< Vprašanje o Svetem pismu iz Judovega pisma
V: Kdo je Juda v 1. pismu Judu?
O: Juda je brat Jakoba. Obstajalo je več Jakobov, vendar sta bila Jakob, o katerem je tu govora, in Juda verjetno Jezusova polbrata. Druge možnosti so apostol Juda (ne Iškariot) ter Juda, voditelj v Jeruzalemu, ki je bil v Apostolskih delih poslan skupaj s Pavlom, Barnabom in Silasom15:22 .
V: Kakšne so v Judovem pismu 1 podobnosti in razlike med tem pismom in 2. Petrovim pismom?
O: Podobnosti:
1. Služabnik Jezusa Kristusa v 2. Petrovem pismu 1:1 in Judovem pismu 1
2. Skupno odrešenje v 2. Petrovem pismu 1 in Judovem pismu 3
3. »Ljubljeni« (4-krat v 2. Petrovem pismu in 3-krat v Judovem pismu)
4. Uporaba neobičajne grške besede (despotes) v 2. Petrovem pismu 2:1 in v Judovem pismu 4.
5. Očrnjevanje veličastnih bitij v 2. Petrovem pismu 2:10 in Judovem pismu 8
6. Sodoma in Gomora v 2. Petrovem pismu 2:6–9 in Judovem pismu 7
7. Kristusova prihajajoča sodba v 2. Petrovem pismu 3:7, 10, 12–14 in v Judovem pismu 13–15, 21
8. Podobni zaključki: »tako zdaj kot do dneva večnosti. Amen« v 2. Petrovem pismu3:18 , in »zdaj in za vso večnost. Amen« v Judovem pismu 25
Razlike:
1. Kjer se besedili ujemata, je 2. Petrov pismo na splošno podrobnejše, razen pri opisu veličastnih bitij.
2. Apostol v 2. Petrovem pismu 1:1 v primerjavi z bratom Jakoba v Judovem pismu 1
3. Milost in mir skozi spoznanje (2. Petrov 1:2) v primerjavi z usmiljenjem, mirom in ljubeznijo (Judov 2)
4. Dolžina: 2. Petrov pismo je dvakrat daljše od Judovega (937 besed v primerjavi z 458 besedami v grščini).
5. Dodatne teme: na primer, 2. Petrov pismo 3:15–16 omenja Pavla.
6. Judovo pismo vsebuje zelo barvite metafore
7. 2. Petrov pismo vsebuje dodatne primere o Noetu in psih.
8. Dve apokrifni omembi v Judovem pismu
9. V Judovem pismu se borimo za vero, v 2. Petrovem pismu pa bežimo pred pokvarjenostjo.
10. Judov pismo 7,13 poudarja večnost, medtem ko 2. Petrov pismo 3,3–8,12 poudarja čas.
11. Medtem ko je pismo Judu zelo kratko, je 2. Petrov pismo napisano tako, da varuje pred verovanjem v »strogi kalvinizem«. Primeri so: »ne želi, da bi kdor koli propadel, ampak da bi vsi prišli k spreobrnjenju« (2. Petrov 3:9), »zanikajo Gospoda, ki jih je odkupil« (2. Petrov 2:1), in tisti, ki so ušli pokvarjenosti sveta, a so se spet zapletli vanjo (2. Petrov2:19 –22).
Povzetek: Razlike in podobnosti je mogoče pojasniti z dejstvom, da gre za dva moška z nekoliko različnima slogoma, ki sta se najverjetneje pogovarjala med seboj in pisala v podobnem času o podobnih težavah, pri čemer je Peter napisal obsežnejše pismo.
V: Skeptik Bart Ehrman piše: »Težko je verjeti, da bi ta dva pisma [Jakobovo in Judovo] lahko napisala dva kmečka človeka iz nižjega razreda iz Galileje, ki sta govorila aramejsko (njun bolj znani brat [Jezus] pa, kolikor je znano, ni znal pisati, kaj šele sestaviti zapletenega traktata v grščini).« Jesus, Interrupted, str. 134–135
Drugje Ehrman piše: »Imamo nekaj podatkov o tem, kaj je pomenilo biti kmet iz nižjega razreda na podeželju Palestine v prvem stoletju. Ena od stvari, ki jih je to pomenilo, je, da si bil skoraj zagotovo nepismen. Jezus sam je bil izjemna izjema, saj je očitno znal brati (Luka4:16 –20), vendar nič ne kaže na to, da bi znal pisati … Koliko ljudi je znalo brati? Nepismenost je bila razširjena po vsem Rimskem imperiju. V najboljših časih je bilo morda 10 odstotkov prebivalstva približno pismenih. In tistih 10 odstotkov bi predstavljali prosti ni razredi … Nič v evangelijih ali Apostolskih delih ne kaže, da bi Jezusovi privrženci znali brati, kaj šele pisati. Dejansko je v Apostolskih delih zapis, v katerem sta Peter in Janez opisana kot »neizobražena« (Apostolska dela4:13 ) – starodavna beseda za nepismenega.« (Jesus, Interrupted, str. 105–106). Tudi v knjigi Lost Christianities, str. 203.
A: Ehrman to trdi, ker ne verjame, da bi prebivalci Galileje govorili grško. To kljub temu, da so imeli grški napis na svojih kovancih in da so bili s treh strani obkroženi z grško govorečimi območji. Obstajajo vsaj štiri razlogi, ki kažejo, da se Ehrman moti.
1. Bližina Kafarnauma in Fenicije: Nazaret, kjer je Jezus odraščal, je bil v eni smeri oddaljen približno 15 milj od Fenicije in le približno 20 milj od Kafarnauma, kjer je živelo veliko grško govorečih ljudi. Galilejo so na zahodu, severu in vzhodu obdajale grško govoreče regije. Vzhodno od Galileje je bila »Dekapolis«, kar v grščini pomeni »deset mest«. V tem območju je živel gerasenski obsedenec. Grško govoreči prebivalci, ki so tam živeli, so vzrejali (in s tem tudi jedli) črede prašičev. Jezus je tam pridigal, ko je prečkal Galilejsko jezero. Ko jim je pridigal, je zagotovo govoril grško.
2. Galilejske kovance: Naslednje je iz knjige Greco-Roman Culture and the Galilee of Jesus avtorja Marka A. Chanceya (Cambridge University Press, 2005). Avtor pravi, da so bili pri galilejskih kovancih »napisi običajno v grščini, čeprav ima nekaj kovancev, najdenih v Palestini, hebrejske napise«. (str. 168) … »Druga značilnost, ki je razlikovala hasmonejski kovanci, je bila omejena raba grščine. Grški znaki in monogrami, katerih pomen ni jasen, se nahajajo na nekaterih kovancih Hirkana I. Večina njegovih kovancev pa uporablja hebrejsko pisavo, ki je bila v času njegovega vladanja že starodavna;« (ibid., str. 169) … »vsaj en kovanec Agripe II. je bil verjetno skovan v Galileji, kar kaže grški napis »Tiberias«, obdan z venčkom, na njegovi zadnji strani. Na sprednji strani sta upodobljena palmova veja in napis … [v grščini] »Kralj Agripa, zmaga cesarja«.« (ibid., str. 183)
3. Pismenost v Rimskem imperiju ni pomembna: Ehrman pozablja, da je odstotek ljudi v Rimskem imperiju (Španija, Britanija, Nemčija itd.), ki niso znali brati, nepomemben; pomemben je odstotek izobraženih ljudi med Judi v Judeji in Galileji. Judje so imeli precej višjo raven izobrazbe kot večina drugih narodov v Rimskem imperiju. Dejstvo, da je Sanhedrin Petra in Janeza obtožil, da sta neizobražena, še ne pomeni, da je bilo res tako.
4. Pismenost v Palestini: Kot stransko opombo naj omenimo, da so arheologi v Deir Alli v Jordanski dolini našli pisno vajo šolskega dečka, v kateri je trikrat omenjen Balaam, sin Beorja. Ta je bila z radiokarbonsko metodo datirana v leto 800/760 pr. n. št.
V: Ali je Juda v pismu Jud 3 napisal še eno pismo o naši skupni odrešitvi?
O: Juda je nameraval napisati eno vrsto pisma, a si je potem premislil. Grška beseda, prevedena kot »vneto se boriti«, je tista, iz katere izhaja naša beseda »agonizirati«. Ni nobenih dokazov, niti za niti proti, da bi Juda kasneje napisal drugo pismo. Če bi ga napisal, Bog ni bil dolžan zagotoviti njegovega ohranjanja; Bog bi lahko ohranil katera koli pisma, ki bi si jih želel.
Poleg tega ta izraz sploh ne pomeni, da bi moral Juda napisati drugo pismo. Preprosto pomeni, da bi Juda raje pisal o tem, kako velika je naša skupna odrešitev, in da je obžaloval, da je bilo potrebno takšno pismo.
Kot stransko opombo naj dodamo, da ko (pravilno in upravičeno) kritiziramo druge vernike, kot je to storil Jude, moramo slediti njegovemu zgledu in to storiti z zaskrbljenostjo in obžalovanjem, da je situacija takšna, da je potrebna graja.
V: V Judovem pismu 3, v kakšni meri naj bi se omejili na deljenje vere, v primerjavi z bojem za vero proti herezijam?
O: To je resnično odvisno od trenutne situacije in splošne kulture. Juda je raje govoril o veri, a je čutil nujno potrebo, da spremeni pristop, morda na podlagi tega, kar je slišal. Včasih moramo nujno spremeniti pristop in se spopasti z učenjem volkov, ki napadajo cerkev. Ko ni nujno, bi morali še vedno podajati nekaj pouka, da branimo čredo. Vendar pa bi morali na splošno večino časa ravnati kot Juda in raje govoriti o naši skupni odrešitvi.
V: Kako so v Judovem pismu 4–10 lahko ljudje, ki so živeli razuzdano, se prepuščali nenaravnim strastem, kvarili meso, se skupaj zabavali in sledili nebožanskim strastem, presenetili občestvo?
O: Ljudje lahko počnejo stvari v skrivnosti. Juda ne pravi, da so karkoli od tega počeli med bogoslužnimi zborovanji. Temveč so te stvari počeli neopaženo pred člani občine ali pa so morda celo poskušali zavedeti nekaj drugih v občini, pa so jih kljub temu še vedno prenašali. Še huje je, da so nekateri odpadniki, ki jih je treba razkrinkati, voditelji v cerkvi.
V: V Judovem pismu 5, kakšen je bil smisel rešitve Izraelcev iz Egipta, če je bila nato večina med njimi uničena?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
1) Ljudje so se lahko odločili, ali bodo šli z Mojzesom ali ne. Dejansko je z njimi šla mešana množica, vključno z neizraelci, kot je zapisano v 2. Mojzesovi knjigi 12,38.
2) Ljudstvo je sprva bilo pripravljeno oditi in slediti Bogu ter Mojzesu, a si je nato premislilo in si v 2. Mojzesovi knjigi 16,3 želelo, da bi bilo spet v Egiptu.
3) Iz tega se moramo naučiti, da tako kot oni ni v pomoč, če se odpravimo v pravo smer, a se potem obrnemo in si želimo vrniti tja, od koder smo prišli.
V: Kdo so v Judovem pismu 6 vezani angeli, ki jih omenja Juda?
O: To so padli angeli, ki so trenutno vezani. Obstajajo tri različna stališča.
1. Nekateri so vezani, drugi prosti: Danes so nekateri demoni vezani, drugi pa so prosti in delajo zlo na zemlji. Celo prosti demoni, s katerimi se je Jezus srečal, so se bali, da jih bo Jezus vrgel v brezno.
2. Vsi so delno vezani: Drugo stališče je, da so vsi demoni trenutno vezani, vendar lahko kljub temu vplivajo na ljudi. Kot po analogiji navaja knjiga Bible Difficulties and Seeming Contradictions (str. 225–226): »Oseba je lahko zaprta v zaporu na dosmrtno kazen, pa vendar ima pod določenimi pogoji in omejitvami privilegij, da se sprehaja po zaporniškem dvorišču ali celo zunaj njega.« Več o tem pogledu si preberite v knjigi »Christian Theology« avtorja Millarda J. Ericksona, str. 447–448.
3. Kombinacija: Moje stališče je mešanica obeh. Različni demoni imajo lahko različne omejitve in različne stopnje svobode. Jude jasno pravi, da so bile omejitve nekaterih demonov povečane. Vendar pa noben demon ne more ravnati v nasprotju s Kristusovimi zapovedmi.
V: Ali so v Jde 6 vezani angeli tisti iz 1 Mz 6, kjer so bili Nefilimi potomci angelskih bitij in človeških žensk?
O: Mnenja o tem se razlikujejo.
Da. Judovska apokrifna knjiga 1. Henoka v prvi in najzgodnejši od svojih petih »knjig« pravi, da so bili (1. Henok 6). Nekateri zgodnji kristjani so imeli veliko spoštovanje do knjige 1. Henoka.
Ne. To bi se lahko nanašalo na uporniške demone na splošno. Za več o tem odgovoru glej knjigo »1001 odgovorov na biblijska vprašanja«, str. 65.
Ne glede na to se to nanaša na več padlih angelov in ne govori ničesar o tem, da bi Satan skušal Evo, kot verjame lažna religija Cerkve združitve pastorja Moona.
V: Ali lahko na podlagi Jud 6–7 »sklepamo, da so angeli padli zaradi nemoralnega dejanja nenaravne poželenosti«, kot je heretik pastor Moon učil v peti izdaji (1977) knjige Božansko načelo, str. 71–72?
O: Ne. Judov pismo 5–7 navaja tri primere: Izraelce, ki so odšli iz Egipta (verz 5), angele, ki so zapustili svoj dom (verz 6), ter Sodomo in Gomoro (verz 7). Judov pismo ne omenja padca človeštva.
V: Kdaj se je v Judovem pismu 9 nadangel Mihael sprl s Satanom glede Mojzesovega telesa?
O: Sveto pismo tega ne navaja in nikjer drugje v Svetem pismu ni omenjeno. Juda se na to sklicuje, da bi poudaril drugo točko, zato je očitno predpostavil, da so bralci o tem že slišali. To je bilo omenjeno v apokrifnem delu »Vnebovzetje Mojzesa«, ki se imenuje tudi »Mojzesova oporoka«. Imamo večino besedila »Vnebovzetja Mojzesa«, razen zaključka, ki je verjetno vseboval ta opis.
V: Kaj je v Judovem pismu 11 »Kainova pot«?
O: Kajn, sin Adama in Eve ter morilec svojega brata Abela, je omenjen v 1. Mojzesovi knjigi 4,1–24. O Kajnu ne vemo veliko drugega razen enega pomembnega dejstva: njegova daritev Gospodu je bila brez krvi in jo Bog ni sprejel. Tako danes v nekaterih liberalnih cerkvah kot takrat v gnostičnih religijah so ljudje poskušali ustvariti »kristjanstvo brez krvi«; Jezusa, katerega kri ni odplačala naših grehov.
V: Zakaj je v Judovem pismu 11 omenjen Balaam?
O: Balaam se je od drugih dveh razlikoval v tem, da ni odkrito kljuboval Božji avtoriteti. Balaam je še vedno častil Boga. Vendar je Balaam videl, da je biti prerok vir bogastva. Balaam je menil, da mora le poskušati hoditi po tanki črti, da bi bil čim dlje od Božje volje, ne da bi pri tem preveč prestopil mejo neposlušnosti Bogu.
V: Zakaj je v Jde 11 omenjen Korah (Core)?
O: Korah je bil levit, omenjen v 4. Mojzesovi knjigi 16,1–38. On in njegovi zavezniki so bili jezni na Mojzesa in so ga obtoževali, da poskuša »sebe imenovati za vladarja nad nami« (4. Mojzesova knjiga 16,13), prav tako pa so bili jezni na Arona, ker je bil veliki duhovnik, ki je daroval žrtve. Korah je prepričal 250 mož, skupaj z drugimi, da so se uprli Božjemu vodstvu. Mojzes se ni spopadel s Korahom, ampak je zadevo prepustil Bogu. Bog je povzročil, da se je zemlja odprla in pogoltnila šotore ter družine Koraha in voditeljev upornikov. Nato je Bog povzročil, da je izbruhnil ogenj in pogoltnil preostalih 250 mož. Skupna nit med Kajnom, Balaamom in Korahom je, da so se vsi trije odrekli podreditvi Božji avtoriteti.
V: Kaj so v Judovem pismu 12 oblaki brez vode?
A: Za suho zemljo so to velike, pomembno izgledajoče stvari, ki obljubljajo veliko, a ne prinesejo ničesar. Naredijo veliko predstavo, potem pa jih veter odpihne.
V: Kaj so v Jde 12 tista neplodna drevesa jeseni, ki so dvakrat mrtva?
A: To bi lahko pomenilo popolnoma mrtva drevesa ali drevesa, ki so bila dvakrat ubita. Ne glede na to mnoga drevesa jeseni, ko jim listje odpade, izgledajo mrtva, saj bo večina plodov zrela šele naslednje leto. Toda to so drevesa, ki so resnično mrtva, ki nikoli ne bodo cvetela niti rodila sadja. Njihov vrh izgleda mrtev, kot drevesa v mirovanju brez listja. Ker pa so izruvana, so korenine, veje in celotno drevo mrtvo, od vrha do dna.
Za človeka bi se to lahko nanašalo na drugo smrt iz Razodetja 21:8 ali na tiste, ki so poznali Kristusa, a so kasneje odpadli od vere, kot je zapisano v Pismu Hebrejcem 6:4–8 in 2. Petrovem pismu 2:20–22.
V: Zakaj se v Judovem pismu 13 omenjajo divji valovi morja?
O: Divji valovi morja imajo veliko moč. Čeprav se moč pogosto lahko uporabi za dobro, na primer za mlin na reki, te moči ni mogoče nadzorovati z ničemer. Voda se nasilno giblje sem in tja ter ustvarja le peno. Ta moč ni le neuporabna, ampak je dejansko tudi uničujoča.
V: Zakaj so v Judovem pismu 13 omenjene potujoče zvezde?
O: Podoba tavajoče zvezde je ena od šestih ali sedmih zvezd, ki ne ohranja svojega določenega mesta med drugimi zvezdami, ampak tavaja po nebu, kamor hoče. Danes jih imenujemo planeti. Če bi tavajočo zvezdo uporabili kot navigacijsko pomoč, bi se izgubili tako kot se zdi, da se je izgubila tavajoča zvezda.
V: Kateri Enoch je omenjen v Jde 14?
O: To ni Enoch, ki je bil Kainov sin v 1. Mojzesovi knjigi 4,17. Gre namreč za Enocha, potomca Seta in sedmega po Adamu v 1. Mojzesovi knjigi 5,21–24. To je isti Enoch, ki je hodil z Bogom in ga je Bog vzel v nebesa. Enoch iz 1. Mojzesove knjige 4,17, sin Kaina in tretji po Adamu, je druga oseba.
V: Zakaj je Juda v 1. Judovem pismu 14–15 citiral iz psevdoapokrifne Knjige 1. Enoha kot resnično?
O: Ker je ta verz resničen, čeprav so v drugih delih 1. Enoha, ki je bila znana že pred letom 110 pr. n. št., napake. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
1. Čeprav je citat v 1. Enohu, ni gotovo, da je Juda citiral neposredno iz knjige 1. Enoha. Čeprav so besede skoraj enake, bi lahko izvirale iz skupnega vira. Skupni vir bi lahko bila knjiga, ki vsebuje to resnično preroštvo, ali pa bi bil skupni vir sam Bog.
2. Knjiga 1. Henok je bila predmet sprememb. Čeprav je knjiga iz predkrščanskega obdobja, nekateri menijo, da je ta citat vstavil zablodel menih po tem, ko je bila napisana Judova pismo, in pred 15. stoletjem. Odločite se sami; tukaj je citat iz Mrtvomorskega zvitka 4Q204; opazite vrzeli. »… nešteto njegovih svetnikov … meso za vse njihove … arogantne in hudobne …« (Ta citat je iz knjige Mrtvomorski zvitki, prevedene s strani Florentina Garcíe Martíneza; prvotno objavljene v španščini kot Textos de Qumrán).
3. Ni malo verjetno, da je Juda res citiral iz 1. Enocha, in to je v redu. 1. Enoch je imel vsaj pet različnih avtorjev, ta verz pa izhaja iz prvega in najzgodnejšega dela. Knjiga 1. Enocha je mešanica resnice in zmote, in morda je Bog Judu namerno dal, da od tam citira resnico, da bi se to resnično Božje preroštvo ohranilo ne le v izvenbiblijskih virih.
4. Čeprav 1. Enoch vsebuje vsaj eno božansko resnico, to še ne pomeni, da bi morala biti del Svetega pisma. Ni dovolj, da je knjiga ohranila nekaj besed od Boga; v Svetem pismu mora biti v celoti takšna, kot jo Bog želi. Tudi spisi Wesleya, Luthra in Calvina vsebujejo veliko Božje resnice, a to ne pomeni, da so brez napak, in sami bi nasprotovali temu, da bi se njihovi spisi šteli za Sveto pismo.
Če povzamemo, kot je dejal Hank Hanegraaff v radijski oddaji »Bible Answer Man« na spletni strani10/29/1997 : knjiga 1. Enoha je bila zelo cenjena. To, da je bila cenjena, pomeni, da vsebuje veliko resnic, vendar to ne pomeni, da je božansko navdihnjena. Tudi jaz lahko rečem, da se bo Jezus ponovno vrnil. To je res, vendar to ne pomeni, da sem božansko navdihnjen.
V: V Judovem pismu 14–15, ker je Juda [domnevno] prejel navdih iz nenavdihnjene knjige 1. Enoha 1:9, kako lahko kristjani kritizirajo Josepha Smitha, ker je prejel navdih iz poganske egipčanske Knjige mrtvih, ko je Joseph Smith napisal mormonsko Knjigo Abrahama?
O: Knjiga 1. Henoka je zunajbiblijska judovska knjiga sestavljenega izvora, v kateri se prepletajo resnica in zmota. Judov citat se ujema z verzom iz Knjige 1. Henoka. Nič ne izključuje možnosti, da je Henok to dejansko rekel.
Nasprotno pa so mnogi dokazali, da je bil zvitek, iz katerega je Joseph Smith lažno trdil, da je prevedel mormonsko Knjigo Abrahama, idolatrska, poganska knjiga.
Povzetek:
1. Ni mogoče dokazati (niti ovreči), da je Juda ta verz prepisal iz Enocha.
2. Tudi če je Jude to vzel iz 1. knjige Enoha, je 1. knjiga Enoha sestavljena knjiga in bi lahko vsebovala fragmente božansko navdihnjenih preroštev.
3. V ostrem nasprotju s tem je bil lažni prevod Josepha Smitha narejen iz knjige o malikih, iz egipčanske Knjige mrtvih.
Več o Josephu Smithu in mormonski Knjigi Abrahama
Ozadje judovske knjige 1. Enoha:
Prva Enochova knjiga je sestavljena knjiga, ki jo sestavlja pet delov, ki so jih v različnih časih napisali različni avtorji. Zadevni citat izhaja iz prvega in najzgodnejšega dela. Vendar je možno, da je bil citat dodan kasneje. Najzgodnejši izvod, ki ga imamo, je fragment iz Mrtvomorskih rokopisov. Vendar pa najzgodnejši izvod s tem citatom izvira iz 15. stoletja v Etiopiji. Vsebuje nekaj resnice, vendar ima tudi mitološke vidike, z vsemi omembami različnih angelov in demonov. Knjiga 1. Enoha ni izgubljena za sodobni svet.
Ozadje egipčanske Knjige mrtvih:
Egipčanska Knjiga mrtvih verjetno ni bila pogosto brana. Njen namen je bil, da se jo pokoplje skupaj z bogatim pokojnikom, kjer naj bi delovala kot čarobni talisman, ki mu olajša vstop v posmrtno življenje. Različic Knjige mrtvih je bilo toliko, kolikor je bilo izvodov, saj je bil v vsakem od njih zapisano ime pokojnika. Mnogi so prevedli dejanski fragment, ki ga je Joseph Smith domnevno uporabil za prevod Knjige Abrahama. Iz mormonskega vira lahko preberete prevod v knjigi The Message of the Joseph Smith Papyri avtorja Hugha Nibleya (Deseret Book, 1975). V nemormonskih virih lahko preberete knjigo *The Changing World of Mormonism* avtorjev Jeralda in Sandre Tanner (Moody Press, 1981), str. 360, ali knjigo *The Book of Abraham Papyrus Found*, str. 14. Vsi trije prevodi so v bistvu enaki.
Ozadje mormonske Knjige Abrahama:
Po besedah Josepha Smitha naj bi mormonsko Knjigo Abrahama napisal Abraham o svojih potovanjih po Egiptu. Joseph Smith je trdil, da je bila napisana v istem jeziku kot Knjiga Mormona, in da jo je prevedel s pomočjo nadnaravnih sil. Mormoni iz Salt Lake Cityja (LDS) imajo štiri svetopisemska dela, eno od njih, »Dragoceni biser«, pa vsebuje »Knjigo Abrahama« kot eno od svojih knjig . »Knjiga Abrahama« 1:21–26 je edina mormonska svetopisemska podlaga za mormonsko doktrino proti črncem. Ta doktrina je trdila, da črnci nikoli ne morejo zasedati najvišjega duhovništva. Mormonska cerkev je to doktrino spremenila leta 1978.
Ozadje trditve Josepha Smitha:
1. Joseph Smith je trdil, da je »prevedel« zvitke v knjigi »Dragoceni biser«, str. 29.
2. Tri od štirih izvirnih angleških izvodov so imele egipčanske znake ob angleškem besedilu.
3. Te tri slike se ujemajo
4. Najbolj zgovorno pa je, da je Joseph Smith napisal knjigo »Egyptian Alphabet and Grammar« (Egipčanska abeceda in slovnica), v kateri je domnevno poskušal druge naučiti svojega lažnega egipčanskega jezika.
5. Smith je v povprečju prevedel več kot 100 besed na en egipčanski hieroglif, čeprav bi moralo biti le ena do dve besedi na hieroglif.
6. Takrat nihče ni odkril Josephove prevare, saj v Ameriki takrat ni bilo nikogar, ki bi znal brati staroegipčansko pisavo.
Povzetek: Mormoni imajo kot del svetih spisov ponarejen prevod malikovalske, poganske knjige. Čeprav so nekateri med njimi videli podobnost med svojim položajem in 1. Enohom, ki ga omenja Juda 14, je situacija popolnoma drugačna, ker:
1. Tudi če je Juda res citiral iz 1. Enoha, ta knjiga ni idolatrska ali okultna. Gre za judovsko knjigo, v kateri se prepletajo resnica in zmota.
2. Ni mogoče ugotoviti, ali je Juda dejansko citiral iz 1. Enoha. Morda sta imela skupen vir, ali pa je to v 1. Enohu pred 15. stoletjem dodal zablodel menih.
V: Kaj v Judovem pismu 16 in 2. Petrovem pismu 2:18 pomenijo »usta, ki bruhajo aroganco« in »ponosne, a prazne besede«, in ali ljudje to počnejo tudi danes?
O: Grška beseda, ki je tu uporabljena, hyperonka, dobesedno pomeni »napihnjen« ali »obilen«. Uporabljena je v obeh verzih, in izrekanje takih »obilenih« besed pomeni dajanje pretiranih izjav o lastni pomembnosti in koristnosti. Ljudje danes lahko mislijo, da jih bodo drugi bolj cenili, če o sebi podajajo neresnične ali pretirane izjave. Njihova prva napaka je, da mislijo, da jim bodo drugi verjeli. Ko se enkrat izgubi verodostojnost, jo je težko ponovno pridobiti.
V: V Jde 21, ker ne moremo izgubiti svojega odrešenja, kako in zakaj se ohranjamo v Božji ljubezni?
O: Nekateri pravi kristjani verjamejo, da lahko ljudje izgubijo odrešitev. Drugi pa ne. Ne glede na to pa se vsi strinjajo, da lahko – tako kot otrok stori stvari, ki v solze spravijo tako njegove starše kot njega samega – tudi mi storimo stvari, ki razbijajo Božje srce. Tako kot si otrok lahko želi pobegniti od doma, lahko tudi mi, podobno kot Jona, poskušamo pobegniti od Boga. Celo kristjani se lahko vključijo v sekto ali se oddaljijo od vere. Vendar, če bodo šli v nebesa, bodo vztrajali in se vrnili.
V: Katera je v Jde 22 navedena sedem zapovedi, danih vernikom?
O: Navedenih je sedem zapovedi.
Judov pismo 3: Vneto se borite za vero
Judov pismo 17: Spominjajte se naukov in zlasti opozoril apostolov.
Judov pismo 20: Krepite se v svoji najsvetejši veri
Judov pismo 20: Molite v Svetem Duhu
Juda 21 Ostajajte v Božji ljubezni
Juda 21 Čakajte na usmiljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki vam bo prineslo večno življenje
Juda 22–23 Usmilite se tistim, ki dvomijo; druge rešite tako, da jih iztrgate iz ognja; tretjim pa izkazujte usmiljenje, prežeto s strahom.
V: Kaj v Judovem pismu 23 pomeni »iztrgati nekoga iz ognja«?
O: To se sliši podobno kot v Amosu 4,11, kjer so Izraelci opisani kot »ognjena palica, rešena iz ognja«. Tudi veliki duhovnik Jozue je bil v Zahariju 3,2 »ognjena palica, rešena iz ognja«. Ko se je palica v ognju že začela goreti, jo rešiti pomeni, da jo vzamemo iz ognja, da se ne bo popolnoma spali. Na podoben način želimo deliti evangelij z grešniki, da bi ga lahko slišali skozi naše besede, Bog pa bi jih prek nas lahko rešil iz pekla. Križa ne moremo nadomestiti, lahko pa pomagamo pri prenašanju sporočila križa, da bi ljudi pripeljali h Kristusu.
V: Kako v pismu Judu vemo, da je to knjigo napisal Juda?
O: Avtor je rekel, da je Juda, in to je edini dokaz, ki ga imamo, bodisi za ali proti.
V: Kako v pismu Judu vemo, da je današnje Sveto pismo zanesljiv zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?
O: Obstajajo vsaj štirje razlogi.
1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.
2. Dokazi zgodnje cerkve. Tukaj so pisci, ki so se sklicevali na verze v pismu Judu. Od 25 verzov v pismu Judu so pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom citirali ali namigovali na vsak posamezen verz, razen sedmih (6 verzov in 2 polverza). To so Jud 2, 18, 20–22a, 23b–25.
Irenej (182–188 n. št.) Judov pismo 3: »vera, ki nam je bila izročena«; Irenejev fragment 36, str. 574. V grškem besedilu je v Judovem pismu 3 namesto »nam« zapisano »svetniki«, vendar je to sicer natančna formulacija. Ta formulacija se pojavi le v Judovem pismu 3.
Irenej (182–188 n. št.) namiguje na Judovo pismo 7, kjer se omenjata Sodoma in Gomora v Lotovih dneh kot primer pravične Božje sodbe. Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 36.4, str. 516. Koncept, da sta Sodoma in Gomora primer, se v Svetem pismu pojavi le v Judovem pismu 7 in 2. Petrovem pismu 2,6.
Muratorijev kanon (190–217 n. št.): »Janez je napisal Razodetje. Dve pismi, ki pripadata Janezu ali nosita ime Janez. Pismo Judu.« ANF, zvezek 5, str. 603.
Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) navaja Judovo pismo 5,6 kot delo Juda. Učitelj, knjiga 3, poglavje 8, str. 282
Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) citira del Jude 19,22b,23a; *Stromata*, knjiga 6, poglavje 8, str. 495
Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) se sklicuje na Judovo pismo 8–17 kot na »Judovo preroštvo«. *Stromata*, knjiga 3, poglavje 2, str. 383
Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) citira Judovo pismo 1,4–14,19 kot delo Juda v fragmentih iz Kasiodora, str. 573.
Tertulijan (198–220 n. št.) omenja pismo apostola Jude v delu O ženski obleki, knjiga 1, str. 16.
Tertulijan (198–220 n. št.) namiguje na Judovo pismo 23 v delu »O skromnosti«, poglavje 18, str. 94: »… zavrnjen grešnikom, še posebej tistim, ki so bili ‚omadeževani s telesom‘«.
Origen (225–254 n. št.) v razpravi o svetopisemskih knjigah navaja Judovo pismo 1 kot delo Juda. Origenov Komentar k Mateju, knjiga 10, poglavje 17, str. 424. Del Judovega pisma 1 kot delo Juda navaja tudi v svojem komentarju k Mateju, knjiga 13, poglavje 27, str. 491.
Origen (225–254 n. št.) prosto citira tri četrtine Judovega pisma 8. Origenov komentar k Mateju, knjiga 10, poglavje 24, str. 430
Anonimni traktat proti Novatianu (254–256 n. št.), 16. poglavje, str. 662, navaja Judovo pismo 14,15
Po Nicejskem koncilu
(polovica) Euzebijeva Cerkvena zgodovina (323–326 n. št.), knjiga 2, poglavje 23, str. 128, navaja, da naj bi Jakob in Juda napisala pisma, ki nosita njuna imena, čeprav je to sporno. Nicejski in postnicejski očetje, druga serija, zvezek 1, str. 128
Atanazij (367 n. št.) se ne sklicuje na noben konkreten verz v Judovem pismu, vendar v Prazničnem pismu 39, str. 552, navaja knjige Novega testamenta, vključno z Judovim pismom
Delo »Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Judovo pismo kot del Novega testamenta. Citira celoten 1. poglavje Judovega pisma.
Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) omenja Judovo pismo v »Sedmih katoliških pismih Jakoba, Petra, Janeza in Juda« v Predavanju 4.36, str. 28
X. Didimus Slepi (398 n. št.) se sklicuje na Judovo pismo 4,19. Vendar pa zavrača Judovo pismo kot Sveto pismo, ker citira apokrifne knjige.
Šizmatik Lucifer iz Cagliarija na Sardiniji (361–okoli 399 n. št.) se sklicuje na Judovo pismo 1,3,4,5,8,12
Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) se sklicuje na Judovo pismo 8
Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) omenja štiri evangelije, 14 Pavlovih pisem, Jakoba, Petra, Janeza, Juda, Apostolska dela, Janezovo razodetje, Modrost Salomona in Siraha (= Ekleziastik).
Jerome (373–420 n. št.) se sklicuje na Judovo pismo 8,23
Jeronim (373–420 n. št.) po imenu omenja »Novo zavezo«, Mateja, Marka, Luko in Janeza kot »Gospodovo četverico«, sedem cerkvenih pisem Pavla, Pismo Hebrejcem, pisma Timoteju, Titu in Filemonu, Apostolska dela, sedem pisem Jakoba, Petra, Janeza in Jude ter Janezovo razodetje, vse to v pismu 53, poglavje 9, str. 101–102.
Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) se sklicuje na Judovo pismo 1,19
Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) citira Judovo pismo 19 v delu O krstu, Proti donatistom, poglavje 50, str. 651
Avguštin iz Hipona v delu »O grajanju in milosti«, poglavje 10, str. 475 (zvezek 5), navaja Judovo pismo 24 kot delo apostola Juda. Prav tako v delu »Božje mesto«, knjiga 18, poglavje 38, str. 383
Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu »Sedem knjig«, knjiga 5.9, str. 586, navaja Judov pismo 5 kot delo apostola
Janez Kasijan omenja enega od apostolov in citira Judovo pismo 6 v delu Drugi pogovor z opatom Serenusom, poglavje 8, str. 378
Ciril Aleksandrijski (444 n. št.) se sklicuje na Judovo pismo 4, 5, 19
3. Dokazi heretikov in drugih pisateljev
Keretik Priscilian (385 n. št.) se sklicuje na Judov pismo 8.
4. Najstarejši rokopisi Judovega pisma, ki jih imamo, kažejo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.
str. 72 Bodmer 7 in 8 papirusi: 1. Petrov 1:1–5:14, 2. Petrov 1:1–3:18 in Judov 1–25. (okoli leta 300 n. št.) Fotografija dela tega rokopisa (ki prikazuje 2. Petrov 1:16–2:2) je v knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts, str. 468. Tam je navedeno, da je rokopis napisan »v dokumentarnem slogu«.
p74 (=Bodmer 17) Apostolska dela 1:2–5, 7–11, 13–15, 18–19, 22–25; 2:2–4; 2:6–3:26; 4:2–6, 8–27; 4:29–27:25; 27:27–28:31; Jakobovo pismo 1:1–6, 8–19, 21–23, 25, 27; 2:1–3, 5–15, 18–22, 25–26; 3:1, 5–6, 10–12, 14, 17–18; 4:8, 11–14; 5:1–3, 7–9, 12–14, 19–20; 1. Petrov 1:1–2, 7–8, 13, 19–20, 25; 2:6–7, 11–12, 18, 24; 3:4–5; 2. Petrov 2:21; 3:4, 11, 16; 1. Janezovo pismo 1:1,6; 2:1–2,7,13–14,18–19,25–26; 3:1–2,8,14,19–20; 4:1, 6–7, 12, 16–17; 5:3–4, 9–10, 17; 2. Janezovo pismo 1, 6–7, 13; 3. Janezovo pismo 6, 12; Judovo pismo 3, 7, 12, 18, 24 (7. stoletje)
7. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta vsebuje Jakobovo pismo 2:4 in 1. Petrov pismo 1:12
7. stoletje – 1975 – Aland et al., tretja izdaja
6. stoletje – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja
str. 78 (= papirus Oxyrhynchus 2684) okoli leta 300 n. št. Juda 4–5, 7–8 V knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts na str. 602 je navedeno, da to ni zelo zanesljivo besedilo. »V štirih verzih vsebuje dve edinstveni in tri redke razlage, ki se vse razlikujejo od najzgodnejšega pričevanja [str. 72].« (citat iz Grenfell in Hunt, Oxyrhynchus Papyrus, 34:4) Zgodnejše ni vedno boljše.
Sirski prevod Peshitto ne vsebuje Jude.
Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) vsebuje celotno pismo Judu
Vaticanus [B] (325–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujeta celoten pismo Judov.
Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje
Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje
Filoksenijeva sirščina [SyrPh] 507/508 n. št.
Efraem Rescriptus [C] 5. stoletje
armenski [Arm] iz 5. stoletja
Harcleanov sirski jezik [SyrH] iz leta 616 n. št.
gruzijščina [Geo] iz 5. stoletja
etiopščina [Eth] od okoli leta 500 n. št.
Za več informacij o zgodnjih rokopisih Jude glej www.BibleQuery.org/Jude Manuscripts.html.