< Biblično vprašanje iz knjige Job

V: Kdaj je bila ta knjiga napisana?

Učenjaki niso prepričani, zato poskusimo sestaviti nekaj namigov.

Zunaj časovnega okvira: V knjigi Job se je bogastvo merilo v živini, ne v denarju ali zlatu. Na Bližnjem vzhodu so kovance začeli uporabljati šele okoli leta 500 pr. n. št., predvsem Perzijci, ki so se tega naučili od Lidijcev. Ezechiel 14:14 omenja Joba, Izaija 19:5 pa je skoraj identičen Jobu 14:11; če je Izaija to misel prevzel od Joba, potem je očitno, da je morala biti knjiga Job napisana pred (ali dolgo pred) Izaijo in Ezechielom.

Pred tem: Ker je bil Job Božji mož, bi se lahko vprašali, zakaj nikjer ni niti najmanjše omembe Mojzesove postave – razen če je bila ta knjiga napisana, preden so Izraelci vstopili v Obljubljeno deželo in so nejudje sploh lahko vedeli za Mojzesovo postavo.

Nadalje: V knjigi Joba je bil Bildad iz Šuaha, Elifaz pa iz Temana. Šuah je bil sin Abrahama in Keture (1. Mojzesova knjiga 25:2). Teman je bil vnuk Ezava (1. Mojzesova knjiga 36:11, 15, 42; 1. Kronika 1:36, 45, 53). Tako je bilo napisano precej po času Jakoba in Ezava. Slog knjige Job je »klasična hebrejščina«, kar bi pomenilo datum poznejši od leta 1500 pr. n. št. Vendar pa v Jobu 1–2; 12:9; 38; 40 in 42 Boga imenujejo Jahve, zato je bilo to verjetno napisano po tem, ko je Bog to ime razodel Mojzesu, torej pozneje od leta 1447 pr. n. št.

Zaključek: Ne vemo z gotovostjo, toda najverjetneje je Job živel nekje med letoma 1800–1447 pr. n. št., z drugimi besedami, v času, ko so Izraelci bili v Egiptu ali so tavali po puščavi.

V: Kakšen je pregled vsebine knjige Job?

O: Tukaj je preprost pregled, ki prikazuje strukturo. Poglavja so navedena v oklepajih.

Uvod (1–2)

Job (3)

Trije cikli:

Elifaz (4–5) Elifaz (15) Elifaz (22)

Job (6–7) Job (16–17) Job (23–24)

Bildad (8) Bildad (18) Bildad (25)

Job (9–10) Job (19) Job (26–27:12)

Zofar (11) Zofar (20) ? (27:13–23)

Job (12–14) Job (21) Job (28–31)

Elihu (32–37)

Gospod (38–41)

Job (42)

Nekateri menijo, da v Jobu 27:13–23 govori Zofar, drugi pa, da je bil to Job.

V: Ali je bil Job prevzet iz starodavnih sumerskih in babilonskih legend?

O: Za to ni dokazov, saj podobnost še ne pomeni nujno, da je eno delo prevzeto iz drugega. Nasprotno, bilo bi presenetljivo, če ne bi obstajala nobena druga literatura, ki bi obravnavala to temo. Obstajata dve mezopotamski deli, ki obravnavata problem trpljenja.

Akadsko delo »Hvalil bom Gospoda modrosti« se včasih imenuje »babilonski Job«.

»Dialog o človeški bedi« (imenovan tudi »Babilonska teodiceja«) sprašuje, zakaj sploh obstaja trpljenje, medtem ko Job sprašuje, zakaj trpi prav on. »Dialog o človeški bedi« odgovarja, da so bogovi ustvarili ljudi zle. Knjiga Joba na to odgovarja, da to ni zaradi Jobovega greha. Bog je namreč toliko večji od nas, da ima včasih razloge, ki jih ne moremo videti, zakaj dopušča, da trpijo njegovi poslušni služabniki. V Jobovem konkretnem primeru je Jobova izkazana zvestoba prinesla slavo Bogu.

V sodobnem času je knjiga »Problem bolečine« avtorja C. S. Lewisa zelo poučna.

V: Ali je bil Job resnična, zgodovinska oseba?

O: Seveda. Job sam to nakazuje; tudi Ezechiel 14,14.20 navaja Joba kot pravičnega človeka, skupaj z Danielom in Noetom. Jakob 5,11 prav tako omenja Joba kot osebo. Ni nobenih dokazov, ki bi kazali na nasprotno. Prva knjiga Joba predstavlja Joba prav tako samoumevno, kot prva knjiga Samuela predstavlja Elkanaha in Luka Zaharija.

V: Ali je bil Job Jud, Izraelec ali ne-Jud?

O: Job verjetno nikoli ni mogel biti Jud, saj so bili »judovsko« ljudstvo ostanki Izraelcev, ki so se po izgnanstvu vrnili v deželo, Jobova knjiga pa je bila najverjetneje napisana že pred tem.

Nekateri menijo, da je bil Job Izraelec, ker se v knjigi Job božje ime pojavi skupno 23-krat. Vendar pa božje ime, razen v dveh primerih, vsakič uporabi pripovedovalec knjige in ne Job ali kateri koli od njegovih prijateljev.

Nekateri menijo, da bi Jobova knjiga lahko spadala med najzgodnejše knjige Svetega pisma. Ne vemo, kdaj je bila napisana, a ker Job 1,17 omenja Kaldejce, Sumerci pa so se v Kaldejo asimilirali šele okoli leta 1500 pr. n. št., mora biti nastala po tem času. (Izraelci so zapustili Egipt okoli leta 1447 pr. n. št.)

Job bi zelo dobro lahko bil Izraelec, vendar ni razloga, da bi dajali prednost tej razlagi, saj so našli številne neizraelce z imenom Job. Knjiga Job bi to zagotovo lahko navedla, vendar o Jobovem etničnem poreklu molči. Morda je razlog v tem, da Jobovo etnično poreklo ni bilo pomembno.

V: Kdo še v knjigi Job nosi imeni Job in Bildad?

O: W. F. Albright je ugotovil, da se je ime »Iyyob« uporabljalo že pred Mojzesovim časom. Berlinski preklinjevalni teksti omenjajo »Iyyoba« kot sirskega princa v bližini Damaska. »Ayyabum« se pojavlja v marijskih besedilih. Pisma iz Tell el-Amarne iz obdobja 1400–1370 pr. n. št. omenjajo Ayaba kot princa iz Pele. W. F. Albright je ugotovil, da je ime Bildad skrajšana oblika imena »Yabil-Dadum« iz drugega tisočletja.

V: Ker so se v knjigi Job mnenja govorcev razlikovala, kako je mogoče, da so bili vsi navdihnjeni?

O: Bog se je odločil, da nam resnično prikaže, kar so rekli, ne da bi njihova stališča potrdil kot resnico. Dejansko je Bog na koncu knjige Job razglasil stališča treh prijateljev za napačna.

V: Ker nas Bog v knjigi Job ljubi, zakaj dopušča toliko trpljenja na svetu?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Od greha naprej je svet pod vladavino zla (1 Jn 5,19). Nahajamo se na ozemlju, ki ga je zasedel sovražnik.

2. To ni najboljši možni svet; tu se ne smemo preveč udobno namestiti. Najboljši možni svet je tisti, v katerem imajo ljudje svobodo, da ljubijo Boga, in vsi tam bodo ljubili Boga. Najboljši možni svet je Nebesa, in to je pot k najboljšemu od vseh možnih svetov.

3. To ni pravičen svet, v katerem trpijo dojenčki, nekateri zlobni ljudje pa živijo dolgo in uspešno življenje. Pravičnost bo prišla, sodni dan pa je tisti dan, ko bo Bog vse popravil.

4. Božji večni pogled se včasih razlikuje od našega. Mi vidimo smrt kot konec, trpljenje pa kot izjemno dolgo. Bog vidi tisoč naših let kot le eno nočno stražo (Psalm 90,4). Morda bi morali imeti dolgoročnejši pogled, tako kot ga ima Bog.

5. Morda ne razumemo, zakaj trpimo, vendar Rimljanom 8,28 pravi, da lahko Bog uporabi vse stvari, ne le dobre, da delujejo skupaj v dobro tistim, ki ga ljubijo. Morda ne razumemo svojega trpljenja, vendar Bog razume, ker je Jezus sam prišel, trpel in bil nepravično ubit, zato razume našo bolečino.

V: Zakaj se v knjigi Job zgodijo slabe stvari pobožnim ljudem?

O: Včasih lahko razumemo razloge za nesreče, ki doletijo kristjane. Pavel je v Pismu Galatom 4:13 najprej pridigal zaradi bolezni. V 2. pismu Korinčanom 12:7–10 je Pavel prejel nekakšen trn, da ne bi postal ošabni. Kristjani, ki so Gospodov kelih jemali zlahka, so bili v 1. pismu Korinčanom 11,29–32 kaznovani z boleznijo in smrtjo. Kristjani, kot sta bila Pavel (2. pismo Timoteju 3,10–12) in Janez (Razodetje 1,9), so zaradi evangelija trpeli preganjanje. Del Jobove preizkušnje je bil tudi to, da ni vedel, kaj se dogaja.

Vendar pa večinoma ne moremo videti razlogov za preizkušnje pobožnih. Zadovoljiti se moramo s tem, da počakamo do nebes, da bomo spoznali razloge za mnoge stvari. Na splošno pa lahko rečemo, da preizkušnje razvijajo vztrajnost (Jakob 1,2–4). Vse stvari, tudi zle, delujejo skupaj v dobro tistim, ki ga ljubijo (Rimljanom 8,28).

Knjiga Job raziskuje to vprašanje. Če preskočimo številne subtilne resnice v knjigi Job, lahko rečemo:

1. Čeprav je trpljenje sprožil Satan, ga je Bog dopustil in ga uporabil za svojo slavo.

2. Ko se je to končalo, je bil sekundarni rezultat tega, da je Job spoznal Boga na veliko bolj oseben in intimen način.

3. Med celotno preizkušnjo Job ni imel pojma, zakaj se to dogaja. Na nek način je bilo tudi to del preizkušnje.

4. Jobovi trije prijatelji so imeli vse odgovore za Joba; na žalost so bili to napačni odgovori.

5. Odgovor, ki ga je dobil Job, ni bil: »Satanu je bilo dovoljeno mučiti Joba, da bi ga preizkusil.« Odgovor je bil raje: »Na zemlji nam Bog pogosto ne pove razlogov za trpljenje.«

Če povzamemo: Bog lahko dovoli karkoli hoče. Danes je veliko stvari, ki niso v redu, in prihaja čas, Sodni dan, ko bo vse postavljeno na pravo mesto. Za več informacij o trpljenju zaradi bolezni si oglejte razpravo o Galatčanom 4:13.

V: Bart Ehrman piše: »In ko vmešate še Staro zavezo, se stvari popolnoma zapletejo. … Knjiga Amosa vztraja, da Božje ljudstvo trpi, ker ga Bog kaznuje za grehe; knjiga Joba vztraja, da lahko trpijo tudi nedolžni; knjiga Daniela pa nakazuje, da bodo nedolžni dejansko trpeli. Vse te knjige so različne, …« (Jesus, Interrupted, str. 12. Glej tudi Lost Christianities, str. 117–118)

O: Ehrman očitno resnično težko sprejema dopolnjujoče se izjave. Če je nekdo, kot je Daniel, v nekem trenutku preganjan, ker je bil poslušen Bogu, Ehrmanu je težko sprejeti, da v drugih primerih ljudje trpijo, ker jih Bog kaznuje. Amos nikoli ni rekel, da ljudje trpijo izključno zaradi svojih grehov; Amos je govoril o konkretni situaciji v svojem času. Job resnično kaže, da ljudje včasih trpijo zaradi razlogov, ki niso povezani z njihovimi grehi ali grehi ljudi okoli njih, Daniel pa resnično kaže, da Božje ljudstvo včasih trpi zaradi nevernikov prav zato, ker sledi Bogu. Res govorita različne stvari, a nista nezdružljivi. Različne strani kipa izgledajo drugače, a gre za isti kip. Podobno ima resnica različne poglede, odvisno od tega, kam usmeriš pozornost, a ti pogledi se dopolnjujejo, niso pa nezdružljivi.

V: Zakaj je Bog v knjigi Job dopustil, da je Job trpel?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

Ker imajo vsi ljudje grešno naravo (Rimljanom 3:23), živimo v padlem svetu (Rimljanom 8:20–22), pod nadzorom zla (1. Janezovo pismo 5:19), zato so vsi ljudje podvrženi trpljenju.

Job ni trpel zaradi kakšnega konkretnega greha, ki bi ga storil, in trpljenje posameznika ni nujno posledica tega, da je ta oseba bolj grešna od drugih. Jezus je isto učil v Luku 13:4. Dejansko je Job preiskal samega sebe in ni mogel najti nobenega greha, ki bi upravičeval, da je bil deležen takšnega ravnanja, drugi pa ne (Job 6:24, 29, 30). Včasih je trpljenje Božja kazen, ki naj bi nas prepričala, da se pokesamo za svoje grehe, toda v tem primeru to ni bilo tako.

Na splošno velja, da medtem ko mi v knjigi Job lahko preberemo vzroke in izid, Job tega ni mogel. Iz tega se lahko naučimo, da bodo včasih tudi poslušni verniki trpeli, ne da bi poznali razlog.

Zlasti v Jobovem primeru je njegovo trpljenje poveličevalo Boga, saj je pokazalo njegovo zvestobo tudi potem, ko je izgubil upanje. Celo šibek, smrtni vernik, kot je bil Job, se je lahko uprl najhujšemu, kar mu je lahko Satan naložil. Bog ima vedno svoje razloge, in vsi razlogi se na koncu nanašajo bodisi na kaznovanje bodisi na Njegovo poveličevanje. Pogosto v tistem trenutku ne poznamo razlogov, vendar jih bomo spoznali po smrti.

Na koncu bo Bog ustvaril svet, v katerem ne bo trpljenja niti skušnjave, vendar se bo vsakdo na tem mestu prostovoljno odločil, da ga bo ljubil. To so nova nebesa in nova zemlja. Z nestrpnostjo pričakujemo tisti čas, ko »’bo obrisal vsako solzo z njihovih oči’ in ne bo več smrti niti žalovanja niti joka niti bolečine, kajti prejšnje stvari so minile.« (Razodetje 21:4) Pridi, Gospod Jezus!

V: Kako je bil Job pravičen v Jobu 1:1, Jobu 1:8 in Jobu 2:3, saj Rimljanom 3:10 pravi, da nihče ni pravičen?

O: Job je bil pobožni človek. Ti verzi ne trdijo, da je bil Job brez greha in popoln, vendar je Job vestno poslušal Boga in rekel, da se bo pokesal za vse, kar je storil narobe.

V: Kje je bil, na kratko, Uz v Jobu 1:1?

O: Uz je bil sin Arama, kot navajata 1. Mojzesova knjiga 10:23 in 1. Kronika 1:17. Aramci so se naselili v Siriji, v pokrajini, ki so jo imenovali Ussai. Stvar še dodatno zapleta dejstvo, da je arabsko ime za Ezava »is«, poleg tega pa je v 1. kroniki 1:42 omenjen še en Uz, ki je izhajal iz Edoma. Jeremija 25:20 omenja Uz, v Žalostinkah 4:21 pa je zapisano, da je Edom prebival v Uzu.

Podobno se sprašujemo, ali ljudi v drugih delih sveta zmede dejstvo, da obstajata država Washington in Washington, D.C. Za Američane to ni zmedeno, in verjetno tudi za pisce Svetega pisma ni bilo zmedeno, da sta obstajali dve deželi Uz.

V: Kakšen je v Jobu 1,2 pomen sedmih sinov in treh hčera?

O: Obstajajo tri možnosti:

1. To bi lahko bila preprosto dejanska številka.

2. Ta števila v drugih odlomkih predstavljajo popolnost in celovitost, kar bi lahko odražala tudi tukaj.

3. Mogoče je oboje. Bog je te številke vstavil, da bi predstavljale popolnost in celovitost, in Bog je v zgodovini poskrbel, da so to tudi dejanske številke.

V: Ali bi morali Judje v Jobu 1,5 darovati žrtve za druge, kot je to storil Job?

O: Ne, ker Stara zaveza tega nikoli ni zapovedovala. Poleg tega Sveto pismo kaže, da en (padli) človek ne more opraviti pokore za drugega človeka. Kot stranska opomba: nikjer v Svetem pismu ni zapisano, da je bil Job Izraelec.

V: Ali v Jobu 1,5 Jobovo darovanje žrtvovanj za svoje otroke podpira rimskokatoliško učenje o odpustkih, kot je trdil neki katoliški pisec (Ludwig Ott)?

O: Ne. Katoliška doktrina o odpustkih pravi, da lahko oseba opravi določeno dejanje, na primer plača denar cerkvi, da bi odpravila kazen v vicah bodisi za svoje lastne grehe bodisi za grehe drugega katolika, ki je že umrl.

Ni nobene omembe »zakladnice zaslug«, iz katere bi pokojni svetnik lahko pomagal komu na zemlji.

Še živi: Jobovi otroci so bili še živi.

V Svetem pismu ni zapovedano: Čeprav so bile Jobove namere dobre, v Svetem pismu ni ničesar, kar bi reklo, da je to tisto, kar je Bog hotel, da storimo, niti v časih Stare zaveze niti v časih Nove zaveze. Nikjer ni zapisano, da je Bog sprejel Jobovo žrtvovanje za kogar koli drugega razen za Joba.

V Jobovi knjigi ni nobene omembe o vicah, niti nikjer drugje v Svetem pismu, če smo že pri tem.

Namen tega odlomka je pokazati, kako pravičen je bil Job, ne pa uvesti novo doktrino (ki je v Svetem pismu ni upošteval nihče drug).

V: Kdo so bili v Jobu 1:6 »Božji sinovi«?

O: To so bili angeli, tako dobri angeli kot padli demoni.

V: Zakaj je bilo v Jobu 1:6 Satanu dovoljeno priti pred Boga, nam pa ni dovoljeno priti neposredno pred Njega?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, lahko tukaj podamo nekaj opažanj.

a) Bog je prisoten povsod (Psalm 139,7–12; Jeremija 23,24).

b) Bog ima tudi posebno lokalizirano prisotnost v nebeški prestolnici, kot kaže Razodetje 4.

c) Satan je stopil pred Boga tudi v Zahariju 3:1, da bi poskušal obtožiti velikega duhovnika. Enciklopedija biblijskih težav, str. 238–239, pravi, da to nakazuje, da ima Satan občasen dostop vsaj do enega dela nebes, da bi lahko vlagal obtožbe.

d) Job 1:6 ne navaja, v kakšnem smislu se je Satan predstavil Bogu, vendar Job 1:6 nakazuje, da je bil Satan v skupini, kamor ni sodil.

V: Ali je bil Job v Jobu 1,6 uporabljen kot »pion« v Božji »šahovski partiji« z hudičem?

O: Job ni bil niti pion niti ni bil edinstven. Job je s svojim življenjem slavil Boga; zdaj pa ga je nameraval slaviti s svojim življenjem kljub močnemu nasprotovanju. Tudi mi obstajamo zato, da služimo Bogu in ga slavimo, kljub nasprotovanju, s katerim se srečujemo. Morda trpimo v tem življenju, a trpljenja, ki jih prenašamo, so tako majhna v primerjavi z nebeškim bogastvom (1. Petrov 1:6–7; 1. Korinčanom 2:9–10), ki ga bomo z Bogom uživali večno.

V: Kaj je v Jobu 1,9–12 konkretno obtožil Satan proti Jobu?

O: Satan ni mogel zanikati, da je bil Job pravičen človek, in tega ni omenil. Namesto tega je Satan dvomil v Jobove motive, namreč da služi Bogu le zaradi lastne koristi.

V: Ali bi bilo treba hebrejsko besedo v Jobu 1,11 prevesti kot »blagosloviti« ali »preklet«?

O: Beseda se tu lahko prevede kot »blagosloviti«, kot v smislu blagoslova ob slovesu. V angleščini rečemo »good-bye«, kar je skrajšana oblika izraza »God be with you« (Bog naj bo s teboj). Tako tukaj kot v Psalmu 10:3 ima beseda ironičen pomen. Zato se Job 1:11 lahko prevede kot: »… in ti bo v obraz rekel ‘good-bye’«. Podobno se Psalm 10:3 lahko prevede kot: »… reci ‘good-bye’ in se odreči Gospodu.«

V: Zakaj je v Jobu 1:13–19; 2:7 Satan tako močno sovražil Joba?

O: Satan je sovražil dejstvo, da je Job slavil Boga. Sicer pa se Satan sploh ni menil za Joba, razen da bi diskreditiral Boga in pričevanje enega od Božjih služabnikov.

V: Kako bi se v Jobu 1,14–20 počutil kristjan, če bi se žrtvovalno posvečal službi Bogu (Job 1,5), pa bi ga kljub temu doletela nesreča?

O: Nekateri kristjani bi se odzvali tako kot Job v Jobu 1,20–22: bili bi žalostni, a bi to žalost uporabili za častitev Boga. Drugi, ki morda služijo Bogu le zaradi trenutnih blagoslovov v tem življenju, bi se morda odvrnili od Boga. To je pravzaprav Satanov izziv. Satan je pred Bogom obtoževal Joba, da je izbral drugo pot, in ta preizkušnja naj bi pokazala, kakšen vernik je Job. V vsem tem Job ni grešil niti v mislih niti v odnosu – vsaj še ne.

Če te je v življenju doletela nesreča, ko si zvesto služil Bogu, imaš morda podobno preizkušnjo, čeprav morda ne tako hudo. Ali boš to krivico in žalost kljub vsemu izkoristil za častitev Boga, na še večji način, kot si lahko prej, ali pa boš obupal?

V: Kdo so bili Sabejci/Sabaejci v Jobu 1,15?

O: To so bili morda isti ljudje, ki so omenjeni v Joelu 3:8 in so živeli v današnjem Jemnu na jugozahodu Arabskega polotoka. Vendar pa je bolj verjetno, da je šlo za skupino ljudi, ki so jih Asirci imenovali »Saba« in so živeli v severni Arabiji. Seveda bi lahko bili severnoarabski Sabejci povezani tudi s jugozahodnoarabskimi Sabejci.

V: Kaj je bil v Jobu 1:16 Božji ogenj?

O: Strela. To je bil verjetno pogovorni izraz za ogenj, ki ni nastal na tej zemlji. Z drugimi besedami, strela je udarila z neba.

V: Ali Job 1,20–21 uči o reinkarnaciji?

O: Ne. Včasih pripadniki gibanja New Age vzamejo svetopisemske verze, ki poučujejo o posmrtnem življenju ali vstajenju, in ker verz govori o posmrtnem življenju, naj bi to pomenilo posmrtno življenje v obliki reinkarnacije. Vendar ta verz sploh ne govori o posmrtnem življenju. Job namreč zgolj ugotavlja, da je prišel na ta svet brez vsega (gol) in da bo ta svet prav tako zapustil brez vsega. Pravzaprav Job v Jobu 10,21 govori o smrti kot o odhodu, »od koder se ne vrne«.

V: Kaj natančno pomeni hebrejska beseda tiplah v Jobu 1,22, ki je prevedena kot »krivica«?

O: Beseda je povezana z »brez okusa«. Sorodna beseda je v Žalostinkah 2,14 prevedena kot »brez vrednosti«. Job je na tej točki verjel, da ima Bog višji namen za to, kar se dogaja, zato ni obtoževal Boga, da bi storil kaj brez vrednosti ali brez namena.

V: Kako nekateri ljudje v Jobu 1,22 obtožujejo Boga krivice?

O: Nekateri iz različnih razlogov izrecno pravijo: »Bog je nepravičen.« Nekateri verni ljudje pravijo, da je Bog pravičen, vendar da je njegova pravičnost neizmerna. V tem je nekaj resnice, saj sta Božja pravičnost in ljubezen onkraj našega popolnega razumevanja. Vendar pa trditev, da ker je Bog neskončen, ne moremo razumeti, kaj je Božja pravičnost, in da nima smisla poskušati, je podobna trditvi, da ker je Božja ljubezen neskončna, ne moremo razumeti, kaj je Božja ljubezen, in da nima smisla poskušati.

Nekateri menijo, da je Bog nepravičen, ker vidijo, da kazen za grešnike ni takojšnja. Drugi menijo, da je Bog nepravičen iz nasprotnega razloga, saj pobožni ne dobijo vedno dobrih stvari. Spet drugi vidijo Boga kot nepravičnega, ker pravični ne dobijo vedno boljših stvari kot grešniki, vsaj v tem življenju ne. Razumemo lahko, kar nam je Bog razodel o pravičnosti, vendar moramo z vero zaupati Bogu, da bo pravičnost prišla.

V: Kako je Bog v Jobu 2,3 ukrepal proti Jobu?

O: Bog je ukrepal na pomemben način, tako da je delno umaknil svojo zaščito nad Jobom.

V: Kako je v Jobu 2,3 in Jobu 1,8 človek na zemlji »brez greha in pravičen«, čeprav smo grešili?

O: Bog tu ni govoril o brezgrešni popolnosti. Toda Job je zvesto sledil Bogu, in čeprav nihče ni brez greha, je bila Jobova brezgrešnost Bogu zelo všeč. Čeprav imajo ljudje grešno naravo (razen Jezusa), lahko človek v tem življenju živi brez kroničnega, vztrajnega greha in se pokesa za namerne grehe, ki jih stori. Ne gre za to, da bi človek na tej zemlji lahko dosegel stanje, v katerem ne bi več grešil (niti namerno niti nenamerno), ampak da se bo, ko se tega zaveda, hitro pokesal.

V: Zakaj je v Jobu 2,4 Satan rekel: »Koža za kožo«?

O: Satan je trdil, da bi vsak človek storil karkoli, da bi ohranil svojo kožo. Satan je namigoval, da bi Job lahko sprejel smrt svojih služabnikov in otrok, ne bi pa sprejel, da bi bilo ogroženo njegovo lastno zdravje. Toda Job je dokazal, da se Satan moti. Kot stransko opombo naj omenimo, da je nekoč dermatolog (zdravnik za kožne bolezni) to citiral v svoji publikaciji, da bi poudaril, kako pomembna je koža po Svetem pismu. Težava je v tem, da ko je citiral ta verz (v KJV), ni navedel prvih treh besed, pri čemer bi moral, če ne navajaš začetka verza ali stavka, vstaviti troje pik (…), česar pa ni storil. Manjkajoče besede so bile »In Satan je odgovoril«.

V: Kakšno bolezen je imel Job v Jobu 2,7?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar bi lahko šlo za več stvari. Morda je šlo za gobavost; vendar so poznali gobavost in jo tako tudi imenovali (2. Kronika 26:16–20), tukaj pa se ni imenovala gobavost. Hebrejska beseda za vreznine je bila tukaj uporabljena tudi za eno od egiptovskih nadlog v 2. Mojzesovi knjigi 9:8–11 in 5. Mojzesovi knjigi 28:27 ter za Hezekijevo bolezen v 2. Kraljevi knjigi 20:7. Lahko je šlo za elefantiazo, pri kateri lahko veliki benigni tumorji prekrijejo celotno telo. Zaradi nje oseba izgleda grozno, drugi se ji želijo izogibati, zdravila pa zanjo ni.

Prav tako bi lahko šlo za drugo kožno bolezen, na primer pemfigus foliaceus. Ta povzroča rane (Job 2:7), srbenje (Job 2:8), spremembe na koži obraza (Job 2:7, 12); izgubo apetita (Job 3:24), izgubo moči (Job 6:11); črvi v vrežah (Job 7:5), izcedajoče rane (Job 7:5), težave z dihanjem (Job 9:18), temne podočnice (Job 16:16); slab zadah (Job 19:17), izguba telesne teže (Job 19:20; 33:21), počrnela in luščena koža (Job 30:30) ter povišana telesna temperatura (Job 30:30).

Prav tako se je bilo zlahka okužiti s stafilokoki, ki jih je brez antibiotikov težko zdraviti in so sčasoma smrtni.

Kljub temu bi se Job morda opraskal z lomljenimi lončenimi koščki, da bi si olajšal srbenje in poskušal odstraniti gnoj. Morda bi se kdo želel usedati na pepel, ne le zaradi žalovanja, ampak tudi zato, ker bi bil sveže spali pepel sterilen in zmanjšal možnost okužbe. Čeprav so bili njegovi tovariši kasneje v knjigi morda zavedeni, jim je treba vseeno priznati, da so bili pripravljeni biti v bližini svojega grozno izgledajočega prijatelja. Ko so videli, kako slabo je Job izgledal, so začeli jokati, a so kljub temu prišli in sedli k njemu.

V: Zakaj bi v Jobu 2,8 nekdo, ki ima po celem telesu rane, sedel v pepelu?

O: Ta praksa je pravzaprav povsem smiselna. Svež (a hladen) pepel bi bil najsterilnejše mesto, na katerem bi se človek lahko usedel.

V: Zakaj v Jobu 2,9–10 Satan ni ubil tudi Jobove žene in otrok?

O: Morda je Satan opazil njen odnos in ugotovil, da bi lahko bila koristno orodje, saj je bila kot Jobova bližnja oseba sposobna ga zapeljati. Satan jo je uporabil kot šesto skušnjavo, ki naj bi ga pahnila v obup. To je omenil tudi Janez Krizostom.

V: Zakaj bi Jobova žena v Jobu 2,9 rekla: »Prekliči Boga in umri«?

A: Job in njegova žena sta bila oba zmedena zaradi tega, kar se je dogajalo z njim, z njegovim premoženjem in z njegovimi otroki. Kot je videl Job, je bila to zlobna izjava obupane ženske. To se lahko razlaga kot predlog, naj stori samomor. V hebrejščini obstaja več besed za norce, ta pa označuje trdovratnega norca, kot na primer v Psalmu 14,1. Prosila je Joba, naj stori natanko tisto, kar je Satan povedal Bogu, da bo Job storil. Morda je ljubila Joba in bi raje videla, da umre, kot da bi prestajal vse to. Ne pozabite, da je, čeprav je Bog preizkušal Joba, tudi Jobova žena pokopala deset otrok. V nekem smislu je bila to preizkušnja tudi za Jobovo ženo, ki pa je popolnoma propadla. Smrt njihovih otrok ni pomenila, da je bila Jobova žena kaj slabša od drugih žena, ampak da se v tem življenju lahko zgodijo neenake posledice.

V: Kaj pomeni beseda »zlo« v Jobu 2,10?

O: To ne pomeni moralnega zla, ampak fizično nesrečo. To lahko prevedemo kot »težave« ali »stiske«.

V: Kdo so bili v Jobu 2:11 Temaniti, Šuhiti in Maamatiti/Naamatiti?

O: Prva dva naroda so Hebrejci poznali, čeprav obstaja nekaj nejasnosti ali negotovosti glede njune sodobne lokacije.

Teman je bila znana oaza v severni Arabiji. To je bila ena izmed oaz z najboljšo oskrbo z vodo na Arabskem polotoku. Teman je bilo tudi ime mesta v Edomu, ki je bilo znano po svojih modrih možih (Jeremija 49:7,20). 1. Kronika 1:36 pravi, da je bil Teman potomec Elifaza iz Edoma, zato je mogoče, da je bil Elifaz v knjigi Job poimenovan po svojem predniku.

Šuah je bil brat Midiana, ki je živel na vzhodu, kot navajata 1. Mojzesova knjiga 25:2,6 in 1. Kronika 1:32. Tudi asirski zapisi omenjajo ljudstvo z imenom »Suhu«.

O Maamatitih/Naamatitih ni znanih podatkov, razen v Jobu 2:11 ter Jobu 20:1; 42:9.

Ime Job je bilo precej pogosto, kar kažejo pisma iz Tell el-Amarne (1400–1370 pr. n. št.) in egipčanski preklinjevalni teksti ter zapisi iz Marija in Alalaha.

V: Kdaj je v Jobu 2:13 najbolje, da pri tolažbi ne rečemo ničesar?

O: Morda je minilo nekaj časa, preden so Jobovi prijatelji izvedeli za to in se lahko vsi zbrali ter prišli kot skupina. Ko pa so prišli, jih je Jobovo trpljenje tako prevzelo, da sprva niso vedeli, kaj naj rečejo. Na splošno pa ne bi smeli imeti občutka, da morate nepremišljeno kaj reči. Najboljša tolažba je včasih lahko tiho prisotnost. Vaše besede morajo biti koristne in premišljeno izbrane. Ni potrebe, da bi v naglici rekli kar koli, vključno z nekoristnimi stvarmi, ki jih ne morete vzeti nazaj.

V: Ali je Job v Jobu 3,1–7 grešil, ko je preklel dan svojega rojstva?

O: Job ni prekršil tega, kar je Bog razodel v zakonu. Job ni preklel Boga, sebe ali kogar koli drugega, temveč le dan, ko se je rodil. Tudi Jeremija je v Jeremiju 20,14–18 preklel dan, ko se je rodil. Vendar ta odnos ni bil dober niti zanje niti za nas, saj Bog v Psalmu 139,14 pravi, da smo ustvarjeni strahotno in čudovito. Mnogi v tem vidijo začetni trenutek, ko je Job začel grešiti. Job daje resnično slab nasvet, ko pravi, da bi bilo za vernika najbolje, če se sploh ne bi rodil, in drugo najboljše, da bi takoj umrl. Job je v tem trenutku pozabil, da bomo po smrti z Bogom, čeprav se tega kasneje spomni.

Verujoči danes, tako kot Job, lahko doživljajo obdobja dvoma in postavljajo pod vprašaj Božjo dobroto. A kljub temu moramo ostati zvesti, tako kot je bil Job.

V: Katere so v 3. poglavju knjige Job nekatere osnovne značilnosti Jobovega govora?

O: Gre za monolog, ki je nekako naslovljen na Boga, pri čemer se zdi, da Job skoraj sploh ne opazi, da so njegovi prijatelji sploh prisotni. Pogosto imajo govori vljudne in spoštljive uvodne besede, ta govor pa tega nima.

Včasih se ljudem, ki trpijo za depresijo, zdi, da se je njihov svet okoli njih sesul in postal zelo majhen, zato ne opazijo zlahka drugih okoli sebe, ki jim želijo pomagati.

V: Kaj je Job v Jobu 3,16–22 menil o posmrtnem življenju?

O: Ta odlomek kaže, da je Job imel večno perspektivo in verjel v posmrtno življenje. Mrtvi počivajo (Job 3,13; 17–19), saj njihova telesa ne trpijo več. Ne glede na to, kako mirni so Job in pravični, nepravični še vedno trpijo po smrti.

Verz, ki najbolj jasno prikazuje Jobovo stališče, je Job 19,26–27. Seveda pojmi, kot so tisočletje, Mesijev drugi prihod, doba Cerkve itd., vernikom v Jobovem času še niso bili razodeti.

Zgodnji kristjani so razumeli, da se Job sklicuje na vstajenje. Klement Rimski piše: »In spet Job pravi: ›Ti boš obudil to moje meso, ki je trpelo vse te stvari.‹« 1. Klement, poglavje 26, str. 12

V: Kaj nam Job 3,16–22 pove o posmrtnem življenju?

O: Najprej je treba povedati, da ta odlomek zgolj navaja, kaj je mislil Job, ne da bi vse, kar je Job rekel, potrdil kot resnično. Vse, kar je Job tu rekel, je resnično, razen tega:

a) se verz 22 nanaša le na pobožne, medtem ko so verzi 17–19 resnični za vse (v smrti je osvobojen svojega gospodarja itd.), in

b) v nasprotju s tem, kar je Job godrnjal, obstaja kazen za tiste, ki zavračajo Boga.

V: Ali se lahko v Jobu 3,1–26, ko človek preide od vere in potrpljenja k brezupnosti in depresiji, kdaj sploh opomore?

O: Da, tako kot se je Job na koncu knjige. Čeprav se v tem trenutku zdi, da je Satan na pragu zmage v svojem sporu z Bogom, Job še vedno vztraja, čeprav ne brez greha.

V: Kakšno je v Jobu 4,1–5,27 osnovno mišljenje Elifaza?

O: Elifaz je priznal, da je bil Job pravičen človek, ki je pomagal mnogim. Vendar se poraja vprašanje, ali je Job v Jobu 4,4 ravnal v skladu s tem, kar je pridigal. Elifazov argument izhaja iz Job 4,8: človek žanje, kar je posejal. Elifaz poskuša pomagati Jobu in okrepiti svojega ljubljenega prijatelja. Elifazu in drugim se zdi zelo pomembno, da Jobu pomagajo odkriti pravi razlog za njegovo posebno trpljenje, saj je za Elifaza Jobovo trpljenje dokaz, da je Job moral storiti nekaj narobe. Elifaz je imel napačno prepričanje, da je Božja pravičnost vedno takojšnja. Če se nikomur ne bi zgodilo nič, niti dobrega niti slabega, bi to preprosto pomenilo odloženo pravičnost, vendar je v tem več kot le to. Ne le da se neverniki pogosto ne soočajo takoj s posledicami svoje hudobije, ampak zakaj se slabe stvari dogajajo pobožnim, ko pa si jih bolj zaslužijo neverniki? Tako ni le Božja pravičnost pogosto ne takojšnja, ampak so pogosto takojšnje tudi nepravične krivice.

Bog ne bo le na koncu izvršil svojo pravičnost, ampak bo tudi popravil vse krivice, ki jih trpimo. V Jobovem konkretnem primeru je nepravično trpel v rokah satana. Ni bilo le njegovo trpljenje, ampak njegovo nepravično trpljenje, ki je poveličalo Boga.

V: Ali v Jobu 4,1–5,27, Ps 34,12–16, Mk 4,24 in Gal 6,7 ne piše, da človek vedno požanje, kar poseje?

O: Da, ti verzi pravijo, da žanješ, kar poseješ, vendar to ni vedno takojšnje. Poleg tega ti verzi ne pravijo, da je vse, kar žanješ, posledica tega, kar poseješ. Psalm 73 navaja primer zlobnih ljudi, ki postanejo bogati in uspevajo.

V: Kako je v Jobu 4–5 mogoče, da je nekdo danes podoben Elifazu, ki ima v osnovi pravilno teologijo, vendar nima sočutja?

O: Elifaz je govoril le resnico, a le del resnice. Čeprav se je to Jobu morda zdelo brez sočutja, je Elifaz poskušal Jobu dati upanje. Čeprav so razmere zdaj slabe, Elifaz v Jobu 5,17–27 pravi, da lahko Bog na koncu ozdravi in pomiri.

V: Ker bi del Elifazove argumentacije v Jobu 4,7 lahko imenovali »vzrok in posledica«, ali je res ali ne, da pobožno življenje prinaša dobre rezultate, nepoženo pa slabe?

O: V tem življenju to na splošno drži. Vendar obstaja veliko izjem v obe smeri, zato se na to ne smemo zanašati. Bog bo namreč na koncu, po naši smrti, vse popravil. Jezus je v Luku 13,1–5 rekel, da tisti, na katere je padel stolp v Siloamu, niso bili nujno hujši grešniki.

V: Kakšna je v Jobu 4,5–5,27 struktura Elifazove argumentacije?

O: Gre za hiazmo, ki je pogosta v hebrejski poeziji.

— Uvod (4:2)

— — Poziv (4:3–6)

— — — Božje ravnanje z ljudmi (4:7–11)

— — — — Razodetje resnice (4:12–21)

— — — Božje ravnanje z ljudmi (5:1–16)

— — Spodbuda (5:17–26)

— Zaključna opomba (5:27)

V: Ali se v 4. in 5. poglavju knjige Job pojavijo situacije, ko poskušate pomagati depresivni osebi, a se, podobno kot Jobovi trije prijatelji, popolnoma motite?

O: Prišli so, da bi našli odgovore in jih podali Jobu; morda pa Job v tem trenutku sploh ni iskal odgovorov. Upajmo, da se, ko poskušate komu pomagati, vsaj deloma prekrivata to, kar si ta oseba želi, in to, kar ona vidi, da ji ponujate. Včasih si na začetku želi le ljubečo prisotnost ob sebi.

Ko poskušate pomagati osebi z depresijo, ne delajte stvari zgolj zato, ker menite, da bi jih morala sprejeti na določen način. Bodite odzivni in opazujte, kako jih dejansko sprejema. Morda je čiščenje zanjo stresno; zdaj se mora skrbeti za to, kaj ste zavrgli. Ali nakup oblačil ali česa drugega pomeni, da ne odobravate tega, kar je nosila? Morda je to v redu, vendar se še dodatno prepričajte, da so vaši izrazi ljubezni sprejeti tako, kot ste jih nameravali.

V: Kaj je v Jobu 4,5–5,27 Elifazov argument?

O: Sestavljen je iz dveh delov.

Zaupaj v svojo pravičnost, Job, saj si mnogim dal dobre nasvete. Elifaz je videl, kako so bili nepravični kaznovani, pravični pa nagrajeni.

Vendar pa v primerjavi z Bogom nihče ni pravičen, zato nihče ne more dvomiti v pravičnost ali z zamero kriviti Boga. Jaz bi se zatekel k Bogu, ker On vedno reši pravične. Tudi če si grešil, te bo Bog kaznoval, a te bo kljub temu rešil.

Ti dve trditvi se zdita neskladni. Eno mnenje je, da je Elifaz navajal razloge, ne da bi se zavedal, da so si med seboj v nasprotju. Morda pa je bil Elifaz namerno neskladen. Govoril je s kančkom ironije, ko je Jobu rekel, naj zaupa v svojo pravičnost, glede na položaj, v katerem se je Job nahajal. Če ti, Job, v resnici nisi ravnal tako, kot si pridigal, potem prevzemi odgovornost za to, kar žanješ, otrdi se pod to kaznijo in se v prihodnje spremeni. Elifaz pravi, da je Bog dober, da kaznuje pravično in da lahko še vedno doživiš srečo, potem ko si bil kaznovan (Hebrejcem 12,5–11).

Kljub temu se je Elifaz motil v štirih stvareh:

a) Božja pravičnost pogosto ni takojšnja

b) Pravičnost je lahko takojšnja za nekatere, za druge pa ne

c) Dejstvo, da je Bog tako svet, nikakor ne opravičuje Jobovega trpljenja in tega, da drugi ne trpijo.

d) Najpomembneje pa je, da Jobovo trpljenje, ki je bilo večje od trpljenja drugih ljudi, ni bilo posledica greha.

Elifazov govor je bolj ali manj resničen, razen da sta vzrok in posledica resnice popolnoma obrnjeni.

V: Kaj je Job v Jobu 4,6 spoznal o upanju?

O: Jobovo trpljenje ni bilo kazen za greh, vzgoja, da bi spoznal svoje napake, niti sredstvo za prečiščenje Jobovega značaja. Vendar pa je Jobu omogočilo tesnejši odnos z Bogom. Pregovori 3:26 pravi, da bo Gospod naša opora.

Job ne pravi le, da je njegovo življenje zdaj bedno. Pravi namreč, da vsota vseh dobrih stvari, ki jih je kdaj prejel v življenju, ni tolikšna kot vsa tista muka in trpljenje, ki ju je prestal, čeprav se je to začelo šele pred kratkim.

Včasih obupamo, ker nimamo dovolj upanja. A pogosteje imamo preveč upanja, vendar v napačnih stvareh. Imamo upanje za naše odrešenje, ker je Kristus umrl za nas, IN imamo upanje zaradi našega bančnega računa, IN imamo upanje zaradi naših pokojninskih prihrankov, IN imamo upanje zaradi naše družine, IN zaradi našega zdravja, IN … A kaj, če bi nam bile te druge stvari odvzete, tako kot so bile Jobu? Ali imamo še vedno dovolj upanja?

V: Kaj menite o stališču iz Joba 4,12–21, da imamo vsi greh, zato je mogoče vse trpljenje vernikov razložiti s tem, da vsi verniki potrebujejo kazen za svoje grehe?

O: To je del Elifazove trditve in na prvi pogled se zdi logično. Vendar pa 1. in 2. poglavje knjige Joba kažeta, da to sploh ni bil razlog za Jobovo trpljenje takrat, in posledično tudi ne za nekatera trpljenja vernikov danes.

V: Ali bi v Jobu 4,12–21 Elifaz lahko imel prav, da so njegove besede izhajale iz božjega razodetja?

O: Mnogi so to postavili pod vprašaj, saj njegovo razodetje prikazuje Boga, ki se ne zmeni za ljudi. V njegovih besedah je bila teološka napaka: ni se zavedal, da ne izhaja vsako trpljenje neposredno iz greha trpečega, kot uči Jezus v Luku 13,1–5.

Tudi danes nekateri verniki menijo, da so prejeli božansko razodetje, a se motijo.

V: Katero utemeljeno trditev Elifaz izraža v Jobu 4,20–21?

O: Elifaz poudarja, kako krhka so naša življenja in da nekateri ljudje preživijo celo življenje, ne da bi kdaj koli našli modrost. Čeprav so tudi naša življenja kratka in minljiva, to ni bistvo, ki ga Elifaz tukaj izpostavlja.

V: Ali bi bilo treba Job 5,7 prevesti kot »človek se rodi v stisko« ali »človek povzroča stisko«?

O: Glede na soglasnike bi bilo mogoče oboje. Z dodanimi samoglasniki je hebrejski izraz »človek se rodi v stisko«. Vendar pa ena sprememba samoglasnika spremeni pasivni v aktivni glagol, in takrat bi bilo »človek povzroča/ustvarja stisko«.

V: Zakaj je Pavel v 1. pismu Korinčanom 3:19 citiral Elifaza iz Joba 5:13, če je Bog kasneje Elifaza okaral?

O: V Jobu 42:7 Bog ni rekel, da je bilo vse, kar je rekel Elifaz, napačno, ampak le nekatere stvari. Elifaz je imel prav, ko je rekel, da bo Bog ujame modre v njihovi premetenosti, vendar se je motil v vseh besedah, v katerih je menil, da Bog v tem življenju ne bo dopustil, da bi težave doletele tiste, ki si jih ne zaslužijo.

V: V Jobu 5:25–27, v čem je bil Elifaz tukaj zelo neobčutljiv?

O: Elifaz Jobu zagotavlja, da bo, če je pobožan, njegova šotora varna; Jobova hiša pa je bila pravkar uničena. Elifaz Jobu pravi, da bo pravični človek imel veliko otrok. Job je dejansko imel veliko otrok, ki so bili vsi ubiti. Te pripombe so Jobu verjetno resnično prizadele.

V: Kaj je v Jobu 6,1–7,21 tako narobe z Jobovim odzivom?

O: Čeprav lahko najdemo posamezne fraze, v katerih Job ni govoril ravno konstruktivno, to spregleda veliko širši pomen. Vse, kar Job pravi, se nanaša izključno nanj ali na njegovo trpljenje. Job se zdi jezen tako na Boga kot na svoje neusmiljene svetovalce, pri čemer je odločen upravičiti svoje občutke. Elifaz je v Jobu 5,8–17 dal nekaj dobrih nasvetov, v bistvu naj Job pogleda navzgor k Bogu in Njegovi slavi. Toda Job ta del Elifazovega odgovora popolnoma prezre in se osredotoči le nase. Job je bil v Jobu 1,1 pred Bogom »brez greha in pravičen«, toda zakaj? Ali je bil Job brez greha in pravičen zaradi lastne koristi, svojega blagostanja in svoje družine, ali pa je bila Jobova glavna motivacija slaviti Boga? Jobov odgovor je pokazal, da je Job ostal zvest Bogu tudi takrat, ko so mu bili odvzeti blagostanje, družina in zdravje. Toda ali je bil Jobov glavni cilj res poveličevanje Boga? Zdi se, da Job v 6. poglavju knjige Joba ni razmišljal o poveličevanju Boga; vendar se zdi, da je to počel ob koncu knjige.

V: Kaj je razumljivo v Jobovem odzivu v Job 6,1–7,21?

O: Ljudje, ki doživijo katastrofo, pogosto prehajajo skozi različne faze. Prva je lahko »zanikanje in osamitev«, nato »jeza«, potem »pogajanje«, nato »depresija« in nazadnje »sprejemanje«. To je pri neozdravljivo bolnih pacientih opazila Elisabeth Kübler-Ross. Tudi Colin Murray Parkes je to preučeval in v svoji knjigi Bereavement sestavil drugačen seznam. Njegov seznam je »otopelost in šok, nato dvom, depresija, jeza in nazadnje sprijaznjenje«.

Del svetovanja v žalovanju vključuje to, da smo ob strani osebi, medtem ko ta prehaja skozi svoje lastne faze.

V: V Jobu 6,1–7,21: kako pomembno je pri svetovanju nekoga potrditi, kako se počuti?

O: Pokazati morate, da ga poslušate in da razumete vsaj nekaj od tega, kar čuti – seveda, če želite, da vas posluša. Včasih, kot v primeru Joba, lahko potrdite, da so njegova čustva naravna, in da nimate odgovora, zakaj so se te stvari zgodile prav njemu. A če niste doživeli popolnoma istega, ne poskušajte mu reči: »Točno vem, kako se počutiš«, ker tega ne veste.

V drugih primerih pa se lahko zgodi, da je oseba zavestno storila nekaj hudega in je jezna na Boga, ker so jo ujeli. Še vedno lahko pokažeš, da razumeš vsaj del tega, kar čuti, in ji ponoviš, kar pravi, vendar to stori tako, da bo spoznala, da so posledice morda njena lastna odgovornost. V nekem smislu so to poskušali storiti Jobovi prijatelji, le da so poskušali Jobove nesreče pripisati njegovim konkretnim grehom, kar pa je bilo napačno.

V: Kaj je opisano v Jobu 6,6?

A: Obstaja nekaj negotovosti, a verjetno gre za beljak jajca. Alternativno bi lahko šlo za notranjost neznane zelenjave.

A ne glede na besedo je pomen tukaj ta, da so se Jobu radosti življenja zdaj zdele brez okusa.

V: Kako bi na kratko povzeli Jobov odziv v 6. in 7. poglavju?

A: Job pravi, da so njegove nepremišljene besede posledica velike stiske, ki jo je povzročil Bog. Želi si, da bi ga Bog zdaj ubil, da bi vsaj umrl, ne da bi kdaj koli zanikal Božje besede.

Job nima upanja, nima zanesljivih prijateljev, njihovi argumenti pa doslej niso ničesar dokazali, zato jih izzove, naj ga poučijo in mu pokažejo, kje je bil v zmoti.

7. poglavje je razprava o ljudeh na splošno. Človek se bori za svoj kratek čas na zemlji. Vsako noč se Job sprašuje, kdaj se bo zbudil, in vsak dan mine hitro, brez upanja in brez smisla. Vsaj je njegovo življenje kratko, saj tako dolgo ne bi hotel živeti.

Bog, zakaj ti je človek tako pomemben, da ga vsak trenutek preizkušaš in preskušaš? Povej mi, kaj sem storil narobe, in zakaj mi ne moreš odpustiti za neznano dejanje, ki sem ga morda storil?

Tako kot njegovi prijatelji tudi Job domneva, da je njegovo veliko trpljenje posledica kakšnega njegovega greha, vendar Job ne more ugotoviti, za kakšen greh gre.

V: Ali naj v Jobu 7,20 piše: »Ali sem ti postal breme?« (LXX) ali »Postal sem breme samemu sebi?« (MT)?

O: Najverjetneje prvo, kot piše v Septuaginti. Na nekaterih mestih v knjigi Job se zdi, da so hebrejski pisarji omilili pomen, da Jobovo jezo ne bi razumeli kot bogokletno.

V: Ali v Jobu 7,6 hebrejska beseda pomeni »brez upanja« ali »brez niti«?

O: Oboje, saj gre za besedno igro. Job svoje hitro minevajoče dni primerja s tkalskim čolnom; tkanje se konča, ko zmanjka niti. Ibn Ezra je bil zgodnji judovski pisec, ki je opazil to besedno igro.

V: Ali Job 7,9 in Job 14,12 zanikata telesno vstajenje?

O: Ne. V Jobu 7,9 Job preprosto pravi, da vsi, ki umrejo, se ne vrnejo več. V Jobu 14,12 pravi isto, le da tukaj to omeji z besedami, da se ljudje ne vrnejo, dokler ne bo več nebes.

Mimogrede, čeprav nam Sveto pismo resnično poroča o vsem, kar je rekel Job, ni nujno, da je vse, kar je rekel Job, resnično. Na primer, v Jobu 7:7 Job pravi, da njegove oči nikoli več ne bodo videle sreče.

V: V Jobu 6,14–27 Job čuti, da so ga prijatelji razočarali, ko so prišli, da bi ga tolažili. Ali je imel Job prav?

O: Jobovi prijatelji so imeli dobre namene, a v nekem smislu so ga res razočarali. Čeprav so si prijatelji vzeli čas, da so prišli, in so sedeli z njim, ker jim je bilo mar zanj, ne vidimo, da bi priznali, kako se je Job počutil, ali da bi ga tolažili. Elifaz je, kar mu gre v čast, v Jobu 5,8–16 Jobu predlagal, naj se obrne k Bogu. Toda Job ni zares slišal sporočila, ko je Elifaz v Jobu 5,27 namignil, da so Jobove težave posledica kazni za njegove grehe.

Job 6,14–15 primerja njegove prijatelje z wadijem, sezonskim potokom, ki je v deževnem obdobju poln vode, ki hitro odteče, v sušnem obdobju pa je brez vode, ko jo resnično potrebuješ. Jobova reakcija se morda zdi pretirana glede na Elifazove umirjene besede, a deloma je bila posledica tolažbe, ki mu je niso dali. Poleg tega bi lahko bil velik del Jobovega izbruha tudi njegov splošni jeza.

V: Kaj dobesedno piše v Jobu 7:19?

O: Tam, kjer nekateri prevodi navajajo »tudi le za trenutek«, hebrejščina dobesedno pravi: »dovolj dolgo, da pogoltnem svojo slino«, kar BSB prevaja kot »da pogoltnem svojo slino«. Ta slengovska fraza se še danes uporablja v arabščini.

V: Kako je v Jobu 7,20 Bog opazovalec ljudi?

O: To je nekaj, kar nekatere ljudi moti pri Bogu. Ne glede na to, kako zelo se poskušate osamiti, Bog nad vami bdi. Eden od mojih prijateljev s celinske Kitajske je ob odločitvi, da postane kristjan, dejal, da je veliko razmišljal o tem: »Če Boga ne bi bilo, zakaj bi bil kdo dober, če ga nihče ne opazuje?«

V: Kako v Jobu 8,1–10 Bildad tukaj ni dober tolažnik?

O: Po Jobovih besedah se Bildad loti izziva, da bi se odzval na Jobove besede. Bildad je tu popolnoma pozabil na to, da bi skušal tolažiti Joba, in se odločil, da je njegov namen tam, da Joba graja. Na žalost Bildad začne svojo »tolažbo« tako, da se v Jobu 6,26 strinja z Jobom, da Jobove besede šteje za prazne besede. V Jobu 8:4 Bildad kot dejstvo navaja, da je razlog za smrt Jobovih otrok zagotovo v njihovih grehih; če pa je Job nedolžen, ne bo umrl. Predstavljajte si, kako bi to sprejel nekdo, ki je za svoje otroke storil vse, kar je bilo v njegovi moči, in ki je izgledal, kot da ima neozdravljivo, smrtno bolezen.

Ob tem naj vas prepričam, da lahko pod vodstvom Svetega Duha opravljate službo, ki prinaša tolažbo ranjenim in umirajočim. Zagotovo bi se odrezali bolje kot ti možje! Morda se bo Bildad kaj naučil in bodo njegovi naslednji govori boljši, morda pa tudi ne – bomo videli.

V: Kaj je bistvo Bildadovega argumenta v Jobu 8?

O: Življenje ni nikoli naključno; ali lahko trst uspeva brez vode? Preprosto je: če pogledaš Sveto pismo ter vzroke in posledice, lahko razumeš vse. Lahko pogledaš posledice in vidiš vzrok; tako kot lahko vidiš papirus in veš, da je tam močvirje. Bildada moti, da Job tega ne vidi in namesto tega krivi Boga.

Na primer, Bildad je domneval, da so Jobovi otroci grešili, zato jih je Bog zaradi tega usmrtil.

Bog ne izkrivlja pravičnosti.

Bog kaznuje grešnike, pravičnim pa pomaga.

Če bi bil Job res pravičen, bi mu Bog pomagal.

Bog mu zdaj ne pomaga, torej Job ni pravičen.

Zato, Job, se moraš spreobrniti in pokesati za vse, kar si storil narobe.

Bildad je poslušal z ušesi, vendar ni poslušal s srcem, kar kaže njegova nečutljivost v odgovoru.

V: Kako bi na kratko odgovorili na Bildadov argument iz Joba 8?

O: Življenje pod soncem ni vedno pravično in ne bo, dokler ne pride smrt. Kot pravi Komentar Keila-Delitzscha k Stari zavezi na str. 141: »Res je, da nič, kar Bog pošlje človeku, ne izhaja iz nepravičnosti, vendar ni res, da vse, kar mu pošlje, izhaja iz Njegove pravičnosti.«

V: Kaj je glavna točka v Jobu 8–10?

O: Nima smisla, da se poskušamo braniti in »iti na sodišče« ter vprašati Boga, zakaj je nekaj dopustil. Ne poznamo preteklosti drugih ljudi. Nimamo jasnega pregleda nad vsemi stvarmi v sedanjosti. In zagotovo ne vemo veliko o prihodnosti ali o tem, kaj bi lahko bilo. Job je bil sprva navdušen, da bi se prepiral z Bogom in mu predstavil svoj primer o Božji nedoslednosti. A na koncu tudi Job spozna, da nima smisla prepirati se z Bogom; morda ne bomo poznali odgovora, dokler živimo na tej zemlji. To spoznanje je za Joba pomemben korak.

V: Kako bi lahko povzeli Jobov odziv v 9. in 10. poglavju?

O: Tukaj je povzetek v petih točkah.

1. Božje poti so tako neizmerne in Njegova modrost tako velika, da nima smisla, da bi Job dvomil v karkoli, kar On stori. Bog bi lahko Jobu zmečkal, ker se je oglasil, zato ne bo govoril.

2. Tudi če bi Bog nepravično kaznoval popolnoma nedolžnega človeka, ne bi imelo smisla o tem razpravljati pred Bogom (ali, kar zadeva to, pred Jobovimi prijatelji).

3. (In tu je Jobov odnos postal grd.) Job si želi, da bi obstajala tretja stranka, ki bi razsojala med njim in Bogom, saj Bog razglasi ljudi za krive brez kakršne koli pritožbe, odgovornosti ali da bi krivec sploh vedel, kaj je storil narobe.

4. Najhujše pa je, da lahko Bog popolnoma nedolžnega človeka razglasi za krivega, in nihče ne more reči, da je Bog nepravičen. Job pravi: »Jaz sem brez krivde in nisem kriv!« (Job 9,21; 10,6,7,14)

5. Job sovraži svoje življenje pod nepravičnim Bogom. Eno vprašanje pa Joba še vedno preganja: Zakaj si je Bog tako zelo prizadeval, da ga je ustvaril, in mu pokazal toliko dobrote, če je bilo v Božjem srcu že ves čas, da bo preganjal svojega brezgrešnega služabnika?

Če povzamemo: pravičnost, ki presega Jobovo razumevanje, je po Jobovem mnenju nepravičnost. Vendar moramo paziti, da razlikujemo med trditvijo »zdaj ne razumemo, zato nikoli ne bomo razumeli, ker ne moremo razumeti, ker ni pravičnosti, ki bi jo lahko razumeli« in trditvijo »zdaj ne razumemo, ker še ne vidimo obrisa celotne slike, ki je morda v tem življenju sploh ne bomo videli«. Pravzaprav je Job ob koncu knjige Job videl obris celotne slike.

V: Kaj je značilno za ta odlomek v Jobu 9,5–10?

O: Morda so to besede, ki jih je Job prvič uporabil prav tukaj, ali pa je šlo za obstoječo hvalnico, ki sta jo oba poznala.

V: Kako bi se počutili, če bi se vam v Jobu 9,17; 10,2–3 zdelo, da je nekdo brez razloga jezen na vas?

O: Morda bi preživeli različne faze, ki bi bile nekoliko podobne žalovanju. Najprej bi morda pomislili, da ima ta oseba dober razlog, ki ga vi še niste opazili. Ko pa ugotovite, da to ni res, bi morda razmislili, ali obstajajo še kakšni drugi zunanji dejavniki. Tretjič, morda bi podvomili v »nepristranskost« tistega, ki je jezen na vas. Na koncu bi lahko prišli do točke, ko vam bo vseeno, ker ugotovite, da ni mogoče vedeti, zakaj je jezen, in ni mogoče vedeti, kaj lahko storite glede tega.

V: Zakaj so v Jobu 9,18 nekateri ljudje zagrenjeni do drugih, do življenja ali do Boga?

O: Zamerljivost je kronična zamera. Lahko vključuje eno ali več od naslednjega: žalost, jezo, gnus in razočaranje. Zamerljivi ljudje imajo ponavadi več nesoglasij in slabše odnose z drugimi. Zamerljiv človek čuti, da nepravično trpi, morda zaradi nečesa, česar ni storil, kar misli, da ni storil, ali pa zaradi nečesa, za kar ve, da je storil, vendar meni, da kazen ne bi smela biti tako stroga. Drži se dveh stvari: da se z njim ravna nepravično ter da bi morala biti življenje in drugi ljudje pravični. Res je, da bi morali biti drugi ljudje pravični, a pogosto niso. Prav tako bi morali tudi mi po najboljših močeh ravnati pravično z drugimi. Toda življenje in drugi nas ne obravnavajo pravično, in če je naše razmišljanje »zastalo v tem življenju«, lahko postanemo zagrenjeni celo kot verniki. Vendar naše razmišljanje ne bi smelo biti usmerjeno v to življenje, ampak v nebeške stvari (Filipanci 3,19–20), v Pismu Efežanom 4,31 in Pismu Hebrejcem 12,15 pa nam je zapovedano, da se znebimo vsake zagrenjenosti. To pomeni vsaj dve stvari. Prvič, poiščite v svojem srcu vsak kotiček, kjer bi se lahko skrivala grenkoba. Drugič, molite, da se je znebite, in odpustite ljudem, vključno s seboj. Odpustite drugim, tudi če se ne kesajo in vas niso prosili za odpuščanje. Grenkoba je kot pitje strupa v upanju, da bo to prizadelo drugo osebo. Odpuščanje je nekaj, kar storite tudi zase, ne le zaradi druge osebe.

V: Kaj Job v Jobu 9,30 pravi o umivanju?

O: Nekateri prevodi pravijo, da se opere z »snežno vodo«. Vendar M. H. Pope v knjigi Job (Anchor Bible, zvezek 15), str. 75, pokaže, da beseda seleg pomeni »mil«, ne »sneg«.

V: Zakaj je Job v Jobu 9,21–24 tukaj tako skrajni?

O: To niso lepe besede. Vendar pa se včasih, ko je človek v depresiji in obupan, lahko zgodi, da izreče nepremišljene besede.

V: Kako v Jobu 9,25–31 tekač, hitre ladje in orli opisujejo naše življenje na zemlji?

O: Job pravi, da nobeden od nas tako ali tako nima veliko časa na zemlji. Z uporabo treh primerjav – tekača, ladij in orla – primerja tri najhitrejše stvari na kopnem, morju in v zraku. Beseda za »orla« lahko tukaj pomeni orla, jastreba, sokola ali jastreba. Sokol peregrin lahko doseže hitrost 186 milj na uro (300 km na uro). Edino majhno tolažbo, ki jo Job tukaj vidi, je torej to, da njegovo življenje tako ali tako ne bo trajalo zelo dolgo.

V: Kakšno brezupnost izraža Job 9,29?

O: Job ironično sprašuje, kakšen smisel ima poskušati delati dobro, če se Bog za to ne briga in ga je že obsodil? Danes nekateri ljudje čutijo enako. Ker so že storili zlo, menijo, da je zanje prepozno in da jim Bog nikoli ne bo hotel odpustiti.

V: Kaj Job priznava v Jobu 10,1–7?

O: V Jobu 9:2 Job pravi, da je vsaj del tega, kar pravi Bildad, res. Zdi se, da Job začenja popustiti Elifazu in Bildadu. Začenja dvomiti o svojem življenju in misliti, da njegove nesreče kažejo, da je pred Bogom nepravičen. Vendar Job ne more razumeti, kako.

V: Kaj bi v Jobu 10,18–22 lahko rekli nekomu, ki se počuti ujetega in brezupnega?

O: Potrebuje vsaj kanček upanja. Bildad je kljub vsem svojim napakam vseeno zadel v polno, ko je v Jobu 8:21 napovedal, da ti bo Bog »še napolnil usta s smehom«.

V: Kakšen človek je bil po vašem mnenju Zofar v Jobu 11,1–20?

O: Zofar je govoril zadnji, zato je verjetno, da je bil zadnji, ker je bil najmlajši od treh, in bil je najbolj oster. Podobno kot Bildad tudi Zofar ni ravno vljudnen do Joba. A medtem ko Bildad meni, da je vse enostavno razumeti, je Zofar drugačen; pravi, da je veliko stvari, ki jih o Bogu ne vemo. Zofar je dogmatičen glede svojih mnenj in nima nikakršnega sočutja do Joba. Zofar nikoli ne dvomi, ali je Job kriv velikega greha ali ne; to je samoumevno, kar Zofar preprosto predpostavlja. Kako si Job sploh upa trditi drugače!

Elifaz je svoje besede podprl s svojimi opažanji. Bildad je svoje besede podprl z zgodovino. Zofar pa svojih besed sploh ni podprl.

V: Ali bi v Jobu 11,1–20 lahko bil današnji kristjan, ali celo mi sami, kdaj nehoten nasprotnik Boga?

O: Zofar je moška oblika ženskega imena Zipora. Tako Zofar kot Zipora, Mojzesova žena, sta bila vernika, ki sta bila nenamerno nasprotnika Boga. Tudi Peter je bil nenamerno nasprotnik Boga in ga je Satan izkoristil, da je skušal Jezusa v Mateju 16,22–23. Če je to lahko storil Peter, lahko tudi mi. Ko menimo, da moramo Bogu povedati, kaj naj stori, smo na zelo nestabilnem terenu. Nekdo bi lahko trdil, da Peter takrat ni imel Svetega Duha, vendar se danes kristjani lahko odločijo, da bodo ravnali brez molitve ali poslušanja Boga. Če ste kdaj tako prepričani v svoje besede in dejanja, da menite, da jih ni treba primerjati s Svetim pismom, ste morda nehoten nasprotnik Boga. Dobra novica pa je, da lahko Bog popravi Petra, Jobove prijatelje in kristjane, če sledimo Bogu, beremo Sveto pismo in molimo.

V: Kaj želi Zofar povedati v Jobu 11,1–20?

O: Zofar ni odgovoril na Jobove trditve. Namesto tega je podal strožje sporočilo: »Ne moremo poznati Božjih skrivnosti, zato se preprosto obrni k Bogu in pokaj se, ne razmišljaj pa o tem.« Natančneje, Zofar je ostro rekel:

1. Job, zaslužiš si grajo, ker si to rekel o Bogu.

2. Bogu praviš, da si brez greha, toda kdo lahko resnično pozna Boga ali Njegovo pravičnost?

3. Zato preišči svojo dušo, posveti se Bogu in odvrzi svoj [neopredeljen] greh.

4. Takrat te bo Bog rešil, namesto da bi te pustil padati kot nepravičnike.

Zofar in Job se strinjata, da ne moremo poznati Boga in da Bog kaznuje nepravičnike ter nagrajuje pravičnike. Toda Zofar zahteva, da Job prizna svojo nepravičnost.

V: Kako v 11. poglavju knjige Job govorite z nekom, ki se z vami ne strinja zaradi napačne domneve, ki je ne bo podvomil?

O: To je lahko težko, a morda lahko vsaj dosežeš, da se zaveda, da obstaja točka, ki je ne postavlja pod vprašaj, medtem ko jo drugi postavljajo. Obstajajo vsaj štirje pristopi, ki jih lahko uporabiš. Zadnji trije so kot »bumerangi«, pri katerih ga vprašaš o nekom drugem, nato pa se vprašanje vrne k njemu.

a) Hipotetično gledano: Nekoč sem se pogovarjal z vodjo skupnosti v Cerkvi združitve pastorja Moona in po razpravi o različnih stvareh sem ga vprašal: »Hipotetično gledano, če bi vedel, da pastor Moon v resnici ni od Boga, kaj bi storil? Bi odšel ali bi ostal?« Potem ko sem ga nekajkrat nežno spomnil na vprašanje, je končno rekel: »Že samo dvomiti o pastorju Moonu je nečastno in nespoštljivo.« Nato me je prosil, naj odidem, in rekel, da nisem več dobrodošel. To vprašanje je med drugim razkrilo, da ovira ni bila intelektualna, ampak je izhajala iz volje. Podobna vprašanja sem zastavil tudi drugim ljudem, in včasih mi oni postavijo isto vprašanje nazaj. Odgovorim, da vem, da Jezus resnično prihaja od Boga, toda hipotetično gledano, če bi ugotovil, da to ni res, bi sledil resnici, ne glede na vse.
b) Hipotetična situacija, kot jo je predstavil Natan Davidu v 2. Samuelovi knjigi 12:1–13, ko je predstavil hipotetični pravni primer.

c) Drugi pristop je uporaba »hipotetičnega opazovalca«. Ko niso pripravljeni niti priznati možnosti, da bi se lahko motili, jih vprašajte, kako bi njihov odgovor videl neodvisni opazovalec.

d) Vprašajte jih, kako lahko nekoga prepričate, da se morda moti. To je malce težko razložiti, zato bom navedel primer z budistom in muslimanom, čeprav bi to veljalo za kateri koli dve religiji. Recimo, da budist ni ravno odprt za možnost, da bi bil budizem napačen. Lahko ga vprašate, če bi srečal muslimana, ki misli, da je džihad dobra stvar, da so ga vedno učili, da so ženske manj inteligentne od moških in da naj bi njihova izjava na sodišču štela polovico izjave moškega, ter da je v redu posiliti ženske, ki jih ujamete v boju – vprašajte budista, kaj bi lahko rekel muslimanu, da bi mu pokazal, da so te stvari napačne. Odzovite se na njegov odgovor in omenite, da je musliman te stvari učil vse življenje in da nihče, ki ga je spoštoval, teh stvari nikoli ni postavljala pod vprašaj. Čez nekaj časa poudarite, da ni le musliman tisti, ki bi lahko verjel v napačne stvari, ne da bi jih kdaj koli postavil pod vprašaj; tudi budist ali celo kristjan bi to potencialno lahko storil. Kako bi vedel, da ne verjameš v nekaj zelo napačnih stvari zgolj zato, ker še nikoli nisi slišal drugače? A bodite pripravljeni, da vam bodo zastavili isto vprašanje (kar je upravičeno). Odgovorite lahko z apologetiko in svojim osebnim pričevanjem. Nato se prepričajte, da jih ponovno vprašate.

V tem konkretnem primeru bi Job lahko vprašal Zofarja: »Ali misliš, da je mogoče, da se človeku zgodi kaj slabega, ne da bi bilo to neposredna posledica njegovega greha? Ali bi to povedal staršem, ki so izgubili otroka, vsakemu starejšemu človeku, ki ima zdravstvene težave, ali komu, čigar sorodniki so umrli zaradi lakote, še posebej če bi jim lahko pomagal namesto da pomagaš drugim?« Torej, če se kdaj kaj slabega zgodi tebi ali tvoji družini, lahko z gotovostjo vem, da je to zaradi tvojega lastnega greha ali njihovega, ali je to pravilno? Morda Bog ne deluje na ta način. Morda Bog dopušča, da se slabih stvari dogajajo njegovim poslušnim ljudem, nepravično, in nam bo v nebesih dal veliko več, kot smo kdaj koli izgubili.

V: Ali je v Jobu 11,6 Bog res pozabil na nekatere naše grehe, kot je rekel Zofar?

O: Ne. Vse, kar so rekli Jobovi prijatelji, ni nujno pravilno. Zofar je v svojem odgovoru preveč poenostavljal, prav tako kot je preveč poenostavljal in hitro sklepal v svoji analizi. Zofar je poetično povedal, da Bog Joba ni kaznoval toliko, kolikor si je Job zaslužil. Dejansko je bilo Jobu na koncu knjige Job rečeno, naj prinese žrtvovanje v imenu svojih prijateljev za njihove napačne besede. Zofar ima prav na preveč poenostavljen način. Bog ve vse, zato ne pozabi dejstev. Bog bo kaznoval vsak greh, toda vse odpuščene grehe je že kaznoval tako, da je Jezus prevzel kazen na križu. Vendar pa ima Zofar prav, da za tiste, katerim so grehi odpuščeni, »tako daleč, kot je vzhod od zahoda, tako daleč je On odstranil naše prestopke od nas« (Psalm 103,12).

V: Ali lahko ljudje v Jobu 11:7–8 spoznajo Boga?

O: Da in ne, če to pravilno razumemo. Čeprav Zofar ni imel prav v vsem, kar je rekel, je bilo njegovo stališče o spoznavanju Boga v bistvu pravilno. Zofar sam implicitno trdi, da ve veliko stvari o Bogu, kar je razvidno iz vsega, kar je trdil o Bogu. Vendar pa je Zofar priznal, da ni vedel in tudi ni mogel vedeti vsega o Bogu. Pravi, da ne smemo pretvarjati se, da bi lahko vedeli vse o Bogu, na primer o Njegovih skrivnostih in globinah Božjega znanja.

Vsaka teologija, ki trdi, da je Bog v celoti skrivnost ali popolnoma nepoznaven, je zgrešena. Podobno vsaka teologija, ki trdi, da Bog nima nobene skrivnosti in da ga lahko v celoti razumemo z našimi majhnimi, smrtnimi umi, predstavlja Boga, ki je premajhen.

V: Kaj želi Job povedati v poglavjih 12–14 knjige Job?

O: To je Jobov drugi najdaljši govor. Job v bistvu pravi: ne podcenjujte me s tem, da mi poskušate poučevati tisto, kar že sam prepoznam. Modrost in moč pripadata Bogu, ki vlada nad naravo, ljudmi in narodi. Zakaj ravno jaz? Jaz, Job, pobožna oseba, sem tarča posmeha, in to je storil Bog, medtem ko Bog roparje pusti pri miru. Bog ima modrost in moč nad živalmi, posamezniki, naravo in narodi.

Želim si, da bi lahko svojo zadevo zagovarjal pred Bogom, ker vi niste nič vredni. Vem, da bi lahko zagovarjal svoja dejanja. Prosil bi Boga, naj preneha z ustrahovanjem in mi pokaže, kaj sem, če sploh kaj, storil narobe. Naše življenje je tako kratko in za razliko od rastline živimo in umremo le enkrat. Glede na to, kako stojijo stvari, si želim, da bi se Bog pohitel in me ubil.

V: Kako je Bog odgovoril Jobu v Jobu 12,4?

O: Bog Jobu ni odgovoril takrat, ampak mu je odgovoril že prej, preden so se zgodile vse te nesreče. Naučil je Joba, da naj, ne glede na to, kaj se zgodi v tem življenju, zaupa v Boga, ki daje večno življenje.

V: Kako v Jobu 12,6 nekateri ljudje nosijo svojega boga v rokah?

O: Ta izraz ustrezno opisuje ljudi, ki častijo idole, ki jih lahko nosijo v svojih rokah. Danes tudi zahodnjaki častijo bogove, ki jih lahko nosijo, ko častijo denar, materialne stvari in same sebe.

V: Kaj želi Job povedati v Jobu 12,13–25?

O: Čeprav Jobovi prijatelji trdijo, da so tako modri, in Job pravi, da je tako modri kot oni (Job 12,3), na koncu nihče ni modri v primerjavi z Bogom. Job 12,13–25 poudarja tudi, da nihče ni mogočen v primerjavi z Bogom.

V: V Jobu 13,4–5 Jobovi prijatelji niso imeli nobenega velikega greha, ki bi ga lahko pripisali Jobu, vendar so se vsi kljub temu obnašali, kot da ga imajo, da bi utrdili svoj svetovni nazor. Kako lahko ljudje danes izmišljajo stvari, za katere nimajo nobene podlage, da bi podprli svoj svetovni nazor?

O: To lahko opazite, če preprosto vprašate: »Pokaži mi dokaze.« Za padle ljudi je daleč, daleč preveč enostavno preiti od »Želim si, da bi bilo to res« k »verjetno je res« in naprej k »vem, da je to res«. To se lahko zgodi v katerem koli kontekstu, vključno s politiko in religijo. Eden od vzrokov za to je, ko postane »podpora zgodbi« o zaključkih, ki jih želite, da bi nekdo sprejel, za vas pomembnejša od »kaj je resnična resnica?«

V: Ali bi bilo treba v Jobu 13,15 hebrejsko besedilo prevesti kot »Upal bom vanj« ali »Nimam upanja«?

O: Hebrejske besede se lahko prevajajo v obeh smereh. Odgovor je odvisen od tega, ali sklenemo, da je Job tukaj optimističen ali pesimističen. Dvoumnost izhaja iz hebrejske besede, ki se lahko prevede kot »čakati«, »oklevati« ali »treseti se«. Ker se beseda lahko razlaga v obe smeri, je treba upoštevati kontekst, ki je v tem primeru konec Jobovega drugega najdaljšega govora. Ker Job pravi, da ve, da bo na koncu opravičen kot pravičen Božji privrženec, je pravilno »Upal bom v Njega«, saj to izraža Jobovo vero, ne pa njegovega dvoma.

V: Kdaj naj v Jobu 13,23 prosimo Boga, naj nam pokaže naše grehe?

O: Pohvalno je, da se Job vsaj končno odloči prositi Boga, naj mu razkrije grehe, ki bi lahko bili vzrok za njegovo strogo kaznovanje. Ni nam treba čakati, da se nam kaj takega zgodi; lahko in moramo prositi Boga, naj nam razkrije naše skrite napake in grehe. Bogu niso skrite in morda niso skrite niti drugim, vendar so lahko skrite nam.

V: Ali Job v Jobu 14,13–22 zanika posmrtno življenje?

O: Job v 14. poglavju knjige Job zastavi vprašanje o posmrtnem življenju, nato pa nanj tudi odgovori. Job potrjuje obstoj posmrtnega življenja vsaj iz štirih razlogov.

1. Job se v Jobu 14,16–17 ne bi skrbel, da bi Bog zakril njegov greh, če bi njegovi grehi takoj po njegovi smrti tako ali tako izginili, saj ga ne bi bilo več.

2. V Jobu 14,13 piše, da si Job želi biti skrit v grobu, dokler se Božja jeza ne pomiri.

3. V Jobu 13,15 je Job prepričan, da bo stal pred Bogom kot opravičen, četudi šele po smrti. Za več informacij glej razpravo o Jobu 13,15.

4. V celotni knjigi Joba se Job kaže kot človek, ki razmišlja dolgoročno, ne pa kot nekdo, ki razmišlja le o tem fizičnem življenju na zemlji.

Na primer, v Jobu 19,26–27 piše, da ve, da bo videl Boga, tudi ko bo njegova koža uničena.

V: Kaj lahko rečemo o tem drugem ciklu treh govorov in treh odgovorov Joba v Jobu 15?

O: Čeprav se stališča treh tako imenovanih tolažnikov niso spremenila, prav tako ne Jobova, se njihova stališča še bolj utrjujejo, prav tako pa se utrjuje tudi Jobovo stališče. Elifaz je precej manj vljuden kot v prvem govoru, a je še vedno vljudnejši od drugih dveh.

V: Kakšen je kratek povzetek Elifazovega govora v 15. poglavju knjige Job?

O: Elifaz tukaj začne z dobro ugotovitvijo. Jobu pravi, da njegovi grenki odgovori niso primerni za modrega Božjega moža. Nič ni narobe, če odgovarjaš in izražaš, kako se počutiš, vendar govori z besedami, ki prinašajo korist, ne s praznimi besedami, ki ne koristijo ničesar. Govor je sestavljen iz treh glavnih delov.

(15:1–13) Poslušaj, Job, modri si, zato presodi svoje besede. Tvoje grešne besede niso le nekoristne, ampak tudi spodkopavajo pobožnost, ko trdiš, da veš več kot Bog, in se jeziš na Boga, namesto da bi v Njem našel tolažbo. Trdiš, da si pravičnejši od Boga.

(15:14–16) Ker v vesolju ni nič svetega v primerjavi z Bogom, ni tvoja naloga, da poskušaš opravičevati samega sebe. Ker so ljudje zli, preprosto molči, prenehaj postavljati vprašanja in sprejmi svoj položaj kot neizogiben rezultat Božje skrivnostne pravičnosti.

(15:17–35) Nečistniki bodo zagotovo kaznovani. Čeprav so morda zdaj bogati in dobro nahranjeni, jih bo doletela poguba.

V: Na kakšne načine v Jobu 15:7–8 nekrščani včasih menijo, da so pametnejši od Boga?

O: Nekateri muslimani menijo, da je smešno, da naj bi kristjani ponudili še drugo lice. Objektivisti pravijo, da je neumno altruistično pomagati neznancem. Pohlepni menijo, da je staromodno poskušati ne ljubiti denarja. Mormon mi je nekoč povedal, da misli, da je Bog, ko je ustvaril vse, naredil veliko napak; in ko bo sam postal bog, bo to storil bolje.

V: Kako se v Jobu 15,7–8 kristjani včasih zavedajo, da so pametnejši od Boga, ne da bi to izrecno izjavili?

A: Ko Bog zapove nekaj, mi pa Bogu in drugim rečemo, da imamo boljšo rešitev. Če ne vidimo razloga za Božjo zapoved in v bistvu rečemo, da bomo poslušali le tisto, kar Bog reče, ko bomo videli razlog zanj. Na primer, 1. Timotej 2,11–12 pravi, da ženska ne sme poučevati niti imeti oblasti nad moškim. Ne gre za to, da ženska ne more biti pobožna in modra voditeljica, kot je bila sodnica Debora; gre predvsem za to, da je to tisto, kar Bog želi. Lahko se zaman pogovarjamo o razlogih, zakaj je Bog to hotel, ali poskušamo videti vse v prihodnosti, kot to lahko vidi Vsevedni Bog, toda pravo vprašanje, o katerem bi se morali pogovarjati, je naslednje: če Gospod reče, naj nekaj storimo, v skladu s tem, kar je rekel, in mi ne razumemo razloga, ali bomo kljub temu poslušni ali ne?

V: Na kakšne načine ljudje v Jobu 15,16 pijejo krivico kot vodo ali v Jobu 34,7 pijejo posmeh kot vodo?

O: Tako kot mi čutimo, da potrebujemo vodo za življenje, tudi zloben človek čuti žejo po zlu, ki ga potrebuje za življenje, ker je od njega odvisen. Tako kot mi uživamo v pitju, se nekateri zli dejanji ne izvajajo zaradi domnevne nujnosti, ampak zato, ker jim to prinaša užitek. Zlobni ljudje »pijejo vodo v izobilju«, ker menijo, da jih Bog ne opazuje ali ne ve, kaj počnejo, kot pravi Psalm 73,10–11.

V: Kateri so v Jobu 15,1–35 nekateri boljši načini za svetovanje nekomu?

O: Tukaj je citat Martyna Lloyda-Jonesa. »Spominjam se primera neke gospe, ki je preživljala eno od teh obdobij suše in izsušenosti in je bila v velikih težavah. Deloma je šlo za fizično stanje, in mnogi njeni prijatelji so jo obiskali, med njimi tudi nekateri služabniki Božje besede, in vsi so govorili na enak način. Vsi so poskušali, da bi jo spodbudili k zbranosti, vsi so ji govorili na teoretičen način in trdili, da čustva niso pomembna, da pravzaprav nič ni pomembno razen resnice o opravičenju po veri. To je vedela prav tako dobro kot oni, pravzaprav bolje kot mnogi med njimi, a ji to ni pomagalo, ker je bil njen problem v tem, da ni več poznala tistega blagoslova, ki ga je nekoč poznala. »Kje je tista blaženost, ki sem jo poznala, ko sem prvič videla Gospoda?« Tako je bilo z njo, tako jo je opisal pesnik William Cowper.

Nasveti njenih prijateljev ji niso pomagali, ker takim ljudem nikoli ne pomaga, če jim rečeš, naj se zberejo in zberejo moči. Prav to pa ne morejo storiti … Način, kako pomagati takšni osebi, način, na katerega je bila pomagana prav ta oseba, na katero se sklicujem, je reči: »Ah ja, veš, v življenju svetnikov so takšna obdobja. Včasih nam Bog iz svojih neizmerljivih razlogov skrije svoj obraz.« Pogledala me je začudeno in rekla: »Ali je to res?« »Seveda je res,« sem odgovoril in ji nato navedel številne primere in ponazoritve tega. Njen problem je bil takoj rešen, ker je zdaj imela razlago…« M. Lloyd-Jones, Rimljanom: Razlaga poglavij 8:17–39: Končna vztrajnost svetnikov (Banner of Truth, 1975, str. 176), citirano iz knjige Davida Atkinsona Sporočilo Joba, str. 47–48.

V: Kaj Elifaz pravi v Jobu 15,21.34?

O: Elifaz je prej govoril v splošnih izjavah, a se ni zdelo, da bi Job razumel sporočilo. Zato je Elifaz zdaj natančnejši. V Jobu 15:21 (primerjaj Job 1:17) navaja, da uničevalec nenadoma napade nepravičnega človeka in mu odvzame premoženje sredi njegovega blagostanja. Sabejci in Kaldejci so nenadoma napadli njegove črede in črede. Hiše se rušijo ali podirajo v Jobu 15:28 (primerjaj Job 1:19). Zato mora biti Job nepravičen človek. Job 15:30,34 pravi, da ogenj požre nepravičnega, kot je zapisano v Jobu 1:16. Job 15:34 pravi, da bo nepravičen človek neploden, zato je Job izgubil svoje otroke.

V: Kako nekateri ljudje, na primer Elifaz, v Jobu 15,27–31 domnevajo, da je človek, ki ima denar, zlo, ker zaupa v svoje bogastvo?

O: Čeprav je narobe zaupati v denar, ne vsi bogati ljudje zaupajo v svoje bogastvo. Dejstvo, da so jih doletele nesreče, ni dokaz, da so pod Božjo disciplino ali sodbo zaradi zaupanja v denar. Ljudem je preveč enostavno pretvarjati se, da natančno vedo, kaj Bog misli, kako deluje in kako zato soditi druge. Ena pomembna točka, ki se jo lahko naučite iz knjige Job, četudi se ne naučite ničesar drugega, je, da si ne smete domišljati, da poznate Božje sodbe in kako ravna z drugimi.

Čeprav imajo tudi drugi prijatelji enako stališče, je Elifaz v teh treh verzih najbolj izrecni. Je primer vernika, ki verjame v resnico o bistvenih stvareh, to pa združuje s teološko napačnimi predpostavkami. Danes je mogoče, da je kristjan odrešen, ker verjame v temeljne resnice Svetega pisma, hkrati pa to združuje z napačnimi prepričanji o drugih stvareh. Na primer rasizem, seksizem, šovinizem do lastne države ali prepričanje v nasilje nad drugimi zaradi njihovih prepričanj. Avguštin iz Hipona, rimskokatoliški voditelji, Martin Luter in Janez Kalvin so vsi zaostali v zadnji kategoriji. In če lahko oni združujejo resnice Svetega pisma z resnimi lažmi, ne smemo misliti, da se tudi mi ne moremo pred tem varovati.

V: Kako bi lahko povzeli Jobov govor v 16.–17. poglavju knjige Job?

O: Kaj je narobe z vami, da se neprestano prepirate, namesto da bi me spodbujali in tolažili? Bog je proti meni uporabil družino, zdravje, posmehljivce in nepravičnike. Naj se moj krik nikoli ne utiša. Jaz [Job] bom kmalu odšel v grob. Dobro je, da upam na grob, sicer ne bi imel nobenega upanja!

V: Kako se počutite, ko se zdi, da prijatelji, na katere mislite, da se lahko zanesete, v Jobovi knjigi 16,2 sploh ne čutijo sočutja do vas?

O: Naravno je, da se počutiš razočaran, celo jezen in morda razočaran v svojih pričakovanjih. Če si zaupal svojim prijateljem, ti pa so te razočarali, komu lahko potem sploh še zaupaš? Bogu. Če zaupaš v Boga, boš morda še vedno razočaran in jezen na svoje prijatelje, a lahko tudi pogledaš onkraj tega in spoznaš, da je naša edina upanje in opora resnično Bog.

V: Zakaj v Jobu 16,18–19 Job poetično prosi zemljo, naj ne prekrije njegove krvi?

O: To je zelo značilna bližnjevzhodna misel. Job ne želi, da bi se njegove stiske pozabile, podobno kot Bog v 1. Mojzesovi knjigi 4,10 pravi, da Abelova kri metaforično »vpije k meni iz zemlje«. V tem najtežjem trenutku Job želi, da svet ve, kako so ga nepravično obravnavali. Job čuti, da se mu posmehujejo zaradi nekega neopredeljenega zla, in želi, da bi bil opravičen, ne pa le zapuščen in nato pozabljen. V tem trenutku je njegova želja, da očisti svoje ime in pokaže, da je pobožan, večja od njegove želje, da bi slavil Boga. Podobni izraz najdemo v Izaiju 26,21, kjer je prerokovano, da bo zemlja razkrila kri in ubite ljudi, ki so v njej.

V: Kaj pomeni Job 17,3?

O: Job prosi Boga, naj mu pove, kaj naj plača (ali stori), saj meni, da nima tiste skrivnostne stvari, ki jo Bog želi.

V: V Jobu 17,11–16 Job sprejme dejstvo, da se zdi, da bo kmalu umrl. Kako se danes ljudje obnašajo, ko se zavedo svoje neizbežne smrti, in kako bi se morali počutiti kristjani?

O: Danes se ljudje lahko odzovejo z depresijo, obupom in bodisi z neželjo po kakršnem koli delovanju bodisi s pripravljenostjo na neumne in tvegane dejanja. Kristjan pa bi se moral veseliti, da bo kmalu odšel domov, in si želeti, da bi svoje zemeljsko življenje zaključil močno.

V: Kaj želi Bildad povedati v Jobu 18,1–21?

O: Bildad pravi Jobu, naj ne bo tako dolgovezen in naj jih ne ponižuje. Nato Bildad nadaljuje z govorom o številnih načinih, na katere Bog strogo in trajno kaznuje nepokorne grešnike. Kot piše v knjigi Davida Atkinsona The Message of Job, str. 53–54, Bildad izreče lepo zveneč govor, vendar se ne ukvarja z Jobovo situacijo.

Bildadov izraz dobesedno pomeni »Kako dolgo boš še iskal besede?«. Bildad obtožuje Joba, da poskuša najti besede, s katerimi bi zapolnil vrzel, ko v resnici nima ničesar za povedati. V Bildadovi obtožbi je nekaj resnice. V svojem govoru bi morali povedati tisto, kar moramo, in potem prenehati. Preveč besed ne pomeni, da s tem pomagamo svoji zadevi. Ko je Job v Jobu 12,7–9 rekel, da imajo neumne živali več razuma kot Jobovi prijatelji, je Job verjetno lahko pričakoval podobne odzive.

Za pasti obstaja vsaj šest različnih hebrejskih besed (mreža, plesen, zemeljska past, zanka itd.), in Bildad jih tukaj uporabi vseh šest. Zanke so lahko izdelane iz različnih materialov in imajo različen videz, vendar imajo vse skupno to, da zagotovijo usodo tistih, ki so v njih ujeti.

V: Ali so vas v Jobu 18,1–21 kdaj obtožili, da ste arogantni, čeprav niste bili, in kako bi se morali odzvati?

O: Najprej moramo razumeti, kaj je arogantnost. Nekateri arogantnost opredeljujejo kot prepričanje, da si v nečem res dober ali da si v nečem boljši od drugih. Toda kaj, če srečam svetovnega prvaka v dviganju uteži, ki misli, da je boljši dvigovalec uteži od mene? Je preprosto aroganten? Ali pa ima le realističen pogled na dejstva? To je slaba opredelitev arogantnosti.

Drugi razumejo aroganco kot občutek, da si na nek način pomembnejši od drugih. V vseh podjetjih, v katerih sem delal kot razvijalec programske opreme, sem prepričan, da je direktor podjetja menil, da lahko vpliva na dobičkonosnost podjetja veliko bolj kot jaz. Ali je torej vsak direktor aroganten? Ali pa bi vsi ti direktorji v tem pogledu imeli popolnoma prav?

Zelo pogosto se zgodi, da oseba misli, da je za uspeh nečesa pomembnejša, kot v resnici je. Včasih so prav tisti, ki se najbolj razburijo, ko se nekdo drug zdi aroganten (bodisi v njihovem dojemanju ali v resnici), prav tisti, ki so sami arogantni.

V podjetju, v katerem sem delal, so opravljali razgovor z nekom za delovno mesto višjega razvijalca frontenda. Sam nisem sodeloval v razgovoru, vendar sem sedel zelo blizu tistih, ki so sodelovali, in sem lahko slišal njihovo razpravo. Strinjali so se, da je kandidat zelo dober, vendar so se spraševali, ali naj ga zaposlijo, ker so menili, da je aroganten. (Kandidata nisem poznal, zato nisem imel mnenja.) Na koncu so ga vseeno zaposlili, jaz pa sem sedel nekoliko blizu njega in sem z njim tudi nekaj časa delal. Svojo tehnično specializacijo je vsekakor dobro obvladal, a sploh ni bil aroganten. Drugi so se redno zatekali k njemu po nasvete. Bil je še en kolega, ki je bil prav tako dober na isti specializaciji, in dobro sta sodelovala. Kasneje so zaposlili mlajšo dekle, ki je prav tako obvladala isto strokovno področje. Ko je nekaj časa delal z njo, je drugim odkrito priznal, da ona ve več kot on in da je boljša od njega. Bil je torej popolno nasprotje arogance. Toda prvotna zaskrbljenost, da je aroganten, je bila preprosto zamenjava med aroganco in tem, da je nekdo dober v tem, kar počne, in se tega zaveda.

Kaj moraš storiti, da deluješ arogantno? Včasih sploh nič! Lastnik izdelka in jaz sva bila edina dva, ki sva delala na projektu, ki je po podatkih oddelka za poslovanje prihranil približno milijon dolarjev na četrtletje. On je prejel nagrado za »netehničnega zaposlenega četrtletja«, jaz pa nagrado za »tehničnega zaposlenega četrtletja«. Ko je izvršni direktor govoril z zaposlenimi, je pogosto poudarjal, kako odlično je, da imamo ta izdelek. Poleg rednega bonusa sem prejel tudi bonus v višini 5.000 dolarjev neposredno od izvršnega direktorja. Kasneje, ko je prišel COVID, sem moral izvesti obsežno prenovo izdelka, da bi se prilagodil novim načinom dela. To sem opravil v približno enem tednu. Izvršni direktor je kasneje vsem povedal, kako pomembno je bilo, da smo bili prilagodljivi in da smo to zmogli. Nisem se hvalil ali se bahal s tem, kar sem naredil, ampak sem preprosto »pustil, da so namesto mene govorile moje roke«, in programiral tisto, kar je bilo potrebno. Čeprav za ta dosežek nisem nikoli dobil napredovanja, medtem ko je moj vodja za isti dosežek napredoval, sem si prislužil neizmerno zamero svojega vodje, ki je rekel, da »sem ga postavil v slab luči«. (Ne spomnim se, ali je bilo to pred ali po njegovem napredovanju.) To je bil prvi in edini primer, ko sem videl, da je vodja, ko je do konca leta ostalo še dva meseca, črtal cilje uspešnosti, ki sem jih že izpolnil (vključno s prenovo programske opreme za COVID), in dodal nekaj novih ciljev, čeprav sem imel v teh dveh mesecih tudi nekaj dopusta. Rekel mi je, da nikoli ne bom mogel biti vodja ekipe, ker me drugi vodje ekip ne bi sprejeli. (Morda je bilo to res, glede na to, kaj je morda povedal drugim vodjem ekip o moji arogantnosti.) Z čisto vestjo lahko rečem, da nisem storil ničesar arogantnega, razen tega, da sem poskušal dobro opravljati svoje delo. Na koncu sem si našel drugo službo in odpovedal, nekaj mesecev kasneje pa sem slišal, da so ga odpustili.

Bistvo je torej v tem, da se zavedaš, da te včasih lahko imajo za arogantnega. Morda gre za lažno obtožbo, a vseeno poglej v svoje srce, da se prepričaš, da to ni res. Po drugi strani pa ne misli, da je nekdo drug aroganten samo zato, ker je v nečem resnično dober ali ker ima prav, ko meni, da ima pomembnejšo vlogo.

A doslej še nismo zares povedali, kaj je arogantnost. Arogantnost je misliti, da si pomembnejša oseba od nekoga drugega, in pozabiti, da smo vsi ustvarjeni po Božji podobi, ter ne upoštevati, da moramo vsakogar obravnavati s spoštovanjem. Prispevke drugih lahko ceniš ne le tiho, ampak tudi besedno in javno, ne da bi se pri tem počutil ogroženega, saj tvoja lastna vrednost ni odvisna od njih. Tvojo lastno vrednost ti je že podaril Bog.

Med protistrupi proti arogantnosti spadajo služenje (glej Rimljanom 15,16; Galatcem 5,13), spominjanje, da bodo zadnji prvi (Matej 19,30; 20,16; Marko 10,31; Luka 13,30), in obravnavanje drugih kot pomembnejših od sebe (Filipancem 2,3 in naprej).

V: Kaj v Jobu 18,16 pomeni, da nimaš korenin ali vej?

O: Korenina je metafora za tiste, ki so živeli pred vami in vas podpirajo. Vez je metafora za tiste, ki pridejo za vami in rodijo potomce, ki bodo nadaljevali vaše ime. Če nimate ne enega ne drugega, bo vaš spomin popolnoma pozabljen.

To je bližnjevzhodni izraz; na sarkofagu Eshmunazarja piše: »Naj nima korenine spodaj in veje zgoraj«, kot navaja Keil-Delitzschov komentar k Stari zavezi, zvezek 4, str. 328–329.

V: Kaj želi Job povedati v Jobu 19,1–29?

O: To poglavje verjetno predstavlja Jobovo najnižjo točko. A paradoksalno iz središča tega obupa nad življenjem na zemlji izhaja tudi Jobova najvišja točka. Jobov odgovor je sestavljen iz petih delov.

(19:1–6) Sram vas bodi za vaše besede. Čeprav me vi, moji trije prijatelji, mučite z besedami, se vam ni treba povzdigniti nad mene. Bog mi je storil krivico.

(19:7–12) Čeprav kričim »nasilje«, Bog molči. Še huje, prav On mi odvzema čast in me napada.

(19:13–20) Bog mi je odtujil družino, majhni otroci se mi posmehujejo, sam pa sem se rešil za las.

(19:21–22) Zato se me usmilite. Ne preganjajte me tako, kot to počne Bog.

(19:23–29) Jaz, Job, vem, da bom na koncu še vedno videl Boga, in še vedno hrepenim po tem, da bi ga videl. Zato nehajte nadlegovati mene, sicer pa sami pomislite na Božjo sodbo.

Job si je tu želel nekaj prijateljev, a imel je le tri obtožnike. Bog je čakal v ozadju, da bi tolažil Joba, toda Job je Bogu očital krivico in ga obtoževal, da je to storil. Job ni videl razlike med tem, da je Bog to storil, in tem, da je Bog to dopustil. Job je sklenil, da je njegovo trpljenje nesmiselno, ker ni videl smisla. Jobovo trpljenje je izviralo od satana, a Bog ga je uporabil za svojo slavo. Kljub vsemu temu, kljub temu, da je Job napačno mislil, da mu Bog hoče škodovati, si je Job še vedno želel iti v nebesa in biti z Bogom. Kljub najhujšim možnim okoliščinam je Job ostal neomajen v svoji prepričanosti o odrešitvi in o tem, kje si želi biti.

V: Kaj bi si mislili v Jobu 19,3, če bi imeli občutek, da vam je Bog, tako rekoč, »storil krivico«?

O: Najprej, Jobov odziv ni tisti, ki bi mu morali slediti. Žalovanje je v redu. Vendar pa se je Job pritoževal, obtoževal Boga, se še naprej pritoževal, težko je videl onkraj svoje trenutne situacije in se še naprej pritoževal. Knjiga Job ne omenja, kako koristno se je Jobu zdelo njegovo pritoževanje, vsaj dokler ga Bog na koncu ni okaral.

Če upoštevamo dobre nasvete njegovih prijateljev, se moramo zavedati, da ne vemo, kaj se dogaja v duhovnih svetovih in v Božjem svetu. Ne vemo, kaj bi se zgodilo, če se nesreča ne bi zgodila. Moramo nehati narekovati Bogu, kaj naj stori, in prositi za Njegovo pomoč ter Božjo modrost glede tega, kaj želi, da storimo v tej situaciji. Zavedati se moramo, da je krščansko življenje namenjeno slavljenju Boga, ne pa našemu udobju.

V: Kako lahko, tako kot Job v Jobu 19,13–27, ohranimo upanje v brezupni situaciji?

O: Pogledajte navzgor, ne glejte na okoliščine. Spomnite se 1. Petrovega pisma 1:3–9 in 1. Korinčanom 2:9. Tudi v svojem položaju je Job zmogel pogledati navzgor. Tudi takrat se je Job spomnil svojega upanja, da ga bo Bog na koncu rešil in opravičil. Job se tu ne ukvarja le z eno, ampak z dvema stvarema. Želi si olajšave in ozdravitve od svojih stisk, vendar si Job želi tudi, da bi bil njegov dober ugled opravičen.

V: Kako je v Jobu 19,17 lahko Jobov dah bil odvraten za njegove lastne otroke, saj so bili vsi njegovi otroci ubiti v Jobu 1,2, 18–19?

O: Ta izraz se lahko nanaša na njegove brate, ki niso bili ubiti; BSB ga prevaja kot »moja lastna družina«. V verzih 18 piše »mali fantje«, ne pa »njegovi fantje«. Knjiga When Critics Ask, str. 228–229, dodaja, da otroci tukaj pomenijo potomce, vključno z vnuki.

V: Kako so v Jobu 19:18 majhni otroci zaničevali Joba?

O: Jobova bolezen mu je povzročila resnično slab zadah, kot navaja Job 19:17. To bi lahko pomenilo, da so se iz Joba norčevali celo otroci. Čeprav G. R. Driver pravi, da v staro-babilonskih in amarnskih glosah to pomeni »pobegniti«, se ta idiom pojavi tudi v Psalmu 78:19 in pomeni »govoriti proti«.

V: Ali v Jobu 19:20 to pomeni, da Job ni več imel zob?

O: Izraz »koža mojih zob« morda pomeni Jobove dlesni. To bi lahko pomenilo, da je izgubil zobe, razen da v hebrejščini ni besede »samo«, ki jo nekateri prevodi dodajajo. Ne glede na to se je Jobu to zdelo kot tesen pobeg.

V: Kaj točno je v Jobu 19:25 »Odkupitelj«?

O: Hebrejska beseda go’el je ista beseda, ki se uporablja za »sorodnika-odkupitelja« v knjigi Rut. Go’el je imel dva namena.

Maščevalec krvi: Če je bil nekdo iz družine umorjen, morda celo nenamerno, je bila naloga go’ela maščevanje: izslediti morilca ter ga pripeljati pred sodišče in usmrtiti. Edina izjema je bila, če je storilec zagrešil nenameren umor in pobegnil v mesto zatočišča. Če je ostal v mestu zatočišča do smrti takratnega velikega duhovnika, ga go’el ni mogel pripeljati pred sodišče. Po smrti velikega duhovnika go’el ni mogel več preganjati nekoga zaradi nenamernega umora.

Zagovornik zatiranih: Drugi namen go’ela, na katerega se tukaj osredotočamo, je bil, da je go’el lahko plačal za osvoboditev sužnja, če je bil kdo iz družine prodan v suženjstvo. Prav tako je go’el poročil vdovo člana družine, otroci pa so nosili ime pokojnega moža.

Ti nameni se zdijo zelo različni, vendar jih povezuje skupna nit, da je bil go’el zagovornik živih in zagovornik umorjenih.

V: Kaj Job pravi v Jobu 19,25?

O: Tu so tri točke: od splošnega k posebnemu. Prvič, Job ve, da Bog živi. Drugič, Bog živi večno kot Odrešenik. Bog se nikoli ne bo odrekel svoji vlogi Odrešenika. Tretjič, Job še vedno verjame, da ga bo večni Odrešenik odrešil. Job morda ne ve natančno, kako bo v telesu videl Boga (spomnimo se, da preostanek Svetega pisma še ni bil napisan), vendar ve, da bo Vsemogočni Bog to nekako zagotovo uresničil.

Morda nas preganja skušnjava, da bi želeli živeti večno na zemlji, ko gre vse dobro in gladko. Job v tem trenutku ni imel nikakršne skušnjave v tem smislu. Čeprav je bilo za Joba lahko, za nas pa težko, moramo zapomniti, da ta svet ni naš dom; čaka nas nekaj veliko, veliko boljšega. A najboljše v nebesih ni srečanje z drugimi svetniki, niti naše nagrade in krone, temveč to, da bomo v nebesih videli Boga iz oči v oči.

V: Katere so druge razlage tega verza v knjigi Job 19:26?

O: Ena od razlag je »videti Boga na svoji strani« namesto »videti Boga z lastnimi očmi«, kot navaja New International Bible Commentary na str. 533. Vendar noben zgodnji komentator ni tako razlagal hebrejskega besedila ali grške Septuaginte. Ne glede na to pa je Job menil, da bo v nekem smislu »videl Boga«, bodisi v svojem istem oživljenem fizičnem telesu bodisi v kakšni drugi obliki.

V: Ali Job 19,26 kaže, da bodo vstala telesa še vedno iz mesa?

O: Obstajata dva odgovora. Lahko bi bilo »brez mojega mesa« ali »v mojem mesu«. Ni jasno, kaj je Job imel v mislih, in morda je bil Job dvoumen, če ni vedel, katero možnost je imel v mislih. Vendar, kot kažejo 1 Korinčanom 15:35–55 in 1 Tesaloničanom 4:16–17, meso, ki ga imamo zdaj, ne bo videlo Boga, ampak ga bomo videli v novem mesu, to je v novih fizičnih telesih.

V: Kako je Zofar v Jobu 20,1–14 spremenil svojo argumentacijo?

O: Verjetno so vsi Jobovi prijatelji slišali, kar so povedali drugi. Zofar vidi, da od petih dosedanjih govorov noben ni prepričal Joba, da bi priznal kakšen velik skrit greh in se pokesal. Zato Zofar poskusi drugačen pristop, ki je v teoriji dober.

Zofar v Jobu 20,1–14, 20–21 ne more več čakati, da bi poudaril čas, zlasti kratkost obdobja greha. Božja pravičnost se morda zamuja, toda neizogibne posledice se v resnici ne zamujajo prav dolgo.

Čeprav je to dobra ugotovitev za otrdelega grešnika, Zofar, tako kot ostali Jobovi prijatelji, popolnoma narobe razume Jobovo situacijo.

Zofarjev govor je poetičen in vsebinsko popolnoma pravilen. Vendar pa je Zofar spregledal najpomembnejšo točko, saj se je osredotočil le na to zemeljsko življenje. Zofar ni videl, da čeprav Božja pravičnost za nepravičnike ni vedno takojšnja, se včasih odlaša tudi Božja pravičnost za pravičnike.

V: Katere dobre ugotovitve o grehu je Zofar podal v Jobu 20,1–14?

O: Zofar ima tukaj drugačen, dopolnjujoč pogled na greh. Kadarkoli želiš storiti nekaj, kar ti bo zdaj prineslo užitek, se ustavi in pomisli, kako se boš ob tem počutil v prihodnosti ali celo jutri; kakšen užitek boš imel takrat? Ko na mnoge grehe gledaš iz perspektive prihodnosti, se zdi njihovo storjenje zdaj v najboljšem primeru nesmiselno. Ni užitka, ki bi ga imel zdaj in katerega ne bi v prihodnosti obžaloval ali hitro pozabil.

V: Katere dve veliki napaki je Zofar storil v Jobu 20,1–14?

O: Čeprav je Zofar pravilno opozoril, da se sodba za zle ljudi pogosto odlaša, ni naredil naslednjega koraka in spoznal, da se pravičnost pogosto ne izvrši nad nepravičnimi šele po smrti. To je prikazano v Psalmu 9,17; Izaiju 5,14–15; 30,33; Ezekielu 32,22–25; Mateju 7:13; 2. Tesaloničanom 1:8–9, čeprav te knjige seveda takrat še niso bile napisane.

Drugič, ali bi lahko človek kdaj trpel stisko, ne da bi bil to posledica njegovih grehov? Ta misel očitno ni nikoli prišla na um Zofarju. Zofar ni pomislil na dejstvo, da bi se tudi nagrada za pravičnike lahko pojavila šele po smrti.

V: Ali je Zofar v Jobu 20:1–29 grešil?

O: Po kasnejših merilih je. Zofar in drugi govorniki so si drznili razlagati Božje skrivnostne poti in razloge, zakaj je Bog to storil, čeprav Bog tega Zofarju ni povedal, in Zofar se je zmotil. Job jih je opozoril, naj ne napačno razlagajo Boga in se s tem izpostavljajo sodbi. Zofar tu brezskrbno prezre Jobove besede. Job je rekel, da so njihovi umi zaprti za razumevanje, toda Zofar je rekel, da ga je njegovo razumevanje prisililo, da odgovori. Zofar je razburjen in nestrpen do Joba, kot kaže Job 20,23. Job v Job 19,3 pravi, da bi se morali vsi trije govorniki sramovati, Zofar pa mu odgovarja, namesto da bi rekel kaj, kar bi resnično pomagalo.

Job je v Jobu 16,1–5 kritiziral svoje tri prijatelje, Zofar pa se zaradi tega zdi prizadet. Zofar pravilno razume, da pravičnost za nepravičnike ni vedno takojšnja. Včasih jim gre nekaj časa dobro, preden prejmejo kazen.

V: V Jobu 20:19 je Zofar lažno obtožil Joba, da zatira revne in nasilno zasega hiše. Kako se spopadete s tem, ko si ljudje kar iz nič izmišljajo stvari?

O: To so zelo resne obtožbe – če so resnične. Vendar so dejansko resne obtožbe, ne glede na to, ali so resnične ali ne, saj uničujejo človekov ugled, in Zofar je grešil, če je to o Jobu mislil resno. Če pa ne, zakaj jih je potem sploh omenil?

Kako naj torej odgovorite, če vas ljudje neposredno ali posredno obtožujejo česa? Če ne rečete ničesar, bodo nekateri poslušalci to razumeli tako, da ima govorec prav, saj niste imeli odgovora. Tudi če rečete, da tega niste storili, in vam ne verjamejo, še vedno vztrajajte pri svoji nedolžnosti, saj bi nekateri lahko mislili, da molk pomeni priznanje krivde. Poleg tega, da zanikate, da ste to storili, zahtevajte dokaze ali priče. Spomnite jih, da je lažna obrekovanja, če izrekajo obtožbe, za katere sami veste, da zanje nimate dokazov.

V novicah je bilo pred nekaj leti kot dejstvo navedeno, da je Donald Trump antisemit; v resnici pa je njegov zet Jud in je pomagal skleniti mir med Izraelom in Združenimi arabskimi emirati. Ups! Ne gre le za to, da so se motili; gre za to, da so si stvari popolnoma izmislili iz nič. Ljudje in članki ne bi smeli dopustiti, da bi tistim, ki širijo obrekovanje, to ostalo nekaznovano. Poskrbeti moramo, da se drugi zavedajo, da v prihodnje ne bodo več verodostojni – ne zato, ker so širili neutemeljene trditve, ampak zato, ker so širili trditve, za katere so vedeli, da so neutemeljene.

V: Kaj je v Jobu 21,1–30 povzetek Jobove trditve?

O: Job ponavlja, kar je rekel že prej. Ta govor lahko povzamemo z 2. verzom: »Pozorno poslušajte moje besede«. Job celo pravi, da bo zdaj našel nekaj tolažbe, če mu bo le uspelo, da ga končno poslušajo. Včasih se zdi, da je edino, kar lahko storiš, ponavljati stvari in upati, da bodo poslušalci sčasoma razumeli.

Pred mnogimi leti sem bil v krščanski misijski agenciji, ki je evangelizirala mormone, in približno polovica ljudi v skupini so bili nekdanji mormoni. Zvečer sem jih včasih vprašal, kaj jih je pripeljalo iz mormonizma, v upanju, da bom morda odkril skupno nit. Nisem zaslišal ene same skupne težave, kar pa sem zaslišal kot skupno, je bilo to, da kakršno koli dejstvo ali »zgodovinska zadrega«, ki jih je pripeljala iz mormonizma, ni imela nobenega učinka na njih, ko so jo prvič slišali. Morali so jo slišati devet ali desetkrat, preden se jim je končno vtisnila v spomin. Nato so se pogosto odločili, da bodo opravili nekaj raziskav, samo da bi dokazali, da ti kristjani nimajo prav. A ko so raziskovali, so odkrili stvari, ki jih niso pričakovali, in na koncu jih je Bog vodil iz duhovne ponaredbe, ki jo predstavlja mormonizem.

V: Kako se počutite, ko v Jobu 21,7–15 vidite, da ljudje, ki so goljufali in so prevaranti, na koncu uspevajo bolj kot vi?

O: Ali so res »na koncu« uspevali bolj kot vi? To je odvisno od tega, ali gledate na to življenje z ozkim pogledom ali pa gledate v večnost. Če kratkovidno gledate le na to življenje, se zdi škoda, da bi vam finančno šlo slabše. Psalmist Asaf v Psalmu 73,2–17 pravi, da je skoraj zdrsnil v ta greh zavisti. Tudi Pregovori 24,1 to omenjajo. A če gledate dolgoročno, v večnosti, se zavedate, da a) se bo na koncu vse uredilo in b) je to zemeljsko življenje tako ali tako zelo kratko in minljivo, kot uči 1. Petrov 1,5–6. Naj torej uživajo v svojih nepravično pridobljenih dobičkih, saj bo to v primerjavi z večnostjo le zelo, zelo kratek čas, ko bodo vse obžalovali.

V: Kako v Jobu 21,14–15 delite evangelij z nekom, ki reče: »Moje življenje je zdaj dobro, zakaj bi torej potreboval Boga«?

O: Čeprav je Zofar uporabil prave besede v povsem napačni situaciji, je to dobra priložnost za Zofarjev pristop. Vprašajte ga: »Ali imaš mir v svojem življenju?« Le redki neverniki menijo, da ga imajo. Prav tako ga vprašajte: »Kaj boš storil na koncu, ko boš stal pred Bogom in boš moral dati poročilo o svojem življenju?« Misliš, da bodo Stalin, Idi Amin in drugi množični morilci po smrti nosili kakršne koli posledice? Če je tako, zakaj potem ne bi vsi, ki se zanašajo na lastno dobroto?

V: Kaj želi Elifaz povedati v Jobu 22,1–30?

O: Elifaz spominja Joba, da nas Bog ne potrebuje. Tako kot prej Elifaz Jobu pravi, naj se pokesa, in da ga bo Bog rešil zaradi Jobove pravičnosti, le da gre Elifaz tukaj še dlje. Človekova pravičnost in greh Bogu ne koristita. Elifaz greši, ko pravi, da Bogu ni mar. Morda te Bog ne trpi zaradi tvoje hudobije.

Nato Elifaz gre še dlje in Jobu našteva vse napačne stvari, za katere si Elifaz domišlja, da jih je Job zagotovo storil. Zofar je prvotno v Jobu 11,5 in naprej rekel, da je Job skrivni grešnik, toda Elifaz je to prevzel. Elifaz se tu očitno vse bolj jezi na Joba in prečka tanko mejo med neutemeljenimi trditvami in očitnimi lažmi. Če Job teh stvari ni storil neposredno, Elifaz trdi, da so vse slabe posledice, ki so jih utrpeli drugi, posledica Jobove nedejavnosti, ker ni storil več dobrih stvari. Elifaz bo zagotovo na tak ali drugačen način dosegel, da Job prizna, da je velik grešnik. Po vsem tem bi moral Job popustiti in priznati vse slabe stvari, ki jih je storil. Ker tega ne stori, mu Elifaz poskuša pomagati. Opozorimo na Elifazovo neobčutljivost; sploh si ni vzel truda, da bi odgovoril na vprašanja, ki jih je Job prej postavil.

Teološko gledano Elifaz pride do tega stališča, ker v svoji teologiji nima prostora za satana ali demone. Ne smemo pozabiti, da Elifaz tu poskuša storiti nekaj dobrega: pripeljati grešnika nazaj k Bogu. Vendar pa Elifaz dejansko deluje proti temu, saj laže o Jobu in tudi o Bogu.

Morda je Elifaz tukaj resnično razdražen, saj je to njegov zadnji govor, ki ga naslovi na Joba. In morda je to celo najbolje. Če oseba, ki prejema svetovanje, ve, da ji svetovalec laže, ga verjetno ne bo poslušala niti mu zaupala.

V: Kaj bi v Jobu 22,1–30 rekli kristjanu ali komu drugemu, ki meni, da sta človekova blaginja ali nesreča posledica tega, kako pravičen je v tem trenutku?

O: Sveto pismo, izkušnje in logika vsi kažejo, da se ta oseba moti.

Sveto pismo: Poleg Jobovih stisk so preganjali tudi Jeremija, ki so ga vrgli v prazno jamo in pustili, da umre, čeprav si tega ni zaslužil. Poglejte preroke, ki jih je Jezabel ubila v Elijevem času.

Izkušnja: Nekateri zlobni kralji in papeži so živeli dolgo. Nekateri izmed navadnih ljudi, ki so trpeli pod njihovo vladavino, so bili umorjeni. Ali hočeš reči, da so bili Pol Pot, Idi Amin in Stalin bolj pravični, ker so živeli dlje kot ljudje, ki so jih umorili?

Logika: Hugh Hefner, ustanovitelj revije Playboy, je umrl v starosti 91 let. Torej, če je pastor ali krščanski misijonar umrl pred 91. letom, ali je bil bolj nepravičen?

V: V Jobu 22,1–30, kdaj, če sploh kdaj, naj svetovalec laže osebi, ki jo svetuje?

O: Seveda noben svetovalec ne bi lagal, če bi menil, da bi to verjetno povzročilo škodo, porušilo zaupanje in ne bi prineslo nič dobrega. Kaj pa, če svetovalec meni, da bi to morda prineslo nekaj dobrega?

Da bi odgovoril na to vprašanje, mora krščanski svetovalec jasno vedeti, kakšen je njegov glavni razlog za to, da je tam. Ali je to a) svetovati osebi, kolikor najbolje zna, in delati tisto, kar se mu zdi prav, ali b) slaviti Boga in biti resnično pričevanje za Boga, pri čemer je svetovanje osebi drugotnega pomena? Če ste pozabili, da je slavljenje Boga vaš najvišji namen, potem bi morda morali prenehati s svetovanjem ali kakršnim koli drugim služenjem, dokler ne obnovite svoje integritete tako, da se spomnite, zakaj smo tu. Eden od problemov pri uporabi laži, poleg tega, da gre za neposlušnost in nezadovoljstvo Boga, je, da se zdi, da ljudje vedno napačno ocenijo situacijo. Ravno takrat, ko mislite, da ne bo prišlo do negativnih posledic, ker nihče ne bo vedel, da uporabljate grešne metode, da bi poskušali izpolniti Božjo voljo, nekdo to nepričakovano odkrije. Kakor pravi Pregovori 16,25: »Pot, ki se človeku zdi prava, ima konec v poti smrti.«

Zato moramo najprej slaviti Boga z resničnimi ustnicami, kot pravi Pregovori 16,13.

V: Ali se v Jobu 22,1–30 spomniš še drugih primerov, podobnih Elifazu, kjer so ljudje menili, da je pomembneje dokazati svoje stališče kot pa pomagati osebi ali biti iskren?

O: Ponos nad drugimi, ki se skriva pod masko skrbi za lastni ugled, pogosto nepričakovano pokaže svojo grdo glavo. Včasih je v očeh drugih smešno, koliko si nekdo izmišlja, da bi se izognil priznanju, da je bil njegov pogled napačen. Vendar pa oseba, ki to počne, pogosto ne vidi, da je to za druge očitno.

Vsakdo se v čemerkoli moti, prav tako kot ima vsakdo potrebo po rasti. Kot bi nekdo pogosto rekel: »Pridržujem si pravico, da postanem pametnejši.«

V: Ali bi v Jobu 22:30 moralo biti zapisano »otok nedolžnih«?

O: Jezikoslovne študije hebrejščine in fenicijščine kažejo, da bi moralo biti »tisti, ki ni nedolžen« ali »tisti, ki je kriv«. Grški prevod Septuaginta je drugačen in pravi »nedolžni«.

V: Kaj želi Job povedati v 23. poglavju knjige Job?

O: Job je tukaj prenehal kritizirati svoje tri prijatelje. Zdaj Job obtožuje Boga. Job Boga tukaj v resnici ne obtožuje, da mu je nepravično škodoval. Job obtožuje Boga, da je sodnik, ki se izogiba svojim dolžnostim.

V: Kaj je v 24. poglavju knjige Job Joba novo spoznanje?

O: Job vidi, da ni sam; tudi nekateri drugi, ki niso bolj nepravični od drugih, trpijo več kot drugi. Job vidi dve stvari: problem, ki ga ima on in ki ga imajo tudi njegovi prijatelji, je, da ne razumejo časovnega okvira, v katerem Bog izvršuje sodbo na zemlji; in Bog jim tega ne pove. Job je zgrožen nad trenutno navidezno neaktivnostjo Boga. Druga ugotovitev je, da Job in njegovi prijatelji prehitro pozabljajo, da bo Bog sodil po smrti ljudi.

V Jobu 24,18–25 je Job od svojih prijateljev prevzel resnico, da bodo nepravični na koncu uničeni kot morska pena ali taljivi sneg. Vsaj v tem se Job in njegovi trije prijatelji vsi strinjajo glede nepravičnih na splošno.

V: Ali je v Jobu 24,18–25 to del Jobovega govora ali naslednji govor Bildada?

O: Uvrstitev v knjigi Job v današnjih judovskih in krščanskih Biblijah je enaka kot v Kumranu v Mrtvomorskih rokopisih. Vendar nekateri menijo, da so se nekateri verzi v knjigi Job pomešali, zato bi to lahko bil del naslednjega govora Bildada. Vendar se v vsakem primeru vsi strinjajo s tem.

V: Kaj želi Bildad povedati v Jobu 25,1–6?

O: Bildad tu izreče najkrajši govor v celotni knjigi. To je zadnjič, ko spregovori Bildad ali kateri od drugih dveh prijateljev. Morda zato, ker vidijo, da jim je zmanjkalo besed. Na kratko: Bog je tako visok, mi pa tako nizki, in prepad med nama je tako velik, da kdo sploh lahko ve kaj o Božjih poteh? Bildad tu zanika Božjo imanenco. Bildad na kratko ponovi:

1) Bog je Vsemogočni

2) Zato človek ni čist pred Bogom

3) Če niti luna in zvezde niso čiste pred Bogom, potem seveda tudi človek ne more biti.

Bildad ima tu prav, razen da del o tem, da zvezde niso čiste, ni v skladu s Svetim pismom, in da človek ni popolnoma hudoben. Vendar način, kako je Bildad te izjave postavil druga ob drugo, kaže na napačno razumevanje. Dejstvo, da je Bog Vsemogočen, nikakor ne dokazuje, da je Jobovo trpljenje upravičeno. Dejstvo, da je Bog svet in pravičen, samo po sebi ne bi dokazovalo pravičnosti za kapriciozno, nepravično škodo.

Bildad razume, da obstaja pravičnost in da je mogoče tudi usmiljenje. V vseh svojih govorih Bildad, za razliko od Elifaza, nikoli ne namiguje, da priznava, da pravičnost za nepravičnike ni vedno takojšnja. Ti trije prijatelji skupaj nikoli ne razumejo, da tudi pravični lahko za nekaj časa trpijo nepravično.

V: Ali je v Jobu 25,4–6 človek le ličinka (larva muhe)?

O: Bildad spominja Joba na smrt. Ličinka in črv imata kratko življenjsko dobo in ju najdemo tudi v grobovih. To je rekel Bildad, ne pa Bog. Metafora je delno pravilna, vendar ne daje celotne slike.

Naša življenjska doba je v Božjih očeh podobna travi (Jakob 1,10–11; Izaija 40,6–8; Psalm 90,3–6). Če nadaljujemo z motivom zemlje, so naša življenja v primerjavi z Bogom kot prah (Izaija 40,15). Bog sedi nad ljudmi kot nad kobilicami (Izaija 40,22). Vendar je to le polovica zgodbe.

Kljub vsemu temu smo ustvarjeni čudovito in strahovito (Psalm 139,14) ter po Božji podobi (1. Mojzesova knjiga 1,27). On se veseli svojih otrok (Sofonija 3,17).

Na zemlji morda živimo le trenutek, a Bog nas ljubi in nas ceni (Psalm 8,4–8).

V: Kdaj, če sploh kdaj, bi v Jobu 26:1–4 poskušali razpravljati ali se prepirati z nekom, ki je sredi globoke žalosti?

O: Ko ta oseba ni zainteresirana za razpravo in ni pripravljena niti prisluhniti razumnemu argumentu, je to najboljši trenutek, da odložite vse, kar ste nameravali povedati. Obstaja čas, ko je treba pokazati, da vam je mar in da z njim sočustvujete. Morda je kasneje, ko ne bo več tako čustven, boljši trenutek, da se z njim pogovorite.

V: V Jobu 26,1–4 so govori Jobovih treh prijateljev vsebovali veliko lepih stvari v abstraktnem smislu, vendar niso uspeli priti do Joba tam, kjer je bil. Kaj moramo storiti, ko svetujemo nekomu, da se prepričamo, da ga sprejemamo takšnega, kakršen je?

O: Prvi korak je, da ga poslušate. Drugega človeka lahko poslušate na vsaj štirih ravneh.

Najprej uporabite tišino. Ne govorite preveč, če ima težave, da bi sploh kaj rekel, ne da bi vas prekinil.

Drugič, postavljajte vprašanja, ne le zato, da pokažete, da poslušate, ampak tudi zato, da pojasnite stvari, ki so morda dvoumne in vam niso jasne.

Tretjič, prepričajte se, da ste slišali, in si zapomnite njegove besede. Na koncu ga lahko vprašate, ali mu lahko povzamete, kar je povedal, da se prepričate, da ste pravilno slišali.

Četrtič, poskusite se vživeti in razumeti, kakšna stališča, predpostavke, resnice, laži, potrebe, čustva – grešna ali ne – bi lahko imeli, da so povedali tisto, kar so povedali, in na način, kot so to povedali.

V: Kakšen je povzetek Jobovega odgovora v Jobu 26,1–30,31?

O: To je Jobov najdaljši govor. Nekateri komentatorji menijo, da je Job izrekel Job 26,1–6, da ga je Bildad (ali morda Zofar) prekinil in izrekel Job 26,7–14, nato pa je Job izrekel preostanek. Vendar pa Job običajno govori več kot njegovi prijatelji o Božji transcendenci, zato je verjetno, da je to izrekel Job. Job je imel dovolj svojih prijateljev in:

(26:1–4) Job sarkastično pravi: »Fantje, res ste mi bili v veliko pomoč!« Dejansko jih Job obtožuje, da mu sploh niso v pomoč, saj poskušajo nekoga prepričati, naj posluša modrost, ki jo poznajo, hkrati pa trdijo, da Job nima nobene modrosti.

(26:5–14) Vem, da sta Božja suverenost in moč nad smrtjo, nebom in vodami šele začetek Božje moči.

(27) Čeprav je Bog do mene nepravičen, dokler bom jaz, Job, živel, ne bom govoril zla niti ne bom zanikal, da sem bil pravičen. Bogatec morda uspeva, a Bog bo prizadel njega, njegove potomce in družino.

(28) Ljudje preiskujejo vse globoke, temne kotičke zemlje v iskanju kovinske rude, toda kje lahko iščemo resnično modrost? Le Bog jo ima, mi pa se je lahko naučimo le tako, da se bojimo Gospoda in se oddaljimo od zla.

(29) Bil sem blagoslovljen. Oh, kako hrepenim po dneh, ko je nad menoj sijala Božja prijazna modrost in so bili moji otroci še živi. Bil sem cenjen in ljudje so me spoštovali. Bil sem dober do drugih. Pomagal sem potrebnim in zatiranim ter sem se oblačil v pravičnost. Mislil sem, da bom varen vse do dneva svoje smrti, in ljudje so prisluhnili mojim nasvetom.

(30) A zdaj nimam več časti. Mladi moški se mi posmehujejo, me zasramujejo. Nimam blagoslova. Celo moje lastno telo me muči, ker me Bog trpi. Nihče ni dober do mene. Bog molči, čeprav sem slišal krik ubogih.

(31) Sklenil sem zavezo in 14 priseg. Moje oči, noge, srce in roke so čiste. Če sem hodil v laži, se odmaknil s poti, se dal zapeljati ženski, odrekal pravičnost služabnikom, zavračal revne, kopičil kruh, ne pomagal nagim, izkoriščal sirote, zaupal v zlato, se veselil bogastva, častil nebesa, se veselil maščevanja, nisem bil radodaren ali sem skrival svoj greh, naj pride nesreča. Če me Bog lahko obtoži zaradi teh stvari, naj bo, če pa ne…

V: Ali naj se v Jobu 26,7 prevaja »Zafon« ali »sever«?

O: Zaphon ali »Sapon« je bila visoka gora v Siriji. Čeprav hebrejska beseda pomeni »sever«, se z njo povezan glagol noteh, »razprostira se«, uporablja le za nebesa. Nekateri menijo, da bi se to lahko nanašalo na ozvezdja, ki se očitno vrtijo okoli severnega pola.

V: Kaj v Jobovi knjigi 26,7 pomeni, da zemlja visi v praznini?

O: Hebrejska beseda za »prazni prostor« je tukaj ista beseda, ki se v 1. Mojzesovi knjigi 1:2 uporablja za »brezoblično«.

Mnoge starodavne kulture so verjele, da zemljo nosi hrbet živali, titanski velikan ali telo boginje. V nasprotju s tem je Bog na nek način naučil Joba, da zemlja visi v prostoru, na ničemer.

V: Kaj so v Jobovi knjigi 26:11 stebri nebes?

O: Obstajajo tri možnosti za stebre/temelje nebes.

Morda se nebesa preprosto treso, ko jih Bog graja. Vendar sta verjetnejši naslednji dve možnosti.

Gore se imenujejo stebri nebes, pa tudi stebri zemlje. Tresenje stebrov bi se lahko nanašalo na vulkane in potrese.

Obzorje so v sorodnem akadskem jeziku Babiloncev imenovali »temelj nebes«.

V: Kaj želi Job povedati v Jobu 27:4–6?

O: Čeprav je bilo za Joba vse tako slabo – zdravstveno, finančno in čustveno –, je Job tukaj še vedno trden kot skala in pravi, da ne bo izgovarjal hudobije in se ne bo odrekel svoji poštenosti. Job se ne oklepa svoje poštenosti, da bi ohranil svoj ugled; v Jobu 30:1, 9–10 pravi, da je njegov ugled v očeh mnogih že uničen.

V: Kako bi se v Jobu 27,4–6 kristjan, ki bolj ceni svojo poštenost kot blaginjo, obnašal drugače od kristjana, ki bolj ceni svojo blaginjo?

O: Ljudje nikoli ne morejo zares zaupati nekomu, naj bo kristjan ali ne, ki bolj ceni blaginjo ali denar kot svojo poštenost. Kadar koli ti dajo obljubo ali sklenejo dogovor s tabo, kako veš, da ne bodo prelomili besede, ko se pojavi boljša priložnost, še posebej če jih ne opazuješ? Če nekateri ljudje delajo stvari pravilno le, ko jih opazuješ, in če ti opazovanje vzame veliko truda, lahko pride do točke, ko porabiš toliko časa in truda za opazovanje, da sploh ni več koristi od tega, da jih sploh zaposliš. Toda tudi nekdo, ki ni kristjan, bi moral želeti zaposliti kristjana, saj ve, da bo ta držal besedo in se potrudil po najboljših močeh, tudi ko ga nihče ne opazuje, kot kažejo Efežanom 6,6–7 in Kološanom 3,22.

V: Kaj je v Jobu 27,21 tako slabega v vzhodnem vetru?

O: Veter je običajno pihal z zahoda, in ko je pihal z zahoda ali juga, je bil blag. Toda v primerjavi s tem je bilo relativno redko, da je bil veter, ko je pihal z vzhoda, zelo močan in suh – pomislite na peščeno nevihto. Ta lahko uniči pridelek na polju. Če bi poskušali ločiti pšenico od plevela in bi pihal vzhodni veter, bi veter odpihnil tako pšenico kot plevel. Čeprav nevihte ob vzhodnem vetru niso pogoste, se pojavljajo vrtinci, ko se veter preusmeri z zahoda na vzhod. Eden od arabskih slengovskih izrazov ga imenuje »strupeni veter«. Ni šlo toliko za to, da bi se bali, da bi vzhodni veter ubil ljudi, temveč da bi poškodoval kmetovo pridelek.

V: Ali je v cerkvi v Jobu 27:23, Jobu 34:37, Nah 3:19, Ezek 25:6 in 2 Kr 11:12 bolje reči »amen« ali »hvaljen bodi Gospod« namesto ploskanja z rokami?

O: Ne, to ni pravilno. To je predlagal Henry M. Morris iz Inštituta za raziskovanje stvarjenja v pobožni razmišljanju »Days of Praise« z dne 12. junija 2004. V hebrejščini obstajajo štiri različne besede za ploskanje/udarjanje z rokami, in trdi, da nobena od njih nima pozitivnega pomena. Na primer, v Nahumu 3:19 piše, da bodo drugi ploskali, ko bodo slišali o uničenju Ninive. V 2. Kraljih 11:12 so pobožni Izraelci ploskali z rokami, ko je bil Joaš okronan, vendar Morris pravi, da so s tem »izrazili svojo namero, da udarijo in uničijo nepravično kraljico Atalijo«.

Tukaj so verzi iz Stare zaveze o ploskanju:

caphaq (Strongova številka 5606) [izgovarja se saw-FAK] Job 27:23; Job 34:37; Žalostinke 2:15

teqa (Strongova številka 8628) [izgovarja se taw-KAH] Psalm 47:1; Nahum 3:19

mecha’ (Strongova številka 4222) [izgovarja se maw-KHAW] Ps 98:8; Iz 55:12; Ezekiel 25:6

nakah (Strongova številka 5221) [izgovarja se naw-KAH] 2. Kralji 11:12

Morris ima prav glede petih nepodčrtanih verzov, vendar se moti glede ploskanja na splošno.

Glavni verzi, ki ovržejo to trditev:

Iza 55,12 govori o ploskanju brez kakršnega koli konteksta zmage, razen v zvezi s tem, da grešnik opusti svoje misli.

Psalm 47:1 pravi: »Ploskajte z rokami, vsi narodi; vzklikajte Bogu z glasom zmage.« Psalm 47:3 sicer omenja podjarmljanje narodov, vendar 47:1 ni omejen na to.

Dodatni verzi v podporo:

Psalm 98:8 omenja, da Bog prihaja soditi in da Bog doseže zmago. To ni »izražanje močnega nesoglasja z nepravičnimi ljudmi«, ker je ploskanje »za Boga«, ne »proti ljudem«.

2. Kraljev 11,12 pripoveduje o ljudstvu, ki je ploskalo in vzklikalo: »Naj živi kralj!« Morris pravi, da je ploskanje »izražalo njihovo namero, da udarijo in uničijo nepravično kraljico Atalijo«, o čemer govori 2. Kraljev 11,13–16. Vendar pa je bilo ploskanje v počastitev kronanja mladega kralja Joasa, ne pa izraz sovražnosti do Atalije.

Skratka, ploskanje ni namenjeno le izražanju nesoglasja, saj Izaija 55:12, Psalm 47:1 ter verjetno tudi Psalm 98:8 in 2. Kraljev 11:12 prikazujejo ploskanje kot znak odobravanja. Tudi tisti, ki menijo, da je ploskanje namenjeno le izražanju zmage, bi morali v cerkvi ploskati zaradi Jezusove zmage na križu in njegove zmage v naših življenjih.

V: Kaj je glavna točka tega poglavja v Jobu 28:1–28?

O: To poglavje je razdeljeno na tri ločene dele z dvema vprašanjema: »Kje se najde modrost?« v Jobu 28:12 in »Od kod torej prihaja modrost?« v Jobu 28:20.

Odkritje zaklada: ljudje so zelo spretni pri rudarjenju v zemlji

Modrost kot zaklad: Vendar ne vidijo očitne vrednosti modrosti.

Vir modrosti: Modrost prihaja le od Gospoda. Strah pred Gospodom je začetek modrosti v Psalmu 111:10 in Pregovorih 1:7

V: Kaj v Jobu 28,1–28 vemo o rudarjenju v tistih časih?

O: Nimamo veliko podatkov, vendar vemo, da so v Arabah (južni Izrael in del Savdske Arabije) ljudje rudarili baker že dolgo pred Abrahamom, čeprav so rudniški jaški nastali šele kasneje, v rimskem obdobju. Že pred Hezekijevo dobo so znali izkopati jaške do površine, da bi vanje spustili sončno svetlobo. V prvem stoletju pr. n. št. so v Nubiji uporabljali rudarske svetilke.

V: Kako v Jobu 28,1–28 pridobimo modrost in v čem je to podobno rudarjenju?

O: Čeprav obstajajo različne vrste rudarjenja, si nadenimo rudarske čelade, prižgimo rudarske svetilke in si oglejmo metaforo rudarjenja na splošno. Imamo raziskovanje, iskanje rudnih žil, gradnjo rudnika, izkopavanje rude, prečiščevanje rude in vzdrževanje rudnika.

Raziskovanje: Prvo pravilo rudarjenja zlata, srebra ali kakšne druge kovine je: »Prepričaj se, da greš na pravo goro.« Najboljši rudar na svetu ne bo iz gore pridobil niti trohice zlata, če ga tam sploh ni! Pri iskanju nafte poišči geološko formacijo, ki bi bila primerna za zadrževanje nafte. Pri kovinah poiščite goro, kjer je nekdo v bližnji zemlji ali v potoku že našel nekaj kovine, ki jo iščete. Podobno ne iščite modrosti na napačnem mestu. Iščite jo v Božji besedi ter v spisih in nasvetih pobožnih, modrih ljudi. Čeprav lahko najdete koščke modrosti v drugih spisih in drugih religijah, se ne splača poskušati jih izločiti, ne da bi pri tem dobili tudi strupene stranske produkte.

Iskanje: Pranje zlata v reki ali vrtanje poskusne naftne vrtine lahko prinese gospodarsko korist, vendar je lahko še bolj dragoceno v tem, da vam pove, kje iskati in kje prenehati iskati. Nekatere stvari imajo videz modrosti, a so to le »polresnice« ali bodo dragulji, ki jih lahko uporabite v svojem življenju in vas približajo Bogu?

Gradnja rudnika: Ko menite, da veste, kje je »glavno žilo« ali kakšen je obseg naftnega polja, zgradite rudnik, ki bo vodil od površine do rude na čim bolj učinkovit in varen način. Rudnik zgradite dobro, da se ne bo zrušil ali da ne bo preveč nepraktičen za vstop in celodnevno delo. Porabiti morate denar za nakup trdnih tramov in dobrega orodja, zavedajoč se, da bo vaša naložba v čas in denar v primerjavi z donosom, ki ga pričakujete, zanemarljiva. Podobno je tudi pridobivanje modrosti delo, ki zahteva čas, ko bi lahko gledali televizijo ali počeli kaj drugega. A žrtvovanje časa, ki ga vložite v pridobivanje modrosti, bo vredno tistega, kar boste dobili. Včasih se morate spustiti globoko v temno rudarsko jamo, da pridobite najsijajnejše dragulje.

Izkopavanje rude: Uporabljajte dosleden način za učenje in zapomnitev modrosti. Nekateri uporabljajo zvezek, da si zapišejo, kar so se naučili. Drugi uporabljajo računalnik ali pišejo na robove svojih Biblij. Poleg tega deljenje tega, kar ste se naučili, z drugimi ne pomaga le njim, ampak to znanje utrdi tudi v vašem lastnem umu. Seveda lahko pridobite še več modrosti, ko drugi z vami delijo tisto, kar so se naučili.

Prečiščevanje rude: Ni vsaka podrobnost, ki jo preberete, enako pomembna. Občasno povzemite, kako lahko uporabite tisto, kar ste prebrali, nato pa ukrepajte in storite tisto, kar ste se naučili. Če tega ne storite, boste to lahko hitro pozabili. Poleg tega, če veste, kaj je prav, da storite, pa tega ne storite, je to greh, kot pravi Jakob 4,17.

Vzdrževanje rudnika: Ko se pri kopanju v rudniku pomikate globlje, se lahko rovi zrušijo, če ne dodate dodatnih ojačitev. V nekem smislu se mora korak »gradnje rudnika« nadaljevati tudi potem, ko ste že naleteli na bogato žilo. Morda boste na začetku vložili veliko truda, vendar potrebujete tudi vztrajnost, da ne izgubite zagonu. Bolje je, da preostanek življenja vsak dan posvetiš 10 minut Svetemu pismu, kot da prvi mesec bereš 3 ure na dan, nato pa prenehaš. Nazadnje, naš spomin ni popoln; stvari pozabljamo. Vrniti se moraš k temu, kar si se že naučil, in to ponovno prebrati, da ne pozabiš.

Job v Jobu 28,13 ugotavlja, da so ljudje tako iznajdljivi pri iskanju kovin in draguljev, zakaj pa niso tako dobri pri iskanju modrosti?

Nazadnje, en preprost, odličen način za pridobivanje modrosti je, da prosimo Boga, kot nam svetuje Jakob v Jakobovem pismu 1:5. Resnično, ne moremo pridobiti trajne modrosti, če nam je Bog ne podari. Pogosto so se pojavila vprašanja, na katera nisem mogel odgovoriti; takrat sem molil za to zagonetno stvar, prosil Boga in potrpežljivo čakal. Včasih je minil tudi mesec, a vedno sem dobil odgovor na to, kar sem vprašal. Do takrat pa sem običajno že imel novo vprašanje. Ne razmišljaj o svojih vprašanjih o Svetem pismu, krščanstvu in življenju kot o »težavah«, ampak kot o stvareh, ki vzbujajo tvoje zanimanje in ki jih Bog lahko uporabi, da te nauči.

V: Kako je v Jobu 28,28 strah Gospodov začetek modrosti?

O: Najprej razpravljajmo o tem, kaj je modrost, nato pa odgovorimo na vprašanje.

Modrost lahko opredelimo kot znanje, ki ga uporabljamo v življenju. Lahko gre za nekoliko neobičajen zdrav razum, kot ga najdemo v Knjigi Pregovorov, človeško spretnost pri doseganju ciljev, raziskovanje življenjskih ugank ali tudi sposobnost spopadanja z življenjskimi izzivi. Beseda »hokmah« se v Knjigi Pregovorov pojavi 45-krat. Prevesti jo je mogoče kot »modrost« ali tudi kot »spretnost«, kot na primer spretnost tkalca pri izdelavi šotora v 2. Mojzesovi knjigi 35,26, spretnost mizarja ali kovača v 2. Mojzesovi knjigi 31,6, spretnost mornarjev v Psalmu 107,27, generala v bitki v Izaiju 10,13, spretnost upravnika v 5. Mojzesovi knjigi 34,9 in 1. knjigi kraljev 3,28 ter nasvet modrega svetovalca v 2. knjigi Samuela 20,22. Knjigo Pregovorov lahko razumemo kot knjigo spretnosti za modro življenje. Želimo si, da bi se več ljudi želelo naučiti teh spretnosti.

Bog je vir modrosti, in vsaka človeška modrost, ki zanika Božjo modrost, ni tako modra. Iskanje tega, kako Bog gleda na stvari, in kako bi morali živeti v skladu s tem, da bi mu ugajali, pomeni, da imamo svoje prednostne naloge v pravilnem vrstnem redu. Vse ostalo je »dajanje prednosti nepomembnemu in zanemarjanje pomembnega«. Tako na primer, ko Bog reče, naj ne gremo po etični bližnjici, lahko ljudje poskušajo racionalizirati, zakaj to velja za druge, ne pa zanje, ali zakaj to v tej situaciji ne velja, ker si nekaj tako močno želimo. Ali pa lahko Bogu preprosto rečemo: »V redu. V primerjavi s tem, da bi Ti ugajal, tiste druge stvari sploh nisem potreboval ali si je tako močno želel.« Ta preprosta stvar te lahko reši pred mnogimi prevari, srčnimi bolečinami ter izgubo prijateljstev in denarja.

Zanimivo je, da narodi niso šteti za modre, temveč le posamezniki. Spoštovanje Boga in poslušnost Njemu sta izhodišče resnične modrosti. Pregovori 8,13 pravi, da se bati Gospoda pomeni sovražiti zlo in da Bog sovraži ponos, aroganco, zlobno ravnanje in hudobne besede.

V: Kaj je zanimivega v strukturi Jobove poezije v Jobu 29,1–25 o nostalgičnih »starih dobrih časih«, za katere je upal, da se bodo ponovno vrnili?

O: Jobova poglavja 29–30 sta Jobov zaključni povzetek. V Jobu 29 se ton nenadoma spremeni v »optativni način«, kar pomeni izražanje želje ali hrepenenja. Job se je spominjal preteklih časov, ko so bili njegovi otroci ob njem, ko je bil uspešen in spoštovan, ko je prihodnost izgledala svetlo in ko še ni imel pojma, kako bo preizkušen. Ti verzi tvorijo simetrično razmerje.

Blagoslov (29:2–6)

— Čast (29:7–11)

— — Jobova dobrota (29:12–17)

Blagoslov (29:18–20)

— Čast (29:21–25)

V: V Jobu 29:3–5 je Job poslušal Boga, si prizadeval izpolnjevati Božjo voljo in se izogibal tistemu, kar je Bogu ni bilo všeč, hkrati pa se je tudi veselil Boga. Kakšen bi bil danes kristjan, če se ne bi veselil Boga?

O: Kristjan bi morda deloval pobožno, pridno, poslušno in delovno, a ker bi delal stvari iz lastne moči, bi se lahko spraševali, ali bo to res trajalo vse življenje. Včasih ima kristjan morda preprosto preveč stvari za opraviti (ali pa vsaj napačno misli, da jih ima), da bi imel čas za druženje z Bogom.

Predstavljajte si, da imate zakonca, ki je zvest, trdo deluje za družino, se dobro spomni vseh stvari, ki jih je treba opraviti, in vam sporoča novice ter naloge, ki jih morate vedeti, a je preprosto preveč zaposlen, da bi z vami preživel kakršen koli čas. Ali pa morda sploh ni bil preveč zaposlen; preprosto ni hotel biti v vaši bližini. Tudi če to ni bilo res, zanj ni bilo prednostna naloga, da bi z vami preživel kakršen koli »čas skupaj«. Bi rekli, da je to dober zakon?

Mi smo del Kristusove neveste. Vendar je mogoče, da nekateri kristjani ravnajo z Bogom na enak način.

V: Zakaj je bil Job v Jobu 29,7–17 nekoč tako spoštovan in kako dolgo je to spoštovanje trajalo?

O: Job ni bil spoštovan zato, ker je bil bogat in mogočen. Ta bogat in mogočen mož je užival veliko spoštovanje, ker je svoje bogastvo in moč uporabljal za dobro. Job je pomagal tistim v stiski, vdovam, revnim in sirotam. Morda je bil Job sam presenečen, kako hitro se je spoštovanje, ki so ga nekateri gojili do njega, izparilo, ko ni več imel sredstev za pomoč drugim in je izgledalo, kot da ga je Bog kaznoval. Ob koncu knjige Job, ko je ponovno pridobil svoje bogastvo in imel več otrok, se sprašujem, koliko je Jobu pomenilo na novo pridobljeno spoštovanje tistih, ki so se mu prej posmehovali.

V: Kaj bi v Jobu 29,1–25 rekli kristjanu, ki živi v preteklosti in hrepeni po »starih dobrih časih«?

O: Prezrimo dejstvo, da je spomin včasih selektiven in da se v različnih življenjskih obdobjih pojavljajo različni izzivi. Lahko mu rečeš: »Ne obremenjuj se s tem; tvoji najboljši dnevi so še pred teboj!« 1. Petrov 1,3–4 pravi: »Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! Po svojem velikem usmiljenju nas je ponovno rodil v živo upanje skozi vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih, ⁴ in v dediščino, ki je nepokvarljiva, neomadeževana in nepoškodljiva, ki je za vas shranjena v nebesih,« (BSB)

V: Zakaj nekateri v Jobu 30:1, podobno kot ti posmehljivci, ki so nekoč izkazovali spoštovanje do Joba, »brcajo ljudi, ko so na tleh«?

O: Nekateri se počutijo bolje, ko lahko koga ponižajo, še posebej, če pri tem ne vidijo nobenih negativnih posledic. Drugi menijo, da se bo njihov družbeni položaj med ljudmi, ki so zanje pomembni, izboljšal, če bodo govorili proti tistim, proti katerim govorijo vsi ostali. Danes lahko opazimo »kulturo odpisa«, ki želi utišati tiste, ki se z njo ne strinjajo. Eden od razlogov za njen uspeh je krhko ego nekaterih, ko jih drugi ponižujejo.

V: Ali menite, da je imel Job v Jobu 30,1 sam kanček arogance?

O: Da. Vsi ljudje so bili ustvarjeni po Božji podobi, toda Job je nekatere ljudi ocenil kot manj vredne od svojih čuvajskih psov. Po eni strani bi bili psi zvesti in bi se lahko zanesel, da bodo storili, kar morajo, kar je morda več, kot bi lahko rekli za nekatere ljudi. Po drugi strani pa Job ni maral, da bi ga prezirali, sam pa je preziral nekatere druge.

V: Kaj želi Job povedati v 30. poglavju knjige Job?

O: Vsi pretekli lepi časi iz 29. poglavja Jobove knjige so bili v ostrem nasprotju z žalostnim stanjem, ki ga zdaj opisuje v 30. poglavju. V Jobu 30,1–8 Job označi druge ljudi za ničvredne bedake, nato pa se v Jobu 30,9–31 pritožuje, da celo ti ljudje menijo, da so boljši od njega. To rani Jobov ponos. Kot kristjani bi se morali osredotočiti na to, da ugajamo Bogu, in za razliko od Joba ne bi smeli soditi o vrednosti drugih ali posvečati preveč pozornosti temu, kar mislijo drugi.

V: Kako se v Jobovi knjigi 31,1–40 spopadeš s situacijo, ko nekdo vztraja, da moraš zagovarjati nekaj, kar si storil, čeprav sam v tem ne vidiš potrebe?

O: Job vidi, da se mora zagovarjati pred svojimi tremi prijatelji, ki so domnevno prišli, da bi ga tolažili, a so ga na koncu le obtožili. Na splošno morate nekaj reči, na primer zanikati lažno obtožbo in vsaj na kratko pojasniti, zakaj. Glede na situacijo jih lahko vprašate, kakšni dokazi bi bili potrebni, da bi jih prepričali o tem, kar pravite. Včasih pa bi morda morali premisliti, koliko časa želite porabiti za pogovor z nekom, če vas itak ne posluša. Preden pa odidete, bi morda morali povedati, da imate občutek, da »ne želijo, da bi jih dejstva zmedla«, in da bi morali pokazati, da so pripravljeni upoštevati vaše besede, preden zanje zapravljate še več besed.

V: Kaj je v Jobu 31,1–40 tako zanimivo glede Jobovih vzporednic?

O: Job nam ponuja intimen vpogled v svoje srce, v to, kako gleda na stvari. Njegovo združevanje različnih grehov in lastnosti Boga oziroma nebes je precej edinstveno in zelo zanimivo. Navaja obljubo in 14 priseg, ki jih je dal, ter razloge, zakaj je pravičen. Dobro bi bilo, da si jih zapomnimo kot nekatere od razlogov, zakaj moramo v svojem življenju ohranjati pravičnost.

Sklenil je zavezo s svojimi očmi, da ne bo poželjivo gledal ženske – Božje oči opazujejo (Job 31:1–3)

Laž in prevara – tega ne bi hotel storiti in biti sodjen na Božjih tehtnicah – če se je v mojih rokah zadržalo kaj, kar pripada drugim, naj ne bom imel nobene koristi od tega, kar posadijo moje roke (Job 31:5–7).

Poželenje ali jemanje tujega – ne želim, da bi Bog dopustil, da bi drugi vzeli moje stvari (Job 31:8–9).

Zapeljan s strani ženske – ne želim, da bi drugi moški spali z mojo ženo ali me finančno uničili (Job 31:9–12)

Odrekanje pravice mojim služabnikom in delavcem – kaj bi storil, ko bi me Bog soočil s tem? Bog je ustvaril vse nas. (Job 31:13–15)

Če sem z lastno roko odklonil pomoč revnim in vdovam (Job 31:16),

si sirotam ne bi dal hrane (Job 31:17–18),

ne bi oblačil revnih (Job 31:19–20),

v sodišču zatiral sirote

Naj mi odpade roka: – Ne želim, da mi Bog fizično škoduje. – Tega ne bi storil zaradi strahu pred Božjo veličastnostjo (Job 31,21–23).

Zaupal in se zanesel na zlato (Job 31:24).

Veselil sem se svojega velikega bogastva (Job 31:25).

Častil sonce ali luno

Bog bi me obsodil za te grehe ali nezvestobo Visokemu Bogu (Job 31:26–28).

Veselil sem se padca svojega sovražnika in ga preklinjal (Job 31:29–30).

Nisem bil radodaren do tistih v moji hiši (Job 31:31).

Nisem bil gostoljuben do tujca (Job 31:32).

Skril sem svoj greh, kot to počnejo ljudje, ker sem se bal javnega mnenja (Job 31:33–34).

Molčal sem

[če že govorimo o tem, želel bi si, da me »Nekdo« prav zdaj sliši!] (Job 31:35–37).

Zatiral sem svoje najemnike – ne bi hotel, da bi Bog namesto žita pustil rasti trnje (Job 31:38–40).

V: Ali v Jobu 31:1 to, da ne gledamo na žensko s poželenjem, spada v moralne zapovedi Novega ali Starega testamenta?

O: V vseh časih je Bogu všeč, če imamo čiste oči. Čeprav Bog tega v starozaveznem zakonu ni izrecno zapovedal, so se Božji poslušni služabniki, kot je bil Job, ne osredotočali na to, kaj vse bi lahko storili, ne da bi bili za to kaznovani, ampak so si prizadevali, da bi Bogu ugajali v vseh svojih poteh. Job ni potreboval starozaveznega zakona, da bi to vedel, saj je zelo verjetno živel še pred Mojzesovim zakonom.

Mimogrede, nekateri menijo, da se to nanaša na bližnjevzhodno boginjo plodnosti. Čeprav Job ni razmišljal o čaščenju nobenih idolov ali boginj, se to verjetneje nanaša na ženske na splošno, ne le na eno konkretno podobo boginje.

V: Kaj Job v Jobu 31,7 pravi o čistosti svojih rok?

O: Vzhodnjaški Kethiv kaže, da to pomeni »prilepiti se na«. Torej to pomeni: »Če se je kaj prilepilo na moje roke«. Z drugimi besedami: »Če ima Job lepljive prste in je kaj ukradel.«

V: Kaj v Jobu 31:13 piše o ravnanju z ljudmi, ki so ti podrejeni?

O: Tukaj je primer. Predstavljajte si, da morate odločiti o zadevi med dvema osebama. Prva je zelo pomembna in želite ohraniti njeno naklonjenost, da bi ostali v njenih dobrih odnosih. Druga oseba se vam zdi nepomembna; sploh ni pomembno, kaj si ta oseba misli o vas. Vendar je v tej zadevi v krivdi prva oseba. Ali se odločite v korist prve osebe zaradi pomembnosti vašega odnosa z njo ali pa se odločite pravično? Job je storil slednje.

V Keil-Delitzschovem komentarju k Stari zavezi, 4. zvezek, 2. del, str. 183, je naveden primer, v katerem so to priznali tudi rabini. »V midrašu v delu Giuseppeja Levija *Parabola, Legenden und Gedichte aus Talmud und Midrasch*, str. 141 (nemški prevod iz leta 1863): Žena R. [rabina] Joseja se je sprla s svojo služkinjo. Njen mož je prišel in vprašal, kaj se dogaja, in ko je videl, da je v krivdi njegova žena, ji je to povedal v prisotnosti služkinje. Žena je v jezi rekla: »Ti praviš, da sem v krivdi v prisotnosti moje služkinje?« Rabin je odgovoril: »Delam tako, kot je delal Job.«

V: Kaj pravi Job 31,13 o suženjstvu?

O: Suženjstvo je bilo v antičnem svetu povsod prisotno. Zakon, ki ga je posredoval Mojzes, je dopuščal izraelske sužnje, na primer zaradi neplačila dolga, vendar so morali biti izraelski sužnji vsaka sedem let osvobojeni. Edina izjema je bila, če je suženj ljubil svojega gospodarja in si želel ostati suženj do konca življenja.

Job 31,13 bi bil šok za lastnike sužnjev v grškem in rimskem svetu. Jobovi sužnji in služabniki so smeli ne le imeti pritožbe proti svojim gospodarjem, ampak jih tudi odkrito izražati in pričakovati, da bodo njihove pritožbe obravnavane pravično.

V: Kakšen je pomen zadnjega stavka v Jobu 31:25?

O: Ko ljudje postanejo bogati, pogosto mislijo, da je to vse zaradi njihove pameti, trdega dela ali drugih sposobnosti. Pogosto spregledajo dejstvo, da so morda bili le na pravem mestu ob pravem času. Ko ljudje poudarjajo moje bogastvo, ki sem ga pridobil z lastnimi rokami, niso hvaležni Bogu za to, kar jim je Bog omogočil.

V: Kaj v Jobu 31,27 pomeni, da usta poljubijo roko?

O: To je zelo podobno sodobnemu običaju pošiljanja poljuba. Če ima nekdo, ki je daleč stran od tebe, tvojo naklonjenost, lahko poljubiš svojo roko in jo nato pomoliš proti tej osebi.

V: Kakšen je v Jobu 31,26–28 pomen te nezvestobe?

O: Job pravi, da bi bil kriv greha proti Bogu, če bi spoštoval, se klanjal, častil, častil (itd.) sonce ali luno. Job ga imenuje »Bog na višavah«, da poudari nesmiselnost čaščenja bitij in stvari, za katere veš, da niso Najvišji Bog.

Ko se pogovarjate s hindujci ali mahajanskimi budisti, ki častijo številne idole, jih vprašajte, zakaj ne častijo Najvišjega Boga namesto svojih majhnih božanstev. Ko se pogovarjate z mormoni, ki verjamejo, da je imel »bog tega sveta« boga in očeta, ki je bil večji od njega, ta pa je imel boga in očeta, ki je bil večji od njega, vprašajte mormone, zakaj ne častijo Najvišjega.

V: Ali Job 31:33 nakazuje, da je Adam skril svoj prekršek [prematurnega zakonskega odnosa z Evo] tako, da si je zakril spolni del telesa, kot uči heretik Rev. Moon v »Božjem načelu«, 5. izdaja (1977), str. 72?

O: Sploh ne. Adam in Eva sta po grehu storila štiri stvari:

1. Iz figovih listov sta si zašila oblačila (Prva Mojzesova knjiga 3:7)

2. Skrila sta se pred Bogom (Prva Mojzesova knjiga 3:8)

3. Adam se je bal (Prva Mojzesova knjiga 3:10)

4. Adam je krivil Evo, Eva pa kačo (Prva Mojzesova knjiga 3:12–13)

Job 31:33 se nanaša na to, da je Adam skrival svoj greh. To bi se lahko nanašalo na to, da se je Adam skrival ali krivil Evo, pa tudi na to, da si je izdelal oblačila, ali pa poleg tega. Tudi če bi se nanašalo na to, da sta se Adam in Eva oblekla, to še vedno ne dokazuje spolnega greha.

V: Kaj bi Job v Jobu 31:36–37 nosil kot krono?

O: Job pravi, da če bi bile vse obtožbe proti njemu zapisane, bi bil tako prepričan v svojo pravičnost, da bi to knjigo nosil kot krono! Job pravi, da si želi, da bi se lahko približal Bogu, tako kot se princ približa kralju, ter mu vse to pojasnil in zadevo razrešil.

Ali obstajajo v vašem značaju božanske lastnosti, v katere ste dopustili, da se je vtihotapil in jih okužil ponos? Ali obstajajo stvari, na katere bi bili ponosni, če bi stali pred Bogom? Če je tako, premislite še enkrat, preden se resnično približate Svetemu. Bog nas ne ljubi zaradi česarkoli, kar smo storili neodvisno od Njega. Bog nas je ustvaril zase, in morali bi biti veseli, ne pa ponosni, nad tem, kar On dela skozi nas.

V: Zakaj v Jobu 31,40 piše: »Tako se končajo Jobove besede«?

O: Verjetno zato, da ne pričakujemo več govorov od Joba. Job dejansko spregovori (morda je »mrmljanje« bolj ustrezna beseda) kasneje v Jobu 40,3–5 in Jobu 42,1–6.

Ne smemo se užaliti zaradi nepojasnjenega. V redu je, da želimo razumeti, vendar ne smemo zahtevati, da moramo razumeti.

V: Zakaj je bil v Jobu 32,1–37,24 Elihu prav in ostali štirje moški narobe?

O: Job je trdil, da je njegovo trpljenje posledica Božje nepravičnosti. Jobovi prijatelji so trdili, da je Jobovo trpljenje posledica njegovega greha. Prišli so v slepo ulico. Elihu je rekel, da sta se oba motila, in bil je jezen na besede teh sicer modrih mož. Bog ni povedal, zakaj Job trpi, in bilo je predrzno trditi, zakaj. Vendar pa lahko vidimo, da Bog deluje pravično, a pogosto moramo čakati na Njegovo pravičnost, saj ta v tem zemeljskem življenju ne pride vedno.

Elihuove trditve so bile pravilne. Elihu se je v Jobu 32 predstavil štirim in morebitnim prisotnim ter utemeljil svojo pravico do govora. Vendar pa nekateri menijo, da je v svojih dolgih pojasnilih o vrednosti svojih besed morda prestopil mejo in postal aroganten. Seveda Job 32,2–3 pravi, da je bil Elihu jezen na govor teh vernikov, ko je spregovoril.

V: Kaj je v Jobu 32,1–37,24 Elihuova glavna trditev?

O: (32) Elihu meni, da se vsi štirje motijo.

(33) Job, rekel si, da si pravičen in da je Bog do tebe nepravičen. Nisi pravičen v tem, da se prepiraš z Bogom, ki nam ni dolžan nobenih pojasnil. Bog nam resnično govori in posreduje za nas, in Bog nas lahko reši pred uničenjem.

(34) Vi trije modreci se motite, ker niste popravili Joba. Vi trije in Job imate v bistvu isti problem; mislite, da lahko ugotovite razlog za Jobovo trpljenje in da je Bog dolžan vam ga povedati. Menite, da je to posledica nekega skrivnega greha, sicer pa je Bog nepravičen. Edini pravi odgovor na vprašanje, zakaj Job trpi, je ta: »BOG NAM TEGA ŠE NI POVEDAL.«

(35) Job, motiš se, ko praviš, da je moja pravičnost večja od Božje. Elifaz se moti (v Jobu 22,2), ko pravi, da ni koristi od tega, ali smo pravični ali nepravični. Bog se veseli pobožnosti. Bog ni nepravičen. Če nisi pripravljen čakati na Njegovo pravičnost, le množiš besede brez znanja….

(36–37) O Božji pravičnosti pa lahko rečemo naslednje. Bog nikogar ne prezira. Nasprotuje nepravičnim in zagotavlja pravico zatiranim. Ne moremo poznati vse Božje veličine, a z veseljem bom prisluhnil Božjemu glasu. Job, Božja dela so tako čudovita in On je popoln v znanju. Če se želiš spopasti z Bogom, nam potem povej, kaj lahko mi, navadni smrtniki, rečemo Njemu?

V: Kje je bil v Jobu 32,2 »Buz«?

O: Buz je bil sin Nahorja in Milke, torej Abrahamov nečak iz 1. Mojzesove knjige 22,20–21. V 1. Mojzesovi knjigi 10,23 je omenjen tudi Uz, sin Arama. V vsakem primeru sta živela na ozemlju današnje Sirije. Tudi Jeremija 25,23 omenja Buz.

V: Kdaj naj v Jobu 32,6–7 prepustimo besedo drugim in se vzdržimo govorjenja?

O: Včasih se morda vzdržimo iz spoštovanja in vljudnosti. Drugič pa morda počakamo z govorjenjem do trenutka, ko vas bodo drugi bolje poslušali. To kaže, da Job in njegovi trije prijatelji niso bili edini prisotni. Morda je bilo poleg Elihuja še veliko drugih ljudi.

V: V Jobu 33:6; 36:2 je Elihu rekel, da nastopa kot Božji glasnik. Ali je bilo to pravilno?

O: Da, saj Bog Elihuja ni grajal, kot je grajal Joba in njegove tri prijatelje. To počnemo ves čas, ko oznanjamo evangelij ali učimo koga v veri. Vendar je zelo pomembno, da je tisto, kar govorimo, pravilno. Poleg tega je Elihu v Jobu 32:10, 17 dejansko povedal, da gre za njegovo mnenje, in v Jobu 34:3–4 ni prosil Joba in njegovih treh prijateljev, naj njegove besede sprejmejo nekritično, ampak naj jih preizkusijo, tako kot bi okusili hrano. Tudi Jobovi trije prijatelji so nastopali kot Božji glasniki, vendar niso govorili pravilnih stvari.

V: Kaj je bilo dobrega v Elihuovem govoru v Jobu 33:9–36:23?

O: Več stvari.

Ponovitev Jobovih besed: Prvič, Elihu je pokazal, da spoštuje Joba, tako da ga je resnično poslušal. Elihu je Jobove besede ponovil na 16 mestih: Job 33:9a, 33:9b, 33:9c, 33:10a, 33:10b, 33:11a, 33:11b, 34:5a, 34:5b, 34:6a, 34:6b, 34:6d, 34:9, 35:2, 35:3 in 36:23. Trije prijatelji nikoli niso ponovili tega, kar je rekel Job, medtem ko je Elihu pokazal, da je poslušal.

Odgovarjanje na posamezne točke: Elihu je odgovarjal na posamezne stvari, ki jih je rekel Job.

V odgovor na splošno, temeljno stališče: Elihu se je osredotočil na temeljne pritožbe, ki so se odražale v Jobovem tonu.

V: Kaj je v Jobu 33,9–33 povzetek tega, kar bi moral Job reči?

O: Čeprav je težko povzeti vse, kar je Job dejansko rekel, je tukaj povzetek tega, kar bi Job moral reči, kot ga je podal Elihu.

1) Zavedam se, da nisem popoln niti bolj pravičen od Boga (Job 33:9; 34:5; 35:2).

2) Zato me prosim nauči, kje sem storil narobe, da se bom lahko pokesal (Job 34:32).

3) Ne bom se prepiral z Bogom, ampak mu bom pripisoval pravičnost (Job 33:13; 34:17; 36:3).

4) Vem, da Bog resnično govori (Job 33:14–22; 35:10–11; 37:22), posluša (Job 34:28) ter rešuje in kaznuje (Job 36:8–16).

5) Hvalil in poveličeval bom Božjo veličastnost (Job 36:24–26; 37:5, 14).

6) Kajti vem, da ljudje ne razumejo Božjih poti (Job 36:22–23, 29; 37:14–18).

V: Kaj naj storimo, ko se srečamo s tragedijo (Job 33:9–33)?

O: Ko se soočamo s tragedijo, bi morali ravnati tako, kot je Elihu rekel, da bi moral ravnati Job:

1) Zavedati se moramo, da je vsakdo storil kaj narobe in da bi lahko sprejel drugačne odločitve.

2) Vprašajmo se, ali obstaja kakšen greh, ki smo ga spregledali ali pa ga sploh ne poznamo, za katerega bi morali prositi za odpuščanje, se pokesati in ga ne ponoviti.

3) Ne obtožujmo Boga in ne kažimo s prstom nanj.

4) Tudi v času žalosti se v molitvi približajmo Bogu.

5) Hvalimo Boga tudi v tej situaciji.

6) Zavedajte se, da ne vidimo celotne slike, tako kot jo vidi Bog.

V: Kaj je Elihu v Jobu 34,5–37 rekel proti Jobovim trem prijateljem?

O: Da, Job je imel narobe, ko je rekel, da je pravičen in da mu je Bog odvzel pravičnost (Job 34,5–7).

A motite se, če mislite, da bi bil Bog nepravičen, če bi zdaj težke čase doživljali tudi pobožni (Job 34:16–19).

Jobovi prijatelji so menili, da trpljenje pride le zato, da bi Bog kaznoval. Elihu pa pravi, da trpljenje lahko pride tudi zato, da nas nekaj nauči. Kot pravi Simone Weil v knjigi Gravity and Grace: »Izjemna veličina krščanstva leži v dejstvu, da ne išče nadnaravnega zdravila za trpljenje, ampak nadnaravno rabo zanj.«

V: Kdaj naj se v Jobu 34:8 ločiš od nekoga, ki ima na tebe slab vpliv?

O: Na splošno je dobro biti v družbi nekristjanov in imeti nekristjanske prijatelje. Vidijo lahko vaše pričevanje in morda pridejo k Gospodu. Vendar so nekateri izrazili, da nimajo nikakršne namere, da bi kdaj koli prišli k Bogu. Če jih ne približujete Bogu, oni pa vplivajo na vas, da se od njega oddaljujete, potem morate poiskati druge prijatelje.

V: Kaj je v Jobu 35:1–16 glavna točka, ki jo želi poudariti Elihu?

O: V Jobu 35,1 Elihu ne graja nujno kakšnega konkretnega stavka, ki ga je izrekel Job, ampak njegov splošni ton, ko trdi, da je pravičnejši od Boga in da se pravičnost ne splača. Kot kristjani moramo gledati navzgor!

V: Kako odgovorite v Jobu 35:3, ko vas nekdo vpraša, zakaj naj bi bil pravičen, saj se zdi, da Bog trenutno ne stori ničesar?

O: Izgradnja svojega značaja in odnosov z drugimi prinaša takojšnje koristi. Včasih so posledice takojšnje, na primer odhod v zapor. Vendar večinoma teh kratkoročnih stvari ne vidite. Za izgubljene obstajajo dolgoročne, hude posledice, za svetnike, ki opravljajo pravična dela za Boga, pa so pripravljene krone in druge nagrade.

V: V Jobu 35:5,10 in naprej; 36:24–37:24, kakšen je tukaj velik kontrast med Elihu in Jobom ter tudi med Jobovimi tremi prijatelji?

O: Elihu je človek, ki hvali Boga, oni pa niso, ali vsaj Job v tem trenutku ni dajal takšnega vtisa. Elihu ne zanika, da so razmere težke; vendar pa spodbuja Joba, naj se ozre okoli sebe in opazuje Božja čudesa ter kljub vsemu hvali Boga.

V: Ali v Jobu 35:6–8 naš greh na kakršen koli način »prizadene« Boga?

O: Odgovor je dvojen.

Ne, Job 35,6–7 kaže, da Vsemogočnemu Bogu, ki napolnjuje nebesa in zemljo, dejanja ljudi – pa tudi angelov ali demonov – ne škodujejo niti mu ne koristijo.

Mi pa lahko slavimo Boga (ali pa tudi ne). Vendar pa naša pravična dejanja, storjena s pravim srcem, resnično slavijo Boga. V Jobovem primeru Job 1,8–12 kaže, da je bila Jobova pravičnost za Boga tako pomembna in mu je prinašala veselje, da je o njej povedal Satanu. Jobova neomajna poštenost je hkrati slavila Boga in Satanu pokazala, kako majhen vpliv je imel Satan na Jobovo pravičnost.

Ste se kdaj ustavili in pomislili, kako čudovito nenavadno je, da nam, majhnim ljudem, je bila podeljena sposobnost, da se odločimo za slavljenje Boga?

V: V Jobu 35,10; Ps 77,6; 119,54–55; Iz 30,29; kako nam Bog daje pesmi ponoči?

O: Bog nam daje vesele pesmi tudi takrat, ko smo v težavah. In seveda lahko pojemo, ko nas Bog reši iz naših težav.

Nekdo je nekoč rekel: »Po polnoči se nikoli ne zgodi nič dobrega.« No, strogo gledano to ni res. Lahko si namreč buden in slavljaš Boga! Upajmo pa, da če si v postelji s svojim zakoncem, tiho slavljaš Boga.

V: Ali je v Jobu 36:4 in naprej, ko Elihu reče: »Z vami je nekdo, ki je popoln v znanju«, subjekt Bog ali Elihu?

O: V tem verzu samem je to dvoumno. Če se Elihu nanaša na Boga, pravi, naj gledamo na Božje znanje in naj ne bomo modri v lastnih očeh. Če pa se Elihu nanaša na sebe, bi to pomenilo, da je tudi sam aroganten. Paradoks je, da je lahko prav tisti, ki je nekoliko aroganten, najbolj občutljiv za zaznavanje arogance pri drugih. Zato bi v tem verzu samem lahko veljalo oboje.

Vendar nam Elihu v Jobu 37,16 pove, koga ima v mislih: popoln v znanju je Bog.

V: Kako je Elihu v Jobovi knjigi 36,27–28 sploh vedel za izhlapevanje, saj so bili Grki iz poznejšega časa prvi, o katerih vemo, da so o tem pisali?

O: Čeprav ni jasno, koliko je Elihu vedel o izhlapevanju, se zdi, da je imel osnovno predstavo o tem. Grki so vsaj že v času Hezioda v 8. stoletju pr. n. št. poznali meglo in jo imenovali anathyamiasis. (Teogonija 1928, 1958, str. 547–553). Tales iz Mileta je leta 585 pr. n. št. menil, da je voda osrednji element vsega, in poučeval o izhlapevanju. Po njem so o izhlapevanju pisali Anaksimander iz Mileta, Aetius, Ksenofan iz Kolofona (okoli leta 530), Diogen Laertij, Aristotel (okoli leta 350 pr. n. št.) in drugi.

Vendar menimo, da je bila knjiga Job napisana po času Jožefa in njegovih bratov ter pred časom Mojzesa, kar bi bilo pred letom 1447 pr. n. št., dolgo pred katerim koli znanim grškim pisateljem.

Čeprav so bili Grki prvi, o katerih vemo, da so o tem pisali, niso bili prvi, ki so to upodobili. Egipčanska stenska poslikava prikazuje suženjskega dečka, ki črpa vodo iz Nila in jo piha, da bi jo ohladil za svojo gospodarico. To se je zgodilo leta 2500 pr. n. št., kar je približno 500 let pred Abrahamom. Še en trik, ki so ga uporabljali pametni Egipčani, je bil, da so odejo namočili v vodo in se nato, ko so šli spat, ulegli nanjo. Torej so vsekakor imeli idejo, da se voda v vročini lahko izhlapi in da lahko tudi ohladi stvari. Za več informacij glejte https://quilohome.com/evaporative-cooling-ancient-world/ in https://sleepbetter.org/sleep-like-an-egyptian/.

V: Kaj novega Elihu pravi v Jobu 36,13–32?

O: Elihu ne govori o tem, ali si je Job to zaslužil ali ne. Elihu pa pravi, da če bi Job sledil Bogu, če bi bil še vedno pokoren, bi ga Bog že rešil iz tega.

Včasih, ko se znajdemo v situaciji, iz katere se lahko kaj naučimo, nas Bog v tej situaciji zadrži za čas, ki se nam zdi izjemno dolg. Morda nas Bog zadrži v tej situaciji, dokler se ne naučimo tistega, kar naj bi se naučili. Zato prosi Boga, naj te nauči tisto, kar želi, da razumeš.

V: Kako v Jobu 36,15 Bog govori ljudem v njihovi stiski?

O: Ljudje so morda gluhi, ko gre vse dobro, a so bolj pripravljeni poslušati in razmisliti o nečem novem, ko so v stiski. Poleg tega pa nas Bog lahko v trpljenju, celo v nepravičnem trpljenju, nauči stvari, ki jih morda ne bi mogli naučiti na noben drug način. Bog lahko trpljenje na enem področju uporabi tudi za odpravo težave ali greha na drugem področju.

V: Kaj drugačnega pravi Elihu v Jobu 37,14–23?

O: Elihu pravi, naj ne govorimo preveč. Poslušajmo in razmislimo o Božjih čudežih.

V: Kako je v Jobu 37,18 nad zemljo trdna kupola?

O: To je primerjava, ki nebo primerja z jasnim ogledalom. Takrat so ogledala izdelovali iz visoko polirane kovine, saj še niso imeli steklenih ogledal.

V: Zakaj Bog v Jobu 38,1 ni odgovoril Jobu že prej?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, bi lahko bilo vsaj štiri razloge.

Prvič, dejstvo, da je pred Bogom govoril Elihu, kaže, da se Bog ni počutil dolžnega neposredno odgovoriti na Jobove obtožbe.

Drugič, Job ni toliko molil k Bogu, kolikor je izrekal obtožbe proti Bogu.

Tretjič, zdi se, da v knjigi nihče ni imel glasu hvale in potrpežljivega čakanja na Boga, dokler ni spregovoril Elihu.

Četrtič, Bog je preizkušal Joba (kot v Danielu 3:16–18), hkrati pa je pokazal svojo popolno in neomejeno moč nad Satanom (Janez 12:31; Jakob 4:7).

Za razliko od Jobovih treh prijateljev bi morali mi prositi Boga, naj nam razsvetli naše misli in pogovore. Potrebujemo molitev za modrost in razsvetljenje, kot piše v Pismu Efežanom 1,15–23.

V: Zakaj je v Jobu 38,1 primerno, da Bog govori iz nevihte?

O: Knjiga Joba se je začela z nevihto, ki jo je Satan izkoristil, da je ubil Jobove otroke. Zdaj se torej konča z močjo nevihte, v kateri Bog pride in neposredno spregovori. Gospodova pot je v viharju in nevihti (Nahum 1,3).

V: Zakaj v Jobu 38,2 Bog najprej vpraša, kdo brez znanja zakriva Božji načrt?

O: Ko je Job rekel, da je Bog postal njegov sovražnik, je s tem le zmedel druge ljudi. Job je prosil Boga za svoj dan pred sodiščem. Zdaj, ko ga je dobil, je Job prestrašen. Job šele zdaj začenja spoznavati, da je bil do Boga aroganten, in ve, da to ni dober položaj.

Sveto pismo nas v Psalmu 75,4–5; Pregovorih 13,10; 29,23 in 30,13 svari pred ponosom. Ne smemo biti modri v lastnih očeh, kot piše v Pregovorih 3,7; 26,12; 28,11 ter Rimljanih 12,16.

A Job bo na koncu vesel, da je Bog spregovoril z njim. Zdaj Job ve, da ni sam; Bog je ob njem. Tudi Izaija 41,10; Psalm 73,23 ter Janez 14,18; 16,32–33 pravijo, da je Bog z nami.

V: Zakaj v Jobu 38,3–39,30 Bog ni počakal, da bi Job odgovoril na vsako vprašanje, in zakaj mu ni preprosto povedal, kaj je Job rekel narobe?

O: Bog je odgovoril na Jobove obtožbe. Namesto da bi podal pojasnila, pa je Bog Jobu odgovoril tako, da mu je sam zastavil osemdeset retoričnih vprašanj, ki so segala od Jobove identitete do njegovih sposobnosti. Si le za trenutek predstavljaj, da bi opravljal zaključni izpit na fakulteti, celoten izpit pa bi obsegal prav teh 80 vprašanj, ti pa ne bi poznal odgovora niti na eno izmed njih! Kako bi se počutil? Verjetno malo podobno kot Job v tem primeru. Job je brez zavedanja zamegljeval Božji načrt, zato mu je Bog najprej pokazal, kako njegovo omejeno razumevanje zamegljuje Božji načrt, preden ga je razsvetlil.

Pri tem ni šlo za to, da bi Job odgovoril na vprašanja, niti za to, da bi Bog odgovoril na Jobova vprašanja, ki so vsa temeljila na nevednosti. Bilo je pomembno, da bi Job spoznal, da ni sposoben odgovoriti na nobeno od Božjih vprašanj. Če je Job hotel igrati skeptika, je lahko tudi Bog igral skeptika glede tega, kar Job ve, tako da je pokazal, da Job, čeprav pravičen, po svojem razumevanju ve malo ali nič. Bog Jobu še vedno ni pojasnil svojih poti; namesto tega je Bog pokazal svoje poti brez pojasnila, ki ga ni bil dolžan dati. Kolikor lahko sodimo, Bog Jobu v 1. poglavju knjige Job nikoli ni razkril situacije s Satanom.

V: Kako je Job v Jobu 38,2 zameglil Božji načrt?

O: To NE pomeni, da je Job zakril ali oviral karkoli v zvezi z Božjim lastnim načrtom v nebesih. Namesto tega je Job »kalil vodo« glede modrosti, ki jo je Bog razodel drugim. Na splošno velja, da kadar nekdo, za katerega se verjame, da je kristjan, govori o Bogu stvari, ki jih Bog nikoli ni učil, ker niso resnične, tudi on nevede zakriva Božji načrt in kalil vodo zase in za druge.

Job je učil napačne stvari o Bogu. Job je rekel, da je bil sam pravičen, Bog pa nepravičen; da je bil sam pobožan, Bog pa njegov sovražnik. Job je prenaglo sklepal in govoril predrzno, ko ni imel vseh dejstev o tem, kaj se je dogajalo v ozadju njegovega trpljenja.

Na splošno nekateri ljudje zamegljujejo Božjo voljo, ko pozabijo, da smo ustvarjeni po Božji podobi, in poskušajo ustvariti Boga po svoji podobi. Vendar je Job zameglil Božjo voljo še na drug način: govoril je stvari o Bogu, da bi opravičil svoje trpljenje in sebe ter imenoval Boga nepravičnega.

Bog ni govoril le o Jobu, ampak tudi o njegovih treh prijateljih. In na nek način Bog tukaj govori tudi današnjim ljudem, saj se to dogaja ves čas. Ko ljudje pravijo, da so stvari dobre, ki jih Bog imenuje zle, ali da so stvari zle, ki jih Bog imenuje dobre, zamegljujejo Božji načrt. Ko dvomijo v Božjo naravo ali dobroto in namesto tega poskušajo uveljaviti svoje lastne merila, namerno poskušajo zamegliti Božji načrt. V Jakobovem pismu 3,7–10 smo opozorjeni, naj bomo zelo pazljivi na svoj jezik.

Zato ne bodite preveč strogi do Joba in njegovih prijateljev, saj niso edini. Povprečen človek danes verjetno ve veliko manj o Božjem načrtu kot so vedeli Jobovi prijatelji. To nevedno stanje prinaša svoje posledice, kot piše Pavel v Pismu Rimljanom 1,18–23.

V: Kakšen je potek ali osnutek poglavij v Jobu 38,2–39,30?

O: Ti verzi so razvrščeni po tem, kako je Bog Gospod narave.

Job 38:4–15 Bog je Stvarnik

- - - zemlje (4–7),

- - - morja (8–11) in

- - - dneva in noči (12–15)

Job 38:16–38 Bog vlada nad neživimi stvarmi.

- - - globinah morja in prostranostih neba (16–18),

- - - svetloba in tema (19–21)

- - - vreme, sneg, toča, veter, dež, grom in zmrzal (22–30)

- - - zvezde v njihovih ozvezdjih (31–33) ter

- - - močnimi deževji in poplavami (34–38).

Job 38:39–39:30 Bog vlada nad življenjem

- - - Hrano za živali, kot sta lev in krokar (38:39–41),

- - - Razmnoževanje, na primer divjih gorskih koz in jelenov (39:1–4),

- - - Divja svoboda, kot je primer med divjim oslom in udomačenim oslom (5–8),

- - - Velika moč, kot na primer divji vol v primerjavi z udomačenim volom (9–12),

- - - hitre živali, kot sta noj in bojni konj (13–25), ter

- - - hitro leteči plenilci, kot so jastrebi in orli (ali beloglavi jastrebi) (26–30)

Tudi Elifaz je namignil na prvi del v Jobu 15:7–9, ko je vprašal Joba, ali je bil prvi rojen človek, starejši od hribov, ali pozna Božji načrt.

V: Kaj je Bog hotel povedati v Jobu 38:2–41:34?

O: Tukaj je kratek povzetek ozadja 80 vprašanj, ki jih Bog zastavi Jobu.

(38–39) Job, zakaj zamegljuješ moje načrte z besedami brez znanja? Kje si bil, ko sem ustvaril zemljo, morje, zoro, smrt, svetlobo, sneg, strele, zvezde, oblake in živali? Ali se boš spopadel z Bogom in ga popravljal?

(40:1–5) Job pravi, da nima odgovora za Boga.

(40:6–41:34) Potem mi odgovori na to. Če bi razveljavil Božjo sodbo, da bi opravičil samega sebe, bi rad prevzel vlogo sodnika (in izvrševal svoje sodbe)? Ali lahko ustvariš behemota (hipopotama) ali izvlečeš leviatana (krokodila)? Ali se lahko z njim igraš, kot s ptico, ali ga privežeš na povodec?

V: Ali odlomek iz Jobove knjige 38:31–32 podpira astrologijo?

O: Ne. Astrologija je greh, saj neumno poskuša uporabiti zvezde, ki so milijone milj daleč, za napovedovanje splošnih značilnosti ljudi in njihove »prihodnosti«.

Ne berite horoskopov v časopisih, na spletu ali kjerkoli drugje.

Astronomija, opazovanje zvezd, da bi se čudili njihovemu Stvarniku, in uporaba zvezd za določanje letnih časov pa niso v nasprotju s Svetim pismom, za razliko od astrologije. V Egiptu je bilo namreč precej pomembno, da so z zvezdami določali, kdaj bo Nil poplavil, in kdaj je treba posejati. Določanje začetka letnega časa ni poskus napovedovanja njihovega življenja. Zvezde, ki kažejo letne čase, so namreč eden od načinov, kako nam Bog skrbi prek svojih lastnosti ter našega pravilnega priznavanja in uporabe njegovega stvarstva.

V: Kakšen je pomen Plejad v Jobovi knjigi 38,31?

O: Plejade so gosto zvezdno kopico. Neverjetno je, da je lahko na prostoru, ki se z Zemlje zdi tako majhen, toliko zvezd. Zakaj se ne razširijo, da bi izgledale kot druge zvezde? Kako se preprečujejo, da ne bi propadle v skupno zvezdno maso? Poleg tega je v tistem času heliačni vzhod Plejad označeval začetek pomladi.

Vendar pa Jud Filon (15/20 pr. n. št. – 50 n. št.) omenja zahod sedmih zvezd Plejad kot čas setve, vzhod Plejad pa kot čas žetve. V knjigi »O stvarjenju« 38:115, str. 17.

Kot stranska opomba: japonski avtomobilski proizvajalec Subaru je dobil ime po Plejadah v japonskem jeziku.

V: Kaj pomeni »Mazzaroth/Mazzaloth« v Jobu 38:32 in 2. Kraljih 23:5?

O: Meni se, da gre za isto kot »Mazzaloth« (l namesto r) v 2. Kraljev 23:5. Čeprav nekateri menijo, da bi se to lahko nanašalo na planete, se najverjetneje nanaša na vrteča se ozvezdja, ki jih Bog prikaže v njihovem času. Zvezde so Božje delo, kot kažejo Psalm 147:4, Nehemija 9:6, Izaija 40:26 in 45:12.

V: Ali v Jobu 39:14 noj zapusti/opusti svoja jajca ali jih tukaj zleže?

O: Nekateri prevodi Jobove knjige 39:14 pravijo, da noj »zleže jajca«. Vendar je homonim hebrejske besede za »zležati« tudi »zapustiti«. Dober prevod, ki zajame oba pomena, je »pusti svoja jajca«, kar je tudi prevod v BSB.

V: Kaj je v Jobu 39:13–15 posebnega pri noju?

O: Noji so nenavadno izgledajoče ptice. So velike ptice, visoke sedem ali osem čevljev, z velikimi krili, ki jim ne pomagajo pri letenju. Več nojev lahko položi jajca v isto gnezdo. Če ni prostora, jajca položijo na pesek zunaj gnezda. Pogosto se zgodi, da matere noji, ki tehtajo do 300 funtov, stopijo na lastna jajca. Včasih mati noja sedi na jajcih drugih, saj pozabi, katera so njena. Mati noja »se do svojih mladičev obnaša kruto«, saj ob prihodu paritvenega obdobja odžene svoje enoletne noje. A noji kljub temu preživijo. Tečejo s hitrostjo 40 milj na uro, kar je hitreje od konja. Kako bi Job sploh pomislil na ustvarjanje takšne živali?

Noja je paradoks, saj kaže Božji ustvarjalni genij, sama pa nima modrosti.

V: V Jobu 39,1–30 bi Bog lahko rekel nekaj takega: »Job, naj ti vse pojasnim. Satan je izpodbijal tvojo neoporečnost, tvoje trpljenje pa me je poveličalo, ker je razkrilo Satanovo laž.« A Bog tega ni storil. Zakaj?

O: Bogu očitno ni bilo toliko do tega, da bi Job poznal razloge za svoje trpljenje, kot do tega, da bi popravil dve Jobovi napačni drži. Prvič, da je Job domneval, da lahko na podlagi svojega omejenega ali pomanjkljivega razumevanja sam ugotovi odgovor na vse. Drugič, da si Job zasluži, da dobi odgovor. Namesto tega je dovolj, da vidimo in spoznamo Božjo veličastnost in slavo, tudi če nimamo odgovora.

Job je bil pobožni človek, a tudi pobožna oseba lahko potrebuje popravek.

Če je Bog kdaj Jobu ali njegovim prijateljem pred njihovo smrtjo povedal o svojem pogovoru s Satanom, o tem Knjiga Joba molči. Najverjetneje so umrli, ne da bi o tem sploh vedeli. Misliš, da sta se Bog in Satan ali kakšen drug demon kdaj pogovarjala o tebi?

V: Katere so v Jobu 38,1–39,30 podobnosti z 1 Mz 3,8–13,21?

O: V obeh primerih so slabe nasvete dali tisti, ki so poznali Božje poti. Job in njegovi trije prijatelji v knjigi Job ter Satan v 1. Mojzesovi knjigi 3, pa tudi posledice Satanove »stave« z Bogom v Jobu 1:6–12. Tukaj so še druge podobnosti:

a) Obe zgodbi se za človeške like začneta v nekakšnem rajskem vrtu, ki ga je ustvaril Bog.

b) Zlo v podobi Satana je v obeh zgodbah antagonist.

c) Eva in verjetno tudi Adam ne poskušata odstraniti Boga iz svojega življenja, ampak raje na omejen način zavzeti Božje mesto v spoznavanju dobrega in zla. Job in njegovi trije prijatelji so mislili, da lahko vidijo z Božjega vidika in razumejo vse, prav tako pa so si drznili soditi in kriviti za Jobovo stanje, kar je v nekaterih pogledih podobno prelaganju krivde Adama in Eve.

d) V obeh primerih glavni človeški akterji razmišljajo o svojem domnevnem doseganju Božjega znanja ali pomanjkanju le-tega (v primeru Joba in Eve) ter temu pripisujejo vrednost, namesto da bi zaupali v Boga in Njegovo modrost.

e) V obeh primerih je to grešno in v veliki meri temelji na človeškem ponosu.

f) V obeh primerih ima smrt pomembno vlogo: v 3. poglavju Geneze kot posledica, v Jobovi knjigi pa kot predhodni dogodek in želja.

g) V obeh primerih Bog najprej začne z vprašanjem: »Kdo je ta, ki z besedami brez znanja zamegljuje moj načrt?« v knjigi Job, in Adamu: »Kje si?« v 1. Mojzesovi knjigi 3,9. Seveda je Bog pri teh vprašanjih vnaprej poznal odgovore. Božje »križno zasliševanje« vsakega priče je od Adama, Eve in Joba zahtevalo samopregled in pokoro, saj so se vsi soočili s posledicami svojega zamegljevanja Božjega načrta zaradi svojega občutka samozadostnosti, upravičenosti in iz tega izhajajoče grešnosti.

h) Bog je Jobu ukazal, naj prinese žrtvovanje zase in za svoje tri prijatelje (ne za Elihuja) zaradi njihovih grešnih besed. V Prvi knjigi Mojzesovi 3,21 je Bog za Adama in Evo naredil tunike iz kože. Od kod so prišle živalske kože? Živali so morale umreti. Bogu prinašamo žrtve, ker nas je najprej ustvaril po svoji podobi, kar deloma pomeni tudi njegovo zavezo, da se za nas žrtvuje prek svojega Sina.

Na podoben način nam Bog morda vsak dan zastavlja isto vprašanje: kje ste? Vsak dan bi se morali preizkušati (2 Korinčanom 13:5), kje smo na naši poti z Gospodom. Ali zaostajamo zaradi apatije, zaradi motenj drugih interesov ali zaradi suženjstva grehu? Ali »tečemo naprej« (2. Janezovo pismo 9), bodisi da poskušamo ugibati o znanju, ki ga Bog ni razodel, bodisi da si prizadevamo spoznati in opravljati Božje delo brez Gospodove moči? Ali smo zvesti besedam in duhu Pregovorov 3,5–6? A namesto da bi opravljali »naše delo zanj« na svojevrsten način, kot si to želimo, bi morali opravljati »Njegovo delo« na način, kot želi On.

V: Kakšno je Božje sporočilo v verzih iz Joba 40,1–41,34?

O: Bog sprašuje Joba, kako bi se spopadel z zlom. Glavno vprašanje ni, kaj bi Job storil z usmiljenjem in sodbo, ampak kaj lahko Job sploh stori? Ste kdaj dopustili, da se zlo nadaljuje, ne da bi mu ugovarjali, ker ste vedeli, da bi ugovarjanje lahko pomenilo nevarnost ali izgubo za vas ali vašo družino? A namesto da bi se Job poskušal upreti Bogu, zakaj ne bi Job ugovarjal nečemu drugemu, kar je v primerjavi s tem relativno neznatno, na primer behemotu ali leviatanu.

V: Kdo je v Jobu 40,2 »kritik«?

O: V neposrednem kontekstu je to očitno Job, še posebej potem, ko je Job v Jobu 10:2; 23:6 obtožil Boga, da se z njim prepira. V širšem smislu pa se to lahko nanaša na vsakogar, ki želi dvomiti v Boga in se z njim prepirati.

V: Zakaj Job v Jobu 40,3–5 ni govoril več, kot je to počel prej v knjigi?

O: Job je v Jobu 40,5 zavestno rekel, da ne želi več govoriti. Morda se je Job zavedel, da si s tem, ko je več govoril, kopal vse globljo jamo. Njegovo prejšnje govorjenje se je osredotočalo na to, da se je opravičeval in obtoževal Boga nepravičnosti. Zdaj je spoznal, da ga to govorjenje ne bo pripeljalo nikamor. Job zdaj vidi, da je s tem, ko je vztrajal, da mora razumeti vse, kar se dogaja, poskušal prevzeti nalogo, ki ni bila njegova, ampak Božja.

Včasih se lahko zgodi, da ravnamo neumno ali popolnoma napačno razumemo okoliščine, in takrat je morda najbolje, da preprosto prenehamo govoriti.

V: Kako bi v Jobu 40,3–5 vedeli, ali ste s svojim protestom »prekoračili mejo«?

O: Najprej se ozri okoli sebe na druge. Ne bodi kot tisti, ki se Bogu pritožuje, da nima sladice, medtem ko nekdo drug nima hrane.

V: Ali bi v Jobu 40,4–5 lahko bil nekdo pobožan in hkrati aroganten?

O: Da, vendar to ni lepo; lahko je pravi odbijalec tako za neverujoče kot za verujoče. Job je bil pobožni človek, ki je druge poučeval o resnici o Bogu. A če pogledamo nazaj skozi knjigo, Job ni bil aroganten le na en način, ampak na več načinov. Job je bil aroganten v prepričanju, da ima vse, kar potrebuje, da bi lahko razumel vse, kar se mu dogaja. Ko stvari niso imele smisla na podlagi informacij, ki so mu bile na voljo, je Job obtožil Boga. Očitno ni nikoli prišlo na misel niti Jobu niti njegovim trem prijateljem, da bi morda obstajale pomembne informacije, ki jih niso poznali. Kot lahko vidite v knjigi Job, ko se ena arogantna oseba pogovarja z drugo, lahko letijo iskre.

Še ena opomba: obstaja razlika med tem, da je nekdo skozi in skozi aroganten, in tem, da sicer na splošno ni aroganten, vendar je na nekaterih področjih vseeno aroganten. Oseba, ki je na splošno arogantna, morda poskuša svojo lastno vrednost črpati izključno iz tega, da je boljša od drugih. Vendar pa je mogoče biti skromen, zavedati se, da je Bog najpomembnejši, in druge šteti za pomembnejše od sebe (Filipanci 2:3). Ni nič narobe, če poveš, kaj si dosegel. Toda naslednjič, ko boš imel res, res močno željo, da bi nekomu povedal, kako si dober (ali si bil dober) v nečem, se za trenutek ustavi in se vprašaj, kaj poganjata to močno željo. Ali bi lahko šlo za arogantnost na določenem področju? Če je tako, zakaj ne bi nehal govoriti o sebi in se raje pozanimal o njem?

Ne bodi kot tisti samski fant iz šale, ki je šel na zmenek z dekletom in prvo polovico zmenka preživel tako, da je govoril samo o sebi. Potem je rekel: »No, dovolj je že tega, da govorim o sebi. Zdaj pa, zakaj ne govoriš ti o meni?«

Ko vidiš pobožno osebo, ki je arogantna, ne poskušaj zanikati, da je pobožna, kot so to storili Jobovi prijatelji. Vendar moraš kljub temu nasloviti njeno arogantnost, kot sta to storila Elihu in kasneje Gospod.

V: Kaj je Job v Jobu 40,4–5 mislil s tem, ko je rekel, da je govoril enkrat, celo dvakrat, in da ne bo več govoril?

O: To so jezikovne figure, ki so pogoste v semitskih jezikih. To ne pomeni, da je Job rekel, da ne bo nikoli več spregovoril. Vendar pa se je Job zavedal tega, kar je nekdo rekel v začetku dvajsetega stoletja: tvoje roke so prekratke, da bi se boril z Bogom.

V: Kako danes nekateri v Jobu 40,8 obsojajo Boga, da bi opravičili sebe?

O: To se lahko zgodi na več načinov. Prvič, v določenem trenutku lahko človekovo pripovedovanje o svoji situaciji postane grešno, saj s tem trdi, da je Bog nepravičen. Nič ni narobe, če braniš svojo integriteto, vendar ne smeš diskreditirati Božje pravičnosti.

Drugič, kar je še huje, nekateri obsojajo Boga kot zlobnega, da bi opravičili svoje lastno zlobno ravnanje.

V: Kaj je v Jobu 40,15, 21–22 »behemot«?

O: Beseda pomeni zver, končnica pa nakazuje mogočno zver. Job kaže, da gre za ogromno rastlinojedo kopensko žival, ki živi med trstjem. Nilski konj je danes druga največja živa kopenska žival, in ker nilski konji živijo v Egiptu, bi lahko šlo za njega. Nekateri morda menijo, da je to slon, saj »rep« razlagajo kot rilec. Vendar je to hipopotam, saj se skriva med trstjem v močvirju, sloni pa ne ostajajo potopljeni v vodi tako kot hipopotami. Drugo mnenje je, da bi lahko šlo za dinozavra, saj so ljudje takrat, tako kot danes, videli kosti dinozavrov. Veliki dinozavri, kot je brahiozaver, so živeli v močvirjih, ker so potrebovali vodo, da bi nosila njihovo veliko težo, in starodavni ljudje so lahko našli kosti dinozavrov.

V: Kaj je Leviatán v Jobu 41:1?

O: Leviatán je velika morska žival, verjetno krokodil. V prenesenem pomenu je bil Leviatán obravnavan kot velika morska pošast. V Izaiju 27:1 je bil Leviatán kanaanski simbol nepravičnih narodov, kot je bil Egipt. Sveto pismo in poganski viri so se razlikovali v tem, da so poganski viri verjeli v resnično obstoj mitoloških bitij, medtem ko so svetopisemski avtorji te izraze uporabljali izključno v prenesenem in metaforičnem smislu. Angleška literatura 17. stoletja in prej je pogosto uporabljala mitološke aluzije na podoben način.

V: Kaj bi lahko v Jobu 41,18 pomenili ti »bliski svetlobe«?

O: Ko krokodil, ki lahko pod vodo ostane približno pet minut, priplava na površino in iz nosnic izpiha vodo, lahko to v sončni svetlobi izgleda kot svetlobni bliski. Krokodilove oči se lesketajo, podobno kot pri mačkah in mnogih plazilcih. Ta vtis lahko ustvarijo bleščeče oči za »dimom«, ki izhaja iz njegovih nosnic. Mimogrede, v Egiptu je novi faraon ob kronanju (z pomočjo drugih) s harpunom ulovil nilskega konja, včasih pa tudi krokodila. To je simboliziralo domnevni nadzor faraona nad kaosom.

V: Ali so bile v Jobu 42,1–17 Jobove stiske, tako družinske kot zdravstvene, skušnjava ali preizkušnja za oblikovanje značaja?

O: Preden odgovorimo na vprašanje, si najprej oglejmo skušnjave. Obstaja veliko različnih vrst skušnjav; nekatere so kratkotrajne, druge dolgotrajne, nekatere blage, druge pa hude. V vsaki preizkušnji se skriva skušnjava, da bi se vdali, kot je Jobova žena spodbujala Joba, naj »preklije Boga in umre«.

Preizkušnja lahko krepi značaj, vendar ne nujno. Ista preizkušnja lahko pri različnih ljudeh krepi ali uničuje značaj, odvisno od tega, kako se nanjo odzovejo. Toda namesto da bi poslušal svojo ženo, je Job še naprej zaupal v Boga, čeprav ne popolnoma, in Jobova preizkušnja je krepila njegov značaj.

S čim se danes spopadaš? Lahko te utrdi ali uniči, »vse je odvisno od tvoje odvisnosti«. Ali se v tej preizkušnji zanašaš na Boga ali poskušaš vse opraviti sam, brez Boga?

V: Zakaj je bil Jobov odziv v Jobu 42,1–6 pravilen?

O: Job se je naučil, da se ne sme več približevati Bogu kot »veličasten knez«, kot je to storil v Jobu 31,37. V Jobu 42,1–6 je Job priznal, da je bil predrzen, ko je obtoževal Boga, in iskreno je obžaloval, kar je rekel. Bog ne pravi, da so bile vse Jobove besede v knjigi Job pravilne (v resnici niso bile), ampak da je bil Jobov končni odziv pravilen.

V: Kako je Job v Jobu 42,5 lahko videl Boga in ostal živ, saj v 2. Mojzesovi knjigi 33,20 piše, da nihče ne more videti Boga in ostati živ?

O: Job ne pravi, da je Boga fizično videl v določeni podobi. Namesto tega je Job doživel Boga na bolj oseben način, kot ga je doživel prej. Izkušnja, ki jo je Job imel tukaj, je bila povsem drugačna od prejšnjega filozofiranja Joba in njegovih treh prijateljev. Kristjan Blaise Pascal je govoril o razliki med »Bogom filozofov in vero v Živega Boga, ki se razodeva«.

V: Kaj točno je Job v Jobu 42,6 preziral?

O: Beseda »sam« v hebrejščini ni navedena. Job bi lahko rekel, da prezira svoje prejšnje besede, ali pa da prezira samega sebe, ker je izrekel te besede. Lahko bi tudi pomenilo: »Zavračam, kar sem rekel«.

V: V Jobu 42,7–8 se je Božja jeza razvnela nad Jobovimi tremi prijatelji zaradi tega, kar so rekli, ko so poskušali braniti Boga. Na kakšne načine bi danes ljudje lahko govorili, da bi poskušali braniti Boga, pri tem pa bi povzročili več škode kot koristi?

O: S tem verzom knjiga preide iz poezije v prozo. Jobovi trije prijatelji so Joba obtožili, da je pred Bogom nepravičen. Mislili so, da služijo Bogu in pomagajo nepravičnemu človeku. Vendar pa Bog v nepričakovanem preobratu reče Jobu, naj daruje žrtve za njihove grehe. Bog v Jobu 42,7–8 štirikrat imenuje Joba »moj služabnik Job«, da bi to poudaril.

V: Kdaj naj v Jobu 42,8–10 molimo, da Bog odpusti drugim?

O: Najbolj zanimivo je, da medtem ko so Jobovi prijatelji neprestano govorili, nimamo nobenega zapisa, da bi Jobovi prijatelji kdaj molili zanj. Toda Bog je tukaj prosil Joba, naj moli za svoje prijatelje. Pet točk, ki jih je treba upoštevati pri odgovoru.

1. Bog ima pravico, da odpusti ali ne odpusti, da pokaže usmiljenje ali ga zavrne (Rimljanom 9,11–18).

2. Edina omejitev je meja njegove pravičnosti, ki si jo je sam postavil.

3. Bog se odloči odpustiti vsem, ki pridejo k Njemu v pokori.

4. Vendar pa človek potrebuje Božjo milost, da sploh pride k Njemu. Bog se odloči posredovati, da nekatere pripelje k pokori, za druge pa ne posreduje.

5. V Apostolskih delih 7 je Štefan molil, naj Bog odpusti tistim, ki so ga ubili, in tudi mi bi morali moliti, naj Bog s svojim usmiljenjem posreduje tudi drugim.

V: Kako so se v Jobu 42,10 Jobove blagoslove podvojile, saj je imel le deset otrok, ki so nadomestili tistih deset, ki jih je izgubil?

O: Če ne bi bilo posmrtnega življenja, bi to res bil problem. Vendar pa to kaže na zanimivo točko. Če bi bili Jobovi prvih deset otrok iz Jobove knjige 1,2 verniki, bi imel Job v nebesih dvajset otrok in bi se njegove blagoslove podvojile.

V: Ali so v Jobu 42,11 tolažili Joba zaradi stiske, ki jo je nanj prinesel Satan, ali zaradi tiste, ki jo je nanj prinesel Bog? Ali je v redu reči, da je stisko prinesel Bog?

A: Čeprav je bil Satan neposrednejši vzrok Jobove stiske, jo je Bog posredno »povzročil«, ker jo je dopustil. Pomembna točka ni bila stiska sama, ampak Jobov odziv nanjo. Ni šlo za to, da bi Job le rekel: »Hočem nazaj svoje imetje.« Namesto tega je Job želel govoriti z Bogom in dobil je novo razumevanje Boga. Nato mu je Bog vrnil njegovo imetje, le da ga je dobil dvakrat toliko.

Mimogrede, očitno so Jobovi sorodniki obupali nad njim in ga zapustili. Do sedaj jih v knjigi še nismo nikjer videli.

V: Kako je Bog v Jobu 42,11 prinesel zlo na Joba?

O: Bog je Jobu povzročil zlo na dva načina.

Joba je doletela fizična nesreča, beseda »zlo« v hebrejščini pa pomeni tako fizično nesrečo kot moralno zlo.

Bog je dovolil, da je moralno zlo bitje, Satan, zatiralo Joba. Satan je delal zlo, vendar je moral prositi za Božje dovoljenje, in Bog mu ga je dal. Bog sam ni storil nobenega moralnega zla, ampak je dovolil Satanu, da preizkuša Joba.

V: Kakšen je povzetek tega, kar se je zgodilo Jobu v Jobu 42,11–17?

A: Jobovi prijatelji so menili, da je trpljenje vedno namenjeno kaznovanju, Job pa je menil, da je namenjeno uničenju. Elihu je rekel, da bi lahko bilo namenjeno usmerjanju. Toda Bog ga je uporabljal za nekaj povsem drugega: kot dokaz proti Satanu in za razvoj Jobovega odnosa z Njim.

Poglejmo Jobovo situacijo. Ob pogledu na Božjo veličastnost je onemel in se kesa za nepremišljene besede, ki jih je izrekel prej. Job še vedno trpi telesne bolečine, še vedno je izgubil vse svoje premoženje, toda zdaj je zadovoljen, ker mu Bog govori. Ko je molil za odpuščanje za svoje tri prijatelje in zase, je Bog resnično začel delovati: podvojil je njegovo premoženje, mu dal enako število otrok in mu podaril še mnoga leta življenja, saj je po tem živel še 140 let, morda je podvojil tudi njegova leta. Ko je Job videl več od Boga, nihče ni mogel zanikati, da je bil Job izjemno blagoslovljen.

Če povzamemo: skozi stiske je Bog Jobu dal novo vizijo o sebi. Tudi mi bi si morali želeti novo vizijo o Bogu. Kakor pravi Job 13,15a: »Čeprav me ubije, bom upal vanj.« (BSB)

V: Kakšen pomen ima v Jobu 42,15 dejstvo, da so bile njegove hčere tako lepe?

O: Bog ni blagoslovil le Joba zaradi njegove zvestobe, ampak je zaradi Jobove zvestobe blagoslovil tudi njegovo družino. Poleg tega ta verz kaže, da je telesna lepota v redu.

V: Kateri so nekateri najstarejši rokopisi iz knjige Job, ki so se ohranili do danes?

Svitki z Mrtvega morja: (okoli 1. stoletja pr. n. št.) 4 ločeni izvodi, kot navajata knjigi Dead Sea Scrolls Today, str. 30, in Wycliffe Bible Dictionary, str. 436–438. To so 2Q15, 4Q99, 4Q100 in 4Q101.

Skupaj je v zvitkih iz Mrtvega morja ohranjenih naslednjih 292 verzov od skupno 1.071 verzov knjige Job (27,3 %)

Job 3:5–6; 4:16–21; 5:1–4; 8:15–17; 9:27; 13:4, 19–20, 24–27; 14:4–6, 13–17; 17:14–16; 18:1–4; 19:11–19, 20; 20:1–6; 21:2–10, 20–27; 22:3–9, 16–22; 23:1–8; 24:12–17, 24–25; 25:1–6; 26:1–2, 10–14; 27:1–4, 11–20; 28:4–13, 20–28; 29:7–16, 24–25; 30:1–4, 13–20, x, 27–31; 31:1, 8–16, 26–32, 4–; 31:14–19; 31:20–21; 32:1–3, 10–17; 32:3–4; 33:6–16, 24–32; 33:10–11, 24–26, 28–30; 33:28–30; 34:6–17,24–34; 34:28–31; 35:5–15,16; 36:7–16,23–33; 37:1–5,10–19; 38:3–13,23–33; 39:1–11, 20–29; 40:4–14, 23–31; 41:15–26; 42:1–2, 4–6, 9–12. Za več podrobnosti glej knjigo The Meaning of the Dead Sea Scrolls.

Med zvitki iz Mrtvega morja v jami št. 4 so bili najdeni aramejski prevodi knjige Joba, imenovani targumi. V knjigi »The Dead Sea Scrolls Today«, str. 32–33, in »The Dead Sea Scrolls Translated: The Qumran Texts in English«, 2. izdaja, je navedeno, da targum knjige Job vsebuje majhne fragmente iz Job 17:14–42:11, čeprav so po podatkih iz knjige »The Wandering Aramean«, str. 164, nepoškodovani le odlomki od 37:10 do 42:11. Poleg tega je še en targum Joba ohranil Job 3:4 in Job 4:16–5:4, kot navaja knjiga The Wandering Aramean, str. 165. Zvitek 11QtgJob vsebuje verze 16:3, 18:23, 30:4 ter še druge verze.

Teodotion je naredil grški prevod Stare zaveze, ki vključuje tudi knjigo Joba.

Symmachus in Aquila sta bila še dva Judova, ki sta prav tako pripravila grška prevoda Stare zaveze, v katerih sta vključila tudi knjigo Joba.

Krščanski biblijski rokopisi »Vaticanus« (325–350 n. št.), »Sinaiticus« (340–350 n. št.) in »Alexandrinus« (okoli 450 n. št.) so vsi ohranili celotno knjigo Joba.

V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na Joba?

Pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom, ki so se sklicevali na verze iz knjige Job ali nanje namigovali, so:

Filon Jud iz Aleksandrije (15/20 pr. n. št.–50 n. št.) citira Jobovo knjigo 14:4 v delu O spremembi imen, poglavje 6 (47), str. 345.

Klement Rimski (96–98 n. št.) citira Jobovo knjigo 1,1 kot »Napisano o Jobu« v 1. Klementovem pismu, poglavje 17, str. 9.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) omenja Joba in Zaharija v delu »Dialog s Judom Trifonom«, poglavje 103, str. 251.

Melito/Meleto iz Sardisa (170–177/180 n. št.): »Kakor v knjigi Joba, ko govori o hudiču: ›On je začetek Gospodovih poti.‹« (Job 40:19) Iz dela »Govor o trpljenju našega Gospoda«, fragment 8, str. 761

Teofil iz Antiohije (168–181/188 n. št.) citira Job 9,9 v delu »Teofil Autoliku«, knjiga 1, poglavje 6, str. 91. Drugje se na Joba ne sklicuje.

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) citira Job 1,21 kot Jobovo besedo. Stromata, knjiga 4, poglavje 25, str. 439

Tertulijan (197–220 n. št.) obravnava Jobove preizkušnje in pri tem izrecno omenja Joba. V delu »O potrpežljivosti«, poglavje 14, str. 716

Tertulijan (207/208 n. št.) namiguje na Job 1,12. Pet knjig proti Marcionu, knjiga 5, poglavje 13, str. 456

Hipolit (222–235/6 n. št.) v svojem »Komentarju k Pregovorom«, str. 173, citira Job 31,1 kot besede Joba

Origen (225–254 n. št.): »Tudi v zadnjem (poglavju) knjige Joba, v katerem Gospod med nevihto in oblaki govori Jobu tisto, kar je zapisano v knjigi, ki nosi njegovo ime,« Origen, Proti Celsusu, knjiga 6, poglavje 43, str. 593.

Ciprijan, škof Kartagine (okoli 246–258 n. št.), citira iz Joba kot besede Joba v »Ciprijanovih traktatih«, traktat 12, tretja knjiga, 1,14.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) podrobno obravnava Job 2,10 in 1,8 v delu »Kiprianove razprave«, razprava 7, poglavje 10, str. 471

Firmilian iz Cezareje Ciprijanu (256 n. št.) »Kajti Božja milost je mogočna, da v vezi ljubezni in enotnosti združi in poveže tudi tisto, kar se zdi ločeno z znatnim zemeljskim razdaljem, tako kot je že v davnih časih božanska moč v vezi soglasja združila Ezechiela in Daniela, čeprav sta bila mlajša in ju je od njih ločevalo dolgo časovno obdobje, z Jobom in Noetom, ki sta bila med prvimi; tako da so, čeprav so jih ločevala dolga obdobja, po božjem navdihu čutili iste resnice.« Pisma Cipriana, pismo 74.3, str. 390

Pontius (po letu 258 n. št.) »Če je bil Job, slavni po Božjem pričevanju, imenovan za resničnega častilca Boga in za tistega, s katerim se na zemlji ni mogel primerjati nihče, je učil, da moramo storiti vse, kar je prej storil Job … On, ki je preziral izgubo svojega premoženja, je s svojo tako preizkušeno krepostjo pridobil takšno prednost, da ni občutil niti časnih izgub niti izgube svojih najdražjih. Niti revščina niti bolečina ga nista zlomili; prepričevanje njegove žene ga ni vplivalo; strašno trpljenje njegovega lastnega telesa ni omajalo njegove trdnosti.« Življenje in trpljenje Cipriana, poglavje 3, str. 268

Gregor Čudežnik (240–265 n. št.) se sklicuje na Job 20,20 in 1,21 v delu »Metaphrase of the Book of Ecclesiastes«, poglavje 5, str. 12–13

Dionizij Aleksandrijski (246–256 n. št.) kot Sveto pismo navaja del Job 14,1. Iz dela »Knjige o naravi«, fragment 3, str. 86.

Metodij iz Olimpa in Patare (270–311/312 n. št.) v delu »Pogostitev desetih devic«, razprava 2, poglavje 2, str. 314, navaja Jobovo knjigo 38:14 (Septuaginta) in Jobovo knjigo 10:8 kot Jobova besedila

Po Nicejskem koncilu

Afrahata Sirca (337–345 n. št.) citira Jobovo knjigo 16,19 »kot je rekel Job«. Izbrane dokaze, poglavje 22.10, str. 405

Atanazij (367, 325–373 n. št.): »V Stari zavezi je torej dvaindvajset knjig; kajti, kot sem slišal, se prenaša, da je to število črk med Hebrejci; njihov vrstni red in imena so naslednja. Prva je Geneza, nato Izhod, naslednja Levitikus, potem Številke in nato Deuteronomij. Za njimi sledi Jozue, sin Nuna, nato Sodniki, nato Rut. In spet, po teh štirih knjigah Kraljev, pri čemer se prva in druga štejeta kot ena knjiga, prav tako pa tudi tretja in četrta kot ena knjiga. In spet se prva in druga Kronika štejeta kot ena knjiga. Tudi pri Ezri se prva in druga knjiga štejeta kot ena knjiga. Za njimi sledi knjiga Psalmov, nato Pregovori, potem Pridigar in Visoka pesem. Sledi Job, nato Preroki, pri čemer se dvanajst prerokov šteje kot ena knjiga. Nato Izaija, ena knjiga, nato Jeremija z Baruhom, Žalostinke in pismo, ena knjiga, nato Ezechiel in Daniel, vsak po eni knjigi. To vse skupaj tvori Staro zavezo.« Atanazij, Pashalno pismo 39, poglavje 4, str. 552.

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) se sklicuje na Job 42,10. Pismo 3, poglavje 24.1, str. 66

Efraim (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.)

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.) omenja Joba v svoji pesmi o Svetem pismu. Gregorijeva pesem je (v grščini) v 37. zvezku Mignejeve Patrologia Graeca, stolpci 471–474 (Carmina Dogmatica, knjiga 1, poglavje 1, Carmen XII). Za več informacij glej http://www.bible-researcher.com/gregory.html.

Donatistični heretik Tikonij (po letu 390 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Pacian (342–379/82 n. št.)

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.)

Didimus Slepi (398 n. št.) parafrazira Job 1,7–12; 2,2–6 kot »Knjigo Joba« v Komentarju k Zahariju 3, str. 68–69

Sirijska Knjiga stopnic (350–400 n. št.)

Rufinus (374–406 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Genezo, Izhod, Levitikus, Številke, Deuteronomij, Pentatevh, Job, Jezus, sin Nave [Jozue], Sodnike, Rut, Samuelove knjige (2 knjigi), dvanajst prerokov, Ozeja, Joela, Amosa, Obadija, Jona, Mika, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija, Pismo 53, poglavja 7–8, str. 99–101.

Kartaginski koncil (218 škofov) (393–419 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) je bil nor na številko 22. 22 (!) knjig Stare zaveze navaja v naslednjem vrstnem redu: Pentatevh (5), Jozue, Job, Sodniki, Rut, Psalmi, Kronike (2), Kralji (4), Pregovori, Pridigar, Visoka pesem [Pesem Salomona], Dvanajst prerokov, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Ezra (2), Estera. Knjiga Žalostink se ni ujemala z njegovim izmišljenim sistemom, zato jo je postavil na konec. To je tistih 39 knjig, ki jih imamo danes.

Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.) se sklicuje na Job 2,9 v delu Job, zvezek 9, »O kipih«, pridiga 4.5, str. 366, in 4.10, str. 369

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.) se sklicuje na Job 1,7 v delu Job: Obramba proti pelagianom, poglavje 20, str. 143

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.)

Avguštin iz Hipona (338–430 n. št.) se sklicuje na Job 34,30 kot na »napisano v knjigi Job«. Narava dobrega, Proti manihejcem, poglavje 32, zvezek 4, str. 358

Janez Kasijan (419–430 n. št.)

V: Koliko se v knjigi Job masoretski tekst razlikuje od aramejskih targumov iz Mrtvomorskih rokopisov?

Zelo si sta podobna. Tukaj je targum (parafraza) Jobove knjige 42,9–12 iz stolpca 38 dokumenta 11Q10. Prevod je iz »Dead Sea Scrolls Study Edition«, zvezek 2, str. 1201. »[Šuhit in Zofar Naamatit] sta storila [kot jima je naročil] Bog; in B[o]g je uslišal Jobov glas in jima zaradi njega odpustil grehe. In Bog se je v milosti obrnil k Jobu in mu dal dvakrat toliko vsega, kar je imel. Potem so prišli k Jobu vsi njegovi prijatelji in vsi njegovi bratje ter vsi njegovi znanci in so z njim jedli kruh v njegovi hiši ter ga tolažili zaradi vsega zla, ki ga je Bog spustil nanj. In vsak mu je dal ovco (samico) ter vsak zlati prstan. Prazno. In Bog je na koncu blagoslovil J[o]ba […]«

Upoštevajte, da masoretski tekst namesto ovce navaja kos srebra.

V: Katere so v knjigi Job nekatere razlike v prevodu med hebrejskim besedilom in grško Septuaginto?

Na splošno se zdi, da je grški prevod blizu hebrejskemu. Glavna izjema je, da je najstarejši izvod Septuaginte knjige Joba za eno šestino krajši. Tukaj je nekaj prevajalskih razlik iz 1. poglavja. Prvi stavek je hebrejski prevod, drugi pa prevod iz Septuaginte.

Job 1:3 »večji od vseh sinov vzhoda« proti »plemenitnik vzhoda«

Job 1:6 »Božji sinovi« proti »angeli«

Job 1:6, 7, 12 »Satan« proti »hudič« štirikrat

Job 1:10 »in njegovo premoženje se je povečalo v deželi« proti »pomnožil je svojo živino po deželi«

Job 1:11 »ne preklinjaj« proti »blagoslovi«

Job 1:13 »jedli in pili« proti »pili«

Job 1:15 »Sabejci« proti »roparji«

Job 1:16 »Božji ogenj je padel« proti »Ogenj je padel z neba« (v obeh primerih se nanaša na strelo)

Job 1:16 »mladi možje« proti »pastirji«

Job 1:17 »Kaldejci« proti »konjeniki«

Job 1:18 »pili vino« proti »pili«

Job 1:19 »iz druge strani puščave« proti »iz puščave«

Job 1:19 »mladi možje« proti »tvoji otroci«

Job 1:22 »krivično obtožiti« proti »pripisati neumnost«

Job 2:11 »Elifaz, kralj Temanov, Baldad, vladar Sauchejcev, Sofar, kralj Minaeancev«

Job 3:4 »dan« (hebrejsko in Aleksandrijsko) proti »noč« (Septuaginta)

Job 3:6 »veseliti se« proti »pridružiti se« (Septuaginta, sirščina, targumi, Vulgata)

Job 5:5 »Vzamejo ga celo iz trnja, in past jim odnese premoženje.« (Masoretski tekst) proti »Ne bodo jim ga vzeli zlobni ljudje. Moč jih bo odvrnila« (Septuaginta) proti »In oboroženec ga bo nasilno vzel. In žejni bodo izpili njihovo bogastvo« (Aquila, Symmachus, sirski prevod, Vulgata)

Job 7:20 »Sam sebi sem breme.« (Masoretski tekst, Targumi, Vulgata) v primerjavi z: »Ali sem ti breme?« (V tem primeru Septuaginta najverjetneje ohranja najzgodnejšo različico, masoretski tekst pa je bil spremenjen, da bi se odstranilo tisto, kar so šteli za bogokletno. To vemo zaradi ohranjene pisarske opombe, imenovane Tiqqune sopherim.)

Job 8:14a »V kar zaupa, je krhko« (MT) v primerjavi z »Njegova hiša bo namreč neobljudena« (Septuaginta) v primerjavi z »Čigar zaupanje bo odrezano« (sirščina)

Job 9:19 »men« proti »njega« (Septuaginta, sirščina, Vulgata)

Job 10:8 »vse okoli mene; pa me uničuješ« v primerjavi z »potem si se spremenil in me udaril« (Septuaginta, sirščina)

Job 10:20 »Ali niso moji dnevi redki? Potem prenehaj in« v primerjavi z »Ali niso dnevi mojega življenja redki?« (Septuaginta, sirščina)

Job 13:14 (vprašanje) v primerjavi z (izjava)

Job 14:3 »Ti ga boš pripeljal.« v primerjavi z »Ga boš pripeljal?« (Septuaginta, Vulgata, sirščina)

Job 14:10 »Kje je?« proti »Ni ga več«

Job 14:16 »število« proti »prešteto« (Septuaginta) proti »ni števila« (sirščina)

Job 15:23a »hrana za jastrebe« (’ayyay) (MT) proti »kje (’ayyeh) je« (Septuaginta) proti »Beži zaradi grožnje sodbe« (sirščina)

Job 16:3 »Ali se bodo prazne besede kdaj končale? Ali kaj te izziva, da odgovarjaš?« proti »Kaj! Ali je v praznih besedah kakšen smisel? Ali kaj te bo zadržalo, da ne bi odgovoril?«

Job 17:10 »vsi« (mnogi masoretski rokopisi, targumi) proti »vsi vi« (nekateri masoretski rokopisi, Septuaginta, sirski prevod, Vulgata)

Job 18:3 »Do kdaj boste namesto besed govorili izkrivljene besede?« v primerjavi z »Kako dolgo boste še nadaljevali?«

Job 19:20 »v meni« (večina masoretskih besedil) proti »v njem« (mnoga masoretska besedila, Septuaginta in Vulgata)

Job 19:28 »v meni« (mnogi masoretski teksti) proti »v njem« (nekateri masoretski teksti, Septuaginta, Teodotion, Vulgata)

Job 21:24 »vedra« proti »črevesju« (Septuaginta, Vulgata) proti »bokom« (sirščina) proti »prsim« (Targumi) (Očitno sodobni učenjaki niso edini, ki so imeli težave s to besedo!)

Job 21:28 »šotor, bivališče« (masoretski) proti »prekrivku šotorov« (Septuaginta) proti »bivališču« (Vulgata)

Job 22:8 (ni navedeno) v primerjavi z »In ti praviš« (Targum Jobove knjige iz zvitkov z Mrtvega morja)

Job 22:8 »tako temno« proti »svetloba«

Job 22:9 »so bili zdrobljeni« proti »ti si zdrobil« (Septuaginta, sirščina, targumi, Vulgata)

Job 22:17 »njim« v primerjavi z »nam« (Septuaginta, sirščina, targum iz zvitkov z Mrtvega morja)

Job 22:30 »tisti, ki ni nedolžen« proti »nedolžni«

Job 23:2 »uporni« (masoretski) proti »izven mojega dosega« (Septuaginta) proti »grenki« (sirščina, targumi, Vulgata)

Job 23:2 »roka nad menoj« (masoretski tekst, targumi, Vulgata) proti »njegova roka« (Septuaginta in sirščina)

Job 23:9 »on se obrne« proti »jaz se obrnem« (Septuaginta, sirščina)

Job 23:12 »shranjen iz« proti »shranjen v« (Septuaginta, Vulgata)

Job 24:2 »oni [nepravični]« proti »nepravični«

Job 24:21 »On slabo ravna« proti »ni ravnal … dobro«

Job 24:24 »kot vsi drugi« proti »kot slez«

Job 25:3 »njegova luč« proti »njegova past/zaseda« (Morda so prevajalci Septuaginte namesto besede »orehu« videli hebrejsko besedo »orebo«.)

Job 26:5 »odšli duhovi« proti »velikani«

Job 27:19 »ga ni več« (masoretska verzija, targumi) proti »A ne bo dodal« (Septuaginta, sirščina) proti »A ničesar ne bo odvzel« (Vulgata)

Job 28:11 »zajezuje/vezuje« proti »išče/preiskuje« (Septuaginta, Akvila in Vulgata)

Job 28:13 »njena cena« proti »pot do nje«

Job 29:6 »jeza« proti »skali« (nekateri masoretski teksti)

Job 30:11 »moja tetiva« (masoretski, sirski, Targum) proti »Njegova tetiva« (Septuaginta, Vulgata)

Job 30:18 »moja oblačila so raztrgana« (masoretski tekst, Greenov dobesedni prevod) proti »postanejo mi kot oblačila« (masoretski tekst), proti »se je oklenil mojih oblačil / me prime za oblačila« (Septuaginta)

Job 31:32 »na pot« (masoretski) proti »potniku« (Septuaginta, sirski prevod, Targum, Vulgata)

Job 32:1 »v svojih očeh« v primerjavi z »v njihovih očeh« (Septuaginta, Symmachus in sirščina)

Job 32:3 »ga obsodil« v primerjavi z »obsodil Joba in s tem obsodil Boga« (starodavna hebrejska pisarska tradicija)

Job 32:9 »mnogi« v primerjavi z »stari« (Septuaginta, sirščina, Vulgata)

Job 33:30 »da bi bil osvetljen s svetlobo življenja« proti »da bi ga moje življenje slavilo v svetlobi« (Septuaginta, prevedena s strani Lancelota) proti »da bi videli svetlobo življenja« (Septuaginta)

Job 34:6 »Menijo, da sem lažnivec« proti »on [Bog] laže«

Job 39:13 »noj« proti »tistih, ki se veselijo (=pav)« (Septuaginta ima noja povsod drugje v knjigi Job.)

Job 39:19 »z grivo« proti »s strahom«

Job 39:21 »kopljejo« proti »brska« (Septuaginta, sirščina, Vulgata)

Job 41:6 »trgovci« proti »Feničani«

Job 41:7 »Ali lahko njegovo kožo napolniš z bodičastimi železnimi harpunami ali njegovo glavo z ribiškimi sulicami?« proti »In vse ladje skupaj ne bi mogle nositi niti same kože njegovega repa; niti ne bi mogle prevažati njegove glave v ribiških plovilih«

Job 41:9 »eden je potrt / premagan« v primerjavi z »bogovi so ga premagali« (Symmachus, sirski prevod)

Job 41:9 »Vsako upanje, da bi ga podjarmili« v primerjavi z »tvoje upanje« (eden od masoretskih tekstov)

Job 41:11 »da bom povrnil« proti »in bom varen«

Job 41:22 »oslabelost ali obup« (učenjaki niso prepričani o pomenu hebrejske besede) proti »uničenje«

Job 42:11 »kos srebra« (masoretski teksti in Symmachus) proti »jagnje« (Septuaginta) (Lancelotov prevod Septuaginte vsebuje opombo, da gre morda za kovanec z vtisnjenim jagnjetom.) (Rabbi Akiba in Qimchi pravita, da se to nanaša na denar.)

Job 42:16 »140 let« (masoretski) proti »240 let« (Septuaginta) proti »248 let« (Aleksandrinus)

Job 42:17 »poln dni« (masoretska različica in Aquilova različica (126 n. št.)) proti »poln dni: in zapisano je, da bo ponovno vstal s tistimi, ki jih Gospod obudi.« (Septuaginta in Teodotion)

Job 42:17+ (ni navedeno) v primerjavi z »Ta človek je v sirski knjigi opisano, da je živel v deželi Ausis, na mejah Idumeje in Arabije: njegovo prejšnje ime je bilo Jobab; ko si je vzel arabsko ženo, je spočel sina, ki se je imenoval Ennon. Sam pa je bil sin svojega očeta Zareja, enega od sinov Ezava, in svoje matere Bosorre, tako da je bil peti v vrsti od Abrahama. In to so bili kralji, ki so vladali v Edomu, nad katero deželo je vladal tudi on: najprej Balak, sin Beorja (Semphor v Aleksandrinusovem prevodu), in ime njegovega mesta je bilo Dennaba; po Balaku pa Jobab, ki se imenuje Job; po njem Asom, ki je bil guverner iz dežele Taeman; po njem pa Adad, sin Barada, ki je uničil Madiam na moabski ravnini; ime njegovega mesta pa je bilo Gethaim. Njegovi prijatelji, ki so prišli k njemu, so bili Elifaz iz rodu Ezava, kralj Temanitov, Baldad, vladar Sauchaeanov, in Sofar, kralj Minaeanov.«

Bibliografija za to vprašanje: hebrejski prevod je iz Jay P. Greenove knjige Literal Translation, prevod Septuaginte pa iz prevoda Sir Lancelota C. L. Brentona z naslovom The Septuagint: Greek and English. Uporabljeni so bili tudi The Expositor’s Bible Commentary ter opombe v biblijskih izdajah NASB 1995, NIV 1985, NKJV in NRSV.