjem in vstajenjem, se bodo vsi razbežali. Do binkošti, 50 dni po pashi, ne bodo več delovali v službi v večjem obsegu.

Najpomembneje pa je, da so bili Judje odprti za Jezusovo novo učenje, ta odprtost pa bo kmalu izginila po prvih dneh zgodnje Cerkve.

Danes je v službi še vedno potrebno občutek za pravi trenutek. Države se odpirajo in zapirajo za evangelij glede na politični režim, ki je na oblasti. Cele kulture postanejo bolj odprte ali zaprte glede na njihovo blaginjo, medije in druge zemeljske (in ne le zemeljske) vplive.

V: Zakaj je Jezus v Jn 9,6 iz svoje sline naredil glino, saj bi lahko preprosto izrekel besede?

O: Jezus bi lahko uporabil veliko različnih načinov, da bi ozdravil tega človeka. Morda je Jezus želel s tem poudariti, da je bil kot Božja beseda tisti, ki je iz prahu zemlje ustvaril človeka, vključno z njegovimi očmi. Tehnično gledano Jezus ni obnovil njegovega vida, saj ta sploh ni nikoli videl. Ena od teorij pravi, da moški ni imel očesnih zrklih, zato je Jezus kot Stvarnik ustvarjal očesne zrkle. Poleg tega so rabinske tradicije prepovedovale gnetenje gline ob soboti, Jezus pa je kršil to rabinsko tradicijo. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 307, in Believer’s Bible Commentary, str. 1520–1521.

V: Zakaj je Jezus v Jn 9,7 tega človeka poslal k Siloamskemu bazenu?

O: Jezus bi ga lahko ozdravil takoj na kraju samem, brez da bi šel k bazenu, saj je bil Siloam na skrajnem jugovzhodnem robu mesta, kar je bilo precej daleč. Slepi mož, ki so mu v življenju verjetno drugi opravljali vse, bi moral prevzeti pobudo in prositi nekoga, da ga popelje do bazena. Mnogi ljudje v Jeruzalemu bi videli tega slepega moža z blatom v očeh, kako hodi skozi mesto, da bi šel k bazenu in bil ozdravljen. To bi bil nenavaden prizor. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 101–102.

V: Zakaj je v Jn 9,7 pomembno, da beseda za bazen, Siloam, pomeni »poslan«?

O: Janez je menil, da je to pomembno, saj nas na to posebej opozarja. Na eni ravni je šel tja, da bi se umil, ker ga je tja poslal Jezus. Jezus sam je bil »poslanec«, ki ga je poslal Oče. Kot verniki nas Bog »pošilja« na različne kraje in v različne okoliščine. Bog nas ne pošilja vedno na najbolj prijetne kraje, ampak na tiste, kamor želi, da gremo.

Na drugi ravni se je edini večji bazen v okolici imenoval Siloam, in »zdi se res kot nenavadna naključja«, da bi prišlo do te besedne igre: človek, poslan k bazenu »poslanega«? – razen da pri Bogu ni naključij. Bog lahko vidi skozi zgodovino in jo spremeni, da ustvari besedno igro, le da ta besedna igra ni bila namenjena humorju, ampak temu, da bi dala še en namig, da je bil Jezus tisti, za katerega se je izdajal. Čeprav je bil Jezus v zgodovini, Jezus ni bil resnično ustvarjen za zgodovino; zgodovina je bila ustvarjena za Jezusa.

V: Zakaj so v Jn 9,14–16 farizeji rekli, da Jezus ni spoštoval sobote?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

Noben zakon iz Stare zaveze ni prepovedoval zdravljenja, reševanja življenja živali ali reševanja življenja človeka ob soboti. Noben zakon ni določal, da tisti dan ne bi smeli izkazovati ljubezni do drugih in skrbeti zanje. Prepovedano je bilo le delo.

Farizeji so Božji besedi dodali, da ne smeš početi mnogih stvari (kot na primer, da lahko prehodiš eno miljo, dve pa ne), in da ne smeš ustvarjati stvari. Očitno so zdravljenje šteli za »ustvarjanje« in je bilo zato po njihovi razlagi prepovedano.

Danes, tako kot takrat, je zelo pomembno razlikovati med tem, kar je rekel Bog, in vašo razlago tega, kar je rekel Bog, kot kažejo 1 Korinčanom 4:6 in Pregovori 30:5–6.

V: Zakaj so farizeji v Jn 9,24 rekli: »Dajte slavo Bogu«?

O: To je bil resen poziv, naj pove resnico. V Jozue 7,19 je uporabljen podoben izraz.

V: Zakaj so farizeji v Jn 9,26–27 ponovno spraševali? Kako prepoznaš, kdaj so nekoga vprašanja iskrena?

O: Na prvi pogled se je zdelo, da so resnično hoteli vedeti ali da prvič niso slišali. Vendar se niti sleporojenec ni dal zavesti; vedel je, da je to le dimna zavesa. Niso spraševali, ker bi hoteli izvedeti resnico; spraševali so, da bi našli kakšno luknjo ali pomanjkljivost v pričevanju tega človeka ali v Jezusovih dejanjih.

Vsako vprašanje ni iskreno; tudi nekatera, ki so zastavljena na iskren način, niso iskrena, ampak se za njimi skriva skriti namen.

Nekoč sem se pogovarjal z nekim moškim, ki je trdil, da je ateist, in me je vprašal o predestinaciji in svobodni volji. Po uri pogovora sem ga končno vprašal: »Če bi ti lahko dokazal, da je Jezus res tisti, za katerega se je izdajal, bi mu sledil?« Brez vsakršnega obotavljanja je odvrnil: »Nikoli v življenju! Želim živeti svoje življenje tako, kot hočem.« Preletela me je misel; morda je bil to Sveti Duh, morda pa sem bil to le jaz. A misel je bila: »Ena ura, popolnoma zapravljena.« Kaj če bi mu to vprašanje zastavil že na začetku pogovora, in če ta pogovor ne bi imel nobenega vpliva na to, da bi prišel h Kristusu, bi lahko namesto tega govorili o nečem, kar bi ga približalo veri v Kristusa?

Ko razpravljaš o neki temi z nevernikom, bi moral na začetku vprašati, ali bi jih rešitev te zadeve približala k temu, da bi verovali v Kristusa, ali ne. Če rečejo da, potem nadaljuj. In ob koncu pogovora, če vidijo, da je zadeva rešena, jih vprašaj, kaj bi jih zadržalo, da ne bi šli naprej in se zavezali Kristusu.

Ravnali so, kot da bi hoteli vedeti resnico, vendar niso hoteli niti potrditi, da bi lahko bil nekdo, ki je delal čudeže, ki jih je mogoče storiti le z Božjo pomočjo, od Boga. Odgovor nekdanjega slepca je v povzetku: »Sram te bodi!« Včasih, ko ima nekdo otrdelo srce, bi morali tudi mi reči prav to. Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1522–1523.

V: Če bi nam v Jn 9,34 otrok ali nekdo, ki ga ne spoštujemo, rekel, naj nekaj storimo, in bi vedeli, da je to pravilno, ali bi to morali storiti?

O: Da, čeprav farizeji v Jn 9,34 niso bili tega mnenja. A če želimo slediti Bogu in delati tisto, kar je sveto, moramo storiti tisto, kar je prav, ne glede na to, kdo nam to naroča. Jakob 4,17 pravi: »Zato je tistemu, ki ve, da mora delati dobro, pa tega ne stori, to greh.« (NKJV) Nikjer ni omenjeno, da bi to lahko prezrli, če je oseba, ki vam to sporoča, otrok ali kdorkoli drug.

V: Zakaj so farizeji v Jn 9,34 rekli, da je slepec rojen v grehu?

O: Verjetno niso izražali svojega splošnega pogleda na človeško naravo. Temveč so menili, da dejstvo, da se je ta človek rodil slep, dokazuje, da je bil, za razliko od drugih ljudi, rojen v grehu. Jezus je temu napačnemu nauku nasprotoval v Janezu 9:1–3.

Judovski midraš k 5. Mojzesovi knjigi 31,14 pravi, da nosečnica, ki greši, povzroči, da greši tudi njen nerojeni otrok, kot navaja New International Bible Commentary, str. 1248, po (prim. N. P. Williams, Ideas of the Fall and Original Sin, 1927, str. 98).

Mož ni mogel več častiti Boga v sinagogi, ker so ga farizeji izgnali. A to, da ni imel tega prostora, ni bilo pomembno, saj je namesto tega častil Jezusa.

V: V Jn 9,27–32 so farizeji dejansko prepovedovali Bogu, da bi to storil. Kako ljudje danes poskušajo Bogu prepovedati, da bi kaj storil?

O: To počnejo na mnoge načine, čeprav se ne zavedajo vedno, da ravno to počnejo.

Muslimani verjamejo, da Bog nima Sina, mnogi muslimani pa verjamejo, da Vsemogočni Bog ne more imeti Sina.

Svetniki zadnjih dni (mormoni) verjamejo, da je njihov bog, bog tega sveta, postal bog s tem, da je sledil zakonom in predpisom. Zakoni in predpisi so v nekem smislu višji od njihovih bogov.

Mnogi adventisti sedmega dne verjamejo, da Bog ne bi mogel spremeniti sobote kot dneva počitka.

Nekateri kalvinisti verjamejo, da če bi Bog kateremu koli bitju dal prosto voljo, potem Bog ne bi bil Bog. Več o tem si lahko preberete v R. C. Sproulovem pouku o »eni samosvoji molekuli«. Ne vidijo ali nočejo videti, da bi bilo mogoče, da bi vsevedni Bog podelil določeno mero svobode, če bi z gotovostjo vedel, kaj bo izbrano, in celo da bi bila ta svoboda pod Njegovo suverenostjo. Vsemogočni Bog ima moč, da »dovoljuje«. Na srečo to vidijo mnogi kalvinisti, kot je Francis Schaeffer.

Nekateri arminijanci verjamejo, da Bog ne bi mogel predestinirati, ker to ne bi bilo »pravično«. Upoštevati morajo, da čeprav Sveto pismo pravi, da je Bog pravičen, nikjer ne piše, da je Bog »pravičen« ali »nepristranski« po kakšnem človeškem merilu.

Obstajajo tudi drugi primeri.

V: Zakaj so farizeji v Jn 9,40 vprašali Jezusa, ali misli, da so slepi?

O: Njihova fizična sposobnost videti ni imela ničesar opraviti z njihovim vprašanjem ali z Jezusovim odgovorom. Bili so vajeni metafor in so Jezusa spraševali, kakšno mnenje ima o njih. Ali je Jezus menil, da so najvišji duhovni voditelji ljudstva dejansko duhovno slepi?

Jezus dejansko ni rekel: »Vidite ali ne vidite.« Rekel je, da če bi bili resnično neobčutljivi za duhovne stvari (slepi), ne bi bili krivi greha. Ker pa so trdili, da vidijo duhovne stvari – ne glede na to, ali so jih res videli ali ne –, niso bili le slepi, ampak tudi krivi pred Bogom. Farizeji niso bili le slepi, ampak krivi namerne slepote. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 309, in R. C. H. Lenski, The Interpretation of St. John’s Gospel, str. 711.

V: Kaj Jezus v Jn 10,1–2 v prenesenem pomenu pravi o tatovih in roparjih?

O: Vsakdo, takrat ali danes, ki ljudem pravi, da je pot, ali da jim lahko pokaže pot, pa ne izhaja od pravega Boga, je tat in ropar. Tatovi ovac običajno niso prišli in nasilno pobirali vsako ovco posebej. Odprli so vrata in poskušali odpeljati celotno čredo. Tatovi poskušajo vzeti skrivaj, roparji pa z nasiljem. Ne glede na to pa je vsak, ki je vstopil v ovčjo ogrado tako, da je splezal čez zid, imel slabe namene. Kako vstopiš, je prav tako pomembno kot to, ali sploh vstopiš.

Pogosto so v isti ogradi mešali ovce iz več čred, ovc pa niso žigosali, da bi bilo jasno, komu katera pripada. Namesto tega je pastir klical ovce, in le tiste, ki so bile pod njegovo skrbjo, so šle z njim.

Od ovac seveda ne moremo pričakovati preveč, saj niso ravno pametne, vendar vseeno vedo, da morajo slediti svojemu pastirju in nikomur drugemu. Presenetljivo pa je, koliko ljudi misli, da lahko sledi Kristusu, hkrati pa se ukvarja s sledenjem tatovom in roparjem.

V: Ali je v tej priliki v Jn 10,2.7 Jezus pastir ali vrata?

O: Oboje. Čeprav starodavni pisci niso imeli nič proti mešanju metafor, sta v tem primeru obe del iste metafore. Ovčja ograda, zgrajena iz blata ali kamnitih zidov, pogosto ni imela lesenih vrat. Pastir sam se je ulegel pred vhodom in tako deloval kot vrata.

V: Kdo so bili v Jn 10,8 tatovi in roparji, ki so prišli pred Jezusa?

O: To so bili lažni mesiji in lažni preroki. Lažni mesiji na splošno prepričujejo ljudi, naj zaupajo njim namesto pravemu mesiju. Lažni preroki pa bi rekli, naj zaupajo lažnemu mesiju ali lažnemu bogu.

Poleg tega je bilo to izrečeno v času hanuke, ki obeležuje ponovno posvetitev templja pod Judom Makabejcem. V tistem času so bili pokvarjeni izraelski voditelji, ki so se prodali Seleukidom, in v tem času so bili pokvarjeni voditelji, saduceji, ki so se prodali Rimljanom.

V: Ali je Jezus v Jn 10,11 Pastir ali pa je Jezus Jagnje v 1 Kor 5,7 in Jn 1,29–34?

O: To so jezikovne figure, imenovane metafore, in obe sta ustrezni in resnični za Jezusa. On je naš Pastir v tem smislu, da nas vodi, mi pa naj bi mu sledili in bili mu poslušni. Toda Jezus je prišel, da bi umrl kot pashalno Jagnje za naše grehe. Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 416.

V: Ali je Jezus v Jn 10,11 dal svoje življenje za svoje ovce ali tudi za svoje sovražnike, kot nakazujejo Rim 5,6.10 in 2 Pt 2,1?

O: Jezus je dal svoje življenje ne le za tiste, ki so bili njegovi prijatelji pred njegovim križanjem, ampak je dal svoje življenje tudi za svoje sovražnike, kot je bil Saul iz Tarza, ki je sovražil ime »kristjan«. Vendar se je Saul kasneje pokesal in spremenil svoje ime v Pavla. Rimljanom 5,10 nam pravi, da Kristus ni umrl za ljudi, ki so želeli odrešitev, ampak je umrl tudi za tiste, ki sprva niso hoteli imeti ničesar s Kristusovo odrešitvijo, a so se kasneje spremenili in pokesali.

Ali je Kristus umrl tudi za tiste, ki se nikoli ne bi pokesali? Da, Kristusova ponudba odrešitve velja za vse, kot pravi 1. Janezovo pismo 2:2. Vendar pa Kristusova odrešitev »za njih nima nobene vrednosti, ker tisti, ki so jo slišali, je niso združili z vero«. (Heb 4,2). Ni jim v ničemer v pomoč tistim, »ki zanikajo Gospoda, ki jih je odkupil« (2 Pt 2,1), »zanikajo Božji namen zanje« (Lk 7,30) in »izgubijo milost, ki bi lahko bila njihova« (Jona 2,8) (NIV)

Za drugačen, a dopolnilni odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 416.

V: V Jn 10,14–33, v katerem trenutku bi bile Jezusove besede bogokletstvo, če bi jih izrekel navaden človek?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, bi bila katera koli druga oseba, ki bi izrekla besede iz Janeza 10,1 naprej, lažni prerok, če bi te besede izrekla o sebi. Ko Jezus govori o »svojih ovcah« in »svoji oblasti«, uveljavlja svoje trditve, da je Bog, še pred Janezom 10,33–42.

V: Na koga se Jezus v Jn 10,16 nanaša, ko govori o »drugih ovcah«?

O: Jezus se nanaša na pogane (nejudje). Ne nanaša se le na ljudi iz Novega sveta, kot učijo mormoni. Ne nanaša se na vse, ki verujejo in niso med 144.000 Jehovovih prič, kot učijo Jehovove priče. Za podrobnejše odgovore glejte knjigo »The Complete Book of Bible Answers«, str. 57–58, »When Cultists Ask«, str. 175–176, in »Jehovah’s Witnesses Answered Verse by Verse«, str. 78–79.

V: Kako je Jezus v Jn 10,18 dobil moč, da je dal svoje življenje in ga spet prevzel?

O: Jezus se je izpraznil, ko je prišel na zemljo, zato ni imel nobene moči razen tiste, ki sta mu jo dala Oče in Sveti Duh. Na zemlji sta mu dala moč, da je dal svoje življenje (fizično umrl) in ponovno oživel.

V: Kaj je bil v Jn 10,23 praznik posvetitve, ki se je praznoval pozimi?

O: To je isto kot Praznik luči ali Hanuka, kot navajata The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 310, in Believer’s Bible Commentary, str. 1527. Hanuka je obeleževala ponovno posvetitev templja, potem ko je bil oskrunjen v času, ko so Makabejci osvobodili Izrael. Pomembno je opozoriti, da Hanuka v Stari zavezi ni omenjena kot praznik, vendar jo je Jezus praznoval skupaj z drugimi Judi. Nič ni narobe, če praznujemo praznik, ki ni v Svetem pismu.

V: Ali v Jn 10,26 nekateri Judje niso bili Jezusove ovce, ker niso verovali, ali pa niso verovali, ker niso bili Jezusove ovce?

O: Najprej preprosta besedna analiza, nato pa tri stališča.

Analiza besed: Grška beseda, ki je tu prevedena kot »ker«, je gar. Strongova konkordanca navaja kot primarni pomen »razlog«. Strongova konkordanca prav tako navaja, da lahko pomeni »in, kot, ker (to), ampak, celo, za, resnično, brez dvoma, glede na to, potem, zato, resnično, kaj, zakaj, vendar«. Alandov grški Novi testament pravi, da pomeni: ker, saj, torej; resnično, vsekakor; Kaj! Zakaj! Grška beseda »gar« ima torej širok spekter pomenov. Poleg tega je Jezus to morda izrekel v aramejščini, ne v grščini, zato ni mogoče natančno določiti ene same definicije. Kakorkoli že, tukaj so tri možnosti, pri čemer je tretja najverjetnejša.

Zato: Niso bili Jezusove ovce, ker niso verjeli. Vendar pa ima grščina veliko močnejše besede za »zato«, kot je na primer oukoun, ki so se v Novi zavezi pogosto uporabljale, te besede pa tukaj niso bile uporabljene.

Zaradi: Niso verjeli, ker niso bile Jezusove ovce. Čeprav je grška beseda podobna angleški besedi »for« v tem, da bi lahko pomenila tako ali pa prejšnjo možnost, stavčna struktura daje prednost tej razlagi pred prejšnjo. Ljudje naravno poudarjajo vidik, da niso bile Jezusove ovce, ker niso verovale. Vendar pa ta svetopisemski odlomek pravi ravno nasprotno. New Geneva Study Bible, str. 1683, omenja to razlago, čeprav ne izključuje nujno tudi druge razlage.

Oboje: Trditev »bodisi-bodisi« je umetna poenostavitev. To je podobno vprašanju, ali so ljudje živi, ker dihajo, ali dihajo, ker so živi? »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 311) omenja, da je to » na preprosta izjava o njihovem ravnanju. Spominja tudi na končno skrivnost Božje izbire.«

V: Kaj v Jn 10,28–29 pravi o možnosti, da bi katera od Jezusovih ovac izgubila svoje odrešenje in šla v pekel?

O: Ta verz jasno uči, da bo Bog poskrbel, da nam nihče, bodisi demoni bodisi ljudje, ne bo mogel nasilno odvzeti odrešitve. Tudi Rimljanom 8,35–36 pravi, da nas nič ne more ločiti od Božje ljubezni. V delu »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 311) je navedeno, da grški izraz pomeni »resnično ne bodo nikoli poginili«. Prav tako je navedeno, da je beseda za »odvzeti«, harpasei, povezana z besedo za »požrešnega volka«: harpax. Več o tem, da večno življenje ni pogojeno z vedenjem posameznika, si preberite v delu »Believer’s Bible Commentary« (str. 1527).

Kljub temu lahko neizbrani človek prepriča svet in celo samega sebe, da je kristjan, kasneje pa se odloči, da se odvrne od izpovedi vere v Kristusa.

Vendar nekateri kristjani pravijo, da čeprav nam nihče ne more odvzeti odrešitve, se lahko pravi kristjani sami odločijo, da skočijo iz Božje roke in gredo v pekel. Ta verz tega stališča niti ne potrjuje niti ne zanika.

David O’Brien v delu Today’s Handbook for Solving Bible Difficulties, str. 307–310, pravi, da vernik nikoli ne more »izgubiti« svojega odrešenja, kar pomeni, da noben vernik ne more grešiti tako hudo, da bi, ne da bi to vedel, izgubil svoje odrešenje. Naše ohranjanje odrešenosti ni odvisno od del, prav tako kot ni odvisno od del tudi naše pridobivanje odrešenosti. Vendar pa bi se pravi vernik lahko zavestno odločil, da svojo odrešenost »vrne« Bogu. Takrat bi bil podoben tistim, ki so poznali resnico, a so Jezusa križali.

Po drugi strani pa si oglejte knjigo Rona Rhodesa »Complete Book of Bible Answers« (str. 190–193), kjer je izraženo stališče, da ko je človek enkrat odrešen, ga nič in nihče (niti sam) ne more ločiti od tega, kar je Bog obljubil.

V: Kakšno je vaše stališče glede večne varnosti (enkrat odrešen – vedno odrešen) v Jn 10,28–29?

O: Verjamem v načelo »enkrat odrešen – vedno odrešen« iz dveh razlogov:

a) Iz večne perspektive je notranje protislovje, da bi Bog »vedel«, da je nekdo odrešen, nato pa ugotovil, da se je motil in da ta oseba ni odrešena. Dejansko bi to lahko povzeli kot »enkrat izbran, vedno izbran«. (Mimogrede, nisem kalvinist).

b) Z vidika znotraj časa Bog obljublja, da bo na nas položil pečat Svetega Duha, ki nam zagotavlja našo dediščino. Nihče nas ne more iztrgati iz Božje roke (Janez 10:28). Vsi, ki so bili »... opravičeni, bodo poveličani« (Rimljanom 8).

Tukaj je nekaj verzov o tem.

- - - - - - -

Odrešitev je dar milosti, ki si ga ne zaslužimo z deli. Nobena naša zasluga nas ne more odrešiti. Ef 2,8–9; 2 Tim 1,9; Tit 3,5; Apg 26,20; Rim 3,23–24; 4,5; 6,14–15; 9,32; 11,5–6; Gal 3,2,3,10–14

Prava vera prinaša sadove, ker je vera brez del mrtva. Jak 2,14–26; ~1 Jn 3,17–19

Vsi pravi verniki si prizadevajo, da bi bili poslušni Bogu in izkazovali ljubezen do Boga in ljudi. 1 Jn 3,14–15

Verniki so lahko prepričani v svoje večno življenje. 1 Jn 4:17; 5:11–19; 3:24; 4:13; Ef 3:12

Bog nas ne le reši, ampak nas tudi zaznamuje in ohranja. Ef 1,13–14; Jud 24; 1 Tim 1,14

Po drugi strani pa sem videl, kako se nauka »enkrat rešen – vedno rešen« uporablja na napačen, neuravnotežen način. Neka gospa mi je nekoč pripovedovala o svojem sinu, študentu, ki je zapustil dom in se preselil v Kalifornijo k svoji punci. Vedela pa je, da bo vseeno prišel v nebesa, ker je v cerkvi stopil po prehodu.

Načelo »enkrat rešen, vedno rešen« je resnično, vendar je treba poznati tudi »uravnoteževalno doktrino« o lažnem spreobrnjenju. Nekateri ljudje, ki niso rešeni, bodo lahko zavedli druge in celo same sebe, da mislijo, da so rešeni. Tukaj so verzi o tem.

- - - - - - -

Preizkušati moramo sami sebe, saj se lahko lažni kristjani zavedejo. 2 Kor 13,5

Verniki morajo biti vztrajni do samega konca, da bi svojo upanje utrdili. Heb 6,11

Nekateri imajo lahko lažno prepričanje o odrešenju (Jer 17:10), čeprav:

• imajo videz pobožnosti; poznajo Sveto pismo. 2 Tim 3:5; Jn 5:39–47

• verujejo (v intelektualnem, ne v odrešilnem smislu) in so krščeni. Apg 8,13.20; Jak 2,19

• so vsaj sami verjeli, da so preroštvovali v Jezusovem imenu, izganjali demone in opravljali mnoge mogočne čudeže. Mt 7,21–23; 2 Tes 2,9–10

• Nekoč so se izognili pokvarjenosti sveta s spoznavanjem našega Gospoda in Odrešenika. 2 Pt 2,17–22

Lahko smo prepričani v svoje odrešenje, lahko VEMO, da imamo večno življenje (1 Jn 5). Vendar pa imamo tudi odgovornost, da preizkušamo sami sebe in smo na preži.

- - - - - - -

Odgovorni smo, da pozorno pazimo na svoje življenje in nauke. 2 Tim 1,14; Kol 1,23; Prg 22,5

Da ne sledimo modrosti tega sveta. Kol 2,8–9; Jak 3,15; 1 Kor 1,17–27; 2,6,8,14; 2 Kor 1,12

Vztrajati. Heb 10,23.36; 12,1.12–13; 1 Jn 2,24; 1 Kor 13,7; Rim 5,3–4; Jak 1,3–4.12; 5,11; 2 Pet 1

Čeprav nisem kalvinist (priznavam univerzalne vidike odrešitve), se držim vztrajnosti svetnikov, ki jo štejem za mešanico teh dveh doktrin.

a) Enkrat rešen – vedno rešen: Bog ne bo dopustil, da bi kdor koli izgubil odrešitev

b) Lažno spreobrnjenje: Vsi resnično odrešeni, tudi če zaidejo, se bodo vrnili k Bogu. V nasprotnem primeru niso bili resnično odrešeni.

V: Ali v Jn 10,30 to dokazuje, da je modalizem resničen, saj sta Jezus in Oče eno?

O: Ne. Tako po Novatijanovem Traktatu o Trojici, poglavje 27, str. 637, kot tudi po grški slovnici je grška beseda »Eno« (srednji spol), ne »Eno« (moški spol), torej sta eno po značaju in bistvu, vendar nista eno v osebi. Za več informacij glej knjigo »When Cultists Ask«, str. 176–177, »The Complete Book of Bible Answers«, str. 149, in »New International Bible Commentary«, str. 1249.

V: Ali Jn 10,30 kaže, da je Jezus Bog?

O: Kaže, da je Jezus Bog v večji meri kot ljudje, ki so bili tako imenovani bogovi. Za več informacij glej »The Complete Book of Bible Answers«, str. 120–121.

V: Kako sta v Jn 10,30 Oče in Jezus eno?

O: Sveto pismo razkriva številne načine, na katere sta eno.

Prvič: Tukaj je nekaj primerov.

1. Imata skupne nazive

Jezus se imenuje Večni Oče, kar se morda nanaša na to, da je vir večnega življenja (Izaija 9:6).

Ambrož iz Milana (378–381 n. št.) je v svojem delu O Svetem Duhu, knjiga 1, poglavje 13, vrstice 132–139, podrobneje pisal o delitvi božjih imen. Več o tem, kar je zapisal Ambrož, si lahko preberete v delu The Nicene and Post-Nicene Fathers, 2. serija, zvezek 10, str. 110–111.

2. Imajo isto naravo. Filipljanom 2:5

3. Ugodita enako čast. Janez 5:23

4. Oče in Jezus »imata« vse skupaj. Janez 16,15; 17,10.

5. Na zemlji je Oče prebival v Jezusu. Janez 10,38; 14,10–11.

6. Na zemlji je bil Jezus v Očetu. Janez 10,38; 14,11

7. Če resnično poznaš Jezusa, potem poznaš Očeta in si videl Očeta. Janez 14:7–9

8. Nihče ne pride k Očetu razen skozi Jezusa. Janez 14:6; 6:45; ~8:24; Apostolska dela 3:12

9. Oba sta upravičeno častena. Hebrejcem 1:6

10. Oba se upravičeno imenujeta Bog. Janez 1:1; 20:28, Hebrejcem 1:8,9

11. K obema se moli. Apostolska dela 7:59–60

12. Vse na svetu je bilo ustvarjeno prek obeh. Janez 1:3, 10; Kološanom 1:16

13. V Jezusu je polnost božanstva. Pismo Kolosanom 1:19

14. Oba sta eno v duhu, ljubezni in namenu. Resnično poslušati enega pomeni poslušati drugega. ~Janez 14:23–24

Vendar pa nista v vseh pogledih enaka.

1. Sta različna. Jezus ni bil ventrilokvist. Matej 3:16; Janez 8:18.

2. Oče, Jezus in vsi mi imamo nekaj skupnega, na primer večno življenje. Janez 16:13–15

Oče nima nekaterih stvari, ki jih imamo skupaj z Jezusom po njegovem človeškem rojstvu. Hebrejcem 1:6–10; 2:14; 7:3

3. Oče ni postal, se razvil ali spremenil v Jezusa. Hebrejcem 13:8; 1:9; Janez 14:10, 24, 26; 15:1; 16:27–28, 32; 17:5

4. Jezus ni postal, se razvil ali spremenil v Očeta. Hebrejcem 13:8; ~Razodetje 5:13; Janez 20:17; 14:10, 24, 26; 15:1

5. Jezus je bil zapuščen na Kalvariji. Marko 15:34; Matej 27:46

6. Čeprav sta bila na zemlji tako blizu, bi Jezus vseeno odšel k Očetu. Janez 14:12; Marko 16:19; Janez 20:11

To je bilo povzeto takole: »Združeni brez zmede, … razlikujoči se brez ločitve, nedeljivi in brez stopenj.« Del tega je iz Atanazijevega Pridiga o Luku 10:22, poglavje 2, str. 90

Komentar »The Believer’s Bible Commentary«, str. 1528, ponuja nekoliko drugačen odgovor. Čeprav pravi, da sta eno v vseh svojih lastnostih, navaja, da se Jezus v tem odlomku nanaša na Očeta in na to, da sta eno v moči.

V: Kako so v Jn 10,31 lahko pobrali kamne, da bi kamenjali Jezusa, v Salomonovi kolonadi?

O: V Salomonovi kolonadi verjetno ni bilo nobenih prostih kamnov; vendar je ta mejila na vzhodno stran templja, ki ga je takrat Herod obnavljal, zato je bilo tam dovolj kamnov za gradnjo. To pa pomeni, da ti kamni niso bili kamenčki, ampak vsaj tako veliki kot človeška dlan. Grški izraz tukaj pomeni »nositi«, ne le »pobirati«, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 112–113.

V: Ali so v Jn 10,34 tudi ljudje bogovi?

O: Ne. Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

Nešteto ljudi je lažno trdilo, da so bogovi.

Nihče razen Jezusa ni pravi Bog.

Nekateri ljudje so bili v Svetem pismu imenovani za elohim. Mojzes je bil za faraona kot Bog (elohim) (2. Mojzesova knjiga 7:1), saj se je od faraona pričakovalo, da bo ubogal Božje sporočilo, ki ga je posredoval Mojzes.

Tudi Wycliffe Bible Dictionary (str. 309) in NKJV navajata, da se izraz »Elohim« v 2. Mojzesovi knjigi 21,6 nanaša na sodnike. V 1. Samuelovi knjigi 2,25 Wycliffe Bible Dictionary (str. 309) in KJV navajata, da se to nanaša na sodnike, medtem ko NKJV pravi, da se to nanaša na Boga. NIV je uporabila izraz »sodniki«, vendar v opombi navaja »Boga«. Komentar »Expositor’s Bible Commentary«, 3. zvezek, str. 586, o 1. Samuelovi knjigi 2:25 pravi: »Kot kaže opomba na robu NIV, v določenih kontekstih ne moremo biti vedno prepričani, ali (elohim) pomeni »Boga« ali »(sodnike)«. … Tukaj, v 25. verzu, in v odlomkih iz 2. knjige Mojzesove je morda najbolje, da to vprašanje pustimo odprto, saj so »sodniki« (če sploh so) v vsakem primeru obravnavani kot Božji zastopniki, ki odražajo njegovo voljo in izpolnjujejo njegove želje.«

V Psalmu 82,6 se izraz elohim nanaša na navadne ljudi in je v prevodih KJV ter NKJV preveden kot »sodnik«. Kot »sodnik« je omenjen tudi v delu The Bible Knowledge Commentary: Old Testament, str. 142, in v delu Believer’s Bible Commentary, str. 111. Kristjani se ne strinjajo, ali Psalm 82:6 govori ironično, ko imenuje zlih ljudi [tako imenovane] »boge«, ali pa pravi, da so bili imenovani sodniki (elohim) pokvarjeni.

Ne glede na to »elohim« v Psalmu 82:6 sodijo nepravično, hodijo v temi in umrejo kot ljudje.

Za več informacij glej »The Complete Book of Bible Answers«, str. 58, »When Cultists Ask«, str. 177–178, in »Encyclopedia of Bible Difficulties«, str. 373–374.

V: Zakaj se je Jezus v Jn 10,34–36 skliceval na Ps 82,6?

O: Jezus bi lahko svojo trditev utemeljil tudi na druge načine, vendar »Evangelical Commentary on the Bible« (str. 862) navaja, da je Jezus tukaj svojo trditev utemeljil tako, kot bi to storil rabin. Gre za argument »a fortiori«, tj. sklepanje od manjšega k večjemu. Jezus je uporabil tri pojme iz Svetega pisma kot »dvignilo«, da bi poskušal odpreti misli Judov.

Kot oporo (vrtilno točko) vzvoda se je Jezus oprl na njihovo pravilno razumevanje, da obstaja le en Bog.

Na drugi strani je Jezus uporabil koncept, da so v Svetem pismu v Psalm 82 celo nepravični ljudje imenovani »elohim«. Nekateri menijo, da je Psalm 82 napisan v ironičnem (sarkastičnem) tonu o teh ljudeh, ki so nastopali kot »bogovi«, a bodo kljub temu umrli v prahu. Drugi pa menijo, da so bili ljudje, ki so nastopali kot sodniki, imenovani z nazivom »elohim«, ker so zasedali Božje mesto in izrekali Božjo pravičnost. Psalm 82 se je nanašal na pokvarjene sodnike. Glede tega, kaj točno je bilo mišljeno, ko so bili ljudje v Stari zavezi imenovani »Elohim«, glej prejšnje vprašanje. Ne glede na to pa so bili smrtniki v Psalmu 82 v nekem smislu besede imenovani »elohim«.

Če pogledamo z bolj konzervativnega vidika: ker je bilo sprejemljivo, da so ljudje glasno brali ta psalm in te moške imenovali »elohim«, čeprav si tega niso zaslužili, koliko bolj primerno je torej imenovati Jezusa »Elohim«, saj je Jezus edini rojeni Božji sin. Jezus tu ni pojasnjeval vseh podrobnosti odnosa med njim in Očetom, niti ni podrobno razlagal, kako je Trojica en Bog (opora), a tri osebe. Namesto tega Jezus tu preprosto pravi, da če so te hudobne osebe imenovali elohim, razmislite, da bi Jezus morda bil elohim v širšem smislu.

Kot je omenjeno v knjigi *When Cultists Ask*, str. 177–178, se argument tipa »koliko bolj« imenuje argument »a fortiori«.

Za več informacij glej tudi knjigo Hard Sayings of the Bible, str. 279–280, in Believer’s Bible Commentary, str. 1528.

V: Zakaj Jezus v Jn 10,37–38 pravi, naj vsaj verjamejo v njegova dela, če ne bodo verjeli vanj?

O: Jezus nikoli ni rekel, da je vera v njegova dela zadostna za odrešitev. V Apostolskih delih 8,13, 18–19 je Simon Čarovnik verjel v resničnost čudežev, vendar ni bil odrešen.

Jezus je bil prej presenečen, da kljub temu, da so videli, kaj je Jezus storil, niso naredili niti prvega koraka in verjeli v resničnost čudežev. To sicer ne bi bilo dovolj, vendar bi bilo most, da bi morda kasneje verjeli tistemu, ki je čudeže izvršil.

V: Ali Jn 10,37–38 nakazuje, da je za odrešitev dovolj verjeti v Jezusova dela, ne pa v Jezusa?

O: Ne. To pomeni, da če lahko vsaj verjamejo v Jezusova dela in verjamejo, da izvirajo od Boga, je to prvi korak k veri v Jezusa. Včasih je treba stvari jemati korak za korakom.

V: Zakaj je Jezus v Jn 10,40 odšel tja, kjer je nekoč krščeval Janez?

O: Jezus se je umaknil zaradi močnega nasprotovanja farizejev in drugih Judov. Jezus je odšel tja, ker se je tam začelo njegovo delovanje. Seveda so bile razmere zdaj drugačne; Janez Krstnik je bil obglavljen, in tudi njega so hoteli ubiti. Vendar so se učenci, ki so prišli k njemu, spominjali svoje prejšnje obljube, ki so jo dali ob krstu pri Janezu Krstniku. Včasih je dobro biti nostalgičen in se vrniti na dobro znano mesto, da spomnimo druge (in sebe) na našo prejšnjo obljubo in ljubezen.

V: Zakaj v Jn 11 Lazar ni omenjen v drugih evangelijih, saj gre za tako vrhunski trenutek v Janezovem evangeliju, kot se sprašuje skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 984?

O: Preden odgovorimo na ta ugovor, ga naredimo še »težjega«. Zakaj je oživitev Jairove hčere navedena v vseh treh evangelijih (Mt 9,18–26; Mk 5,21–43; Lk 8,40–56), v Janezovem evangeliju pa ni omenjeno? Zakaj so učenci in ženske častili Jezusa v Mateju 14,33 in Mateju 28,9, v drugih evangelijih pa ne? Zakaj so pastirji častili Jezusa v Luku 2,15–20, v drugih evangelijih pa ne? Zakaj je slepec častil Jezusa v Janezu 9,38, v drugih evangelijih pa ne? Če smo že pri tem, zakaj se je v katerem koli evangeliju zgodil kakšen dogodek, ki ni bil zabeležen tudi v vseh drugih treh?

Janez nam odgovor razkriva v Janezu 21,25: »Je še veliko drugih stvari, ki jih je Jezus storil. Če bi bile vse zapisane, mislim, da na svetu ne bi bilo dovolj prostora za knjige, ki bi bile napisane.« Tu so tri točke:

1) Janez in avtorji evangelijev so bili selektivni pri prikazovanju tistega, kar so šteli za ključne vidike, da bi nam pokazali, kdo je bil Jezus.

2) Eden od avtorjev je morda vedel nekaj, česar drugi niso vedeli. Na primer, zdi se, da ima Luka veliko več podatkov o Jezusovem otroštvu. Morda se je obširno pogovarjal z Marijo.

3) Avtorji so pisali za različne bralce. Na primer, če je Jezus umrl ob 3. uri popoldne, bi bila to deveta ura (Matej 27,45), saj so Judje dan začeli okoli 6. ure zjutraj. Za grške in rimske bralce, za katere se je dan začel ob 9. uri zjutraj, pa bi bila to šesta ura (Luka 23,44). V Janezu 20:19 se noč imenuje prejšnji dan, kot bi to storili Rimljani in Grki, medtem ko bi Judje noč po sončnem zahodu šteli za naslednji dan.

3) Nazadnje, domneva se, da je Janez svoje evangelij napisal pozneje kot ostali evangelisti in da je morda želel vključiti zlasti tiste podatke, ki jih v drugih treh evangelijih še ni bilo.

Glej tudi knjigo When Critics Ask, str. 411–412, kjer najdeš v bistvu enak odgovor na sorodno vprašanje v zvezi z Janezom 6:35.

V: Ali Jn 11,1–33 nakazuje, da je Jezus imel spolne odnose z Marijo in Marto, kot uči sekta »Otroci Boga« (= Družina ljubezni)?

O: Nikakor ne! Nič ne kaže, da bi bil Jezus karkoli manj kot čist. Vodja »Družine ljubezni«, Moses David Berg, je v knjigi »Ffer’s Handbook!«, str. 4, celo učil, da je Jezus, ker je moral za nas trpeti vse, prostovoljno staknil spolno bolezen od Marije Magdalene. Jezus je ljubil Lazarja, pa tudi Marijo in Marto, in njegova ljubezen je bila prijateljska, ne spolna. Za več informacij glej knjigo »When Cultists Ask«, str. 178–179.

V: Kaj je bila v Jn 11,3 podlaga za prošnjo, naslovljeno na Jezusa?

O: Marija in Marta nista rekli, naj pride, ker te Lazar ljubi ali ker te mi ljubimo. Namesto tega sta rekli, naj pride, ker je bolan tisti, ki ga ljubiš. 1 Jn 4,19 pravi, da ljubimo Boga, ker nas je On prvi ljubil, ne obratno. Ko molimo k Bogu, ga ne prosimo, naj nam izpolni prošnjo zaradi naše pravičnosti, ljubezni ali del. Namesto tega ga prosimo zaradi njegovih obljub in njegove ljubezni do nas. Seveda pa Bog še vedno lahko reče »ne« tistemu, kar ni najboljše za nas ali ni v skladu z Njegovo voljo.

V: Zakaj je Jezus v Jn 11,4 rekel, da Lazar ni bolan do smrti, če je Lazar kasneje umrl v Jn 11,11–14,17?

O: Jezus je imel tukaj očitno drugačen pogled kot učenci. Bog ima na splošno drugačen pogled, tako na smrt kot na to, kaj je mogoče. V tem primeru je Jezus vedel, da bo Lazar oživel, in je govoril tako, kot je, da bi poudaril to dejstvo. Za dopolnilni odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 417–418.

V: Zakaj je Jezus v Jn 11,6 odlašal, preden je obiskal svojega bolnega prijatelja Lazarja?

O: Končni odgovor je v Jn 11,15. Zaradi Jezusovega odlašanja je Lazar umrl, oživitev Lazarja iz mrtvih pa bi bila še večji dokaz njegove moči.

Ali se je Jezus, ki je vse to vedel, namerno odločil za odložitev iz tega razloga? Ali pa se Jezus za to ni namerno odločil, ampak je odložil odhod, dokler ga Oče ni usmeril, naj gre, in to je bil rezultat. Sveto pismo tega ne navaja, zato je mogoče oboje.

V: Kako je v Jn 11,9 mogoče, da je dvanajst ur dnevne svetlobe, saj je dan pozimi krajši, poleti pa daljši?

O: Čeprav je Jezus tukaj v prvi vrsti poučeval o službi, ne pa o astronomiji, je bil pri tem zelo natančen. Ne glede na zemljepisno širino je v celotnem letu vsak dan točno 12 ur dnevne svetlobe. Danes smo včasih tako zatopljeni v urnik od ure do ure ali v trenutno letno obdobje, da ne vidimo, kako se stvari sčasoma izravnajo.

V: Ali Jn 11,11–14 kaže, da smo po smrti nezavestni, saj je Lazar »zaspal«, kot učijo Jehovove priče v knjigi Človeštvo v iskanju Boga, str. 128?

O: Ne, tega pogostega evfemizma za smrt, ki se uporablja tudi v Stari zavezi, ne smemo razumeti tako, kot da bi Jezus nasprotoval svojim lastnim besedam o zavesti po smrti v Marku 9:43–48; Luku 16:22–23; in Razodetju 19:20, pa tudi Pavlovim besedam v 2. Korinčanom 5:8 in Filipljanom 1:23. Za več informacij glej knjigo When Cultists Ask, str. 179.

V: Zakaj je Tomaž v Jn 11,16 rekel, naj gredo, da bi umrli z njim?

O: Tomaž je bil predan, a zmeden. Poleg Tomaževega poguma Sveto pismo ne navaja, kateri drugi razlogi so Tomaža spodbudili k tej nenavadni izjavi. Tukaj sta dve domnevi.

Obup: Morda je Tomaž mislil, da bodo oblasti verjetno našle Jezusa in aretirale učence. Danes naj bi Jezusu sledili tudi v obupu, celo do smrti. Tudi Pavel je občutil obup v 2. pismu Korinčanom 1,8–10.

Pomanjkanje vere: Morda je Tomaž mislil, da Jezus sicer lahko dela čudeže, vendar niti on ne more obuditi mrtvih. Ko je Tomaž rekel: »Pojdimo umreti z njim«, očitno ni pričakoval, da bo Jezus obudil Lazarja od mrtvih. Danes moramo biti, tudi ko imamo dvome, podobni očetu dečka, ki je trpel zaradi krčev in je Jezusu rekel: »Gospod, verjamem, pomagaj moji nevere!« (Marko 9,24).

V: Kaj Jezus v Jn 11,23–25 pravi o vstajenju?

O: Če rečemo, da je vstajenje le dogodek, govorimo sicer resnično o njegovem sekundarnem pomenu, vendar zanemarjamo glavni razlog za ta pomen. »Jezus je vstajenje« pomeni, da je v Jezusu moč za naše vstajenje od smrti, tako kot je imel Jezus moč, da je sam vstal od mrtvih.

V: Zakaj je Jezus v Jn 11,26 rekel, da tisti, ki verujejo vanj, nikoli ne bodo umrli?

O: Imeli bodo večno življenje, najprej na zemlji, nato pa v nebesih. Jezus ni rekel, da nikoli ne bodo umrli, ampak: »Živel bo, četudi umre« (NIV). Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 419.

V: Zakaj je bil Jezus v Jn 11,33.38 vznemirjen?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Jezus je bil vidno vznemirjen, saj iz Jn 11,36 izhaja, da je množica to opazila.

2. Jn 11,36 prav tako nakazuje, da je množica domnevala, da je bil Jezus vznemirjen zaradi svoje ljubezni do Lazarja in žalosti ob Lazarjevi »trajni« smrti.

3. Čeprav je Jezus Lazarja resnično zelo ljubil, Sveto pismo dejansko ne navaja pravega razloga, zakaj je bil Jezus vidno vznemirjen.

4. Jezus je bil morda vznemirjen ne zaradi Lazarjevega fizičnega stanja, ampak zaradi krhkega duhovnega stanja njegovih sester in drugih.

V: Kako je mogoče, da imamo v Jn 11,35 Boga, ki je tako nemočen, da joka, pa tudi v Jn 19,28, da je žejen? (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)

O: Najprej govorimo o jokanju, nato pa o žeji. Jezus je jokal: Deedat res izpostavlja zanimiv kontrast. Ko nekdo zapusti islam ali ne uboga Alaha, nikjer ni zapisano, da bi Allah jokal ali pokazal kakršnokoli skrb v zvezi s tem, razen jeze. Jezus pa je jokal nad Jeruzalemom, jokal je nad Lazarjem. Psalm 116,15 pravi: »Dragocena je v očeh Gospodovih smrt njegovih svetnikov« (NKJV). Deedat nikjer ni omenil, da bi to veljalo za Alaha.

Jezus je bil žejen: Bog v nebesih nikoli ne bi trpel pomanjkanja, lakote ali žeje, kako bi se torej Bog lahko kdaj koli vživel v nas ali razumel naš človeški položaj? Kaj pa, če bi se Vsemogočni Bog, ki lahko stori karkoli, odločil, da postane človek? Jezus nam ne le pravi, naj bomo zvesti in vztrajni, ampak ve, kako težko je to včasih, in razume naše trpljenje. Muslimani bi zdaj rekli, da bi se Alah zavedal bolečine vsakogar, toda prav Jezus, ne Alah, bi iz prve roke razumel, kaj je naše trpljenje, ker je tudi sam trpel in je za nas doživel bolečino.

V: Zakaj je Jezus v Jn 11,42 v svojih molitvah Bogu govoril stvari, ki so bile v korist ljudem?

O: Jezus ni bil neiskren, ampak zelo odkrit in iskren. Jezus ni rekel: »Prosim, poslušaj me bolje, kot me običajno poslušaš«, niti »prosim, poslušaj me«, ampak se je zahvaljeval Očetu, ki mu je že obljubil, da ga bo poslušal. Če Jezus ne bi rekel: »Vem, da me poslušaš«, bi ljudje morda narobe razumeli in mislili, da prosi Boga, naj ga posluša.

Danes obstaja razlika med molitvijo in molitvijo v veri. Kot je nekoč nekdo rekel: če kdaj meniš, da majhna molitev ne bo storila veliko škode, verjetno tudi ne bo prinesla veliko koristi. Ni nespoštljivo »opirati se na Božje obljube« in moliti z zaupanjem, da Bog drži svoje obljube.

V: Zakaj je Jezus v Jn 11,43 rekel: »Lazar, pridi ven«?

O: Bog je vse ustvaril s svojo besedo. Če bi Jezus preprosto rekel: »Pridi ven!«, bi to lahko povzročilo resen problem, saj bi v tistem trenutku oživeli vsi, ki so umrli. Jezus tega ne bo rekel šele kasneje. Domnevam, da je Jezus, ker je bil takšen, kakršen je bil, moral biti zelo previden s svojimi besedami.

V: Kako je lahko Lazar v Jn 11,44 odšel, saj je bil zvezan po rokah in nogah?

O: Kot je omenjeno v knjigi »When Critics Ask« na str. 418, so trupla zavijali v laneno platno; niso bila tesno zvezana kot egipčanska trupla. Nič tukaj ni preprečevalo Lazarju, da bi odšel.

V: Zakaj so v Jn 11,46 nekateri šli in povedali farizejem, kaj je Jezus storil?

O: Verjetno to ni bilo zaradi kakršne koli ljubezni do Jezusa. Morda so delovali kot »oči in ušesa« farizejev.

V: Zakaj so se farizeji v Jn 11,46–51 obnašali tako, kot so se?

O: Farizeji so bili očitno v zadregi, kaj naj storijo. Njihov cilj je bil ohraniti svoj položaj, ne pa slediti Bogu. Želeli so, da bi Jezus izgubil javno podporo, a tega niso mogli doseči, ker je Jezus delal te čudeže.

V: Zakaj je v Jn 11,49–52 Kajfa izrekel resnično preroštvo, čeprav je Jezusa zavrnil?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Kajfa je bil nekdo, ki je zavračal Jezusa in si želel njegove smrti; Kajfa ni bil po Božji volji.

2. Besede, ki jih je izrekel Kajfa, so bile resnična preroška napoved, čeprav pomen (Kristusovo odrešitev sveta) ni bil tisti, ki ga je nameraval Kajfa.

3. Bog lahko uporabi kogar koli želi, da razodene preroštvo in resnico; celo zlobne ljudi, ki mu niso všeč.

4. Torej, če nekdo izreče preroštvo, to še ne pomeni avtomatično, da je ta oseba pobožna. Drugi dve svetopisemska mesta, ki podpirata ta zaključek, sta 4. Mojzesova knjiga 22,32–33 (Balaam) in 1. Samuelova knjiga 19,18–24 (Saul in njegovi možje).

V: Ali Jn 11,49–52 podpira rimskokatoliško trditev o papeški nezmotljivosti, kot trdijo nekateri katoliški učenjaki, kot navaja knjiga *When Cultists Ask*, str. 179–180?

O: Ne, to je precej pretirano, da bi ena sama, nehote pravilna izjava enega judovskega voditelja podpirala trditev, da so vse tiste sedem do štirinajst ali kolikor jih je bilo izjav ex cathedra, ki so jih podali papeži, na nek način nezmotljive. Tudi Kajfa je govoril napačne stvari, ali to torej dokazuje, da papeži govorijo napačne stvari?

A da bi bili pošteni, je treba opozoriti, da mnogi katoliki NE poskušajo tega verza na silo prilagoditi, da bi dokazali papeško nezmotljivost.

V: Jn 12,1–11 govori o pripravah na Jezusovo trpljenje. Kaj lahko storimo v naših življenjih, da se pripravimo na to, da bomo danes še bolj predani Jezusu?

A: Pozitivna stran je, da lahko preživimo več časa z Bogom, razmišljamo o Njegovem Svetem pismu, molimo k Njemu in mu posvečamo vsak dan. Lahko razumemo, kako pomembno je, da evangelij delimo z drugimi, in to tudi počnemo.

Na negativni strani pa lahko iz svojega življenja izkoreninimo vse, kar slabi našo strast do Boga. Vse grehe, ki nas preganjajo, ali velike porabe časa, zaradi katerih smo »preveč zaposleni« s trivialnimi stvarmi, da bi opravili najpomembnejše stvari, ki jih Bog želi, da storimo.

V: Zakaj je Jezus v Jn 12,3 dopustil, da so na njem uporabili dragoceno dišavo?

O: Ker je Jezus Bog, je vreden čaščenja in oboževanja. Jezus je sprejel njeno ljubezen in spoštovanje do Njega ter drugim omogočil, da so to videli in se iz njenega zgleda naučili » «. To nardovo dišavno olje je bilo drago; uvoženo je bilo iz severne Indije, kot navajata Evangelical Commentary on the Bible, str. 864, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 316. Juda je rekel, da bi se ga lahko prodalo za tristo denarjev, delavec pa je zaslužil en denar na dan.

Evangelični komentar k Svetemu pismu (str. 865) navaja, da ni bilo nič nenavadnega, če je gostitelj naročil služabniku, naj umije noge gostom, sam pa tega ni počel.

Po navadi bi bilo maziljenje veselo dogajanje, toda tukaj je bil to nežen, žalosten trenutek, kot navaja »Komentar o poznavanju Svetega pisma: Novo zaveza« (str. 316).

V: Zakaj je Jezus v Jn 12,6 dovolil, da je bil Juda učenec, saj je bil Juda tat in bodoči izdajalec?

O: Po tem, ko je postal učenec, je bil Juda tat, kot navaja Jn 12,4–6. Bog lahko uporabi katerokoli sredstvo, ki ga izbere, da izpolni svoj načrt. Izdaja Jezusa je bila del Božjega načrta, kot kažejo Psalm 41,9, Apostolska dela 2,23, Matej 26,24.54, Marko 14,21, Luka 22,22 in Janez 13,18.

Judasovo izdajstvo Jezusa je bilo zlo, vendar je Bog to zlo uporabil kot del svojega načrta, da bi dosegel dobro, v tem primeru Jezusovo smrt na križu za naše grehe. To je primer t. i. »sočasnosti«.

V: V Jn 12,7, v čem sta bila Marija in Juda tukaj nasprotja?

O: To je precejšen kontrast. Marija je to dragoceno darilo podarila v čast Bogu, Jud pa je to dragoceno darilo hotel ukrasti. Marija je darovala iz žrtvovalne ljubezni; Jud pa je bil praktičen in »utilitarističen«.

Danes so nekateri vključeni v cerkev le zaradi tega, kar lahko dobijo, bodisi materialno bodisi duhovno. Drugi pa so vključeni tudi zaradi tega, kar lahko dajo. Vsi dobivamo od cerkve dobro učenje, skupnost, prijatelje itd., in želja po teh stvareh je dobra. A kaj dajete vi? Ni nujno, da gre za položaj v cerkvi, ampak kaj dajete Bogu? Polna skodelica ne more sprejeti več tekočine. A ko izlivate tisto, kar ste prejeli, za druge, lahko Bog vašo skodelico ponovno napolni s svežimi dobrinami.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 316, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 125.

V: Kaj je v Jn 12,9–11 Lazar storil narobe (v očeh duhovnikov), da so ga hoteli ubiti?

O: Lazar ni imel nobenega vpliva na to, da je oživel; celo veliki duhovniki bi priznali, da Lazar ni storil ničesar narobe, ko ga je Jezus obudil. Vendar pa se veliki duhovniki sploh niso menili za poštenost in pravičnost do Lazarja; bili so v obrambni drži, v načinu »obkrožite vozove«, in bi storili vse, kar je potrebno, da bi dosegli svoj cilj. Bili so zaskrbljeni, ker se je »cel svet zbral okoli njega« (Jn 12,19 in naprej). Včasih, ko se ljudje počutijo, kot da so danes v negotovem položaju, storijo enako. Dejansko se je kasneje veliko ljudi iz množice odvrnilo od Jezusa, a veliki duhovniki tega niso vedeli.

Na delovnem mestu sem na mizi enega od vodij videl napis. Na njem je pisalo: »Ne pravim, da je to tvoja krivda; pravim, da krivim tebe.« Napis je bil duhovit, vendar sporočilo, ki se je skrivalo za njim, ni bilo: včasih človek na svojem položaju preživi le tako, da krivdo preusmeri na druge. Da bi to storil učinkovito, pa mora biti brez srca in mu mora biti vseeno, kateri nezaslužni ljudje trpijo, medtem ko ščiti samega sebe.

V: V Jn 12,21–22, med mnogimi podrobnostmi, ki jih Janez ni omenil, zakaj bi Sveti Duh hotel, da Janez omenja prav to majhno podrobnost?

O: Najprej, ta podrobnost o Grkih nikakor ne prispeva k razvoju zgodbe niti ne pojasnjuje kasnejših dogodkov v evangeliju. Vendar ta drobna podrobnost osvetljuje ogromen kontrast. Medtem ko so se veliki duhovniki, ki so poznali zakon, držali stran od Jezusa in kovali načrte, kako ga ubiti, so si ti Grki (bodisi nejudje ali, kar je bolj verjetno, grško govoreči Judje in judovski spreobrnjenci) prizadevali, da bi izrazili posebno prošnjo za srečanje z Jezusom. Judovsko vodstvo je Jezusa zavrnilo, Grki pa so ga sprejeli, kot piše v Evangelical Commentary on the Bible, str. 865.

Nazadnje je Jezusovo sporočilo v njihovi prisotnosti poudarilo nujnost Jezusove smrti. Morda so predlagali, da bi Jezus lahko pobegnil, če bi odšel z njimi v tujino. »Believer’s Bible Commentary« (str. 1538) domneva, da bi to lahko bilo res.

V: Kaj menite o trditvi v Jn 12,23–24, da je zanj »smrt potrebna za žetev«?

O: Jezusova telesna smrt je bila potrebna, da je lahko prišlo do vstajenja, s katerim je premagal smrt. Tudi za nas pa morajo včasih naše želje, upanja in sanje umreti, preden pride do rodovitne žetve. Včasih umrejo in nam jih Bog odvzame, ker želi, da se osredotočimo na druge stvari. Včasih morda umrejo, a jih Bog nato obudi, morda v drugačni in večji obliki. Čeprav morda ne želimo videti, da umre nekaj, kar nam je dragoceno, moramo zapomniti, da nam je Jezus v Janezu 15:2 in naprej povedal, da Bog obrezuje stvari v našem življenju. Ne smemo se pretvarjati, da nas to preseneča. Moramo hvaliti Boga, ker nas obrezuje in nas pripravlja na večje stvari. Moramo hvaliti Gospoda za njegovo obrezovanje – tudi takrat, ko nam ni do tega.

Ali redno telovadite zaradi zdravja? Če da, ali veste, da vadba dejansko razgrajuje vaše mišice? Takoj po končani vadbi ste manj močni kot prej. A to je dobra stvar, zaradi katere ni treba žalovati, saj se vaše mišice vrnejo enako močne ali še močnejše. Ne žalujemo zaradi izgube mišic zaradi vadbe in prav tako ne smemo žalovati zaradi Božjega obrezovanja.

Nazadnje, ali veste, da nas ne obrezuje samo Bog? Tudi sami bi se morali obrezovati! Umreti moramo svoji grešni naravi, kot piše v Pismu Kolosanom 3,3–10, Pismu Rimljanom 6,12–14 in Pismu Galatcem 6,14.

Za več informacij glejte The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 317, The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 129, in Believer’s Bible Commentary, str. 1538.

V: Zakaj je v Jn 12,28–29 Oče govoril, ljudje pa niso razumeli?

O: Oče je hotel, da razume samo Jezus. Vsemogočni Bog je tudi vsemogočni komunikator. Svoje sporočilo lahko naredi jasno tistim, ki želi, da ga slišijo, tistim pa, ki ga ne smejo razumeti, pa ga naredi neslišnega ali nesmiselnega, kot neprelomljivo tajno kodo. Kakor piše v Razodetju 2:7, 11, 17, 29; 3:6, 13, 22: »Kdor ima ušesa, naj posluša, kar pravi Duh …«

Nekateri ljudje si zelo prizadevajo vsako Božje delo razložiti kot zgolj naravni pojav, kot piše v »Believer’s Bible Commentary« na str. 1538.

V: Kdo je v Jn 12,31 in Jn 16,11 knez tega sveta?

O: To je Satan, ki ga je Jezus izgnal. Drugi verzi, ki omenjajo, da ima Satan vpliv nad tem svetom, so 1 Janez 5:19, Efežanom 2:2 in 2 Korinčanom 4:4.

V: Kako so v Jn 12,32 vsi privabljeni k Jezusu?

O: Grški izvirnik preprosto pravi »vsi«. Ne navaja niti »vseh ljudi« niti »vseh izbranih«, morda pa je imel v mislih oboje.

Vsi ljudje: Po Jezusovem križanju in vstajenju je Sveti Duh prišel na svet, da bi pričeval o Kristusu (Jn 15,26) in da bi svet prepričal o grehu, pravičnosti in sodbi (Jn 16,8–11). Evangelij je iskreno in prostovoljno ponujen vsem, saj imajo vsi odgovornost, da se mu podredijo (2 Tes 1,8).

Vsi, ki so namenjeni v nebesa (izbranci): Vsak, ki gre v nebesa – tudi tisti, ki so živeli še pred Kristusom –, gre v nebesa prek Jezusa (Jn 14,6). Ni drugega imena (Apg 4,12), po katerem bi lahko bili rešeni.

Za podrobnejši odgovor glej knjigo »1001 odgovorov na vprašanja o Svetem pismu«, str. 36–37.

V: Zakaj so v Jn 12,34 ljudje rekli, da zakon pravi, da bo Mesija ostal na svetu za vedno?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Kot piše v knjigi »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (Komentar k Svetemu pismu: Novo zaveza), str. 318, Daniel 7,13–14 uči, da bo Sin človekov vladal večno. Vendar pa knjiga Daniela ni del Zakona (Tore).

2. Janez 12,34 ne pravi, da je bilo to del zakona. Pravi le, da je množica trdila, da je to del zakona. V Janezu 7,49 so farizeji množico obtožili, da ne ve ničesar o zakonu.

3. Če pa je množica z besedo »Zakon« mislila Staro zavezo, bi to bilo pravilno, čeprav netočno.

4. Ne glede na to, ali je bilo to, kar je rekla množica, pravilno ali ne, Janez zgolj zapisuje, kar so rekli.

V: Kaj v Jn 12,35 in naprej pomeni »hoditi v temi« in kako ljudje to počnejo?

O: Čeprav je bivanje v grehu bivanje v temi, je hoja (peripateite) v temi dejansko še bolj specifična. Ne vidiš, kaj bi moral storiti, ne moreš si pomagati, ne vidiš, kaj je dobro in kaj je nevarno, ali kaj je prav in kaj narobe, in kljub temu se spotikaš naokoli. Ne bi želeli hoditi ponoči po gostem gozdu brez svetlobe. Ne bi želeli voziti po podeželski cesti z ugasnjenimi žarometi. Podobno bi lahko, vsaj če ste v temi, mirno sedeli in ne hodili, s čimer bi verjetno stvari še poslabšali. Še bolje pa je, da spoznate nujnost in pridete tja, kamor morate, dokler je še svetlo. Hvalite Boga za Luč! Za več informacij glejte The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 318.

V: Zakaj v Jn 12,37–40 nekateri niso verjeli niti po vseh teh čudežih?

O: Včasih imajo stvari neposredni vzrok, pa tudi vzrok, ki povzroča neposredni vzrok, in nazadnje končni vzrok. Tako je tudi v tem primeru.

Neposredni vzrok: Niso se obrnili h Kristusu, ker so se odločili, da mu ne bodo sledili.

To jasno kažejo Lk 7,30; Heb 4,2; Jer 17,4 in drugi verzi. Vendar to ni bistvo Jn 12,37–40.

Posredni vzrok: Niso mogli verovati, ker jim je Bog zaslepil oči in otrdil srca. Če bi se obrnili h Kristusu, bi jih Bog ozdravil, toda Bog jih je zaslepil, da v svoji slepoti ne bi prišli do resnice. To je glavna točka Janeza 12,37–40 in Izaija 6,10.

Končni vzrok (supralapsarijsko stališče): Zakaj bi se Bog odločil za to? Zelo majhna manjšina kristjanov, imenovana supralapsarijski kalvinisti, trdi, da je Bog želel odločiti, da bodo ti ljudje (imenovani zavrženci) šli v pekel, še preden se je Bog odločil zagotoviti pot (skozi Kristusa), po kateri bi lahko kdorkoli prišel v nebesa. Z drugimi besedami, po Božji skrivni volji, za katero supralapsarijski kalvinisti trdijo, da je nihče ne more razumeti, si je Bog to želel. Po oceni iz disertacije enega kalvinista (Curt Daniel, str. 69) naj bi bilo supralapsarijcev med kalvinisti največ 5 %. Po Danielovem mnenju med supralapsarce sodi Theodore Beza. Pravi, da so hiperkalvinisti tisti, ki zavračajo prostovoljno ponudbo evangelija vsem. Mednje sodita A. W. Pink (str. 88) in John Gill (str. 86, 126). Loraine Boettner, znani kalvinist, v svoji knjigi The Reformed Doctrine of Predestination (str. 129) ocenjuje, da je le 1 % kalvinistov supralapsarcev. Na str. 127 se Boettner o tej obliki kalvinizma izraža zelo ostro: »Supralapsarizem gre na eni strani v enako skrajnost kot univerzalizem na drugi.«

Končni vzrok (stališče večine drugih kalvinistov): Bog se je šele potem, ko je izbral Kristusa kot pot odrešitve, odločil, kdo bodo zavrnjeni. Poleg tega se zdi, da se izogibajo odgovoru na to vprašanje in pravijo le, da je to del Božje skrivne, nerazkrite volje.

Končni vzrok (glavno stališče): Predznanje je predhodilo Božji izbiri na obeh mestih, kjer sta v Svetem pismu omenjena skupaj. Čeprav bi lahko oba pojava šla z roko v roki, nič ne preprečuje Bogu, da na podlagi svojega predznanja o tem, kakšni bodo ljudje, kakšne odločitve bodo sprejeli in kako se bo Bog odločil delovati v njihovem življenju, izbere, kdo bo šel v nebesa in kdo v pekel.

V: Zakaj se v Jn 12,38–41 zdi, da Bog ni hotel, da bi mnogi verovali v Jezusa?

O: V večini časov in kultur je bilo verovanje v Kristusa »težak« boj.

Janez 12,40 pravi, da Bog ni hotel, da bi se nekateri spreobrnili in bili ozdravljeni.

Janez 12,41 navaja primer, da so mnogi farizeji sicer verovali v Jezusa, a so bolj ljubili človeško pohvalo kot pohvalo od Boga.

Janez 12,47–48 pravi, da Bog ne odobrava tistih, ki poslušajo Kristusove besede (in jim celo verjamejo), če ne ravnajo po njih.

Očitno Bog ne pripisuje velike vrednosti veri tistih, ki dajejo prednost odobravanju ljudi pred Božjim odobravanjem.

Vendar pa Janez 12:40 in 12:46 prav tako kažeta, da bo Bog poskrbel, da absolutno nihče, ki resnično veruje v Kristusa, ne bo ostal v temi. To se ne nanaša le na večno temo, ampak tudi na temo v tem življenju, kot kažejo 1 Janez 3:6,9 in 1 Janez 4:20.

V: Če so v Jn 12,42–43 mnogi med voditelji verjeli v Jezusa, zakaj mu niso sledili?

O: Obstaja razlika med zgolj intelektualnim prepričanjem, da je sposoben delati čudeže, in tem, da mu zaupamo svoje življenje ter mu sledimo.

V: Ali naj bi bilo umivanje nog, kot je opisano v Jn 13,1–17, obred, ki ga izvajamo danes?

O: Dobro je, da si med seboj umivamo noge. To je lahko način, kako ponižno pokazati, da cenimo druge kot boljše od sebe. Vendar pa v Svetem pismu ni ničesar, kar bi navajalo, da bi moralo biti to obred ali ustanova, kot to prakticirajo menoniti. Tertulijan (198–220 n. št.) v delu *De Corona*, poglavje 8, str. 98, omenja trenutek, ko je Kristus umil noge svojim učencem, vendar ne omenja nobenega standardnega obreda.

V: Kako se je Jezus v Jn 13,3 pripravil na odhod k Bogu, saj je bil Jezus sam Bog?

O: Beseda »Bog«, ki se nanaša na Pravega Boga, ima vsaj štiri pomene: Oče, Sin, Sveti Duh in Bog v Trojici. Vloga Očeta kot Jezusovega Boga je v Svetem pismu pravzaprav precej pogost pojem. Deset primerov je

Janez 20,17: »Jaz [Jezus] se vračam k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.«

Hebrejcem 1:9 »…zato Bog, vaš Bog,…«

Verjetno 1. Petrov 1:3: »Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa!…«

Verjetno Efežanom 1,3: »Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, …«

Efežanom 1:17 »Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa«

Pismo Rimljanom 15:6 »…da boste slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.«

Matej 27:46, Marko 15:34 »… moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Verjetno 2 Korinčanom 1:3 »Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa«

Razodetje 1:6 »…nas je naredil za kraljestvo in duhovnike, da služimo njegovemu Bogu in Očetu…«

Verjetno 1 Korinčanom 11:3 »in glava Kristusa je Bog« (vendar je Ambrož menil, da je Bog tukaj Trojica, ne Oče).

(citat iz NIV)

Nekateri menijo, da Oče še vedno ima vlogo Kristusovega Boga tudi po Kristusovem vnebovzetju. Drugi, kot na primer v knjigi The Complete Book of Bible Answers, str. 110–111, menijo, da je bil Oče Jezusov Bog le, dokler je bil Jezus na zemlji. Vendar pa Efežanom 1,17 to očitno ovrže.

V: Zakaj točno je Jezus v Jn 13,4–17 umil noge svojim učencem?

O: Zanimivo je, da je Jezus to storil, preden je v Jn 13,12–17 pojasnil njen pomen.

Jezus je rekel, da je to storil kot zgled za nas. Čeprav večina kristjanov ne vidi potrebe po tem, da bi si dobesedno umivali noge, se moramo vsi strinjati, da bi si morali medsebojno služiti z iskrenostjo, ponižnostjo in žrtvovanjem, ki nam jih je Jezus pokazal s svojim zgledom.

V: Ali se je Jezus v Jn 13,19 tukaj imenoval z božanskim imenom?

O: Da. Grški izraz tukaj je ego eimi, Aland in Green pa tukaj ne navajata nobenih razlik med rokopisi. Jay P. Green v svojem dobesednem prevodu piše: »preden se to zgodi, da boste, ko se bo zgodilo, verjeli, da JAZ SEM.« NASB 2020, KJV in NKJV pravijo: »… verjemite, da sem Jaz.« (ležeči tisk v izvirniku). BSB in NRSV pravita: »… verujte, da sem jaz tisti.« Tudi Believers Bible Commentary na str. 1543 poudarja, da se je Jezus tukaj imenoval z božanskim imenom. Williamsov prevod pravi: »Jaz sem Kristus«, s pojasnilom v opombi: »Grk., da sem jaz tisti.«

V: Zakaj je bil Jezus v Jn 13,21 vznemirjen, saj je že vedel, da ga bo Juda izdal?

O: Jezus je z razumom vedel, kaj se bo zgodilo in kako se bo končalo. Vendar pa je bil, ko se je čas približeval, čustveno pretresen zaradi tega, kar je vedel, da se bo zgodilo, in zaradi tega, kar bo moral prestati.

V: Kaj je v Jn 13,26 (KJV) »sop«?

O: Izraz v King Jamesovi verziji se nanaša na košček kruha, ki je bil namočen v juho ali omako.

V: Kako je v Jn 13,34 in 1 Jn 2,7–8 medsebojna ljubezen nova zapoved?

O: Ne gre le za to, da se imamo radi. Jezus nam zapoveduje, naj se ljubimo med seboj, kakor nas je ljubil On. S svojim bližnjim križanjem je Jezus končno pokazal, kako zelo jih je ljubil. V 1 Jn 2,7–8 Janez priznava, da je medsebojna ljubezen stara zapoved, vendar želi, da tudi mi priznamo, da je medsebojna ljubezen, kakor nas je ljubil Kristus, nova zapoved. Janez v 2 Jn 5 prav tako poudarja, da je ljubezen stara in nova zapoved.

V: Kako bo v Jn 13,35 svet spoznal, da smo Kristusovi učenci, če se med seboj ljubimo?

O: Če nekdo išče razlog, da ne bi ljubil drugega, ponavadi mu ni treba iskati daleč. Kot izgovor lahko reče, da z osebo nima veliko skupnega, ali da ima drugačno kulturno ozadje, drugo raso, starost, spol, vero, drugačna politična prepričanja ali drugačno teologijo oziroma veroizpoved. Oseba je naredila napako zaradi napačne presoje ali druge slabe odločitve. Ni popoln človek in je grešil. V nekem trenutku te je razočaral. V nekem trenutku te je razjezil. Seveda bi vse te racionalizacije, ki jih lahko izmisliš, da ne bi ljubil nekoga drugega, lahko drugi uporabili kot razloge, da ne bi ljubili tebe.

A če pustimo vse to »smeti« za seboj, nam Jezus, ki nas je kljub svoji popolnosti vseeno ljubil, toliko, da je za naše grehe prelil svojo kri, zapoveduje, naj ljubimo druge. Ne prosi nas le, naj ljubimo druge, ampak nam to zapoveduje. Zaradi grenkosti, neprizanesljivega duha ali preprosto zaradi nezaupanja bo to za nekatere morda težko. A kot kristjani bomo svetu pokazali kontrast, ko se bomo kot verniki med seboj ljubili. Pri tem ne smemo biti izbirčni in ljubiti le tiste vernike, ki jih je najlažje ljubiti. V poslušnosti moramo biti popolni in ljubiti tudi tiste vernike, ki jih je težje ljubiti. Morda jih je težje ljubiti zaradi naših lastnih predsodkov, morda pa jih je težje ljubiti, ker sami poskrbijo, da jih je težje ljubiti. V vsakem primeru pa moramo svojo ljubezen kazati ljudem, še posebej vsem vernikom. Svet se bo ozrl nazaj in rekel: »Uau, kako so lahko bili takšni?« In nekateri med njimi bodo morda celo rekli: »Kako lahko sem takšen!«

V: Ali je v Jn 12,40 Bog zaslepil nevernike ali pa je to storil bog tega sveta (Satan), kot pravi 2 Kor 4,4?

O: Čeprav bi lahko Bog in Satan ločeno počeli iste ali podobne stvari, to verjetno ni pravi pomen v tem primeru. Bog pogosto uporablja Satana kot svoje orodje. Ko se nekdo noče podrediti resnici, ki jo pozna, lahko Bog to osebo »sodno otrdi« ( ), saj je izgubila priložnosti, da bi spoznala več resnice. Bog lahko za to uporabi Satana kot svoje orodje.

V: Zakaj se v Jn 14,1 včasih vznemiri vaše srce in kaj lahko storite v zvezi s tem?

O: Beseda za »vas« v Jn 14,1 je v množini, zato je Jezus govoril vsem skupaj, in morda so bili vznemirjeni iz različnih razlogov. Lahko smo vznemirjeni, ker nam je bilo rečeno, da nam ni mogoče zaupati, da bomo zvesti, kot je bil Peter (Jn 13,38), ker resnično čutimo, da ne vemo, kaj se dogaja, kot je bil Tomaž (Jn 14,5), v tem, kar počnemo, ne vidimo Boga [Očeta], tako kot Filip (Janez 14,8), ali pa se nam zdi, da Božje poti niso najboljše za širjenje njegovega sporočila, tako kot Judu (ne Iškariotu) (Janez 14,22).

V tem času preizkušnje, ko bi nas okoliščine lahko oddaljile od Boga, se lahko kljub temu odločimo, da se Bogu vseeno približamo, čeprav imamo napake, smo zmedeni ali nam primanjkuje vizije. Kakor je rekel oče otroka, ki ga je obsedel demon, v Marku 9:24: »Gospod, verjamem; pomagaj moji nevernosti!« (NKJV)

V: Kako je v Jn 14,2 mogoče, da je v nebesih veliko hiš?

O: Verjetno obstaja veliko različnih vrst hiš v nebesih, pa tudi veliko hiš v nebesih.

1. V nebesih obstajajo različne stopnje nagrad; to si lahko predstavljamo kot različne vrste hiš. Bazilij (357–379 n. št.) je poučeval to stališče in dejal, da obstajajo »razlike v dostojanstvu«. O Svetem Duhu 16.40, str. 25

2. Poleg tega je v nebesih prostor za vsakega posameznika, ki bo odrešen, brez kakršnega koli prenatrpanja. Čeprav je ponudba odrešitve namenjena vsem ljudem brez izjeme, v nebesih ne bo praznih hiš.

V: Ali je v Jn 14,6 prav Jezus, in ne njegove besede, tisti, ki je pot, resnica in življenje, kot je učil pastor Moon?

O: Ne. Najprej si oglejmo, kaj je dejal domnevni Mesija, pastor Moon, nato pa, kaj v nasprotju s tem pravi Sveto pismo.

Rev. Moon, Božansko načelo, str. 131: »Jezus ni rekel, da so njegove besede resnica, ampak da je on sam resnica, pot in življenje (Jn 14,6). To je zato, ker so bile njegove besede le sredstvo za izražanje sebe kot resnice... Lahko razumemo, da je bilo Novo zavezo dano kot učbenik za poučevanje resnice ljudem pred 2000 leti... Posledično se mora danes resnica pojaviti z višjim standardom in z znanstveno metodo izražanja, da jo bodo lahko razumeli inteligentni sodobni ljudje.«

Ovržba: Jezus je rekel: »Nebo in zemlja bosta minili, moje besede pa nikoli ne bodo minile.« Luka 21:33

»Jezus je odgovoril: ›Če me kdo ljubi, bo spoštoval moje učenje. … Kdor me ne ljubi, ne bo spoštoval mojega učenja.‹« Janez 14:23–24

Ne moreš trditi, da slediš Jezusu in mu poslušaš, hkrati pa zavračaš njegove besede.

V: Kako je Jezus v Jn 14,6 pot, resnica in življenje?

O: Jezusova izbira besed je tukaj zanimiva.

Pot je pot, po kateri gremo do cilja. Ni to »točka«, ampak vrsta točk. Naj bi se nahajali na eni izmed točk te vrste in napredovali v pravo smer.

Resnica vključuje pravilna dejstva in logiko, vendar pomeni tudi veliko več kot to. Resnica je tisto, kar živi v nas, kar naj bi zaznamovalo naše življenje, kar naj bi ljubili in kar naj bi izvajali. Življenje, zgrajeno na laži, sploh ni resnica. Zahodna pojmovanja »pravilnosti« in »resničnosti« sta združena v biblijskem pojmu resnice.

Življenje je hkrati naša izkušnja življenja, realnost našega življenja in tisto, kar naše življenje ohranja. Drugje Sveto pismo uporablja metafore o vodi življenja, življenje bitja pa je v njegovi krvi.

V: Ali lahko v Jn 14,6 kdorkoli pride v nebesa brez Jezusa?

O: Ne. Mnogi v Stari zavezi so prišli v raj, ne da bi kdaj slišali Jezusovo ime. Danes nič ne preprečuje Bogu, da bi otroci, ki umrejo in v sebi nikoli niso imeli Svetega Duha, prišli v nebesa.

Vendar pa po Jezusovih besedah v Jn 14,6 nihče ne more priti k Očetu razen skozi Jezusa. Očitno bi človek pomislil, da je Jezus v dobrem položaju, da to ve.

Prav tako Apostolska dela 4,12 pravijo, da pod nebom ni drugega imena, danega ljudem, po katerem bi bili rešeni. Filipljanom 2,10–11 piše, da se bo na koncu vsako koleno poklonilo in vsak jezik priznal, da je Jezus Gospod, v slavo Boga Očeta. Za več informacij glej knjigo »Težke besede Svetega pisma«, str. 500–502.

V: Ali lahko v Jn 14,6 v nebesa pride kdor koli, ki še nikoli ni slišal imena Jezusa?

O: Dojenčki, ki umrejo, hudo duševno prizadeti in verniki iz Stare zaveze niso nikoli slišali za Jezusa. Vendar to Bogu ne preprečuje, da bi jim omogočil vstop v nebesa prek Jezusa.

V: Ali Jn 14,6–11 dokazuje, da je Jezus Bog Oče, kot trdijo pentekostalci enosti, na primer David K. Bernard (»The Oneness of God: Series in Pentecostal Theology«, zvezek 1, str. 68)?

O: Ne. Izjava »Nihče ne pride k Očetu razen skozi Jezusa« bi bila nesmiselna, če bi se glasila: »Nihče ne pride k Očetu, razen če pride k Očetu« ali »skozi Očeta«. Jezus je rekel, da sta on in Oče eno, vendar ta izjava ne pojasnjuje, kako sta eno; to je treba poiskati v preostalem delu Svetega pisma. Sta neločljiva, eno po naravi, slavi in časti. Vendar pa Jezusov krst, Jezusovo » « učenje poslušnosti v Pismu Hebrejcem itd. kažejo, da sta ločena in se razlikujeta po vlogi in položaju.

Za dopolnilni odgovor glej knjigo When Cultists Ask, str. 180–181.

V: Ali Jn 14,8–9 podpira panteizem, saj je Jezus rekel, da je v Očetu in da je Oče v njem, kot trdijo nekateri pripadniki religij New Age?

O: Ne, ker Trojica ni panteizem. Dejstvo, da je Oče v Jezusu, ne pomeni, da je Oče v vsem, celo v kupu smeti. Drugič, Bog Oče je bitje z razumom, voljo in čustvi, ne pa neosebno vesolje. Za obširnejši odgovor glej knjigo When Cultists Ask, str. 181–182.

V: Ali v Jn 14,9, ker je Jezus rekel, da je vsak, ki je videl Njega, videl Očeta, to pomeni, da ima tudi Oče fizično telo?

O: Ne. Nasprotno, ta verz je primernejši za prikaz, da Oče nima fizičnega telesa. Ker je vsak, ki je videl Jezusa, videl Očeta (ki prebiva v Jezusu), ta verz nakazuje (čeprav ne dokazuje), da Oče nima fizičnega telesa. Za več informacij glej knjigo »The Complete Book of Bible Answers«, str. 84–85.

V: Kako je v Jn 14,10–11 Oče prebival v Jezusu?

O: Morda na način, ki je nekoliko podoben temu, kako Jezus prebiva v nas. Oče, Sin in Sveti Duh so še vedno ločeni, vendar nič v Svetem pismu ne pravi, da med njimi obstaja ločitev. Kot poudarja Patrick Irski (okoli 389–461 n. št.), če so listi tridelne detelje lahko ločeni, a ne ločeni drug od drugega, potem lahko Trojica ima tri ločene, a ne ločene osebe.

V: Kako v Jn 14,12 kristjani opravljajo večja dela kot Jezus?

O: Večja dela, ki jih moramo opraviti, ne pomenijo, da se »pohvaljujemo«, ampak gre za večja in številčnejša dela za Božje kraljestvo. Kristjani so opravili večja dela, kot jih je do takrat opravil Jezus, vsaj na štirih dopolnjujočih se načinov.

Pomen: Medtem ko je Jezus nahranil 4.000 in 5.000 ljudi, Apostolska dela 2,41 navajajo, da je bilo ob pridiganju apostolov rešenih več kot 3.000 ljudi. Gotovo je reševanje ljudi pomembnejše kot le to, da jih nahranimo za en dan. Gotovo so kristjani od takrat nahranili veliko več kot 5.000 ljudi.

Število: V »Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 9, str. 145, je navedeno, da je v Apostolskih delih 2,41 omenjeno več odrešenih ljudi kot v celotnem Jezusovem zemeljskem delovanju.

Način: Sveti Duh se ni izlil na vse narode vse do binkošti. Obljuba, da bodo storili večje stvari, je vsebovana v Jezusovi obljubi o prihodu Tolažnika v Janezu 14,15–18, 25

Območje: Čeprav Jezus med svojim bivanjem na zemlji ni nikoli zapustil razmeroma majhnega geografskega območja, je v Apostolskih delih 1,8 svoje učence poslal ne le v Judejo in Samarijo, ampak do koncev zemlje.

Za več informacij glej knjige The Complete Book of Bible Answers, str. 58–59, Hard Sayings of the Bible, str. 502–503, Now That’s a Good Question, str. 48–49, in Believer’s Bible Commentary, str. 1546.

V: Zakaj v Jn 14,13–14 ta izjava o prošenju v Jezusovem imenu [domnevno] ni omejena?

O: Omejena je na dva načina.

Izrecno: Jezus je tu uporabil besedo »vi«, pri čemer je govoril neposredno k učencem, ne pa vsem, ki so trdili, da sledijo Bogu.

Posredno: Molimo k našemu nebeškemu Očetu, in naš nebeški Oče ve, kaj je najboljše za nas, še bolj kot naši zemeljski očetje.

V: Kaj pomeni izraz »Pomočnik« v Jn 14,16?

O: Med drugim je grška beseda »pomočnik« tukaj pomenila pravnega zagovornika v obrambi, kot navajata New Geneva Study Bible, str. 1692, in New International Bible Commentary, str. 1255. Poleg tega grščina razlikuje med »drugim iste vrste« in »drugim drugačne vrste«. Grška beseda »allon« tukaj pomeni »drugega iste vrste kot Jezus«, kot navaja »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 9, str. 146. Tam je tudi navedeno, da je grška beseda »parakletos« pomenila osebo, ki je pomagala ob strani kot svetovalec, odvetnik, zagovornik ali posrednik.

Po navedbah v delu »Believer’s Bible Commentary«, str. 1547, beseda za »moliti« tukaj ne pomeni, da bi podrejena oseba prosila nadrejeno osebo za uslugo. Gre za besedo, ki označuje nekoga, ki prosi svojega enakopravnega.

V: Zakaj v Jn 14,16 svet pravzaprav ne more sprejeti Svetega Duha, Duha resnice?

O: Jezus je navedel več povezanih razlogov.

Svet je neveden, kot je Jezus rekel v Jn 16,3. A kot kaže Rim 1,18–19, nevednost ni vedno nedolžna nevednost; ko namreč potlačijo resnico.

Nekateri v svetu Jezusa dobesedno »sovražijo«, kot je Jezus napovedal v Jn 15,18.24.

Nekateri so lažnivci, kot je Jezus rekel v Janezu 8:55. Nekateri lahko lažejo drugim, lahko pa lažejo tudi sami sebi.

Nekateri imajo »druge skrbi«, ker častijo druge idole, naj gre za druge vere, denar, alkohol itd. »Tisti, ki častijo brez vrednosti idole, izgubijo milost, ki bi jim lahko pripadala« (Jona 2:8, NIV)

Nekateri ljudje niso Božje ovce, kot je rekel Jezus v Janezu 10,26.

Ni prostora za mojo besedo, kot je rekel Jezus v Evangeliju po Janezu 8:37

V povezavi s prejšnjim: če nekdo ne verjame, da je Jezus tisti, za katerega se izdaja, bo umrl v svojih grehih, kot je rekel Jezus v Janezu 8:24.

Svet je sovražen do sodbe zaradi svojega materializma in greha. Ne želijo Svetega Duha, ki jih bo prepričal o grehu in pomanjkanju pravičnosti, kot je rekel Jezus v Janezu 12:8–10.

Nazadnje, nihče ne more priti k Jezusu, če ga Oče ne privleče, kot je Jezus rekel v Janezu 6,44.

V: Ali je v Jn 14,16–17 kristjan iz Male Azije okoli leta 160 n. št. po imenu Montanus trdil, da je utelešenje Tolažnika, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 988?

O: Asimov bi se moral držati pisanja znanstvene fantastike, saj je v tem primeru napačno navedel dejstva. Montanus je sicer trdil, da je prerok, skozi katerega je govoril Tolažnik (parakletos), vendar nihče (razen Asimova) ni rekel, da je bil Montanus utelešenje česarkoli ali kogarkoli. Tertulijan je bil najvidnejši član montanistične »verske skupnosti«, njegova obsežna dela pa so veljala za ortodoksna in so jih ortodoksni kristjani po njem pogosto uporabljali. Ciprijan iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) je namreč pogosto rekel: »Prinesite mi mojega učitelja«, ko je želel, da mu nekdo prinese Tertulijanove knjige za študij.

V: Ali je v Jn 14,16 »Pomočnik« »Božanska znanost«, kot je trdila Mary Baker Eddy, ustanoviteljica Krščanske znanosti, v delu Znanost in zdravje s ključem k Svetemu pismu, str. 55.271?

O: Ne, Pomagač v verzu 26 je Sveti Duh, na katerega se sklicuje kot na »On«, ne pa kot na »to«, kot bi bilo v primeru Božanske znanosti. Za več informacij glej knjigo *Ko vprašajo sektaši*, str. 183.

V: Ali je bil v Jn 14,16–26; 15,26; 16,5–15 Mohamed v Novi zavezi napovedan kot Paraklet ali Sveti Duh, kot trdijo nekateri muslimani?

O: Ne. Če bi bilo to res, bi muslimani verjeli v teh pet stvari (v katere pa na splošno ne verjamejo).

1. Mohamed je poveličeval Jezusa. (Jn 16,14)

2. Alah je poslal Mohameda v Jezusovem imenu. (Jn 14,26)

3. Mohameda je poslal tudi Jezus. (Janez 16:7)

4. Mohamed je prevzel Jezusovo modrost in nam jo razodel. (Janez 16:15)

5. Mohamed je bil »v« apostolih. (Janez 14:17)

Zato noben razumen musliman ne bi verjel, da se ti verzi nanašajo na Mohameda. Ti verzi se morajo nanašati na nekoga drugega, ki ga je poslal Bog.

Po drugi strani pa bi morda morali muslimani slaviti Jezusa, če menijo, da ga je Mohamed slavil na podlagi teh verzov. Vendar mi je neki imam povedal, da bi morali muslimani hvaliti in slaviti Jezusa, čeprav ga ne bi smeli častiti.

Mimogrede, beseda parakletos/on se pojavi v Janezu 14:6 v rokopisu p75 (Bodmer 14/15), datiranem v pozno 2. ali morda 3. stoletje, v rokopisu p66, datiranem v sredino 2. stoletja, ter v Sinaiticus.

Prav tako je Tertulijan v delu O monogamiji, poglavje 3, str. 61, učil, da je Paraklet, Tolažnik, deloval v srcih ljudi v njegovem času (193 n. št.).

Pri Hegemoniusu (4. stoletje) je tudi kristjan Archelaus v delu »Disputation with Manes«, poglavja 34–35, str. 208–209, razpravljal o tem, kako je Paraklet v Janezu 14–16 Bog Sveti Duh.

Za več informacij glej dela *Ko vprašajo sektaši*, str. 182–183, in *Ko vprašajo kritiki*, str. 419–420.

V: Ali Jn 14,18 kaže, da je Kristus Bog Oče, kot trdijo pentekostalci enosti?

O: V knjigi »Ko vprašajo sektaši«, str. 183–184, je poudarjeno, da pentekostalci, ki verjamejo v enost, zamenjujejo Jezusova dejanja z Jezusovo identiteto. Dejstvo, da nas Jezus ne bo pustil kot sirote, še ne pomeni, da je isto bitje kot Oče. Ko je bil Jezus krščen, ni zavajal ali zmedel ljudi niti ni uprizarjal ventrilokvizma, ko je Oče govoril z nebes. Oče ni rekel: »To sem jaz, v katerem imam veselje.« Namesto tega je Oče rekel: »To je moj Sin, v katerem imam veselje.«

V: Kako se v Jn 14,22–24 Jezus razodeva kristjanom in ne svetu?

O: Res je, da lahko vsakdo nekaj ve o Jezusu. Vendar pa Jezusa osebno poznajo le kristjani, ker Jezus prebiva v naših srcih.

V: Kako se v Jn 14,27 mir Jezusa, kneza miru, razlikuje od miru sveta?

O: Mir sveta je zunanji in začasen, saj je odvisen od zunanjih okoliščin. Jezusov mir je tako notranji kot zunanji in je trajen, ker je neodvisen od zunanjih okoliščin.

V nekem smislu, tako kot nekdo, ki je na pragu smrti, zapusti oporoko, da bi poskrbel za svoje otroke in jim dal blagoslov, tudi Jezus daje svojim otrokom svoj blagoslov in obljubo, da bo poskrbel zanje. Za več informacij glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1548.

V: Kako je v Jn 14,27–28 Oče večji od Jezusa?

O: Na zemlji se je Jezus izpraznil, zato je bil Oče takrat seveda večji od Jezusa. V nebesih ima Jezus podrejeno vlogo Očetu. Jezusov Bog je Oče. Glej 1 Korinčanom 11:3; 15:25–28; Mateja 12:18; Efežanom 1:3, 17; Janeza 1:33; 14:16, 26, 28; Rimljanom 8:26–27.

Oče ni večji od Jezusa v dveh pogledih:

Narava (Filipanci 2:6). (Za več informacij glej Hilaryjevo delo »O Trojici« 9:2 in 7:27.)

Čast. Glej Janez 5:18; 5:23; Kološanom 2:9–10; (Izaija 44:6; Razodetje 1:8 v primerjavi z Razodetje 1:17–18; 22:13)

Kot kaže Janez 5:18, je oče po naravi enak sinu, ki ga je rodil. Sicer bi moral biti tvoj oče večji od tebe, tvoj ded večji od njega, tvoj stoti prednik pa bi moral biti superčlovek. Ljudje ustvarjajo stvari, a »rodijo« le ljudi. Bog je ustvaril stvari, a »rodi« le Boga, svojega edinorojenega Sina. Oba prejemata čast in hvalo v Razodetju 5:9, 12–14.

Knjiga Now That’s a Good Question, str. 43–44, razlikuje med napačnim pojmovanjem »podrejenosti« Sina in pravim pojmom »podrejenosti« Sina. R. C. Sproul dodaja: »To je eden od razlogov, zakaj je Cerkev vedno izpovedovala doktrino, imenovano podrejenost Kristusa.« Za več informacij glej knjige »1001 Bible Questions Answered«, str. 27, »Encyclopedia of Bible Difficulties«, str. 375, »When Critics Ask«, str. 420, »The Complete Book of Bible Answers«, str. 110, »Bible Difficulties & Seeming Contradictions«, str. 240–241, Težke besede Svetega pisma, str. 503–505, ter Ko vprašajo člani sekt, str. 184.

V: Kako se v Jn 15,1 »prava trta« razlikuje od navadne trte?

O: Grška beseda za »pravo« tukaj ne pomeni toliko »pravo« v nasprotju z »lažno«, kot »pravo« ali »izvirno« v nasprotju z »posnemanjem« ali »kopijo«. Za več informacij glej »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 9, str. 152.

V: Katera druga metafora o trti je bila v Jn 15,1 navedena pred tem?

O: Jezus je to morda izrekel bodisi v zgornji dvorani, med hojo iz zgornje dvorane na Oljsko goro, bodisi na Oljski gori zahodno od Jeruzalema. Če so šli mimo templja, je bila na njegovi sprednji strani velika zlata trta z vejami, ki je simbolizirala izraelsko ljudstvo. Psalm 80,8–16, Ezekiel 17,1–6, Jeremija 12,10–11 in Izaija 5,1–7 vsi primerjajo Božje ljudstvo z vinsko trto. Bog je rekel: »Vinska trta Gospoda nad vojskami je namreč hiša Izraelova, in možje Judovi so njegova prijetna rastlina. Pričakoval je pravičnost, a glej, zatiranje; pričakoval je pravičnost, a glej, krik po pomoči.« (Izaija 5:7 (NKJV))

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 150, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 869.

V: Kaj je v Jn 15,1 (KJV) vinogradnik?

O: To je kmet ali tisti, ki je skrbel za trte in pridelke.

V: Kakšna je v Jn 15,1 razlika med tem, da Jezusa vidimo kot trto, ki drži veje skupaj, in tem, da vidimo ljudi kot tiste, ki držijo veje skupaj?

O: Izrael je bil trta v Jeremiju 2:21. Toda Jezus tukaj uporablja drugačno prispodobo: On, ne Izrael, je trta v Janezu 15:1. Če vaša cerkvena organizacija daje večji poudarek ljudem, ki jo držijo skupaj, kot Jezusu, ki jo drži skupaj, se morate vprašati, ali ste v pravi organizaciji.

Kaj menite o tem citatu? »Bog je v tihem, nežnem glasu. V vseh teh izjavah pod prisego, obtožnicah je vse delo hudiča – vse je pokvarjeno. No pa dajte! Vi tožilci! Vi lažni prisegovalci! Vse peklo, vreti naj se! Vi goreče gore, spustite svojo lavo! Kajti na koncu bom prišel na vrh. Imam več razlogov za hvalisanje, kot jih je kdaj imel kateri koli človek. Jaz sem edini človek, ki je od Adamovih dni naprej kdaj koli uspel ohraniti celotno cerkev skupaj. Velika večina vseh mi je stala ob strani. Niti Pavel, niti Janez, niti Peter, niti Jezus tega niso nikoli storili. Pohvalim se, da noben človek ni nikoli opravil takšnega dela kot jaz. Jezusovi privrženci so zbežali od Njega; toda Svetniki zadnjih dni še nikoli niso zbežali od mene. Poznate moje vsakdanje ravnanje in pogovore. Sem v naročju krepostnega in dobrega ljudstva. Kako rad poslušam tuljenje volkov! Ko se me bodo znebili, bo odšel tudi hudič. V zadnjih treh letih sem vodil evidenco vseh svojih dejanj in postopkov, saj sem stalno zaposloval več dobrih, zvestih in učinkovitih uradnikov: spremljali so me povsod in skrbno beležili mojo zgodovino ter zapisovali, kaj sem storil, kje sem bil in kaj sem rekel; zato mi moji sovražniki ne morejo očitati nobenega dneva, časa ali kraja, saj imam pisno pričevanje, s katerim lahko dokažem svoja dejanja; in moji sovražniki ne morejo ničesar dokazati proti meni.« Joseph Smith, ustanovitelj mormonizma. Zgodovina Cerkve, zvezek 6, str. 408–409

Ali pa kaj pravi ta citat, ki je nekoliko milejši? V delu Dictatus Papae (verjetno leta 1075 n. št.) je papež Gregor VII. dejal: »Rimsko cerkev je ustanovil sam Bog; le rimski papež se lahko upravičeno imenuje univerzalni; le on sme uporabljati cesarske insignije; le njegove noge smejo poljubljati vsi knezi; le on sme odstaviti cesarje; sam ne sme biti sodjen od nikogar; rimska cerkev se ni nikoli zmotila in se tudi v vse večnosti ne bo zmotila.« Austinova Tematčna zgodovina krščanstva, str. 165.

V: Kako je Jezus v Jn 15,3 lahko rekel, da so vsi čisti, saj je Juda Jezusa izdal?

O: Ne pozabite, da je bil Judas takrat že odšel in ni bil prisoten, ko je Jezus govoril.

V: Kaj pomeni beseda »ostati« v Jn 15,4?

O: Beseda »ostati« (v grščini »meno«) je v vseh Janezovih spisih zelo pomembna. V Janezu 15 se pojavi 11-krat, v Janezovem evangeliju 40-krat, v Janezovih pismih pa 27-krat.

Tako kot veja na trti pomeni le eno stvar: živeti v povezavi s trto. Veja se lahko popolnoma loči, če jo odrežemo. Ali pa življenje veje ne more biti povezano s trto, in veja odmre. Zanimivo je, kako drevesa jeseni izgubijo liste. Drevo proizvaja pluto, ki ustavi pretok vode in hranilnih snovi do lista ali veje. Brez hranilnih snovi odmrejo, izgubijo oprijem in odpadejo. Drevesa včasih izgubijo veje tudi poleti. Ko veja ne prejema sončne svetlobe, ne proizvaja sladkorjev ali sadja, zato jo drevo odreže.

Za več informacij glej »Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 325.

V: Kako kristjani ostajajo v Jezusu, kot piše v Jn 15,4?

O: Na več načinov.

Zaupamo mu, da nas vodi korak za korakom.

Poslušamo Jezusa, ne le iz dolžnosti, ampak s takojšnjim, popolnim in radostnim poslušnostjo, ker vemo, da je Božja pot najboljša pot.

Molitev naj bo ključna značilnost našega življenja.

Hrepenimo po Jezusu, da bi bili z njim, in molimo za njegovo vrnitev.

V: Ali v Jn 15,6 odvržena veja pomeni, da lahko pravi vernik izgubi svoje odrešenje?

O: Ta verz pravi, da tisti, ki ne ostane v Jezusu, lahko postane odvržen in sežgan. Poleg tega obstajata dva načina razlage tega verza.

1. Vsi bi se morali strinjati, da bodo nekateri šli v pekel, čeprav so bili člani cerkve in so dajali vtis, da so kristjani, saj Bog ve vse in je že pred rojstvom vsakogar vedel, kdo bo šel v nebesa (izbranci). Vendar pa noben izmed izbrancev ne bo izgubljen, medtem ko bodo vsi zavrnjeni, saj je vsevedni Bog to vedel vnaprej.

2. Pravi kristjani se ne strinjajo glede tega, ali se lahko človek resnično ponovno rodi in kasneje izgubi svoje odrešenje ali pa se odloči, da se odvrne od svojega odrešenja in gre v pekel. Za več o tej temi si oglejte razpravo o Hebrejcem 6,4–14 in Efežanom 1,14.

V: Kako verniki v Jn 15,8 prinašajo sad v Kristusu?

O: Upoštevajte, da tu ni pomembno, da se učimo stvari, da poučujemo druge ali da opravljamo službo; pomembno je, da prinašamo sadove. Verniki prinašajo sadove v Kristusu na vsaj tri načine:

Podoba Kristusa: V sebi moramo prinašati sad Duha, kar naj bi pokazalo, da postajamo vedno bolj pobožni.

Ljubezen in prispevki: Z našim časom, denarjem in pomočjo zatiranim moramo pomagati tako vernikom kot nevernikom.

Novi verniki in učenci: Pomagamo lahko tako, da pripravimo tla, sejemo seme evangelija in žanjemo, da bi ljudi pripeljali k veri v Jezusa Kristusa. Prav tako lahko učimo druge kristjane in pomagamo pri vrnitvi tistih, ki so se oddaljili od vere.

Rezultati niso v tem, kar počnete vi, ampak v tem, kar vzklije v življenju drugih ljudi.

V: Ali v Jn 15,8 ljudje ne prinašajo sadov, če ne privedejo drugih h Kristusu, kot uči neka nenavadna skupina?

O: Ne. Ne vemo, ali je Jeremija v svojem življenju k Bogu pripeljal skoraj nikogar, a je kljub temu služil Bogu kot učinkovit prerok in pridigar. To je ena od oblik prinašanja sadja, vendar v Galatijcih 5,22–23 ni niti navedena kot eden od sadov Duha. Glejte dopolnilni odgovor v članku »Ko vprašajo pripadniki sekt«.

V: Ali naj se v Jn 15,14–15 še vedno imenujemo Kristusovi služabniki?

O: Da. Peter, ki je te besede slišal iz prve roke, bi bil v najboljšem položaju, da razume Jezusov pomen. V 2. Petrovem pismu 1,1 se je Peter imenoval za služabnika (dejansko sužnja) Jezusa. V Pismu Rimljanom 1,1, Pismu Filipljanom 1,1; Pismu Titu 1,1 in Jakobovem pismu 1,1 se tudi Pavel in Jakob imenujeta za sužnja Kristusa Jezusa.

Ne glede na to, ali to razlagamo tako, da Jezus učencev ne imenuje »le služabniki« ali »služabniki«, Jezus pravi, da jih ne imenuje le služabniki. Jezus ne govori o tem, kako naj se imenujejo Božji otroci.

V: Kako naj v Jn 15,15 ravnamo kot Kristusovi služabniki in kako naj ravnamo kot Kristusovi prijatelji?

O: Biti Kristusov služabnik je dobro, ne želeti pa biti Kristusov služabnik je narobe. Toda tukaj Jezus pravi, da je v tem veliko več kot le to, da si Kristusov služabnik. Pogledajmo stvari najprej iz naše perspektive, nato pa iz Božje.

Z naše perspektive

Če bi bili le služabniki, bi služabnik delal tisto, kar mu je naročeno; vsaj takrat, ko ga opazujejo. Služabnik se pogosto ne vživlja v izid ali uspeh. Služabnik je morda le začasni služabnik in se zanima le za kratkoročne dogodke, preden gre naprej. Razmišljanje zunaj okvirjev, iskanje boljših načinov dela, kazanje pobude ali uvajanje novosti običajno niso stvari, ki bi jih počeli služabniki.

Za razliko od služabnika je prijatelj kot partner ali družinski član. Prostovoljno stori, kar je potrebno, tudi če mu tega nihče ne naroči. Zelo ga skrbi izid in uspeh načrta svojega gospodarja. Ne skrbi nas le, da cvetje vzklije, ampak tudi, kateri plod ostane in kateri ne.

Vendar pa imamo, tako kot služabnik, še vedno gospodarja. Tudi sin naj posluša svojo mamo in očeta. Lahko uvajamo novosti in iščemo boljše načine za opravljanje stvari, vendar le v mejah tega, kar nam je gospodar zapovedal. Na voljo so najrazličnejša orodja za uresničevanje načrta – nasilje, ustrahovanje, prisila, prevara, goljufanje, kraja –, vendar jih nikoli ne smemo uporabiti, ne glede na to, kako učinkovita se nam zdijo v določeni situaciji.

Z Božjega vidika

Služabnik ne bi smel vedeti, kaj se dogaja, ampak le to, kar mu je trenutno naročeno. Kako naj nekaj stori, kako naj sodeluje z drugimi, je vse urejeno v njegovem nalogu.

Za razliko od služabnika Bog od nas pogosto želi, da sami ugotovimo, kako nekaj opraviti, in ne le slepo sledimo navodilom kot služabnik. Moramo pokazati pobudo. Bog nam morda da naloge, ki jih sami ne moremo opraviti, a kljub temu od nas pričakuje, da jih opravimo. Namesto da bi se lotili neuspešne naloge, pri tem spodleteli in Bogu rekli: »Naredil sem, kar sem mogel«, Bog želi, da sodelujemo z drugimi verniki in skupaj opravimo nalogo. To, kar lahko ali ne moreš storiti sam, brez uporabe orodij in sodelavcev, ki ti jih je dal Bog, ni resnično pomembno; pomembno je, kaj lahko ali ne moreš storiti z orodji in sodelavci, ki ti jih je dal Bog, v moči Svetega Duha. Pogosto prijateljem razkrivamo svoje zaupne načrte za prihodnost. Tudi Bog to počne. Želimo poznati Božjo voljo za nas, a morali bi si želeti spoznati tudi Njegovo srce.

Vendar pa se nam, podobno kot služabniku, v življenju še vedno dogajajo številne stvari, ki nam jih Bog ne želi razkriti ali pa nam jih še ne želi razkriti. Lahko obstajajo tudi druge stvari, ki so se nam že zgodile, a še vedno nimamo pojma, zakaj je Bog dopustil, da se to zgodi. Kot je dejal neki krščanski avtor: »Ne smemo se užaliti zaradi nerazloženega.« Bog ni le naš prijatelj, ampak naš najboljši prijatelj; vendar pa je še vedno naš Gospodar.

V: V Jn 15,16, v kakšnem smislu niso oni izbrali Kristusa, ampak jih je Kristus izbral?

O: Ta odlomek lahko razumemo na dva načina.

Neposredni kontekst je posvetitev v apostole. Kristus bi lahko izbral kogar koli za svoje apostole, a izbral je prav njih. Z izbiro jih je blagoslovil; oni pa Jezusu niso delali nobene usluge.

Nekateri v tem vidijo splošni kontekst Božje izbire za odrešitev.

Ne glede na to, ali verjamete, da ima ta odlomek prav ta pomen, Sveto pismo uči, da nas je Bog izbral še pred začetkom časa. Zato je očitno, da nas je Bog izbral, preden smo mi izbrali Njega. Poleg tega Rimljanom 3,11–12 in drugi odlomki kažejo, da se sploh ne bi mogli odločiti za Boga, če ne bi bilo Božjega delovanja v naših življenjih.

V: Kaj v Jn 15,16 pomeni »sadje, ki ostane«, v primerjavi s »sadjem, ki ne ostane«?

O: 1 Korinčanom 3,12–15 nam to pojasnjuje. Dela, ki so domnevno storjena za Boga, a so storjena iz ponosa, zavisti ali drugih zlobnih motivov, Bog ne bo spoštoval niti nagradil. Podobno bodo tudi stvari, storjene ne iz nevernosti, ampak iz ne-božanskih motivov, kot je finančno bogastvo, ustrezno sodene.

Obstaja vsaj pet vrst sadja.

Notranji: Značaj je opredeljen kot to, kdo si, ko misliš, da te nihče ne opazuje.

Zunanji: Naša dejanja prinašajo sadove, bodisi dobre bodisi slabe.

Finančni: Naši prispevki k Božjemu delu ter revnim in potrebnim se upoštevajo, tako kot so se upoštevali prispevki Kornelija v Apostolskih delih 10.

Evangelizacija in učenje: V Pismu Filipljanom je Pavel dejal, da so bili Filipljani sami Pavlova radost in krona.

Naši otroci in tisti, za katere skrbimo v cerkvi: V prejšnje je vključeno tudi to, kako vzgajamo svoje otroke in kako starešine skrbijo za tiste, ki so jim zaupani. Odgovorni so za svoje odločitve, vendar imamo tudi mi odgovornost, ko skrbimo zanje.

V: Kakšna je v Jn 15,17 razlika med tem, da imamo posebno ljubezen do drugih vernikov, in tem, da oblikujemo kliko?

O: Nič ni narobe, če imamo nekaj prijateljev, ki so nam bližji kot drugi. Seveda pa ne smemo gojiti le romantičnih čustev, ampak moramo imeti tudi prijateljstvo s svojim zakoncem, ki je tesnejše od drugih prijateljstev. Ko pa je vaše prijateljstvo z majhno skupino prijateljev izključujoče in ne želi sprejemati zunanjih oseb, je to lahko »prijateljstvo, ki je zašlo v napačno smer«. Zato se vprašaj: »Je tvoje prijateljstvo vključujoče ali izključujoče?« Obstajajo nekateri neverniki (in celo meseni kristjani), od katerih se moraš držati stran, če te nenehno skušajo k grehu.

V: Kako je svet sovražil Jezusa v Jn 15,18?

O: Na dva načina:

Po imenu: Ljudje običajno ne izgovarjajo imen Bude, Konfucija ali Mohameda v prazno. Zdi se, da v prazno izgovarjajo le imeni »Bog« in »Jezus«.

Po značaju: Nekateri zavračajo vse, kar je povezano s Kristusom. Medtem ko nekateri veliko vedo o Kristusu in ga nato zavračajo, drugi namerno ne želijo vedeti ničesar o Kristusu.

V: Kako je v Jn 15,22.24 Jezusov prihod nekatere naredil bolj odgovorne za svoje grehe?

O: Dobra novica je, da Bog ljudi ne obsoja za tisto, česar ne vedo (Rimljanom 4:15; 5:12). Druga stran medalje pa je, da 2. Petrov 2:22 in drugi verzi kažejo, da so ljudje ob zavračanju resnice obsojeni bolj ali manj strogo, odvisno od resnice, ki so jo poznali.

V: Zakaj v Jn 15,23 nihče ne more sovražiti Jezusa, ne da bi hkrati sovražil tudi Očeta?

O: Kot del Trojice so Oče, Sin in Sveti Duh enaki po naravi, namenu in časti, zato je naše poslušnost, služenje in ljubezen do enega enaka kot do drugega.

V: Ali menite, da v Jn 16,2 »izključitev iz sinagoge« vključuje tudi izključitev kristjanov iz cerkve?

O: Da, to vključuje izključitev iz verskega zbora. Martina Luthra, anabaptiste in Johna Wesleya so vse izključili iz njihovih cerkva. Mnogi pristni kristjani niso dobrodošli v nekaterih liberalnih cerkvah.

V: Kako je v Jn 16,2–3 sploh mogoče, da je nekdo mislil, da dela Bogu uslugo s tem, da je ubil Jezusove učence?

Nekatera preganjanja kristjanov

O: Veliko ljudi je imelo zelo izkrivljen pogled na Boga. Spodaj je delni seznam preganjanj kristjanov s strani verskih ljudi ter tisočev ubitih, kjer je to znano.

V: Zakaj je Jezus v Jn 16,5 rekel, da nihče ne vpraša, kam gre Jezus, saj je Tomaž [domnevno] to vprašal v Jn 14,5?

O: Tomaž dejansko NI vprašal, kam gre Jezus. V Jn 14,5 Tomaž le vpraša, kako lahko poznajo pot, saj izjavlja (ne pa vpraša), da je ne poznajo. Jezus je ravno prej rekel, da poznajo pot, Tomaž pa pravi, da je še ne poznajo.

Dobi se vtis, da je Jezus le čakal, da ga kdo vpraša, kako spoznati pot, da bi lahko v Janezu 14,6–7 razkril to resnico o sebi. Noben drug judovski učitelj ni trdil, da je sam pot. Jezus ni bil le učitelj resnice, ki kaže pot, ampak je bil sam pot.

Toda potem, ko je Jezus to razodel in so ljudje poznali pot, ker so poznali Jezusa, se ni niti Tomaž niti kdo drug zdel posebej zainteresiran, da bi Jezusa vprašal, kam bo šel ali kaj bo moral prestati.

V: Zakaj je Jezus v Jn 16,5 rekel, da nihče ne vpraša, kam gre, saj je Peter to dejansko vprašal v Jn 13,36?

O: Najprej dve stvari, ki nista del odgovora, nato pa odgovor.

X Govoril je vsem razen Petru: Jezus bi lahko pokazal na drugih 10 učencev, brez Petra, in rekel: »Zakaj me nihče od vas ne vpraša, kam grem?« Čeprav je to tehnično mogoče, je bil Janez očividec, odlomki pa ne dajejo nobenega namiga, da bi Jezus razlikoval med Petrovim vprašanjem in tem, da drugi niso vprašali.

X Jezus je pozabil, da je Peter vprašal: Čeprav je bil Jezus na zemlji brez greha, Sveto pismo kot smrtnik ne pravi, da se je Jezus vedno sposoben spomniti vsake podrobnosti, še posebej pod velikim pritiskom. Čeprav ima ta razlaga prednost preprostosti, menim, da obstaja boljša razlaga.

Grški glagolski čas in zaporedje Jezusovega poučevanja: Ko sta Peter in Tomaž prvič postavila svoja vprašanja, jim Jezus ni mogel dati popolnega odgovora, ne da bi najprej spoznali Jezusovo vlogo kot pot, resnico in življenje ter ne da bi jim predstavil Svetega Duha. Šele potem Jezus vpraša: »A vendar me nihče od vas ne vpraša (sedanji čas), kam greš?« Razširjeni prevod Wuesta pravi: »me vpraša«.

V delu »The Expositor’s Greek Testament«, 1. zvezek, str. 835, je zapisano, da so bili učenci tako prevzeti od lastne žalosti zaradi Jezusovega odhoda, da jih ni napadlo vprašati, kam bo Jezus odšel. V »New International Bible Commentary«, str. 1257, je navedeno, da je bilo to vprašanje zastavljeno zaradi njihove zmedene žalosti, ne pa zaradi resnične želje, da bi vedeli, kam Jezus odhaja.

V: Kako v Jn 16,8–11 Tolažnik prepričuje svet o grehu, pravičnosti in sodbi?

O: Na vsaj dva načina.

Neposredno in notranje Sveti Duh prepričuje ljudi, da bi morali obžalovati svoje grehe in priti k Bogu.

Posredno in zunanje Sveti Duh deluje skozi ljudi, da bi druge pripeljal h Kristusu.

V: Zakaj jim Jezus v Jn 16,12 ni povedal vsega, kar bi morali vedeti?

O: Odgovor najdemo v Jn 16,13. Bog jim je sčasoma povedal vse, kar so kdaj koli potrebovali vedeti, le da tega takrat še niso razumeli. Zato oni – in tudi mi – potrebujemo Svetega Duha, da nas vodi in nam daje vodstvo, ki ga potrebujemo za tisti dan.

To lepo ponazarja naslednja zgodba. Nekoč je živel bogat kralj, ki je imel sina, ki ga je zelo ljubil. Enkrat na leto je sin prišel k očetu in prosil za letni žepnino. Kralj mu jo je dal, nato pa svojega sina celo leto ni več videl. Kralj ni le ljubil svojega sina, ampak je bil tudi moder. Naslednje leto, ko je sin prišel, mu je oče dal dajatev za en dan. Če je sin želel dajatev za naslednji dan, je moral priti in se pogovoriti z očetom. Na podoben način, če ste vernik in resnično ne dobivate od Boga tistega, kar potrebujete, morda morate več časa posvetiti vsakodnevnemu približevanju Njemu v molitvi.

Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 421.

V: Ali je v Jn 16,12–13 Duh resnice tukaj Bahá’u’lláh?

O: Ne, Duh resnice je tukaj duh, ne oseba. To je isti Sveti Duh, o katerem je Jezus pravkar govoril v Janezu 14–16. Ne morete reči, da se v Janezu 16:12–13 »duh« nanaša na eno osebo, medtem ko se »duh« v Janezu 14:16–18, 25–26; 15:26; 16:5–11; 16:14–15. Sveti Duh je prišel na binkoštni dan, ne pa v devetnajstem stoletju, ko se je začela bahajska vera. Za več informacij glej knjigo When Cultists Ask, str. 186.

V: Kako Sveti Duh v Jn 16,13 vodi v vso resnico?

O: Zahodnjaki pogosto razumejo resnico predvsem kot resnične ali neresnične izjave. Vendar pa lahko nekdo v mnogih nepomembnih točkah ima prav, a se v bistvenih točkah zelo moti. Nekdo je lahko pošten pri nakupovanju in prodajanju, a kljub temu služi veri, ki je laž.

Resnica je Jezus, ne le resnične doktrinarne izjave. Prav bivanje v resničnem Jezusu nas bo vodilo k resničnim doktrinarnih izjavam, ne pa da bi doktrina nadomestila Svetega Duha, ki nas vodi h Kristusu. Seveda bomo v nebesih poznali tudi vse resnične doktrinarne izjave.

Pravi kristjani se vsi strinjajo o naslednjem:

1. Bog je svet, ljubeč, dober, pravičen, vsemogočen, vseveden in povsod prisoten.

2. Grešili smo in vsi potrebujemo Odrešenika.

3. Jezus je s svojo smrtjo in telesnim vstajenjem edino sredstvo za odrešitev.

4. Moramo se pokesati in verovati v Jezusa.

5. Vsi moramo živeti sveto življenje.

Številne druge pomembne zadeve.

Pravi kristjani se ne strinjajo glede naslednjega:

Natančnem pomenu krsta in o tem, ali naj se izvaja le pri vernikih ali tudi pri dojenčkih.

Ali je bolje obiskovati bogoslužje v soboto ali v nedeljo.

Ali je v redu delati v soboto ali nedeljo.

Natančen pomen Gospodove večerje.

Ali naj kristjani kdaj koli sodelujejo v vojni ali lažejo, da bi rešili življenje pred zlobnimi ljudmi.

Ravnovesje med Božjo predestinacijo in človeško svobodno voljo.

Tisočletje in čas Vnebovzetja.

Pravilno število knjig v Stari zavezi.

Ali lahko pravi kristjani izgubijo svoje odrešenje ali ne.

Druge drugotne in nepomembne zadeve.

V: V Jn 16,13 piše, da Sveti Duh vodi v vso resnico, kako je torej mogoče, da med pravovernimi kristjani obstaja toliko nesoglasij?

O: Odgovor najdete v razpravi o Efežanom 4:4.

V: Kako se je v Jn 16,20–22 žalost učencev spremenila v veselje?

O: To se je dramatično zgodilo po vstajenju, ko so ponovno videli svojega ljubljenega Jezusa. To se bo zgodilo vsem Kristusovim učencem, ko bomo umrli in odšli k Jezusu v nebesa.

V: Ali naj v Jn 16,23 prosimo Jezusa za stvari ali naj prosimo samo Očeta?

O: Gospodova molitev je naslovljena na Očeta in zdi se, da je bilo več molitev naslovljenih na Očeta kot na Jezusa. Vendar je v redu, da prosimo Jezusa, saj je Štefan, poln Svetega Duha, v Apostolskih delih 7,59–60 Jezusa prosil za dve stvari.

V: Ali Jn 16,24 pomeni, da lahko v molitvi dobimo vse, kar si želimo, kot trdijo nekateri učitelji gibanja »Beseda vere«?

O: Pavel zagotovo ni bil tega mnenja, saj je prosil, naj mu odstranijo trn v mesu, a se to ni zgodilo. Pavel je tudi prvič nagovoril Galate zaradi bolezni in verjetno ni želel biti bolan, čeprav je Bog Pavlovo bolezen uporabil v dobro. Janez 16,24 nas spodbuja, naj prosimo, vendar je to v okviru ostajanja v Njem. Zato prosite za vse, za kar menite, da Bog želi, da prosite, vendar potrpežljivo spoznajte, da bo Bog, kot modri starš, rekel »ne« tako stvarem, za katere veste, da jih Bog zdaj ne želi, da bi jih imeli, kot tudi stvarem, za katere menite, da jih Bog želi, da bi jih imeli, vendar Bog ve bolje. Za dopolnilni odgovor glejte »Ko prosijo člani sekt« str. 186–187.

V: Zakaj je Jezus v Jn 16,25 govoril v prilikah celo svojim učencem?

O: Morda bo ta preprosta analogija pomagala pojasniti. Predstavljajte si šolskega učitelja, ki bi poučeval matematiko samo s predavanji: brez domačih nalog in brez preverjanj znanja. Ker ne bi bilo potrebe po dajanju povratnih informacij, bi učenci kmalu postali samozadovoljni pri učenju. Poleg tega pri predmetih, kot so infinitezimalni račun, parcialne diferencialne enačbe in analiza končnih elementov, izziv ni v enačbah, ki jih je treba zapomniti, ampak v pojmih, ki jih je treba razumeti in uporabiti. Čeprav Jezus nikoli ni dajal pisnih preizkusov znanja, je namesto tega postavljali vprašanja, uganke in prilike. Človek je moral poznati Božjo besedo, da je sploh lahko upal, da bo kaj od tega razumel. Poleg tega tudi učenje samih besed ni dovolj. Razmišljati moramo o resnicah, da bi dojeli koncepte, ki nam jih je Bog posredoval v Svetem pismu.

Ne smemo se pustiti odvrniti, ko nam nekateri deli Svetega pisma težko gredo v glavo. Ali nam je to všeč ali ne, Jezus je priznal, da je včasih namerno govoril v nejasnih izrazih. Zdi se, da je proces spoznavanja globokih resnic Svetega pisma, skupaj z razmišljanjem in sklepanjem, skoraj tako pomemben kot doseganje cilja, to je spoznavanje samih globokih resnic.

V: Zakaj se vsebina molitve v Jn 17 popolnoma razlikuje od molitve o tem, da naj ta kelih mine, v Getsemanski vrt v Mt 26,36–46; Mk 14,32–43 in Lk 22,39–47?

O: Ker so bile to različne molitve. Jn 17 se je najverjetneje odvijal v Getsemanskem vrtu, čeprav bi se lahko zgodil tudi nekoliko prej. Ne glede na to pa je molitev v sinoptičnih evangelijih zagotovo sledila veliki duhovniški molitvi iz Jn 17, saj so ga stražarji aretirali, medtem ko se je molil. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 161.

V: Kaj natančno pomeni v Jn 17,1 izraz »ura je prišla«?

O: Pomeni tri različne, a med seboj povezane stvari.

1) Prišla je ura, da zaključi svoje zemeljsko poslanstvo in stori nekaj pomembnejšega: da na križu prelije svojo kri za naše grehe. Glej Janez 12:23, 27. To je bila »ura«, ko je Jezus nameraval zapustiti ta svet (Janez 13:1).

2) Da bi se to zgodilo, bi mu bila odvzeta Božja fizična zaščita. Pred tem Jezusa nihče ni mogel dotakniti ali mu škodovati. Zakaj? »Ker njegova ura še ni prišla« (Jn 7,30; 8,20). To je bilo nemogoče, ker Oče tega ne bi dopustil.

3) Nazadnje bi bila to »ura«, v kateri vlada tema (Lk 22,53). Jezus se te temne ure ni bal; vedel je, da je to nujno pred njegovim največjim zmagoslavjem. To je podobno pehotnim vojakom, ki se počasi in namerno umikajo pred sovražnikom, preden konjenica sproži past in obkroži sovražnika, da ga uniči (kot se je zgodilo rimski vojski pri Kannah).

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1556.

V: Ali Jezus v Jn 17,2 podeli večno življenje le tistim, ki jih je Oče dal Jezusu?

O: Da. Kristjani se strinjajo, da Jezus podeli večno življenje vsem, ki jih je Oče dal Jezusu, in le tistim, ki jih je Oče dal Jezusu. Kalvinisti in nekalvinisti se ne strinjajo glede tega, ali imajo naše odločitve in vera, ki jo je Bog vzgojil v nas, kakršno koli vlogo pri Očetovi izbiri, komu bo podelil Jezusa, ali ne.

V: V Jn 17,3 Jezus pravi: »To pa je večno življenje: da poznajo tebe, edinega pravega Boga, in Jezusa Kristusa, ki si ga poslal.« Kako lahko torej Jezusa imenujemo Bog?

O: Izraz »Bog« ima v Svetem pismu različne pomene. »Bog« se tu nanaša na Očeta v Jn 1,1 (prvi pojav) in Heb 1,9 (drugi pojav). Vendar tega ne moremo uporabiti kot dokaz, da Jezusa ne moremo imenovati Bog, saj se izraz »Bog« nanaša na Jezusa v Jn 1,1 (drugi pojav) in Heb 1,9 (prvi pojav).

Zdi se mi, da obstajata ne en, ampak dva problema s trditvijo Jehovovih prič, da Janez 17:3 pravi, da Jezusa ne smemo imenovati Bog.

1) Jehovove priče se ne zdijo dosledne same s seboj. Če bi uporaba besede »Bog« za Očeta tukaj pomenila, da Jezus ni Bog, potem bi uporaba izrazov »Bog« in »Gospod«, pri čemer je Jezus Gospod, pomenila, da Oče ni Gospod.

1 Tesaloničanom 4:16a omenja: »Gospod sam bo prišel z nebes z glasnim klicem, z glasom nadangela in z Božjo trobento.« (KJV). Ker je Jezus tukaj Gospod, ali to pomeni, da Oče ni Gospod?

Podobno David Reed v knjigi »Jehovove priče odgovorjene verz za verzom« (str. 82) omenja, da če bi imenovanje Očeta Bog nekako izključevalo Jezusa iz božanskosti, potem bi imenovanje Jezusa našim »edini Gospod« v Judovem pismu 4 izključevalo Očeta iz Gospodovstva. Še huje za njihovo trditev je, da se Sveti Duh v 2. Korinčanom 3:17 prav tako imenuje Gospod.

»Bog [Oče] in Gospod Jezus« je omenjen tudi v Jakobovem pismu 1:1; 1. Tesaloničanom 1:3; 3:11,13 in drugod.

2) Jehovove priče se tu ne zdijo iskrene do samih sebe. Če trdijo, da »Bog in Jezus« pomeni, da ni prav, da Jezusa imenujemo Bog, pa same Jezusa imenujejo Bog v svojem prevodu Janez 1:1 in Hebrejcem 1:9. Jehovove priče bi morale reči, da Jezus v tem verzu glede na rabo besede »Bog« ni Bog; in s to izjavo se lahko strinjamo.

Jehovove priče se morajo strinjati s kristjani, da obstajajo različne definicije / rabe besede »Bog« v Svetem pismu. Poleg sklicevanja na lažne bogove (1. Korinčanom 8:5–6; Prva Mojzesova knjiga 31:30, 33) obstajajo tri rabe besede »Bog«, ki so resnične.

Oče. Galatijci 1:1, Efežani 1:2–3, 17, Hebrejci 1:9 (2. pojavitev), Janez 17:3 itd.

Jezus. Hebrejcem 1:9 (prvi pojav); Janez 1:1, 19; Ozej 1:7; Izaija 7:14; 1. Janezovo pismo 5:11, 12 v primerjavi z 21; Kolosanom 2:9 in Matej 1:23

Sveti Duh. Rimljanom 8:9–16; Luka 1:35; 1. Janezovo pismo 4:12, 13, 15–16; 1. Korinčanom 3:16 v primerjavi z 1. Korinčanom 6:19; Apostolska dela 5:4.

V: Ali v Jn 17,3a grški izvirnik pravi: »To pomeni večno življenje, da spoznajo tebe…«, ali pa: »To pa je večno življenje: da te spoznajo…« (NIV), podobno kot v večini prevodov?

O: Druga možnost je tista, ki je podobna večini prevodov; izraz »spoznavanje« je nekoliko prisiljen. V grščini prvi glagol, estin (Strongova številka 2076), pomeni »je« in izhaja iz besede »biti«. Na Strongovem seznamu 14 pomenov je navedeno tudi »pomeni«. Drugi glagol, ginuskusi (Strongova številka 1097), pomeni »da te spoznajo«. Strongova konkordanca navaja, da se ta beseda uporablja v najrazličnejših kontekstih in z mnogimi pomeni.

Tukaj so različni prevodi Janeza 17:3a.

»In to je večno življenje, da te spoznajo…« (KJV)

»In to je večno življenje, da bi te poznali…« (Greenov dobesedni prevod)

»In to je večno življenje, da te/vas spoznajo, …« (RSV, NRSV, zgodnja NASB, NKJV)

»To pa je večno življenje: da te spoznajo, …« (BSB, NIV)

»To je večno življenje, da bi te spoznali, …« (NASB 1995, NASB 2020)

»Večno življenje pomeni, da te poznajo…« Williamsov prevod

»In to je večno življenje, namreč, da bi imeli izkustveno poznavanje tebe, …« (Wuestov razširjeni prevod)

V: Zakaj je Jezus v Jn 17,4 rekel, da je svoje delo končal, še preden je bil križan?

O: Na predvečer svojega aretacije je Jezus spoznal, da mu v tem življenju v bistvu ni več ničesar ostalo za storiti. Od tega trenutka naprej se bo vse zgodilo z njim. Morda je Jezus mislil isto, ko je Petru v Jn 21,18–19 povedal, da bo tudi on v podobni situaciji.

Za drugačen, a dopolnilni odgovor glej knjigo »1001 Bible Questions Answered«, str. 39, in »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 9, str. 162–163.

V: Ali v Jn 17,5 dejstvo, da je moral Jezus sam prositi Očeta za stvari, pomeni, da je bil manjši od Očeta?

O: Ne. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

Na zemlji se je Jezus prostovoljno izpraznil, kot kaže Filipljanom 2:7. Utrujal se je (Janez 4:6). Jezus se je podredil Očetu in se naučil poslušnosti, kot kaže Hebrejcem 5:7–8.

Po naravi in časti sta oba enaka, kot kaže Filipljanom 2,7. Tako kot je zemeljski sin iste in enakovredne narave kot njegovi starši, je tudi Jezus iste in enakovredne narave kot Oče. Jezus ima polnost božanskosti, kot pravi Kolosanom 2,9. Vsi naj častijo Sina tako, kot častijo Očeta, kot pravi Jezus v Janezu 5,23.

Po vlogi in položaju je Oče v Trojici najpomembnejši. Tudi po vstajenju ima Oče vlogo Boga do Boga Sina, kot kažejo Hebrejcem 1,8–9 in 1 Korinčanom 15,24,27,28.

V: Zakaj se je Jezus v Jn 17,9 izrecno odrekel molitvi za ves svet?

O: Jezus ni molil za ničesar, kar bi se zgodilo, če je Oče izrecno rekel, da se to ne bo zgodilo. Tudi mi ne smemo. Tukaj Jezus ni molil za univerzalizem, da bo vsak posameznik v nebesih, pekel pa bo prazen. Tudi Jeremiju je bilo rečeno, naj ne moli za ljudstvo (Jer 7,16; Jer 11,14 in Jer 14,11).

Kot je Jezus namignil v Jn 17,16, je svet svoj sistem, Božje kraljestvo pa drug. Ljudje tega sveta pogosto ne želijo biti del Božjega kraljestva in živeti večno v častitvi Boga.

Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 421.

V: Kako so v Jn 17,11, 21–22 kristjani eno, tako kot sta eno Oče in Sin?

O: Obstaja več načinov, na katere moramo biti eno med seboj, tako kot sta eno Jezus in Oče.

Usklajenost: Znotraj Trojice ni sporov ali prepiranj. Čeprav se pravi kristjani v mnogih zadevah ne strinjajo, se strinjamo glede bistvenih točk vere in se ne smemo prepirati ali povzročati razdora med drugimi pravimi kristjani.

Enotnost namena: Oče in Sin nikoli ne delujeta v nasprotju drug z drugim. Če izpolnjujemo namen, ki ga ima Eden za nas, je to isti namen, ki ga imajo za nas Oče, Sin in Sveti Duh.

Ljubezen drug do drugega: Oče, Sin in Sveti Duh imajo popolno in brezhibno ljubezen drug do drugega. To je cilj ljubezni, ki jo moramo gojiti drug do drugega.

Ne smemo gledati drug na drugega zviška: Ne smemo trditi ali misliti, da smo boljši ali dragocenejši od drugih, kot kažejo Filipljanom 2,3 in 1 Korinčanom 10,12.

Vendar pa so Oče, Sin in Sveti Duh eno na načine, na katere mi nismo eno. Za več informacij o tem, kako sta Oče in Sin en Bog, pa tudi o tem, kako sta ločeni bitji, si oglejte razpravo o Janezu 10:30.

V: Kako naj bi bili kristjani v svetu, a ne iz sveta, kot piše v Jn 17,11.14.21?

O: Tukaj je seznam, kako naj bomo v svetu, ki mu sledi delni seznam, kako ne smemo biti od sveta.

Prostovoljno v svetu:

V odnosih z ljudmi v svetu: Bodite vsem vse zaradi evangelija, kot je rekel Pavel v 1 Korinčanom 9,19–23.

Podrejajte se posvetnim oblastem: Moramo biti poslušni kraljem in vladarjem (1. Petrov 2:13–15, 17; Rimljanom 13:1–5), dokler niso v nasprotju z Bogom, najvišjo oblastjo. Moramo plačevati davke (Rimljanom 13:6–7; Mateju 17:24–27).

Ljubimo ljudi na svetu, saj jih Bog ljubi (Janez 3,16).

Upajmo za ljudi na svetu in si želimo, da bi se mnogi rešili.

Molite za ljudi na svetu, za njihovo odrešitev.

Skrbimo za ljudi na svetu, da zadovoljimo njihove telesne in duhovne potrebe.

Neprostovoljno v svetu: v naslednjem nimamo izbire.

Izvor: Bog nas je ustvaril in smo rojeni iz mesa v tem svetu.

Fizično smo del tega sveta. To vključuje trpljenje, bolečino, lakoto, smrt in krivico v tem življenju.

Posledice grehov drugih: tako kot dojenčki včasih trpijo posledice materinega uživanja drog in alkohola, smo vsi izpostavljeni trpljenju zaradi grešnih dejanj drugih. Ker smo rojeni v grešnem svetu, vsi trpimo posledice Adamovega greha, kot kaže Rimljanom 5,12–17.

Skušnjava je skupna vsem na tem svetu, kot pravi 1. Korinčanom 10,12.

Prostovoljno nismo od tega sveta:

Zavezali smo se Bogu: Bog zbira tiste, ki so z njim sklenili zavezo (Psalm 50,5), krst z vodo (1. Petrov 3,20; Hebrejcem 10,22) in izpoved vere (Hebrejcem 10,23) ter imajo čisto vest pred Bogom (1. Petrov 3,21).

Ne ljubimo sveta: Niti poželenja mesa, niti poželenja oči, niti ponosa življenja, kot pravi 1. Janezovo pismo 2,15–17.

Ne ljubimo tako, kot ljubi svet: Ne ljubimo le tistih, ki nas ljubijo, ampak ljubimo tudi svoje sovražnike, kot Jezus zapoveduje (ne le predlaga) v Luku 6:27–36.

Ne imamo iste motivacije: Nimamo istih meril, prizadevanj, motivacije in vira moči kot svet. Ne živimo zgolj v skladu z okoliščinami. Kot je zapisal Gene Getz v svoji knjigi o Pismo Filipljanom, se večina stvari stori iz enega od treh razlogov: upanja na nagrado, strahu pred kaznijo in želje, da bi bili v lastnih očeh in očeh drugih videti kot boljši človek. Čeprav Sveto pismo teh motivov nikoli ne kritizira (in tudi mi jih ne smemo), imamo višjo motivacijo, ki je svet ne more razumeti – agape ljubezen.

Drugačne vrednote: Imamo drugačno merilo pomembnosti, vrednosti in smisla življenja. Ustvarjeni smo bili za Božjo slavo (Izaija 43,7; Efežanom 1,6).

Ne smemo se povezovati z neverniki v zakonu, zmenkih, poslovnih odnosih in na druge načine, kot kaže 2. Korinčanom 6,14–18. (Če ste poročeni z nevernikom, pa ne poskušajte doseči ločitve, kot zapoveduje 1. Korinčanom 7,12–15).

Neprostovoljno nismo od tega sveta: (Neprostovoljno ne pomeni nezaželeno, ampak gre za dejstvo, da to za vernike ni izbira ali možnost)

Usoda: Izbranci so namenjeni v nebesa. Poskrbeti moramo, da si tukaj ne ustvarimo »preveč udobja«, saj je to za nas le začasno bivališče. Na tej zemlji smo tujci in priseljenci (1. Petrov 2:9,11).

Sveti Duh, ki prebiva v nas: Vsi pristni verniki imajo Svetega Duha, ki prebiva v njih (Pismo Rimljanom 8,9–16).

Božji otroci: Čeprav je Bog ustvaril vse ljudi, smo mi Božji otroci. Sveto pismo nevernikov ne šteje za Božje otroke (Janez 1:12–13; Rimljanom 8:14–16; Efežanom 2:3–5; 1. Janezovo pismo 3:1–2).

Za drugačen, a dopolnilni odgovor glej knjigo Now That’s a Good Question, str. 249–250.

V: Kako je Jezus v Jn 17,19 lahko posvetil samega sebe, saj je bil že brez greha?

O: »Posvetiti« NE pomeni zgolj prenehati grešiti. Dejansko pomeni biti ločen za Boga ali posvečen določenemu namenu. Številne (dobre) stvari, ki jih je Jezus storil – pogovarjanje z ljudmi, ozdravljanje bolnikov, poučevanje itd. – bi zdaj šle v ozadje, saj se je posvetil eni stvari: pripravi na smrt na križu. Tako kot je imel veliki duhovnik v Stari zavezi obred, s katerim je bil posvečen v veliki duhovnik, je tudi Jezus imel pred seboj obred (čeprav boleč), s katerim je postal naš veliki duhovnik.

Kristjani niso poklicani le k temu, da ne grešijo, ampak da so posvečeni Kristusu. Svoje življenje moramo živeti »posvečeno« in posvečeno Bogu. Seveda to vključuje izogibanje grešnim stvarem, a v pozitivnem smislu pomeni, da moramo biti predani, kot vojak, športnik ali kmet. Pavel o tem govori podrobneje, čeprav ne uporablja besede »posvečen«, v 2. pismu Timoteju 2,3–6. Posvečeni smo, Bog nas je ločil, da živimo in delamo dobra dela zanj. Vendar imamo odgovornost, da sledimo Svetemu Duhu in živimo v skladu s svojo posvetitvijo. Peter v 1. Petrovem pismu 1,13–22 še bolj poudarja, kako pomembno je, da smo posamezno posvečeni (sveti). V 1. Petrovem pismu 1,18 (NKJV) Peter to postavi v nasprotje z »brezciljnim ravnanjem«. Nato v 1. Petrovem pismu 2,9–12 govori o cerkvi, ki je posvečena kot ljudstvo.

Se včasih sprašujete, kako pomembno je vaše življenje za Božje namene? Seveda ne morete ocenjevati svojih molitev, pogovorov in spodbujanja drugih po svetovnih merilih. A se še vedno sprašujete? Morda Bog čaka, d no se o tem sprašujete. Potrpežljivo čaka, da si boste želeli živeti posvečeno življenje, da bi bolje izrazili svojo ljubezen do Njega in uresničili Njegove namene.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 165, in Believer’s Bible Commentary, str. 1558.

V: Ali se v Jn 17,20–21, ko je Jezus molil, da bi bili vsi eno, nanaša to na eno organizacijo, kot so to učile rimskokatoliška cerkev, pravoslavna cerkev, koptska cerkev, lokalna cerkev in številne Cerkve Kristusa?

O: Jezus je govoril o tem, da so verniki eno v duhu in eno v skupnosti. Ne smemo biti preprosto »eno«, ampak moramo biti »eno v Kristusu«. Že od Tertulijanovih časov leta 200 n. št. obstajajo kristjani v različnih organizacijah. Ko neka organizacija, ki se imenuje Kristusova edina prava cerkev, sežiga vernike na grmadi, kot je bil Jan Hus, izobči vernike, kot je bil Martin Luther, sproža križarske vojne proti vernikom, kot so bili valdenci, ali pokolje celotno italijansko mesto, bi morali pravi kristjani v takih časih pobegniti iz te organizacije in se z njo ne združevati. Za drugačen, a dopolnilni odgovor glej knjigo When Cultists Ask, str. 187–188.

V: Kako je Jezus v Jn 18,2 pogosto hodil tja, saj je bil v Jeruzalemu le tisti teden?

O: To ni bil edini obisk Jezusa in učencev v Jeruzalemu. Poleg tega so dvakrat na dan hodili mimo Getsemane, ko so se odpravljali v tempelj in nazaj. Ni bilo dovolj gostiln in hiš, da bi lahko nastanili vse ljudi, ki so prišli v Jeruzalem med pashalnim tednom. Vreme je bilo sicer lepo, zato je večina ljudi preprosto spala na prostem.

V: Zakaj so v Jn 18,3 vojaki prinesli svetilke?

O: Verjetno so prinesli svetilke tako zato, da bi na splošno videli v temi, kot tudi zato, ker so mislili, da bodo morda morali celo noč iskati Jezusa po vrtu. Prinesli so meče, da bi aretirali princa miru. Upoštevajte, da jih je Jezus pričakal pri vratih.

V: Kako je Jezus v Jn 18,9 izgubil nobenega od svojih učencev, če je v Jn 17,12 izgubil enega (Juda)? (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)

O: Ko je Juda odšel, da bi izdal Jezusa, je Jezus v Jn 17,12 rekel: »Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval in ohranjal v varnosti po imenu, ki si mi ga dal. Nihče ni bil izgubljen, razen tistega, ki je bil obsojen na pogubo, da bi se izpolnilo Pismo.« (NIV).

Zunanje gledano je en način razlage ta, da nobenega od dvanajstih učencev (vključno z Judom) v Getsemanski vrtnici niso fizično ujeli, aretirali, poškodovali ali kako drugače izgubili.

Vendar je boljši način razumevanja duhovni. Ko so učenci pobegnili, v Janezu 18,9 piše: »To [pobeg] se je zgodilo, da bi se izpolnile besede, ki jih je izrekel: ›Nisem izgubil niti enega od tistih, ki si mi jih dal.‹« (NIV) V duhovnem smislu je bil Juda resnično izgubljen, vendar je v Janezu 18,9 dodano pojasnilo »med tistimi, ki si mi jih dal«. Juda ni »postal zlo« šele na koncu, ampak je po Janezu 12,6 že ves čas Jezusovega delovanja kradel denar iz denarnice.

V: Kdo je bil v Jn 18,12 veliki duhovnik?

O: Anas je bil veliki duhovnik v letih od 6 do 15 n. št. Lahko bi ga imenovali veliki duhovnik, tako kot nekdanjega predsednika Združenih držav Amerike še vedno imenujemo predsednik. V Stari zavezi je bil urad velikega duhovnika doživljenjski. Vendar je Anasa leta 15 n. št. odstavil rimski prokurator Judeje Valerius Gratus. Takratni veliki duhovnik je bil Kajfa, eden od njegovih štirih zetov. Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 873, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 170.

V: V Jn 18,12–19,16 skeptik Bart Ehrman sprašuje, zakaj so Jezusa bičali sredi sojenja in ne šele po njegovem koncu. (Jesus, Interrupted, str. 44)

O: Najprej, ni bilo enega, ampak dveh sojenj, judovskega in rimskega. Drugič, bičanje se je zgodilo v trenutku, ko je Pilat mislil, da se bo rimsko sojenje končalo. Ko se je Pilat odločil, Janez 19,6 pojasnjuje, kaj je Pilat storil, Janez 19,12 pa pojasnjuje, zakaj. Pilat je vedel, da Judje hočejo Jezusa mrtvega, vendar je poskušal Jezusa osvoboditi. Naročil je, naj Jezusa bičajo, nato pa je Pilat krvavega Jezusa pokazal množici v upanju, da bo to zadostovalo. Toda množica je vztrajala pri smrtni kazni in izpostavila argument, s katerim Pilat ni računal: Jezus se je imenoval za kralja, in če bi Pilat samooklicanega kralja izpustil, bi to za Pilata izgledalo zelo, zelo slabo. Zato Pilat ni imel izbire; če bi razglasil, da Jezus ne zasluži smrti, bi to slabo vplivalo na Pilatov ugled, če bi se do sumničavega cesarja Tiberija razširila novica, da je Pilat popustljiv do izdajalcev Rima.

Ehrman pa izhaja iz napačne domneve, da so morala biti sodna sojenja v antiki pravična ali da so morala slediti sodobnim standardom. Na primer, leta 738/739 n. št. je bila v Iraku skupina moških obtožena, da niso vrnili denarja, ki je pripadal drugemu. Morali so priseči, da tega niso storili, nato so bili bičani, potem pa je bil o njihovem položaju obveščen kalif. Sodba je bila, da morajo priseči in nato biti izpuščeni [kot nedolžni]. Za več informacij glej Zgodovino al-Tabarija, zvezek 26, str. 7.

Drugi primer se je zgodil leta 743/744 n. št., ko je kalif al-Walid ukazal svoji straži, naj pretepe Khalida, rekoč: »Naj slišim njegov glas« (tj. v agoniji). Nato je bil Khalid zaprt, dokler Yusuf bin ‘Umar ni prinesel denarja iz Iraka, da bi odkupil Khalida. Khalid ni hotel biti prodan, a ni imel toliko denarja kot Yusuf, zato je al-Walid vzel denar in Khalida prodal. Yusuf je Khalida najprej mučil, nato ga je bičal in ga na koncu ubil s trnovim moriščem na prsih. To se je zgodilo, ne da bi kalif ali kdor koli drug Khalida sploh spoznal za krivega česarkoli. To je opisano v delu Zgodovina al-Tabari, zvezek 26, str. 176–177.

Tretji primer: istega leta je Sulayman tako močno potegnil za Yusufovo dolgo brado, da mu je nekaj dlak izruval. Po tem je bil Yusuf zaprt v zeleni palači. Kalif Jazid je dejal, da je Yusufa zaprl le zato, da bi ga lahko poslali v Irak in ga predstavili ljudem, nad katerimi je zagrešil krivice. To je zapisano v »Zgodovini al-Tabarija«, zvezek 26, str. 203–204.

V: Ali v Jn 18,13–27 obstaja kakšno vprašanje glede vrstnega reda teh verzov?

O: Ne ravno. Verzi so v sedanjem vrstnem redu v 55 besedilih in družinah besedil. Le trije viri imajo drugačen vrstni red.

V sinajski sirščini (4.–7. stoletje) je vrstni red 13, 24, 14–15, 19–23, 16–18, 25b–27. V spisih Cirila (444 n. št.) je vrstni red 13, 24, 14–23, 24, 25–27. V rokopisu 225 (napisanem leta 1192 n. št.) je vrstni red 13a, 24, 13b–23, 24–27.

V: Zakaj so v Jn 18,28 duhovniki menili, da bi se oskrunili, če bi vstopili v Pilatovo sodno dvorano?

O: Po farizejski tradiciji bi se oskrunili ne le, če bi jedli z nevernikom, ampak tudi, če bi vstopili v nevernikovo hišo, saj so neverniki jedli nečisto hrano, farizeji pa so nevernike šteli za nečiste. Farizeji so menili, da bi bili zaradi tega oskrunjeni sedem dni.

To stališče ni bilo omejeno le na farizeje. Tudi Peter je bil nagnjen k takšnemu prepričanju, kot kažejo Apostolska dela 10 in Pismo Galatcem 2:12–15.

Vendar pa Stara zaveza ni vsebovala nobenega zakona, ki bi prepovedoval jedo z neverniki. Kraljica Estera je jedla z neverniki. Opazite, kako so se farizeji zelo ukvarjali z obredno nečistostjo, kot je jedo z neverniki, medtem ko so načrtovali umor.

V: Kaj je v Jn 18,30 (KJV) »zločinec«?

O: To je sodobna beseda, pa tudi beseda iz Kraljeve Jakove verzije, ki pomeni »zločinca«. Izgovarja se kot »MAL-e-FAC-tor«, z vsemi kratkimi samoglasniki razen o.

V: V Jn 18,31, ker Judom ni bilo dovoljeno usmrtiti Jezusa, zakaj so rekli: »Po naši postavi mora biti usmrčen«?

O: Oboje je pravilno. Judje so sklepali, da bi moral biti Jezus po judovskem starozaveznem zakonu usmrčen. Toda Rimljani so jim odvzeli pravico do usmrtitve. Zato so našli način, kako prepričati Rimljane, da Jezusa usmrtijo namesto njih. Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 421–422.

V: Zakaj v Jn 18,31 judovski svet ni mogel usmrtiti Jezusa?

O: Rimljani so jim odvzeli pooblastilo za izvrševanje smrtne kazni. Sledi zgodovinski dokaz.

1. Jožef Flavij v svoji knjigi »Južne vojne«, 2. knjiga, 8. poglavje, piše: »In zdaj je bil Arhelajev del Judeje spremenjen v provinco, Caponius/Coponius, član rimskega viteškega reda, pa je bil poslan kot prokurator, ki mu je Cezar podelil oblast nad življenjem in smrtjo.« Josephus v delu »Antiquities of the Jews« (Zgodovina Judov), 20.9, prav tako omenja, da je Sanhedrin izgubil pristojnost nad zadevami, v katerih se izreka smrtna kazen. (Napisano okoli leta 93–94 n. št.)

2. V Babilonskem Talmudu, Sanhedrin, poglavje 4, po 37, recto. Rabbi Rachman je rekel: »Ko so člani Sanhedrina ugotovili, da so bili prikrajšani za svojo pravico nad življenjem in smrtjo, jih je prevzela splošna zgroženost; glave so si posuli s pepelom, telesa pa ovili v raševino in vzklikali: ›Gorje nam, kajti žezlo se je oddaljilo od Judovega rodu, Mesija pa še ni prišel!‹« To se je zgodilo okoli leta 7 n. št. (Vzeto iz knjige Josha McDowella *Evidence That Demands a Verdict*, 1. zvezek, str. 169, in knjige *Jesus Before the Sanhedrin* avtorja Augustina Lemanna iz leta 1886, prevedene s strani Juliusa Magatha, NL#0239683, Library of Congress # 15-24973. Glej tudi Pugio Fidei, Martini, Raymundus, izdal De Vosin leta 1651. (str. 148)

3. Talmud: »Nekaj več kot štirideset let pred uničenjem templja je bila Judom odvzeta pristojnost za izrekanje smrtnih kazni.« Jeruzalemski Talmud, Sanhedrin, folio 24. (str. 147)

V: Ali v Jn 18,36 Jezusovo kraljestvo ni bilo od tega sveta zato, ker so Judje zavrnili Jezusa?

O: Pilat je bil rimski guverner Judeje (26–36 n. št.), vendar niti njemu ni bilo dovoljeno, da se imenuje kralj. V Judeji se ni smel imenovati kralj nihče razen kralja Heroda. Apostolska dela 2,23 so ljudi spomnila, da je Bog vnaprej vedel, da bo Jezus izročen na smrt. Kljub temu je Jezus prišel in celotnemu narodu ponudil priložnost, da postane del njegovega kraljestva. Ponudba je bila iskrena, in da so jo zavrnili, je bila njihova lastna krivda, ne Kristusova.

Morda bo pomagala analogija. Če bi 100 % vseh ljudi sprejelo Pravega Boga, bi 100 % vseh ljudi šlo v nebesa; pekel bi bil prazen. Vendar Bog ve, da tega ne bodo storili. Krivda je v posamezniku samem, ne v Bogu, da zamudijo Božjo iskreno ponudbo.

V: Ali je v Jn 18,37 mogoče, da je nekdo iz resnice in ne sliši Jezusovega glasu?

O: Končno gledano, ne. Si lahko predstavljate, da bi nekdo večno živel v nebesih in nikoli ne bi slišal Jezusovega glasu? – Seveda ne. Prav tako, v nasprotju s katoliško legendo, ni Peter tisti, ki je vratar nebes. Temveč je Jezus tisti, ki je vrata, kot kaže Jn 10,7.9. Kakor je Jezus poudaril v Jn 10,1.3.8–9, vsak, ki gre v nebesa, gre skozi Ena vrata. Tudi tisti, ki gredo v nebesa, ko umrejo kot majhni otroci, gredo skozi Jezusa.

V: Kaj je Pilat v Jn 18,38 mislil s tem, ko je rekel: »Kaj je resnica?«

O: Najprej šala z globljo mislijo, nato pa odgovor. Nekoč so znanstvenika, inženirja in nepoštenega odvetnika prosili, naj navedejo vsoto 1 + 1. Znanstvenik je rekel 2,0, inženir je rekel okoli 2, odvetnik pa je odgovoril: »Kaj hočeš, da je?«. Nekateri menijo, da je resnica predmet pogajanj ali da o njej odloča demokratično glasovanje, voditelj ali sodnik.

Odgovor: Čeprav bi Pilat to vprašanje lahko zastavil naivno, ker o tem nikoli ni razmišljal, je to zelo malo verjetno. Ali se je spraševal, kakšno je Jezusovo stališče o resnici, ali pa je Pilat izrekel cinično pripombo, podobno kot nepošteni odvetnik v prejšnji šali.

Danes se mnogi ljudje za resnico le malo ali sploh ne zanimajo. Mnogi menijo, da zanje ni pomembna. Nekateri so tako zagledani v relativistično mišljenje, da menijo, da objektivna resnica ne obstaja. Ni torej presenetljivo, da Pilat ni prepoznal resnice, ko je bila prav pred njim.

V: V Jn 18,38; 19,4.6 Bart Ehrman meni, da je pomembno, da je prav v Janezovem evangeliju Pilat trikrat razglasil Jezusa za nedolžnega. Pravi, da če so Rimljani Jezusa razglasili za nedolžnega, to pomeni, da so Kristusa ubili Judje. (Jesus, Interrupted, str. 45)

O: Skeptik Ehrman omenja le Janeza, zato se zdi, da poskuša evangeliste spraviti drugega proti drugemu, s čimer želi pokazati, da je bil prav Janez tisti, ki je poudaril, da Jezusa ni za krivega razglasil Pilat. Vendar pa je Pilat tudi v Luku trikrat razglasil Jezusa za nedolžnega (Lk 23,4; 14; 22). Tudi Matej je to storil v Mateju 27,24, Marko pa teh izjav ni imel, temveč le namige. Če bi torej Ehrman skušal predstaviti uravnoteženo in točno sliko, ne vem, zakaj ne bi omenil Luka enako pogosto kot Janeza.

Ne glede na to pa bi bilo napačno trditi, da je Janez »odvezal Rimljane odgovornosti« za Jezusovo smrt. Janez 19:1 pravi, da so Pilat in rimski vojaki Jezusa bičali in mu nadeli trnovo krono. Janez 19,23 pravi, da so bili vojaki (tj. rimski vojaki) tisti, ki so Jezusa križali. Pilatovi vojaki so bili tisti, ki so v Janezu 19, hoteli Jezusu zlomiti noge, nato pa so mu v Janezu 19,33–34 s kopjem prebodli bok.

Nazadnje, čeprav so bili v Jezusovo smrt vpleteni tako judovski voditelji kot Rimljani, ne pozabite na tisto, kar je še pomembnejše. Čeprav bi Jezus lahko pobegnil pred aretacijo v Getsemanski vrt, se je prostovoljno odločil ostati, da bi umrl na križu za naše grehe. Torej so bili v širšem smislu prav naši grehi in Jezusova ljubezen do nas, ki je bila dovolj velika, da je umrl za naše grehe, tisto, kar je Jezusa pripeljalo na križ.

V: V Jn 19,1–20,31 Ehrman piše: »Janezovo evangelij v precej nazornih besedah krivi ‚Jude‘, da so zavrnili in ubili Jezusa (poglavja 19–20); v enem strašnem odlomku pa dejansko nakazuje, da Judje niso Božji otroci, ampak hudičevi otroci (Jn 8,42–44). Težko je biti odrešen, če je tvoj oče Satan.« (Jesus, Interrupted, str. 243)

O: Najprej si oglejte prejšnje vprašanje, kjer je primer, kako Ehrman nepravično obtožuje Janeza. S tem, ko napačno navaja Sveto pismo, da bi izkoristil rasno kartico, Ehrmanova polemika izgubi vsakršen videz nepristranskosti. Trije točki v odgovoru.

1) Janez 8,42–44 ne govori ničesar o njihovi zmožnosti, da bi se pokesali in bili odrešeni.

2) Janez 8,42–44a govori o njihovem duhovnem stanju, ne o biološkem poreklu. Dejansko so bili v tem trenutku verjetno skoraj 100 % Jezusovih privržencev Judje. Jezusovo človeško poreklo je bilo enako kot njihovo. Ne verjamem, da bi Ehrman resno mislil, da je Jezus trdil, da je bila genetika njegove matere od Satana.

3) Jezus ni govoril vsem Judom; odgovarjal je Judom, ki so dvomili v njegovo poreklo. Če bi vas danes nekdo (eufemistično) imenoval nezakonski potomec in bi vi odgovorili, ali bi bilo pravično reči, da ste govorili o vseh pripadnikih rase tistega, ki vas je obtožil? Ehrman ni nič bolj pravičen.

Nazadnje je zanimivo primerjati Ehrmanovo izjavo tukaj v knjigi *Jesus, Interrupted* (str. 243) z njegovo izjavo v isti knjigi (str. 72), kjer pravi, da Jezus, za razliko od drugih evangelijev, »ni imel nobenega uradnega sojenja pred judovskim svetom«. Čeprav menim, da Janez 18,12–26 nakazuje (čeprav ne dokazuje) uradno sojenje, je bistvo v tem, da Ehrman ne pojasni, zakaj na eni strani meni, da je Janez antisemitski, na drugi strani pa, zakaj meni, da so v Janezu Jezusa sodili le Rimljani in ne Judje.

V: Kako je v Jn 19,1 potekalo rimsko bičanje?

O: To ni bilo nekaj, kar bi si želel doživeti na lastni koži. Bič, ki so ga uporabljali, ni bil podoben zahodnemu bikovskemu biču. Imenoval se je »mačka z devetimi repi«, ker je imel devet konic. Na vsako konico je bil privezan kos kovine ali kamna. Usposobljeni izvajalec bičanja ni toliko poskušal povzročiti bolečine, kot je skušal odtrgati čim več kože. Pogosto se je zgodilo, da zapornik, ki naj bi bil križan, ni bil, ker bičanja ni preživel. Običajno je bilo predpisanih 40 udarcev, vendar so jih izvedli enega manj, torej 39, da bi pokazali, kako prijazni so bili. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 176.

V: Kakšni so bili trni v Jn 19,2?

O: Trni so bili iz puščavskih rastlin in so bili pogosto dolgi več kot en palec.

V: Zakaj so v Jn 19,2 Jezusu nadeli vijolično ogrinjalo?

O: Vijolično barvilo je bilo drago, saj so ga pridobivali iz školjk murex, ki so živele ob fenicijski obali. Vijolična barva je bila barva kraljevske družine, to pa naj bi bil sarkastičen izraz Jezusovih trditev, da je kralj.

V: Zakaj se je v Jn 19,8.12 Poncij Pilat tukaj bal?

O: Najprej, Pilat je bil poganski, Grki in Rimljani pa so imeli mitološke zgodbe o bogovih, ki so prišli med ljudi in jih sodili glede na to, kako so bili obravnavani. Vendar ne vemo, ali je Pilat Jezusove trditve štel za verodostojne ali ne.

Poncij Pilat je imel nasprotujoče si cilje. Jezusa ni štel za krivega in bi ga morda izpustil. Vendar pa, če bi ga Judje obtožili, da ni prijatelj Cezarja, ker je izpustil uporniškega kralja, tega Pilat ne bi mogel dopustiti. Rimski cesar Tiberij je bil pogosto sumničav, nasilen in je bil takrat bolan. Če bi se razširila novica, da je Pilat izpustil tekmovalnega kralja, bi to zanj lahko izgledalo zelo slabo. Vendar pa Matej 27,19 pravi, da je Pilatova žena poslala Pilatu sporočilo, v katerem je zapisala, da je v sanjah trpela zaradi Jezusa. Zato je imel Pilat dovolj razlogov za previdnost. Kdo je bil ta človek, ki so ga aretirali šele sinoči, a je lahko vstopil v sanje njegove žene?

V Jn 19,8–11 je Pilat rekel, da ima oblast, vendar je bil v resnici le lutka v rokah Judov in satana. Judje so hoteli Jezusovo smrt in želeli so, da bi za to krivili Pilata, ne pa njih samih. Pilat je to prepoznal.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 338–339, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 177.

V: V Jn 19,9–10, kdaj še so ljudje videli, da ni bilo nič narobe, a niso imeli moralne poguma, da bi se zavzeli za to, kar je bilo prav?

O: Na žalost je to storil Peter in zavedel Barnaba v Pismu Galatcem 2,11–13. V Pismu Rimljanom 14,16 nam je zapovedano, da tega ne smemo početi. Na žalost so to storili krščanski verniki na jugu Amerike v času suženjstva v Ameriki, čeprav večina južnjakov ni imela sužnjev. Toda niti tisti, ki jih niso imeli, niso stopili naprej in rekli: »Izkoriščanje teh ljudi kot sužnjev je narobe.«

Svet je to storil v primeru armenskega genocida, v katerem je leta 1915 v Turčiji umrlo do 1,5 milijona ljudi. Ameriški predsednik Woodrow Wilson je poskušal spodbuditi svet, naj ukrepa, vendar niti ameriški kongres niti ostali svet nista hotela storiti ničesar. Kasneje je Hitler dejal, da nihče ne bo opazil judovskega holokavsta, ker nihče ni opazil armenskega genocida. Celo med samim judovskim holokavstom, pred Pearl Harborjem, se mnogi v ZDA niso menili za judovski holokavst; želeli so le, da sami ne bi morali bojati (čeprav so zaveznikom pošiljali pomoč). Šele potem, ko so ZDA same doživele napad v Pearl Harborju, se je med Američani razširil pregovor: »Jankiji so super, ko se končno pojavijo.«

Mimogrede, ali veste, da je danes na svetu morda kar milijon sužnjev? Nahajajo se v Libiji in Sudanu. Ali se kdo zavzema zanje?

Na žalost je vse preveč enostavno, da se ne zavzamemo za to, kar je prav.

V: Ali so v Jn 19,11 nekateri grehi večji od drugih?

O: Nekaterim kristjanom se uči, da so vsi grehi enaki, vendar Sveto pismo tega ne uči.

V Jn 19,11 je Jezus Pilatu povedal, da so tisti, ki so Jezusa izročili Pilatu, »krivi večjega greha«.

Bogokletstvo proti Svetemu Duhu se razlikuje od drugih grehov, saj je neoprostljivo (Matej 12:31,32; Marko 3:28–30; Luka 12:10–11).

1 Janez 5:16–17 govori o grehu, ki vodi v smrt (bogokletstvo proti Svetemu Duhu), in o drugih grehih, ki ne vodijo v smrt.

Pismo Rimljanom 1,24–28 govori o nepravičnih ljudeh, ki so prepuščeni vedno večji pokvarjenosti.

Ezekiel 8:6,13 kaže, da so nekateri grehi Bogu bolj zoprni kot drugi.

V Mateju 23:14 Jezus pravi, da bodo farizeji prejeli hujšo obsodbo.

Matej 23:15 pravi, da bodo nekateri učenci farizejev dvakrat večji sinovi pekla kot oni sami.

V Luku 10:12 je Jezus rekel, da bo na sodnem dnevu za Sodomo in Gomoro lažje kot za tiste, ki so zavrnili Jezusa.

Celo ob križanju, ko so Judje na lastno pobudo križali Jezusa, niso hoteli grešiti s tem, da bi truplo pustili na križu med soboto. Kakšna hinavščina!

Vendar pa je v nekem smislu vsak greh enak: že en sam greh zadostuje, da ne boste popolni in ne boste prišli v nebesa, in že kršitev enega samega zakona zadostuje, da vas obsodijo kot kršitelja zakona (Jakob 2:8–11).

Za več informacij glej knjigo »Now That’s a Good Question«, str. 150–152.

V: V Jn 19,14–15 je Pilat pokazal prezir do Judov. Zakaj ljudje včasih kažejo prezir do drugih? Ali obstajajo primeri, ko bi to morali storiti, in kdaj ne?

O: Očitno je Pilat želel Judom spomniti, da je njihov nadrejeni, in ni hotel, da bi mislili, da jih spoštuje. Po drugi strani pa Jezus v Jn 18,19–23, čeprav ni izkazoval preziranja, ni popuščal pri zasliševanju velikega duhovnika. Jezus se ni trudil odgovarjati na obtožbe v Mk 14,60–61. To ne bi ničesar spremenilo.

Čeprav ne smemo kazati preziranja do ljudi, nam je v Pismu Rimljanom 14,16 zapovedano, naj ne dopustimo, da se o dobrem govori kot o zlu. Jezus bi se lahko izognil spopadu, če bi se v Evangeliju po Marku 3,1–3 odločil ozdraviti prav pred farizeji, namesto da bi mu rekel: »Vstani pred vsemi.« Obstajajo trenutki, ko moramo vztrajati pri svojem stališču.

V: Kaj vemo o križanju iz Jn 19,15?

O: V jami severovzhodno od Jeruzalema, imenovani Giv’at ha-Mivtar, so našli ostanke moškega na križu iz oljčnega lesa. Iz najdbe je razvidno, da je bil moški križan z obrazom obrnjenim naprej, en žebelj pa je bil zabit skozi obe pete, kar pomeni, da so bile njegove noge obrnjene vstran. Na križu je bil še en kolček, ki je nudil nekaj opore levi bedri. Dva žeblja sta bila zabita v zapestja (ne v dlani), kjer sta se lahko zadržala. Grška beseda za »roko« vključuje tudi zapestje. Noge so bile zdrobljene z enim udarcem, ki je zdrobil desno nogo in razpokal levo nogo.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 182–183, in IEJ, zvezek 20, št. 1, 2 (1970), str. 49–59.

Ocet je bil verjetno kislo vino, ki so ga imeli rimski vojaki. Kislo vino deluje adstringentno, kar povzroča krčenje grlnih mišic, tako da ni mogel tako glasno kričati od bolečine. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 184.

V: Kaj se v Jn 19,15 pogosto zgodi, ko nekdo zamenja svojo zvestobo?

O: Glasno so se odpovedali Božjemu kralju, da bi svojo zvestobo izkazali Rimu. Vendar so se v 40 letih uprli Rimu, Judje pa so utrpeli velike izgube življenj.

Vinska trta, ki raste na dva različna načina, je šibka, kot kaže alegorija v Ezechielu 17.

Ali ste vedeli, da je v preteklosti v Franciji živelo veliko protestantov? V Franciji je bilo veliko protestantov, imenovanih hugenoti. Kralj Karel IX. je bil katoliški vladar, ki je bil strpen do protestantov. Da bi ohranil mir med katoliki in protestanti, je uredil poroko svoje sestre Margarete s protestantskim plemičem, Henrikom III. Navarskim. Skoraj vsi hugenotski voditelji so prišli v (protestantom nenaklonjeni) Pariz, da bi proslavili poroko. Toda nekaj dni kasneje, 23. in 24. avgusta 1572, so katoličani na pobudo kraljeve matere Katarine de’ Medici in s kraljevim tihim soglasjem umorili 30.000 hugenotov. To se je najprej zgodilo v Parizu, nato pa se je razširilo po vsej državi. Morda je bil eden od dejavnikov tudi dejstvo, da se je španski kralj pripravljal poslati v Francijo veliko vojsko. Kakorkoli že, Karel IX. je umrl leta 1574 zaradi tuberkuloze.

Med drugo svetovno vojno so zavezniki voditeljem Filipinov in Vietnama obljubili neodvisnost za njune države, če se bodo upirali Japoncem. Po vojni so se ZDA odločile, da bodo obdržale Filipine. Sledila je gverilska vojna, nato pa so se ZDA odločile, da jim podelijo neodvisnost. Franciji, ki jo je Nemčija popolnoma osvojila, so dovolili, da obdrži Vietnam. Vo Nguyen Giap in Ho Chi Minh, ki je bil nekoč naklonjen ZDA in Zahodu, sta se med letoma 1946 in 1954 za pomoč pri izgonu Francozov obrnila na Rusijo. Če bi zavezniki držali besedo, se vietnamska vojna morda sploh ne bi zgodila.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 339.

V: Kaj je simboličnega v tem, da je Jezus v Jn 19,17–18 sam nosil svoj križ iz mesta?

O: Jezus je verjetno nosil težko prečko, ne pa celoten križ. Podobno je Izak v 1. Mojzesovi knjigi 22,1–6 nosil les za lastno žrtvovanje. Poleg tega je bilo po Mojzesovi postavi žrtvovanje za greh treba odnesti izven tabora (2. Mojzesova knjiga 29,14 in Pismo Hebrejcem 13,11 in naprej). V tem primeru je bilo tisto, kar je za nas najdragocenejše – Jezusova žrtev –, za Rimljane in Jude najbolj prezirano. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 339.

V: Zakaj v Jn 19,22 Pilat ni pristal na prošnjo duhovnikov, naj ne napiše »Kralj Judov«?

O: Pilat očitno ni videl potrebe, da bi ustregel Sanhedrinu. Morda je Pilat želel, da bi napis ne le odvračal upornike, ampak bi bil tudi del »igre«, s katero bi žalil judovske oblasti.

Pilat in duhovniki niso bili v dobrih odnosih. Zanimivo je, da sta edinič, ko sta delovala v soglasju, to storila le za trenutek, ko ju je Satan skupaj izkoristil za križanje Kristusa.

V: Ali je bil ta plašč v Jn 19,23 redek, ker je bil brez šivov?

O: Ne, ni bil redek, bil pa je dragocenejši. Po podatkih iz Wycliffe Bible Dictionary (str. 477) je bil notranji plašč običajno izdelan iz dveh kosov blaga, ki sta bila na straneh sešita. Na str. 480 je navedeno, da je bilo Jezusovo oblačilo, ker je bilo brezšivno, verjetno dragocenejše od preprostega oblačila s šivi. Domneva se, da ga je Jezusu morda podarila ena od žensk, ki so finančno podpirale Jezusa in njegove učence.

V: Ali Jn 19,26 pomeni, da lahko tudi mi štejemo Marijo za svojo mater?

O: Ne. Vse, kar Sveto pismo zapoveduje za eno določeno osebo, še ne pomeni nujno, da morajo to storiti vsi. Kot absurdni primer: ko je Bog Jeremiju zapovedal, naj se ne poroči, to ne pomeni, da se vsi kristjani ne smejo poročiti.

Jezus je Janezu zaupal, naj skrbi za Marijo, tako kot dober sin skrbi za svojo mater. Mi pa za Marijo skrbeti ne potrebujemo.

V: Ali Jn 19,26 Mariji podeljuje vlogo »posrednice« (soposrednice) in »odrešiteljice« (sodrešiteljice), kot jo razume rimskokatoliška cerkev?

O: Nikakor ne. Samo dejstvo, da je Jezus omenil svojo mater in celo prosil Janeza, naj skrbi zanjo, ji ne podeljuje več, kot je Jezus rekel. Sveto pismo nikjer ne omenja, da bi bila Marija soodkupiteljica ali soposrednica. Dejansko cerkvena tradicija do leta 325 n. št. o teh nedavno izmišljenih doktrinarnih zmotah sploh ne ve ničesar.

Tukaj so najzgodnejši omembi Marije kot posrednice.

Sv. Bernard (1090–1153): »[Marijo imenujemo] vrata nebes, ker nihče ne more vstopiti v to blagoslovljeno kraljestvo, ne da bi šel skozi njo.«

Sv. Bonaventura (1221–1274): »Tako kot luna, ki stoji med soncem in zemljo, prenaša na slednjo vse, kar prejme od prvega, tako tudi Marija izliva na nas, ki smo v tem svetu, nebeške milosti, ki jih prejema od božanskega sonca pravičnosti.«

Albert Veliki (umrl leta 1280): »Ona je splošna razdeljevalka vseh nebeških darov.«

Sv. Antonin (umrl 1459): »Vse milosti, ki so bile kdajkoli podeljene ljudem, so prišle prek Marije.« Sv. Antonij (okoli 250–350 n. št.) je bila druga oseba, in ni nobenega zapisa, ki bi navajal, da bi kdaj koli rekel kaj takega.

Alfons Marija de Liguori, ki je bil leta 1839 (1750 n. št.) razglašen za svetnika Alfonsa, je napisal knjigo »Slava Marije«. Ta se še danes izdaja z različnimi cerkvenimi imprimaturji. Različna poglavja v knjigi nosijo naslove: »Marija, naša pomoč«, »Marija, naša posrednica«, »Marija, naša zagovornica« itd.

1935: Papež Pij XI. je Mariji med radijskim prenosom podelil naziv »soredemptrix«. ₁

21. november 1964: 8. poglavje Dogmatične ustave Cerkve, ki ga je sprejel Drugi vatikanski koncil in ga je »slovesno razglasil Njegova Svetost papež Pavel VI.«, med drugim navaja: 

»Zato očetje pravilno vidijo Marijo ne le kot pasivno vključeno v Božje delo, ampak kot tisto, ki prostovoljno sodeluje pri delu odrešitve človeka skozi vero in poslušnost. Kakor pravi sv. Irenej iz Lyona, je s svojo poslušnostjo postala vzrok odrešitve zase in za celotno človeško rodstvo. Zato kar nekaj zgodnjih cerkvenih očetov v svojih pridigah z veseljem potrjuje z njim … »smrt prek Eve, življenje prek Marije«. Ta združitev matere s sinom v delu odrešitve se kaže od časa Kristusovega deviškega spočetja vse do njegove smrti«

»Ko je bila vzeta v nebesa, ni odložila te odrešilne vloge, ampak nam s svojim raznovrstnim posredovanjem še naprej prinaša darove večnega odrešenja. S svojo materinsko ljubeznijo skrbi za brate svojega Sina, ki še vedno potujejo po zemlji, obdani z nevarnostmi in težavami, dokler niso pripeljani v svoj blagoslovljeni dom. Zato se v Cerkvi k Blagoslovljeni Devici zatekamo pod naslovi Zagovornica, Pomočnica, Dobrotnica in Posrednica.«

Za dopolnilni odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 188–189.

V: Kako bi lahko v Jn 19,28 imeli žejnega Boga? (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)

O: Častimo Boga, ki osebno razume našo žejo in naše potrebe. Če Jezus ne bi nikoli prišel na zemljo, Bog nikoli ne bi izkusil teh stvari. Kako bi se torej Bog lahko kdajkoli vživel v nas ali razumel naš človeški položaj? Kaj pa, če bi se Vsemogočni Bog, ki lahko stori vse, odločil, da postane človek? Jezus nam ne le pravi, naj bomo zvesti in vztrajni, ampak ve, kako težko je to včasih, in razume naše trpljenje. Muslimani bi zdaj rekli, da bi se Alah zavedal bolečine vsakogar, toda prav Jezus, ne Alah, bi iz prve roke razumel, kaj je naše trpljenje, ker je tudi sam trpel in je za nas doživel bolečino.

V: Zakaj je v Jn 19,29 v bližini izop?

O: Izop je bila mahovita rastlina, ki so jo vsi uporabljali za pokropitev vrat s krvjo pashalnega jagnjeta v 2. Mojzesovi knjigi 12,22. Duhovniki so izop uporabljali tudi za razglasitev gobavcev za čiste v 3. Mojzesovi knjigi 14.

V: Kakšne so bile v tistih časih gobice, omenjene v Jn 19,29?

O: Današnje gobice so pogosto sintetične. Takratne gobice so bile pridobljene iz morskih spužev, ki so primitivna živa bitja, ki rastejo na morskem dnu.

V: Zakaj je Jezus v Jn 19,30 rekel: »Izpolnjeno je«?

O: Grška beseda »tetelestai« je bila računovodski izraz, ki pomeni »v celoti plačano«. Po navedbah iz knjige *The Bible Knowledge Commentary: New Testament* (str. 340) so bili najdeni papirusni računi, na katerih je bil zapis »tetelestai«. Preizkušnja je bila opravljena, in z Jezusovo smrtjo ter kasnejšim vstajenjem je bil zagotovljen naš odkup v skladu z zahtevami pravičnosti. Jezusov krik je bil krik zmage, ne poraza.

Poleg tega je pashalna večerja vključevala štiri čaše. Druga čaša je simbolizirala odrešitev pred angelom smrti. Po tem, ko jo je popil, je glava družine rekel: »Končano«.

V: Ali so v Jn 19,33 pogosto lomili noge usmrčenim zločincem?

O: Seveda so se kosti lomile, ko je bil nekdo usmrčen s kamenjanjem. Pri križanju, kot je to opisano, očitno ni bilo v tem nič nepričakovanega ali neobičajnega. Arheologi so leta 1968 našli okostje moškega, ki je umrl na križu, in njegovi spodnji del nog je bil zlomljen z enim samim udarcem. Rimljani so ta udarec imenovali crurifragium. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 340.

V: Ali naj v Jn 19,38 sprejmemo »tajne vernike«, kakršen je bil Jožef iz Arimateje?

O: Obstaja velika razlika med osebo, ki zgolj ve, da je evangelij resničen, in osebo, ki svoje življenje zaupa Kristusu. Očitno sta obstajali dve skupini tajnih vernikov.

Tisti, ki so le verjeli: Farizeji v Jn 12,42–43 so vedeli, da je Jezusovo učenje resnično, vendar niso sledili Jezusu, ker so »ljubili pohvalo ljudi bolj kot pohvalo Boga«. Med tiste, ki so le verjeli, čeprav ne skrivaj, spadajo Simon Mag v Apostolska dela 8,13, 18–20 ter delavci nepravičnosti v Mateju 7,21–23.

Tisti, ki so mu sledili: Jožef iz Arimateje ni le veroval, ampak mu je sledil (Jn 19,38). Jezusu se ni upiral, ampak je deloval v skladu s svojo vero. Razmislimo: kdaj Bog želi, da je vernik odkrit, in v kakšnih okoliščinah želi, da vernik veruje skrivaj? Seveda je lahko ista oseba v eni situaciji skrivna, v drugi pa odkrita.

V: Ali se v Jn 20,10–15 angeli običajno ne pojavljajo s krili in svetniškimi obroči?

O: Le v umetnosti, ne pa v Svetem pismu, razen pri serafih in kerubih.

V: Zakaj Marija Magdalena v Jn 20,14–16 ni prepoznala Jezusa?

O: Obstajajo trije možni razlogi, in vsi so lahko resnični.

1. Marija ni pričakovala, da bo Jezusa v tem življenju še kdaj videla. Ni ga iskala, da bi ga prepoznala.

2. Marija je »vedela«, kako Jezus zdaj izgleda. Videla je njegovo poškodovano telo, belo v smrti. Ko je videla Jezusa živega, to sploh ni ustrezalo njenim pričakovanjem. Na primer, včasih, ko vsak trenutek pričakujem klic od določenega prijatelja, pa pokliče drug prijatelj, mi vzame sekundo ali dve, da prepoznam njegov glas.

3. V Luku 24,16 Kleopas in drug učenec nista mogla prepoznati Jezusa. Morda tudi Marija tukaj začasno ni mogla prepoznati Jezusa.

Danes nekateri ne prepoznajo, da je Jezus od Boga, ker ne želijo iskati ali najti nikogar, ki prihaja od Boga. Drugi ne prepoznajo Jezusa, ker ne ustreza njihovim vnaprej oblikovanim pričakovanjem. Nazadnje pa bi nekateri radi videli in sledili pravemu Jezusu, vendar jim to preprečujejo stvari, kot so Satanovo zavajanje z lažno vero, skrbi tega sveta, greh in preganjanje.

V: Zakaj je Jezus v Jn 20,17 rekel Mariji, naj se ga ne dotika?

O: Neposredni razlog, ki ga je Jezus navedel, je bil, da še ni vstopil k svojemu Očetu. Kasneje je Jezus v Jn 20,27 prosil Tomaža, naj se dotakne njegovega boka in rok. Morda je bilo prav primerno, da je bil naslednji, ki je »objel« Jezusa, Oče v nebesih.

V knjigi »1001 odgovorov na vprašanja o Svetem pismu« (str. 44) je navedeno, da je bilo za Jezusa, ki je izpolnil starozaveške žrtvovanja, primerno, da je bil kot
»prvi plod« iz 1. Korinčanom 15,20–24 Jezus predstavljen Bogu Očetu pred vsemi drugimi. Več o prvih plodih lahko preberete v 3. Mojzesovi knjigi 23,9–14.

V: Ali dejstvo, da je Jezus v Jn 20,17 Očeta imenoval »moj Bog«, dokazuje, da Jezus ni Bog?

O: Ne. V Pismu Hebrejcem 1,9 piše: »…Zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil…«, kjer je Jezus Bog, »tvoj Bog« pa se nanaša na Očeta.

Beseda »Bog«, kadar se ne nanaša na lažnega boga, ima v Svetem pismu vsaj štiri pomene: Bog Oče, Bog Sin, Bog Sveti Duh in Bog v Trojici. Poleg tega, da so vsa tri bitja en sam Bog, je imel Oče tudi vlogo Boga za Jezusa.

Za več informacij si oglejte razpravo o Mateju 28:19, Efežanom 1:3, 17 in zlasti Janezu 13:3. Za dopolnilni odgovor si oglejte knjigo Complete Book of Bible Answers, str. 110, in When Cultists Ask, str. 190.

V: Ker je imel Jezus v Jn 20,19 po vstajenju fizično telo, kako je Jezus vstopil v zaprte prostore?

O: Že pred svojo smrtjo je Jezus lahko na čudežen način prešel skozi množico (Lk 4,28–30). Tudi Filip je bil v Apostolskih delih 8,39–40 na čudežen način prenesen. Toda zdaj je imel Jezus poveličano fizično telo. Po eni strani je imel Jezus moč, da je šel skozi zaklenjena vrata. Po drugi strani pa je lahko sedel in jedel ribe. Njegovo poveličano telo ni bilo v nobenem pogledu »manj« od našega fizičnega telesa, ampak je bilo »več« od našega fizičnega telesa, saj njegovo poveličano fizično telo ni trpelo bolečine, propadanja ali smrti.

Za več informacij glej knjigi The Complete Book of Bible Answers, str. 136, in When Critics Ask, str. 422–423.

V: Ali so v Jn 20,22, ko je Jezus rekel »mir z vami« in jih poslal, prejeli Svetega Duha že pred binkošti?

O: Ne. Ne glede na to, ali je bil Sveti Duh v tem trenutku na kakršen koli način z njimi, niso bili napolnjeni s Svetim Duhom vse do dneva binkošti v Apostolskih delih 2. Za več informacij glejte knjige »The Complete Book of Bible Answers«, str. 89–90, »Hard Sayings of the Bible«, str. 508–510, »When Critics Ask«, str. 423–424, in »When Cultists Ask«, str. 155–157.

V: Ali Jn 20,22–23 kaže, da imajo duhovniki moč odpuščanja grehov?

O: Ne, razen če duhovnik trdi, da je eden od dvanajstih apostolov. Preden je bil napisan Novi testament, preden je bila ustanovljena cerkev in preden je cerkev zrasla v modrosti, da bi razlikovala med različnimi kulti, je Jezus tem moškim dal moč, da odpuščajo ali ne odpuščajo grehov.

1. Nikjer ni navedeno, da bi bila ta privilegija prenesena na papeže ali katere koli druge naslednike, in

2. prav tako ni navedeno, da bi to pravico prejeli duhovniki.

3. Vendar pa lahko vsi kristjani, ne glede na to, ali so duhovniki ali ne, sporočajo, da nam Bog odpušča grehe.

Za več informacij glej knjigi *When Critics Ask*, str. 424–425, in *When Cultists Ask*, str. 190–191.

V: Kako so v Jn 20,23 učenci dobili moč, da odpuščajo ali ne odpuščajo grehe?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

Vsi kristjani se strinjajo, da Efežanom 2,20 pravi, da je cerkev zgrajena na temelju apostolov in prerokov. Zato je bila apostolom dana pravica, da razglasijo, da je greh odpuščen ali ne. Poleg tega imajo nekateri kristjani eno od dveh dodatnih stališč.

Vsi kristjani lahko razglasijo: V delu »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 343) piše, da ne le apostoli, ampak tudi cerkev ima »privilegij, da razglasi nebeške pogoje, pod katerimi lahko oseba prejme odpuščanje. Če nekdo veruje v Jezusa, ima kristjan pravico razglasiti, da mu je odpuščeno. Če pa nekdo zavrne Jezusovo žrtev, lahko kristjan razglasi, da tej osebi ni odpuščeno.« Podobno tudi v »Believer’s Bible Commentary« (str. 1569) piše, da so imeli apostoli moč razglasiti odpuščanje grehov.

Le učenci so prejeli posebno pooblastilo, da razglasijo odpuščanje grehov. To pooblastilo so izvršili v Apostolskih delih 5,1–11 (Ananija in Safira), 1. pismu Korinčanom 5,3–5, 12–13 ter 2. pismu Korinčanom 2,4–8 (nemoralni človek). V delu »Believer’s Bible Commentary« (str. 1569) so omenjena tudi druga stališča, vendar se priporoča prav to stališče.

V: Ali so imeli papeži skozi zgodovino v Jn 20,23 moč odpuščanja grehov?

O: Ne, in sicer vsaj iz treh razlogov.

1. Kot se strinjajo nekateri katoliški teologi (kot je na primer pater Fastiggi), so bili mnogi pokvarjeni papeži brezbožni in bodo končali v peklu. Glede na to pa oseba, ki je daleč od Boga in ni Božja sledilka, nima moči, da bi odpuščala ali ne odpuščala grehov.

2. Ni dokazov o papeški nasledstveni verigi.

3. Tudi če bi obstajala papeška nasledstvena veriga ali apostolska nasledstvena veriga, kot so verjeli nekateri v zgodnji cerkvi, je bila ta veriga prekinjena. Ko je papež udeležen pri umoru prejšnjega papeža, se ta veriga prekine. Ko je papež odstavljen proti svoji volji in kot svoj zadnji akt izobči naslednjega papeža, kako bi potem lahko izobčena oseba imela moč, da odpušča ali ne odpušča grehov, ter to moč nato prenese na svoje naslednike?

V: Ali bi v Jn 20,24 lahko pomenilo, da je Janez, ko je učenca imenoval »Toma Didimus« – pri čemer Didimus pomeni dvojček –, rekel, da je bil Toma dvomljiv, tj. »dvomljivi Toma«, kot predlaga Asimovov Vodnik po Svetem pismu na str. 994?

O: Ne. Vsi priznavajo, da Didimus pomeni dvojček, in noben zgodnjekrščanski pisec ni nikoli pomislil, da bi Didimus pomenil »dvomljivec«.

V: Ali je v Jn 20,24–25 res šlo za isto telo, ki ga je Jezus imel na zemlji?

O: Da. Preprost primer: človek se lahko podvrže operaciji in se vrne domov z istim telesom, ki je zdaj izboljšano. Podobno je imel Jezus isto telo, z vsemi sledmi žebljev, vendar je bilo to poveličano telo. Jezus ni uporabil prevare, ko se je prikazal Tomažu, ampak je bil iskren in je govoril resnico, ko je Tomaža prosil, naj se sam prepriča, tako da se dotakne ran.

Hipolit (225–235/6 n. št.) v Pismu neki kraljici (ali princesi), str. 240, pravi: »Ker je [Jezus], ko je vstal, želel pokazati, da je bilo obujeno isto (telo), ki je tudi umrlo, ko so bili njegovi učenci v dvomih, poklical k sebi Tomaža in rekel: ›Segni višje: dotakni se me in poglej: kajti duh nima kosti in mesa, kakor vidiš, da jih imam jaz.‹«

V: Kaj v Jn 20,25 piše o tem, da je bil Jezus pribit na križ?

O: Jehovove priče trdijo, da je bil Jezus pribit na »mučilni kol«, za katerega trdijo, da je bil leseni kol brez prečnika. Prikazujejo slike, na katerih Jezusove roke drži le en velik žebelj. Grški izvirnik in celo lastni prevod Jehovovih prič »Prevod novega sveta« navajata besedo »žeblji« (v množini), torej je šlo za več kot en žebelj. Za več informacij glej tudi knjigo »Odgovori Jehovovim pričam, verz za verzom«, str. 82–83.

Prepričan sem, da so zgodnji kristjani vedeli, kako je Jezus umrl, in tole so povedali.

Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.), 12. poglavje, str. 144, pravi, da je Mojzes ustvaril podobo križa, ko je razprostrl roke.

Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.), 9. poglavje, str. 143: »Kajti [Sveto pismo] pravi: ›In Abraham je obrezal deset, osem in tristo mož iz svoje hiše.‹ Kaj mu je bilo torej s tem dano vedeti? Najprej se nauči osemnajst, nato pa tristo. Deset in osem sta tako označena – deset z I, osem pa z H. Tako dobiš [začetnice imena] Jezusa. In ker naj bi križ z črko T izražal milost [našega odkupitve], pravi tudi: »Tristo.« Z dvema črkama torej označuje Jezusa, s črko pa križ.«

Justin Mučenik (ok. 138–165 n. št.) »Ali ne bi morali zastavo raje povezati s podobo križanega Jezusa, saj je tudi Mojzes s svojimi iztegnjenimi rokami skupaj s tistim, ki se je imenoval Jezus (Jozue), dosegel zmago za vaše ljudstvo?« Dialog s Trifonom, poglavje 112, str. 255. Glej tudi poglavje 111, str. 254

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) »… in tisto jagnje, ki ga je bilo zapovedano v celoti speči, je bilo simbol trpljenja na križu, ki ga bo Kristus prestal. Kajti jagnje, ki se peče, se peče in pripravi v obliki križa. Eno ražnjo namreč zabodejo skozi celotno telo od spodnjih delov navzgor do glave [navpično], drugo pa prečno čez hrbet, na katero so pritrjene noge jagnjeta [vodoravno].« Dialog s Tryfonom, Judom, poglavje 40, str. 214

Minucius Felix (210 n. št.) Človek, ki časti Boga z razprostrtimi rokami, je znak križa. »Oktavij« Minucija Feliksa, poglavje 29, str. 191

Tertulijan (198–220 n. št.) je dejal, da so morali ljudje v Mojzesovem času med prvim pasho napisati črko »Tau« (grška črka t), da bi jih angel smrti obšel. Niso vedeli, a to je bil znak Kristusovega križa. Odgovor Judom, poglavje 11, str. 167–168

Tertulijan (198–220 n. št.): »Pri vsakem koraku naprej in gibu, pri vsakem vstopanju in izstopanju, ko si oblačimo oblačila in obutev, ko se kopamo, ko sedimo za mizo, ko prižigamo svetilke, na ležišču, na sedežu, pri vseh običajnih dejavnostih vsakdanjega življenja, si na čelo narišemo ta znak.« (Vencek / De Corona 3.4).

Origen (225–254 n. št.) (izvleček): »Mojzes resnično dvigne roke; ne jih pa iztegne. Jezus pa, ko je bil povzdignjen na križu in je bil na tem, da z rokami objame vso zemljo, pravi: ‚Raztegnil sem roke k ljudstvu, ki ne verjame in ki govori proti meni.‘“ Homilije o Izhodu. Homilija 11, str. 358

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) omenja, da je Mojzes raztegnil roke in da je Kristus storil enako. Njegova raztegnjena roka je rešila vse. »Dialog o pravi veri«, prvi del, poglavje 11, str. 53

Metodij (270–311/312 n. št.) »Ptice, ki letijo visoko v zraku, z razprostrtimi krili oblikujejo podobo križa; tudi sam človek z razprostrtimi rokami predstavlja isto.« Trije odlomki o Kristusovem trpljenju, odlomek 1, str. 399–400

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.): »Mojzes, ki je predvidel trdovratnost tega ljudstva, je zato ob soboti dvignil roke in se tako simbolično pritrdil na križ.« O stvarjenju sveta, str. 342

Atanazij, Inkarnacija 25:3: »Saj le na križu človek umre z razprostrtimi rokami. Zato je bilo primerno, da je Gospod nosil tudi to in razprostrl svoje roke, da bi z eno privabil starodavno ljudstvo, z drugo pa tiste iz med poganov in oba združil v sebi.«

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) »Tako ga je križ povzdignil tako dejansko kot simbolično, tako da sta njegovo veličastvo in moč postala znana vsem, skupaj z njegovim trpljenjem. Kajti s tem, ko je na križu razprostrl roke, je jasno razprostrl svoja krila proti vzhodu in zahodu…« Izvleček iz »Božanskih ustanov«, poglavje 51, str. 243.

Po letu 325 n. št.

Hegemonius (4. stoletje) »Tam je Mojzes, ko je bil napaden, razprostrl roke in se boril proti Amaleku; tukaj pa je Gospod Jezus … razprostrl roke na križu in nam podaril odrešitev.« Disput z Manesom, poglavje 44, str. 220

Obstaja poganski grafit iz 2. stoletja, ki prikazuje moškega, ki časti križanega osla z rokami, razprostrtimi na križu. Napis se glasi: »Alexamenos spoštuje Boga«, kar naj bi bilo posmehovanje krščanskemu vojaku. (Iz http://www.jesuswalk.com/christian-symbols/cross)

V: Ali je Tomaž v Jn 20,28 Jezusa imenoval Bog?

O: V nasprotju s tem, kar bi lahko trdili Jehovove priče, je Tomaž to vsekakor storil. Upoštevajte, da verz ne pravi: »Tomaž je rekel: Moj Gospod in moj Bog!«, ampak: »Tomaž mu je rekel: Moj Gospod in moj Bog!« Upoštevajte, da verz ne pravi: »O Gospod«, kot da bi Tomaž gledal proti nebu in to izgovarjal. Namesto tega je Tomaž rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Poleg tega Jezus Tomaža ni niti okaral niti popravil zaradi teh besed.

V knjigi »Jehovove priče odgovarjajo verz za verzom« (str. 84) je prav tako poudarjeno, da v njihovi lastni medvrstni Bibliji »Kingdom Interlinear« (1985) pod grškim besedilom pravilno piše: »Moj Gospod in moj Bog«.

Za več informacij glej tudi knjigo »Ko vprašajo člani sekt« (str. 191–192).

V: Ali je bil Jn 21,1–25 dodan kasneje, kot je predlagal musliman na podlagi trditev liberalnih skeptikov?

O: Najprej navedba trditve, nato pa odgovor. Wikipedija navaja: »Učenjaki Nove zaveze se v glavnem strinjajo, da to ni bilo del izvirnega besedila Janezovega evangelija« (16. 12. 2018), citat iz Ehrmana, Barta (13. februar 2012). »Razprava »Ali je izvirna Nova zaveza izgubljena?« (od približno 23:40)«. The Ehrman Project. Pridobljeno 15. januarja 2013

Odgovor: Ne, za to ni nobenega dokaza. V delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 9, str. 197, piše: »Ni nobenega besedilnega dokaza, da bi Janezovo pismo 21 obravnavali kot poznejši dodatek k glavnemu delu evangelija. Vsak popoln rokopis Janezovega evangelija ga vsebuje.«

En trden dokaz in noben nasprotni dokaz bi morala zadostovati za ugotovitev, ali je ta del obstajal v zgodnjih časih ali ne. Ker pa imamo devet dokazov, ki kažejo, da je bil tam, in nobenega nasprotnega dokaza, bi moralo biti to zadostno za vsakogar, ki bi to dvomil. (Več navedb istega avtorja štejem kot en sam dokaz.)

str. 66 (Papirus Bodmer II) vsebuje večino Janezovega evangelija, vključno z Janezom 21:12,17. Sprva se je domnevalo, da je nastal okoli leta 175 n. št., danes pa se domneva, da je nastal okoli leta 125–150 n. št.

str. 109 (= Papirus Oxyrhynchus 4448) Janez 21,18–20; 21,23–25 (3. stoletje)

Vaticanus [B] (325–350 n. št.) in Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) vsebujeta 21. poglavje Janezovega evangelija ter ostala poglavja. Sinaiticus prvotno ni vseboval Janez 21:25, vendar je bil ta verz kasneje dodan, kot navaja New International Bible Commentary, str. 1263.

Za njima sledijo poznejši rokopisi: p122, Codex Bezae, Codex Alexandrinus, p59.

Pisatelj Tatian (umrl leta 172 n. št.) v svojem delu »Diatessaron«, ki je usklajena različica evangelijev, citira vsak verz 21. poglavja Janezovega evangelija.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) citira dele Janeza 21,4–5 kot »Sveto pismo nas slavi« in »v evangeliju« v delu »Učitelj«, knjiga 1, poglavje 5, str. 212.

Tertulijan (198–220 n. št.) citira iz Janeza 21,20 (ne 13, 4, ne 12 besed) v delu »Predpis proti heretikom«, poglavje 22, str. 253.

Kiprian Kartaginski (okoli 246–258 n. št.) citira iz Janeza 21,17, ko Gospod govori Petru. Ciprijanove razprave, razprava 1, poglavje 4, str. 422. Prav tako parafrazira Janez 21,17, kjer je Jezus vprašal Petra, ali ga ljubi, v Ciprijanovih pismih, pismo 2, poglavje 1, str. 280.

Origen (246–248 n. št.) citira zadnjih 14 od 23 besed iz Janeza 21,25 v Origenovem Komentarju k Mateju, knjiga 14, poglavje 11, str. 502.

Origen (225–253/254 n. št.) v delu »Proti Celsusu«, knjiga 2, poglavje 45, str. 448, citira srednjih 7 besed iz Janeza 21,18 (ne 13, 7 ali 9 besed) kot »poslušajte Jezusove besede«.

V: Kako je v Jn 21,5–6 Jezus prevzel nadzor nad njihovim ribolovom in kako prevzema nadzor nad našim?

O: Potrebovali so ribolov: Peter je imel ženo in verjetno so vsi morali preživljati svoje družine. Njihova lastna prizadevanja, kot izkušenih ribičev, danes niso prinesla nobenega ulova. Ko pa so poslušali Jezusa, je to preseglo njihova pričakovanja.

Včasih, ko iščemo evangelij, se bolj zanašamo na svoje sposobnosti kot na Jezusa. Moramo se ustaviti in prisluhniti Jezusu.

V: V Jn 21,7, v katerih treh stvareh je Janez izstopal in kako naj to storimo tudi mi?

O: Prvič, Janez je bil tukaj prvi, ki je prepoznal Jezusa. Janez je Jezusa dobro poznal in je z lahkoto prepoznal njegov glas. Jezusova beseda »paidia« se lahko prevede kot »fantje« ali »otroci«, pa tudi kot »prijatelji«, kot navaja The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 344.

Drugič, Janez si je želel približati Jezusu. Nekdo lahko študira in ve o Jezusu, kolikor hoče, toda ali si res želi priti k Jezusu in ostati blizu Njega?

Tretjič, Janez je skočil prvi: čeprav je dobro, da so ostali učenci ostali in pripeljali čoln, je bil Janezov prvi nagon, da takoj odide k Jezusu.

V: Kakšen je v Jn 21,11 pomen 153 rib?

O: Najprej, to bi lahko tehtalo več kot 300 funtov, zato je bil Peter močna oseba, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 200. Treba je upoštevati dve točki.

Na splošno so ulovili veliko število rib in jih prešteli, da bi preverili, koliko jih je bilo. Nekateri vidijo v tem natančnem številu znak, da Bog šteje vsakega posameznika, ki pride k Njemu

Natančneje, ljudje, ki v Svetem pismu iščejo številčne vzorce, kot ključni dokaz navajajo Janez 21,11. V tem odlomku je veliko vzorcev, ki dajejo število 153. Za več informacij glejte naslednji dve vprašanji. 1 + 2 + 3 + … 17 = 153.

V: Kakšen je v Jn 21,11 »koda« za numerologijo v Novi zavezi?

O: Ena oblika numerologije je teomatika, Del Washburn pa je napisal knjigo z naslovom Theomatics II. Podobno kot Rimljani so tudi Grki za predstavljanje številk uporabljali črke. Tukaj je koda, ki jo je uporabil Washburn. Seveda, če bi bila njegova »koda« napačna, potem nobena od njegovih zaključkov ne bi zdržala.

»Koda«: V knjigi Theomatics II, str. 23, so številkam od 1 do 5 dodeljene zaporedne grške črke od alfa do epsilona. Številki 6 je dodeljena črka »vau«, ki je bila prisotna v zgodnjih grških abecedah, ne pa v poznejših. Številkam od 7 do 10 so dodeljene črke od zeta do iota. Številkam od 20 do 80, pri štetju po desetih, so dodeljene zaporedne grške črke od kappa do pi. Številka 90 je dodeljena grški črki koppa (napisana kot O z navpično črto, ki se dotika dna črke O). Koppa je bila prisotna v zgodnjih grških abecedah, ne pa v poznejših. Številka 100 je dodeljena črki »rho«. Številka 200 je dodeljena obema oblikama črke sigma. Številke od 300 do 800, pri štetju po 100, so zaporedno dodeljene črkam od tau do omega. Seveda obstaja drugačna dodelitev za hebrejščino, saj ima hebrejščina drugačno abecedo.

(Upoštevajte, da je po podatkih iz Enciklopedije Britannica iz let 1956 in 1972 (pod črko U) semitska abeceda kot šesto črko uporabljala »vav«. Grki so jo uporabljali kot samoglasnik, bila pa je zadnja črka v njihovi abecedi, takoj za črko tau. Ti Grki so za svojo šesto črko vzeli digamo (F). Digamma je predstavljala glas »w«. »Vaw« so imele naslednje grške abecede: terejska (700–600 pr. n. št.), atiška (600 pr. n. št.), korintska (600 pr. n. št.), halkidijska (600 pr. n. št.) in jonska (403 pr. n. št.). V atiški grščini se je »vaw« izgovarjalo kot nemški umlaut u. Črka »vaw« se v Novi zavezi pojavi kot število 6 v Razodetju13:18 („666“).)

Neodvisno od teomatike knjiga The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts, str. 25 (Philip W. Comfort in David P. Barrett) navaja, da to ni bila nobena skrivna koda, ampak standardni način, na katerega so pisarji uporabljali črke za številke, vključno s številkami strani, ter številke v Svetem pismu, vključno z 12 apostoli, 7 angeli itd. Predstavlja enako razporeditev kot Washburn, razen v nepomembnem primeru, ko šesto črko imenuje »stigma« namesto »vaw« ter »sampi« pripisuje vrednost 900 in »,alpha« vrednost 1000. Ti zadnji dve dopolnitvi sta nepomembni, saj nobena beseda v Svetem pismu ne uporablja besed »sampi« ali »,alpha«.

Tudi Anchor Bible Dictionary, zvezek 4, str. 1141, opisuje, kako so Grki uporabljali črke za predstavljanje številk. Navaja, da ne vemo, kdaj se je ta sistem prvič uporabil, vendar je bila uporaba črk za številke zabeležena v poročni pogodbi v Elefantini v Egiptu leta 310 pr. n. št., na kovancih v Ptolemajskem Egiptu (286–246 pr. n. št.) ter na papirusu z množilnimi tabelami iz 3. stoletja pr. n. št. Dejanska koda grških črk na str. 1141 je enaka tisti, ki je navedena v delih Theomatics II in The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts, z naslednjimi izjemami. Zastarelo črko, ki se je uporabljala za število 6, je poimenovala »digamma«, za število 900 pa »san«. Števila od tisoč do deset tisoč so označena s črkami od alfa do teta s posebnimi znaki.

Knjiga »The Manuscripts of the Greek Bible« (Bruce M. Metzger), str. 6–10, vsebuje obsežen poglavje o grških črkah, ki se uporabljajo kot številke. Ima isti »kodeks« kot Washburn, z naslednjimi nepomembnimi izjemami. Navaja, da je število 6 predstavljala zastarela grška črka, imenovana »waw« ali »digamma«, »sampi« je pomenilo 900, »a« pa 1.000 itd.

Papirusi Chester Beatty (rokopis str. 47) v Razodetju včasih uporabljajo grške črke za predstavitev številk, namesto da bi številke zapisovali z besedami. (V Janezu 10:1 pa je številka 72 zapisana z besedami.) Zelo čitljiv prepis je mogoče videti v knjigi »The Complete Text of the Early New Testament Manuscripts« (str. 336). Popolnoma se ujema s tem, kar pravi Washburn in prikazuje na fotografiji v knjigi » «. Ta vzorec grških črk za številke strani je bil uporabljen v naslednjih rokopisih: p1, p13, p23, p30, p38, p39, p45, p46, p66, p72, uncial 0189, uncial 0232.

Nimamo nobenih dokazov, da bi zgodnji kristjani poskušali ali videli kakršnokoli korist v uporabi numerologije za preučevanje vsake besede v odlomku. Seveda, če se pošalimo, nimamo niti dokazov, da bi imeli računalnike in kalkulatorje, potrebne za to. Vendar pa Washburn ne le da nikoli ni trdil, da so to počeli v zgodnjih časih, temveč je to pravzaprav tudi ena od točk njegove teorije. Če bi zgodnji kristjani spoznali, da se številčne vsote fraz lahko ujemajo z vzorcem, bi jih lahko obtožili, da spreminjajo črke, da bi ustvarili vzorce. Ker pa nimamo dokazov, da bi kdor koli prepoznal kakršne koli vzorce, bi ti vzorci, če so res več kot le naključje, bili dokaz božanskega izvora in ohranitve.

Vendar pa Bruce Metzger v knjigi The Manuscripts of the Greek Bible na str. 9 navaja, da so nekateri zgodnji kristjani uporabljali vrsto numerologije, imenovano gematrija, za iskanje posebnih pomenov v številkah. V Pismu/Epistoli Barnaba (100 n. št.) so uporabili število Abrahamovih mož (318), da bi pokazali, da je Kristus omenjen v Prvi knjigi Mojzesovi. 300 = t, kar je avtorja spomnilo na križ, 18 pa sta prvi dve črki grškega imena za Jezusa. Tudi Avguštin iz Hipona je bil seznanjen s to rabo gematrije. Metzger opozarja, da so pozabili upoštevati, da grščina v Abrahamovem času sploh še ni obstajala.

Zaključek: Če bi grške črke uporabili za predstavljanje številk, bi to dokazovalo, da Washburn uporablja isto številčno kratico, ki so jo grški pisarji pogosto uporabljali pri zapisovanju številk strani in včasih tudi drugih številk.

V: Kaj je v Jn 21,11 »teomatika«?

O: »Teomatika«, ki jo zagovarja Del Washburn, je ena od oblik biblijske numerologije. Medtem ko je »gematrija« oblika numerologije, ki poskuša najti pomen v številkah, je teomatika drugačna. Uporablja računalnike, da besede pretvori v številke, nato pa poskuša najti pomen v številkah. Osebno moram povedati, da nisem dovolj raziskal teomatike, da bi vanjo verjel. Moj namen tukaj ni, da vas o čemerkoli prepričam, ampak le, da vam poskušam objektivno približati to temo s pomočjo odlomka, ki predstavlja enega od njegovih najmočnejših primerov. Preden se lotimo seštevkov številk, moramo vsaki grški črki dodeliti številko. Za kodo, ki jo uporablja teomatika, glejte prejšnje vprašanje.

Washburnove trditve o teomatiki

1. Teomatika, ki je študija števil v Svetem pismu, ni sposobna odkriti nobenih novih doktrin.

2. To je koristno, saj številčna zapletenost dokazuje, da to ne more biti delo ljudi, saj teh vzorcev brez sodobnih računalnikov ne bi bilo mogoče zlahka odkriti.

3. To je koristno za prikaz stopnje ohranjenosti Božje besede ter v mnogih primerih za ugotavljanje, katere razlike med rokopisi so pravilne.

Zato je mogoče biti konservativen kristjan in teomatiko sprejeti ali pa jo zavrniti.

V: Zakaj je Jezus v Jn 21,15–17 uporabil ta način sprave s Petrom?

O: Obnova njunega odnosa je bila za Petra neprijeten trenutek. Jezus bi lahko rekel: »Vem, da me ljubiš, torej je vse v redu«, in takoj odšel. Toda na ta način je Jezus Petra spodbudil k razmišljanju in utrdil njegovo zavezo, da bo Jezusa ljubil nad vse drugo.

V: Zakaj je Jezus v Jn 21,15–17 Petra trikrat vprašal, ali ga ljubi?

O: Prvič in drugič je Jezus Petra vprašal, ali ga ljubi, pri čemer je za ljubezen uporabil besedo agape. Oba krat je Peter odgovoril, da Jezusa ljubi s phileo. Očitno je Peter po tem, ko je Jezusa zatajil, menil, da ne more trditi, da Jezusa ljubi z agape ljubeznijo.

Tretjič je Jezus Petra vprašal, ali ga ljubi, pri čemer je uporabil besedo »phileo«. Peter je bil prizadet in se je spraševal, ali Jezus sploh verjame, da ga Peter sploh ljubi.

Namesto da bi se poskušal opravičevati, je Peter prenehal poskušati količinsko opredeliti iskrenost svoje ljubezni in jo uravnotežiti s svojimi preteklimi neiskrenimi dejanji zanikanja. Namesto tega je Peter preprosto priznal: »Gospod, ti veš vse, veš, da te ljubim.«

Jezus je vedel vse, vsaj po svojem vstajenju, in Jezus je vprašal zato, ker je hotel, da Peter odgovori, ne pa zato, ker ne bi vedel. Bog že od rajskega vrta postavlja ljudem vprašanja, na katera že pozna odgovor. Za več informacij o tem glej knjigo »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu«, str. 240.

Bog ve, kako močno ga ljubimo, celo bolje, kot se poznamo sami. Namesto da bi poskušali Bogu povedati natančno, kako globoka je naša ljubezen, preprosto priznajmo, da Bog to ve, in si prizadevajmo, da se mu približamo in ga še bolj ljubimo.

V: Ali Jn 21,15–19 kaže, da je bil Peter prvi papež, kot trdijo nekateri rimski katoliki?

O: Ne, temveč kaže, da je Peter napačno trikrat zatajil Jezusa, da ga je Jezus ponovno sprejel v službo in da je imel Peter odgovornosti kot apostol. Peter je trikrat zatajil Jezusa, zato ga je Jezus trikrat vprašal, ali ga ljubi. Za več informacij glejte knjigo »Ko kritiki sprašujejo«, str. 192–193.

V: Kako je Jn 21,18 napovedal Petrov smrt?

O: Jezus je rekel, da bo Peter umrl, pri čemer je bil poudarek tako na razmerah pred njegovo smrtjo kot na Petrovem odnosu. Po cerkveni tradiciji je bil Peter križan v Rimu. Peter je bil na lastno željo križan z glavo navzdol, ker se ni čutil vrednega, da bi umrl na enak način kot Jezus.

V delu »O dvanajstih apostolih« (ANF, zvezek 5, str. 254–255) piše: »Peter je oznanjal evangelij v Pontu, Galatiji in Kapadokiji [vse v Mali Aziji], v Betaniji in Italiji ter v Aziji, nato pa ga je v Rimu križal Neron z glavo navzdol, saj si je sam želel trpeti na ta način.«

V: Kako so v Jn 21,18 umrli vsi apostoli?

O: Delo O dvanajstih apostolih (ANF, zvezek 5, str. 254–255) pravi: »Peter je oznanjal evangelij v Pontu, Galatiji in Kapadokiji [vse v Mali Aziji], v Betaniji in Italiji ter v Aziji, nato pa ga je v Rimu Neron križal z glavo navzdol, saj si je sam želel trpeti na ta način.

Andrej je pridigal Skitom [v Rusiji] in Tračanom ter je bil križan, obešen na oljko v Patrah, mestu v Ahaji [v Grčiji]; tam je bil tudi pokopan.

Janez je bil, spet v Aziji, izgnan s strani kralja Domicijana na otok Patmos, kjer je tudi napisal svoj evangelij in doživel apokaliptično videnje; v Trajanovem času pa je zaspal v Efezu, kjer so iskali njegove posmrtne ostanke, a jih niso našli.

Njegov brat Jakob je bil med pridiganjem v Judeji z mečem obglavljen s strani tetrarha Heroda in tam pokopan. Euzebij 2:9 pravi, da je bil obglavljen.

Filip je pridigal v Frigiji [v Mali Aziji] in je bil v času Domicijana v Hierapolisu križan z glavo navzdol ter tam pokopan.

Bartholomew je ponovno pridigal Indijcem, katerim je tudi podaril Evangelij po Mateju, bil je križan z glavo navzdol in pokopan v Albanumu, mestu v Veliki Armeniji.

Matej pa je evangelij napisal v hebrejščini in ga objavil v Jeruzalemu, umrl pa je v Hiereesu, mestu v Partiji [Iranu]. Tudi Papias (95–110 n. št.) navaja, da je bil Matejev evangelij napisan v hebrejščini.

Tomaž je pridigal Partom, Medijcem, Perzijcem, Hirkanijcem, Baktrijcem in Margijcem (Magi?) [vsi v Iranu in Afganistanu ter nekdanjih sovjetskih republikah], v mestu Calamene v Indiji pa so ga s smrekovim kopjem prebodli v vseh štirih udih in tam pokopali.

Jakob, sin Alfeja, pa je bil med pridigovanjem v Jeruzalemu kamenjan do smrti s strani Judov in tam pokopan ob templju. Josh McDowell pravi, da je bil križan.

Juda, ki se imenuje tudi Lebbeus, je pridigal ljudem v Edesi in po vsej Mezopotamiji, zaspal je v Beritu in bil tam pokopan. Josh McDowell pravi, da je bil ubit s puščicami.

Simon Zélot, sin Kleopasa, ki se imenuje tudi Juda, je postal škof v Jeruzalemu po Jakobu Pravičnem (Gospodovem bratu), tam je zaspal in bil tam pokopan v starosti 120 let. Josh McDowell pravi, da je bil križan.

In Matija, ki je bil eden izmed sedemdesetih, je bil uvrščen med enajst apostolov, pridigal je v Jeruzalemu, tam je zaspal in bil tam pokopan.

Pavel pa je postal apostol leto po Kristusovem vnebovzetju; začel je v Jeruzalemu in se odpravil vse do Ilirika, Italije in Španije, kjer je petintrideset let pridigal evangelij. V času Nerona so ga v Rimu obglavili in tam pokopali.«

Poleg tega naj bi po legendi apostol Tomaž obiskal severno Indijo v času vladavine Gondofarja in tam pridigal. Gondofar je vladal od okoli leta 19 n. št. do leta 45 n. št.

V: Kako se v Jn 21,20–23 nekateri ljudje danes zapletajo v nepotrebna vprašanja?

O: Vprašati je sicer v redu, toda če ne morete zastaviti vseh svojih vprašanj, poskrbite, da najprej pridobite najpomembnejše informacije. Ko nevernik postavi vprašanje o Svetem pismu, mu lahko najprej v odgovor vprašate: »Če bi odgovoril na to vprašanje, ali bi vas to približalo odločitvi, da sprejmete Kristusa?« Če je odgovor »ne«, ga vprašajte: »Kaj bi vas približalo temu, da sprejmete Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika?«

V: Kaj Jezus v Jn 21,22–23 pravi o Janezu?

O: Pravzaprav Jezus tu govori bolj o Petru kot o Janezu. Jezus pravi, da je Peter preveč radoveden, ker se skrbi, kako bo Janez umrl. (Peter je verjetno sklepal, da ker je Jezus govoril o Petrovi smrti, bi rad slišal tudi o Janezovi smrti.) Jezus pravi, da tudi če bi Janez ostal živ do Jezusovega ponovnega prihoda, to ni Petrov problem.

Tertulijan, ki je pisal med letoma 198 in 220 n. št. v delu »Traktat o duši«, poglavje 50, str. 227–228, pravi, da je obstajalo napačno pričakovanje, da bo Janez ostal živ do prihoda Gospoda.

V resnični zgodovini je Janez umrl naravne smrti. Živel je dlje kot kateri koli drug apostol, in Janez je Jezusa pred smrtjo dejansko še videl: v videnju v Razodetju.

Sprejeti moramo dejstvo, da obstajajo stvari, za katere Bog ne želi, da bi jih zdaj vedeli. Na primer, po vsem Novem testamentu se pojavlja misel, da se Kristus lahko vrne kadarkoli, zato moramo biti pozorni nanj in pazljivi na to, kako živimo. Ta doktrina, imenovana »neposredna vrnitev Kristusa«, je prikazana v 1 Tesaloničanom 4:15, kjer sam Pavel ni vedel, ali se bo Kristus vrnil pred Pavlovo smrtjo ali ne.

V: Kaj je zanimivega v grškem besedilu v Jn 21,24?

O: Rokopisi so bili pogosto zapisani izključno z velikimi črkami, v mnogih pa ni bilo presledkov med besedami. Vendar to redko povzroča dvoumnost v pomenu. Tukaj pa gre za izjemo. Grške črke bi lahko enako pomenile »Vemo« ali »Zagotovo vem«. Vendar vsi grški rokopisi, ki imajo presledke med besedami, to navajajo kot »Vemo«. Vendar pa razlika med »Vemo« in »Zagotovo vem« nima nobenega pomena. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 203.

V: Zakaj v Jn 21,25 ni zapisa o vseh drugih stvareh, ki jih je storil Jezus?

O: Mnogim se zdi že dovolj težko prebrati tisto, kar je zapisano o Jezusu. Tudi v Jezusovem življenju je bilo veliko dejstev, ki niso bila pomembna, na primer, v kakšnem položaju je spal, kakšna je bila njegova višina, teža, kako je jedel itd. Po veri zaupamo, da nam je Bog ohranil vse, kar moramo vedeti, in moramo biti prizadevni, da vse to preberemo.

V: Kakšni dokazi v Jn kažejo, da je Janez napisal Janezovo evangelij?

O: Zgodnja cerkev je splošno sprejela, da je Evangelij po Janezu napisal apostol Janez.

Stran 66 (Bodmer II Papyrii) (datirana okoli leta 175 ali okoli 125–150 n. št.) vsebuje večino Janezovega evangelija. Naslov, naveden na Bodmerjevi strani 66, je »Evangelij po Janezu«. Fotografijo tega rokopisa si lahko ogledate v knjigi The Text of the Earliest New Testament Greek Manuscripts na strani 378.

Približne omembe: Čeprav Ignacij, Pismo Barnaba in Pismo Diognetu namigujejo na Janeza, Justin Mučenik pa citira Janeza in pravi, da so besede izrekle Jezus, niso omenili Janeza po imenu.

Teofil iz Antiohije (168–181/188 n. št.) je bil prvi, ki je omenil, da je evangelij napisal Janez, kar potrjujejo tako moja lastna raziskava kot tudi delo »Believer’s Bible Commentary«, str. 1463. V delu »Teofil Autoliku«, knjiga 2, poglavje 22, str. 103, piše: »Janez pravi« in nato citira Janez 1,1a.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) v delu Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 16.2, str. 440, omenja apostola Janeza skupaj z drugimi avtorji evangelijev. V knjigi 3, poglavje 11.1–2, str. 426, citira Janez 1,1, 10, 11, 14 kot delo Janeza.

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) v delu »Stromata«, knjiga 2, poglavje 15, str. 361, omenja, da je Janezov evangelij delo apostola Janeza.

Hipolit (225–235/6 n. št.) omenja »Janeza v njegovem evangeliju« in nato citira Janez 1,1. Proti hereziji Noeta, poglavje 14, str. 228

Kiprian, škof Kartagine (okoli 246–258 n. št.), v »Traktatu 12«, tretja knjiga, 24, 25, str. 542, citira iz Janezovega evangelija in navaja, da ga je napisal Janez.

Novatian v delu »O Trojici«, poglavje 13, str. 622 (257 n. št.) citira Janez 1,14 in pravi, da je to delo Janeza. Navaja tudi številne druge citate iz Janeza.

V »Komentarju Svetega pisma za vernike« (str. 1463) je navedeno, da do 19. stoletja nihče ni zavračal Janeza kot avtorja Janezovega evangelija, razen neznane sekte, imenovane Alogi.

Glede zanesljivosti Janezovega evangelija na splošno glejte naslednja tri vprašanja.

V: Kdaj je bil napisan Janezov evangelij?

O: Imamo fragment Janezovega evangelija, imenovan rokopis Johna Rylandsa, ki je bil z radiokarbonsko metodo datiran v obdobje med letoma 117 in 138 n. št., zato je moral biti napisan pred tem. Janezov evangelij je bil verjetno napisan med letoma 70 in 125 n. št.

Mnenja različnih avtorjev

V »New Geneva Study Bible« (str. 1656) je navedeno, da cerkvena tradicija kaže, da je bilo to okoli leta 90 n. št.

V delu »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 267) je navedeno, da je bil verjetno napisan med letoma 85 in 95 n. št. Nekateri kritiki so na podlagi podobnosti z gnostičnimi spisi poskušali določiti datum celo šele okoli leta 150 n. št. Drugi ga datirajo že v obdobje med letoma 45 in 66 n. št.

V »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 268) je navedeno, da arheološke najdbe podpirajo Janez 4,11; 5,2–3, da besedne študije, kot je beseda »synchrontai« v Janezu 4,9, ter da svitki z Mrtvega morja podpirajo zgodnjo datacijo Janezovega evangelija.

V delu »The New International Dictionary of the Bible« (str. 534) je navedeno, da je bilo Janezovo evangelij napisano »nekje proti koncu prvega stoletja n. št.«

Skeptični »Asimovov vodnik po Svetem pismu« (str. 954) navaja, da je četrti evangelij nastal pozneje kot ostali, vendar se zdi, da je bil že okoli leta 150 n. št. znan in da so se nanj sklicevali pisci. Verjeten datum je morda leto 100 n. št., čeprav bi lahko bil še nekoliko poznejši.

Dokazi:

Po podatkih iz »Wycliffe Bible Dictionary« (str. 937) je bil Janez seznanjen s podrobnostmi o Jeruzalemu pred njegovim uničenjem, kot sta Betesdski bazen (Janez 5,2) in tlak (Janez 19,13). Uporabil je tudi nekaj izrazov, ki so bili v rabi v Kumranu. Harmonija evangelijev, imenovana Egertonov papirus 2, vsebuje Janez 5 in je datirana najpozneje v leto 150 n. št. (Več o tem si preberite v »Believer’s Bible Commentary«, str. 1464.)

Valentinus je v svojem delu »Evangelij resnice«, napisanem okoli leta 140 n. št., citiral Janezov evangelij.

V rimskih katakombah so slike Kristusa kot Dobrega pastirja in vstajenja Lazarja, ki so datirane okoli leta 150 n. št.

V: Kako v Janezovem evangeliju vemo, da je tisto, kar imamo danes, zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35. Brez zadržkov priznavamo, da to na koncu vključuje določeno mero zaupanja v Boga. Če bi Bog resnično želel nekaj sporočiti, bi želel, da se to ohrani.

2. Dokazi iz zgodnje cerkve. Tukaj je nekaj krščanskih in nekrščanskih pisateljev, ki so se sklicevali na verze iz Janezovega evangelija.

Zanimivo je, da v 1. Klementovem pismu ni nobenega mesta, ki bi ga lahko šteli za sklic na Janezovo evangelij. Janezovo evangelij je bilo zadnje napisano evangelij, 1. Klementovo pismo pa je bilo napisano tako zgodaj (96–98 n. št.), da Janezovo evangelij morda še ni doseglo Klementa v Rimu.

Ignac (110–117 n. št.) namiguje na Janez 3,8: »Ker ve, od kod prihaja in kam gre.« Ignacovo pismo Filadelfijcem, poglavje 7, str. 83. Tudi v komentarju The Believer’s Bible Commentary na str. 1463 je navedeno, da Ignac namiguje na Janeza.

Starešine (95–117 n. št.) [Papias?] navajajo polovico Janeza 14:2 kot »Gospod je rekel«. »Zato je Gospod rekel: ›V hiši mojega Očeta je veliko bivališč:‹« fragment 5, str. 154

»Mathetes Diognetu« (okoli 130 n. št.), 6. poglavje, str. 27, namiguje na Janezovo evangelij 17:11, 14, 16

Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.), 6. poglavje, str. 141, namiguje na Janez 1,14: »Moral se je razodeti v mesu in prebivati med nami.«

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) navaja Janez 3:5 kot Jezusove besede in parafrazira Janez 3:14.

Tatianov Diatessaron (okoli leta 172 n. št.) navaja 828,0 od 879 verzov Janezovega evangelija, kar je 94,2 %. To je vse razen 51,0 verzov. Diatessaron vsebuje Janez 1,1–5; 1,7–28; 1,29 in naprej (19 od 21 besed); 1,30–40; 1,41a (14 od 18 besed); 1,42a (19 od 22 besed); 1:43–51; 2:1–11,14; 2:16–22,23f (11 od 24 besed); 2:24–25; 3:1–36; 4:1–2,3a (3 od 8 besed); 4:4–44; 4:45a (10 od 26 besed); 4:46–54; 5:1; 5:2m (5, ne 7 7 besed); 5:3–47; 6:1m (4, ne 6 2 besedi); 6:2f (6/14 besed); 6:3–4; 6:5a (17/23 besed); 6:6–9; 6:10m (ne 7, 7, ne 8 besed); 6:12–18; 6:19m (6, ne 14, 2 besedi); 6:21a (7/18 besed); 6:22a (4/37 besed); 6:23–71; 7:1–52; 8:12–18; 8:19f (25/26 besed); 8:20–24; 8:25a (10/17 besed); 8:26–59; 9:1–41; 10:1–42; 11:1–57; 12:1–11; 12:12 in naprej (15/17 besed); 12:13; 12:16–50; 13:1–30; 13:31 in naprej (12/17 besed); 13:32–36; 13:37 in naprej (6/18 besed); 13:38a (8/21 besed); 14:1–31; 15:1–27; 16:1–33; 17:1–26; 18:1–2; 18:4–10; 18:11m (4, ne 8, 11 besed); 18:12–24; 18:25a (7/24 besed); 18:26; 18:28f (13/26 besed); 18:29–37; 18:38a (13/24 besed); 18:39–40; 19:2a (11/16 besed); 19:4–17; 19:19–37; 19:38m (ne 2 6 ne 4 besede); 20:2–19; 20:20m (ne 10 4 ne 3 besede); 20:21–31; 21:1–25. Ulomki pomenijo število citiranih grških besed glede na skupno število grških besed.

Kristjani iz Vienne in Lugdunuma (177 n. št.) navajajo Janez 16:2. ANF, zvezek 8, str. 779

Teofil iz Antiohije (168–181/188 n. št.) piše: »Janez pravi«, nato pa citira Janez 1:1a. Teofil Autoliku, knjiga 2, poglavje 22, str. 103

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) navaja Janez 1,14 kot Janezovo besedilo. Irenej, Proti herezijam, knjiga 1, poglavje 8.5, str. 328–329. Irenej navaja Janez 1,6 v delu Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 11.4, str. 427.

Muratorijev kanon 1. (okoli 190–217 n. št.) »Četrti evangelij je Janezov.«

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.): »Janez je napisal svoj evangelij.« Stromata, knjiga 5, poglavje 12, str. 463

Tertulijan (okoli 213 n. št.) v delu Proti Prakseju, poglavje 26, str. 622, citira Janez 1,14 in pravi, da ga je napisal Janez ter da je »v Janezovem evangeliju«.

Tertulijan (207/208 n. št.) v delu »Pet knjig proti Marcionu«, 4. knjiga, 5. poglavje, str. 350, poudarja avtorstvo evangelijev po Mateju, Marku, Luku in Janezu ter Razodetja in številnih Pavlovih pisem.

Hipolit (225–235/6 n. št.) v razpravi o Janezu 1,1–3 v delu Proti hereziji Noeta, 14, str. 228, pravi, da je to evangelij napisal blaženi Janez.

Hipolit omenja »Janeza v njegovem evangeliju« in nato citira Janez 1,1 v delu Proti hereziji nekeža Noeta, poglavje 14, str. 228.

Origen (okoli 225–253/254 n. št.) je napisal celoten komentar k Janezovemu evangeliju.

Origen (225–254 n. št.) omenja Mateja, Marka, Luko in Janeza. Origen, Proti Celsusu, knjiga 5, poglavje 56, str. 568. Prav tako citira Mateja 18:1 v Origenovem Komentarju k Mateju, knjiga 13, poglavje 14, str. 482.

Origen navaja Janez 9:39 v delu »Proti Celsusu«, knjiga 7, poglavje 39, str. 626

Novatian (250–257 n. št.) v »Traktatu o Trojici«, poglavje 13, str. 622, pravi, da je Janez 1,14 delo Janeza.

V »Traktatu proti Novatianu«, 2. poglavje, str. 657 (254–256 n. št.), je navedeno, da je Janez 10,1 del Janezovega evangelija.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) omenja »Evangelij po Janezu« in nato citira Janez 3,18–19 v delu »Kiprianove razprave – Pričevanja«, poglavje 31, str. 543. Prav tako v »Razpravi 2«, druga knjiga, poglavje 1, str. 516. Glej tudi njegov citat iz Janeza 15,18–20, ki ga pripisuje Janezu v delu »Traktați Cipriana«, traktat 3, poglavje 29, str. 542.

Pismo rimskih starešin Ciprijanu (250–251 n. št.) navaja Janez 10,11–12. Navaja tudi Janez 16,17. Oba sta bila navedena kot »od samega Gospoda« v »Pismih Ciprijana«, pismo 2, str. 280.

Firmilian iz Cezareje v pismu Ciprijanu (256 n. št.) navaja Janez 20:22,23 kot »v evangeliju«. Pismo 74, poglavje 16, str. 384

Firmilian iz Cezareje v pismu Ciprijanu (256 n. št.) navaja Janez 17,21. Pismo 74, poglavje 3, str. 391

Nemesian iz Thubune na Sedmem kartaginskem koncilu, str. 566 (okoli leta 256 n. št.), citira Janez 3,5 in kasneje Janez 3,6.

Libosij iz Vage na sedmem kartaginskem koncilu, str. 569 (okoli leta 256 n. št.) citira četrtino Janeza 14,6: »Gospod pravi: ›Jaz sem resnica.‹«

Dionizij iz Aleksandrije (246–265 n. št.): »Bilo je ‚ob koncu sobote‘, kot pravi Matej; bilo je ‚zgodaj, ko je bilo še temno‘, kot piše Janez; bilo je ‚zelo zgodaj zjutraj‘, kot pravi Luka; in bilo je ‚zelo zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu‘, kot nam pove Marko. Tako nam nihče ni jasno pokazal točnega časa, ko je vstal.« Pismo 5 škofu Bazilidu, str. 94. Dionizij Aleksandrijski je priznal, da je evangelij po Janezu napisal »Janez«, vendar je dvomil, ali ga je napisal apostol ali drug Janez.

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.) v Pismu škofu Bazilidu, kanon 1, str. 95, citira celoten odlomek iz Janeza 20,1

Pismo Himeneja (268 n. št.) se sklicuje na Janez 1,3–4,18

Adamantius (okoli 300 n. št.): »Ali se boste strinjali, če iz evangelijev dokažem, da niso izmišljotina?« … »Napisali so jih Kristusovi učenci: Janez in Matej; Marko in Luka.« »Dialog o pravi veri«, prvi del, »b 5«, str. 41

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) citira celoten odlomek iz Janeza 1,17 kot delo evangelista Janeza. Dialog o pravi veri, peti del, poglavje 11, str. 160.

Arnobius (297–303 n. št.) namiguje na Janez 8,46: »Kaj vas torej sili, kaj vas spodbuja, da zmerjate, psujete in neizprosno sovražite Tistega, ki ga nihče ne more obtožiti nobenega zločina?« (Arnobius, Proti poganom, knjiga 1, poglavje 64, str. 432)

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) omenja Jezusa kot Božjo Besedo in citira Janez 1,1 kot del dela Janeza Evangelista »Komentar o stvarjenju sveta«; Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) omenja Mateja, Marka in Luko v »Komentarju o Apokalipsi blaženega Janeza«, iz četrtega poglavja, vrstice 7–10, str. 348

Peter iz Aleksandrije (306, 285–311 n. št.) se sklicuje na Janezovo evangelij. Iz Fragmenta 5.7, str. 282

Metodij (270–311/312 n. št.) citira Janez 1,1–2 v »Izvlečku iz dela o stvarstvu«, 6. poglavje, str. 381

Atanazij (318 n. št.) citira Janez 3,3.5: »On [Jezus] sam pravi v evangelijih: ›Prišel sem, da bi poiskal in rešil izgubljene.‹« V delu »Utelešenje Besede«, 14. poglavje, str. 43. Pred nicejskim koncilom se Atanazij sklicuje na Janez 1,1 (citat v delu »Proti poganom«, 42. poglavje, str. 26) 1,3 (navedeno kot »besede Janeza« v delu »Inkarnacija Besede«, poglavje 2.6, str. 37); 3,3,5; 9,32,33 (navedeno v delu »Inkarnacija Besede«, poglavje 39.6, str. 57); 10,17–18 (namig v delu »Inkarnacija Besede«, poglavje 22.3, str. 48); 10,37 (navedeno v delu »Inkarnacija Besede«, poglavje 18.2, str. 46); 12,32 (navedeno v delu »Inkarnacija Besede«, poglavje 25.4, str. 50); navajanje srednje tretjine 14:9 (Proti poganom, poglavje 45, str. 28); navajanje četrtine 14:10 (Proti poganom, poglavje 47:2, str. 29). Atanazij se pred Nicejo ne sklicuje na noben drug verz iz Janezovega evangelija, po Niceji pa se sklicuje na številne druge verze iz tega evangelija.

Laktancij (okoli 303–320/325 n. št.) navaja Janez 1,1–3 z besedami: »Tako je učil tudi Janez.« Del »Božanske ustanove«, knjiga 4, poglavje 9, str. 107

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) navaja Janez 1,1–3 in Janez 1,18 kot Janezova besedila. »Pisma o arijanski hereziji«, poglavje 4, str. 292

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) citira Janez 5,1 z besedami: »Gospod sam je pričal.« Pisma o arijanski hereziji, poglavje 11, str. 295

Glejte naslednje vprašanje, v katerem je navedeno, kateri verzi in deli verzov so bili citirani in kateri ne.

Po Nicejskem koncilu

Euzebijeva Cerkvena zgodovina (318 n. št.), knjiga 3, poglavje 24, str. 152, obravnava štiri evangelije: Mateja, Marka, Luko in Janeza. Nicejski in postnicejski očetje, druga serija, zvezek 1, str. 152

Juvencus (329 n. št.) je napisal epsko pesnitev, v kateri je združil vsa štiri evangelija.

Eustatij (pred letom 337 n. št.)

Afrahata Sirijca (337–345 n. št.) omenja, kako je Lazar vstal iz groba in kako je Gospod rekel: »Pridi ven!«, ter citira del Janeza 11,43, rekoč, da je to izrekel Jezus. Izbrane dokaze, dokaz 8, poglavje 14, str. 379

Afrahat Sirski (337–345 n. št.) citira del Janeza 15,15 in navaja, da je to rekel Jezus. Izbrani dokazi, dokaz 1, poglavje 8, str. 348

Serapion (po letu 362 n. št.)

Faustinus (4. stoletje)

Josip (4. stoletje)

Zeno (4. stoletje) se sklicuje na Janez 3:13

Hegemonius (sredi 4. stoletja n. št.), ki prevaja Archelausa (262–278 n. št.), citira Janez 8,44 in pravi, da je to izrekel Jezus. (Govori Archelaus) Disput z Manesom, poglavje 31, str. 205

Teodor iz Herakleje (355 n. št.)

Victorinus iz Rima (po letu 363 n. št.) se sklicuje na Janez 1:3–4

Atanazij (367 n. št.) v Prazničnem pismu 39, str. 552, navaja knjige Novega testamenta

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) se avtoritativno sklicuje na Janeza, Luko, Mateja in Marka. V delu O Trojici, knjiga 10, poglavje 43, str. 193

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Janezovo evangelij kot del Novega testamenta. Citira celoten odlomek iz Janeza 1,1–3.

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija (370/371 n. št.) se sklicuje na Janez 3:13; 10:8; 14:15, 17, 22

Efraim/Efrem Sirski (350–378 n. št.) v delu Tri pridige, Pridiga 1, poglavje 11, str. 309, navaja Janez 11,6

Basilij Kapadokijski (357–379 n. št.) v delu »O Svetem Duhu«, poglavje 6.14, str. 8, navaja Janez 1,1a kot del Janezovega evangelija

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v predavanju 12.1, str. 72, navaja Janez 1,1 kot delo Janeza Božanskega

Cheltenhamski kanon (= Mommsenov katalog) (okoli 360–370/390 n. št.) se sklicuje na vsa štiri evangelija.

Ambrož iz Milana (340–390 n. št.)

Apollinaris iz Laodiceje (okoli 390 n. št.)

Fevadij (po letu 392 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) omenja dva evangelista: Mateja in Janeza. Pismo 3, poglavje 11.1, str. 51

Gregor iz Elvire (po letu 392 n. št.)

Amfilohij (–397 n. št.) v delu Iambi ad Seleucum citira Janeza

Gregor iz Nise (335–397 n. št.) v delu Proti Eunomiju, knjiga 2, poglavje 7, str. 112, pravi, da je Janez 1,3 delo Janeza

Didimus Slepi (398 n. št.) se sklicuje na Janez 3:13 in druge odlomke.

Sirijska Knjiga stopnic (=Liber Graduum) (350–400 n. št.)