< Vprašanje o Svetem pismu iz Novega testamenta

V: Če je Jezus edina pot v nebesa, zakaj je bil potem križan šele tako dolgo po začetku zgodovine? Če je edina pot, zakaj ni bil poslan na zemljo že po prvem grehu, da bi bil križan za grehe sveta?

O: Postavljate veliko vprašanje, a dovolite mi, da ga še nekoliko razširim. Zakaj je bil Jezus poslan prav v tistem trenutku in ne prej ali kasneje? Rimljanom 5,6 pravi: »Glejte, ravno ob pravem času … je Kristus umrl za nevernike.« Čeprav Sveto pismo ne pojasnjuje, zakaj je bil to najboljši čas, lahko o tem ugibamo.

Ne prekmalu: Nekoč me je nekdo vprašal: »Zakaj Bog preprosto ne pride dol in se ne razkrije vsem?« Odgovoril sem, da bi bili uničeni, če bi Bog prišel dol v vsej svoji slavi. A Bog je Vsemogočen in bi lahko prišel dol tako, da bi dovolj zakril svojo slavo, da nas njegova neposredna prisotnost ne bi uničila. Če bi prišel na način, ki bi nas prisilil k veri, kako bi potem imeli vero ali svobodno voljo, da bi se odločili brez prisile? Če pa bi Bog prišel na način, pri katerem bi bil del njegove slave zakrit, in bi dal dokaz o tem, kdo je, vendar ne na tak način, da bi bilo tako očitno, da bi morali vsi verjeti, ne glede na to, ali bi hoteli ali ne, kolikokrat bi moral Bog to storiti? Kaj pa, če bi to storil le enkrat, pred 2.000 leti?

90 % prebivalstva po Kristusu: Predvidevamo, da je na Zemlji kdajkoli živelo približno 32 milijard (+/- 6 milijard) ljudi. Več kot 90 % med njimi je živelo po Kristusovem času.

Pravično do tistih pred njim: Bog sodi ljudi na podlagi resnice, ki jo imajo; greh se ne šteje tam, kjer ni zakona (Rimljanom 4:15; 5:13). Torej so se ljudje, ki so živeli pred Kristusom, kot so Abraham, David itd., lahko rešili skozi Kristusa, čeprav Kristus še ni prišel.

Mirnejši čas: Kristusovo obdobje je bilo obdobje relativnega miru v primerjavi s časom pred njim, ko so potekale rimske osvojitve, in časom po njem, , ko so potekale rimske in partijske vojne ter so evropski barbari vdirali v Rimsko cesarstvo. Če vas zanima več o vojnah tistih časov, si oglejte www.BibleQuery.org/History/Calamities/Wars.html.

Najboljši čas za širjenje: Rimljani so zgradili obsežno cestno omrežje, in če bi Jezus prišel pred tem časom, bi bilo veliko težje širiti evangelij v različne dežele.

Ohranjenost gradiva: Če bi se to zgodilo veliko prej, bi imeli morda veliko manj rokopisov, ki dokazujejo zanesljivost Novega testamenta. Če bi se to zgodilo stoletja kasneje, bi jih morda imeli več, a kljub temu imamo več kot 10.000 grških rokopisov in fragmentov Novega testamenta. Najstarejši med njimi je, mimogrede, papirus Johna Rylandsa, datiran v obdobje 110–138 n. št. Tukaj so še drugi rokopisi, ki jih imamo.

Če uporabimo le rokopise, ki jih še imamo in so bili napisani pred preganjanjem Marka Avrelija leta 177 n. št., imamo 97 % Janezovega evangelija (855/878 verzov) ter 70 % Pavlovih pisem in Pisma Hebrejcem.

Eusebijeva »Cerkvena zgodovina« (318 n. št.), knjiga 1, poglavje 2, str. 84, ponuja drugačen, a dopolnilni odgovor. Preprosto pravi, da evangelij ni bil prej oznanj , ker grešno človeštvo še ni bilo pripravljeno zanj. Nicejski in postnicejski očetje, druga serija, zvezek 1, str. 84

S tem povezano vprašanje je, da tudi za ljudi, ki so živeli po Jezusu, velja, da če so umrli, preden so slišali evangelij, je zanje enako, kot da bi živeli pred Jezusom. Kaj pa oni? Več o tem si preberite na www.BibleQuery.org/Doctrine/NeverHeardTheGospel/WhatAboutThoseWhoDiedBeforeHearingTheGospel.html.

V: Kako je lahko Bog umrl?

O: Jezus je bil v celoti človek in v celoti božanski. Jezus je prevzel človeško naravo, da bi izpolnil svojo misijo umreti za naše grehe. Jezusova človeška narava je bila usmrčena na križu. Mnoge stvari je mogoče pojasniti z analogijami iz narave, vendar za inkarnacijo, ko je Bog prišel na zemljo, da bi živel kot človek, ni naravne analogije.

Zgodovinsko je bil na ta ugovor, ki so ga izpostavili pogani, odgovorjen v delu Arnobija Proti poganom (297–303 n. št.), knjiga 1, poglavje 60, str. 430–431.

V: Na hitro sem preletel vaš članek z naslovom »Jezus je Bog«. Priznam, da nisem našel ničesar, kar bi bilo v nasprotju z jasnim, ponavljajočim se in uradnim mesijanskim in apostolskim učenjem, da je Jezus ontološko človek –

Janez 8:40, zdaj pa hočete ubiti mene, človeka [ἄνθρωπος], ki sem vam povedal resnico, ki sem jo slišal od Boga.

Apostolska dela 2:22, 23  »Možje [Aνδρες] Izraelovi, poslušajte te besede: Jezus iz Nazareta, človek [ἄνδρα], ki vam ga je Bog potrdil z mogočnimi deli, čudeži in znamenji, ki jih je Bog storil skozi njega med vami, kakor sami veste – 23 tega Jezusa, izročenega po določenem Božjem načrtu in predznanju, ste vi križali in ubili z rokami brezbožnih ljudi«

1 Kor 15,21 Kakor je namreč po [δι’] človeku [ἄνθρωπος] prišla smrt, tako je po [δι’] človeku [ἄνθρωπος] prišlo tudi vstajenje mrtvih.

1 Tim 2:5 Kajti en Bog je in en posrednik med Bogom in ljudmi, človek [ἄνθρωπος] Kristus Jezus,

Imam vprašanje, za katerega menim, da lahko pride do bistva zadeve –

Ali lahko Jezus v celoti in samostojno deluje BREZ utelešenega božanstva (tako kot ti, jaz in vsi ljudje)?

O: Sveto pismo tega izrecno ne navaja, vendar obstajajo nekateri splošni teološki koncepti, ki usmerjajo naše razmišljanje.

Jezus ni bil pol človek in pol Bog. Bil je namreč 100 % Bog in 100 % človek. Pismo Kolosanom 1:19 navaja, da je imel Jezus »polnost« božanstva. Pismo Hebrejcem 4:15 uči, da je bil Jezus človek, ki je bil v vseh pogledih izpostavljen skušnjavam, in da je imel vse, kar imamo mi, razen tega, da je bil brez greha.

Po drugi strani pa ni dveh Jezusov: človeškega in božanskega. Obstaja samo en Jezus.

Kar zadeva vse podrobnosti o tem, kako se je to zgodilo, nam Bog tega ni povedal; to je del skrivnosti utelešenja.

V: Kdo točno je ubil Jezusa?

O: Glede tega, kdo je ubil Jezusa, obstajata dva odgovora.

1. Jezusa so ubili nekateri rimski vojaki pod poveljstvom Poncija Pilata. V vseh narodnostnih skupinah so dobri in slabi ljudje, in samo zato, ker je italijanski guverner odredil Jezusovo smrt, to ni izgovor za sovraštvo do katerih koli Italijanov. Prav tako je zli judovski veliki duhovnik (ki so ga imenovali Rimljani) dal Jezusa aretirati in pripeljati pred Sanhedrin. Ti so ga izročili Rimljanom. Mimogrede, Pavel, Peter, Janez, Matej, Juda in Jakob so bili vsi Judje. Trditev, da je bila določena majhna skupina Judov zlobna, ni bolj antisemitska kot trditev, da so bili Hitler in njegovi privrženci zlobni, kar je protinemško. (Prvi bom priznal, da je bil ves nacizem izjemno zlobno orodje satana, sam pa sem deloma nemškega porekla. Poudaril pa bom tudi, da so mnogi nemško-ameriški državljani postali vojaki in se borili proti Hitlerju.) Podobno so bili nekateri Judje zlobni, drugi pa, kot sta Peter in Pavel, dobri. Celo nekateri Judje, ki niso postali kristjani, kot je bil Jožef Flavij, so še vedno spoštovali Jezusa in njegovega polbrata Jakoba.

2. Drugi odgovor, enako pomemben, je, da smo Jezusa ubili ti, jaz in vsi ostali. Jezus je vedel, kaj se dogaja, in bi lahko hitro pobegnil iz Getsemanske vrtnice. Nihče ne bi ubil Jezusa, saj bi lahko z lahkoto pobegnil in izginil. Toda Jezus se je namerno odločil, da ostane in grozno umre na tem križu kot žrtev za naše grehe. Torej, če hočeš koga okriviti za kruto, nepravično smrt, ki nam je prinesla čudovito darilo večnega življenja, okrivi Jezusa!

»Poglejmo na Jezusa, začetnika in dovršitelja naše vere, ki je zaradi veselja, ki mu je bilo obljubljeno, prenašal križ, preziral njegovo sramoto in se usedel na desno stran Božjega prestola.« (Hebrejcem 12,2 NIV)

V: Kdaj so ljudje začeli datirati dogodke po letu, v katerem naj bi se rodil Jezus?

O: Pred tem so ljudje dogodke na splošno datirali po letu vladanja kralja. Drugi so datirali stvari po domnevnem letu Adamovega stvarjenja, 1. septembra 5509 pr. n. št.

V skeptičnem delu Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 786 piše, da so Rimljani v Jezusovem času leta šteli po sistemu »A.U.C.«, torej po letih od ustanovitve mesta [Rima]. Rim je bil ustanovljen leta 753 pr. n. št. Na str. 787 Asimov navaja, da je skitski menih- ski astronom Dionizij Exiguus iz Rima, ki je umrl okoli leta 544 n. št., napačno menil, da se je Kristus rodil leta 1 n. št. V knjigi »Rokopisi grške Biblije« na str. 49 je navedeno, da je štetje od Kristusovega rojstva uvedel Hipolit v 3. stoletju. To ni bilo splošno sprejeto, saj nekateri bizantinski pisarji tega niso upoštevali vse do 14. stoletja. Poleg tega je v »Prvi apologiji« Justina Mučenika, poglavje 46, str. 178, čeprav ne gre za uradni sistem datiranja, omenjeno, da se je Jezus rodil pred 150 leti.

V: Kako so v Novi zavezi nastali izrazi »Stara in Nova zaveza«?

O: Tertulijan je bil očitno prvi, ki je te izraze skoval v latinščini leta 207 n. št. v svojem delu Proti Marcionu, knjiga 4, poglavje 6.

V: Kako lahko zagovarjam to trditev: Evangeliji vsebujejo nekaj resnice, vendar so pisarji iz 2. stoletja dodali vstavke, da bi ustvarili Jezusa, ki ga kristjani iz 1. stoletja nikoli niso poznali. Z drugimi besedami, fizično vstajenje in Jezus kot »Božji Sin« sta bila dodana pozneje, daleč od dogodkov, ki so se zgodili.

A: Naj najprej preoblikujem vaše vprašanje, nato pa nanj odgovorim. Skeptiki pogosto trdijo, da avtorji niso napisali tistega, kar so napisali, čeprav za to ni nikakršne podlage. Kako bi torej objektivna oseba vedela, ali je bil izraz »Božji sin« kristjanom prvega stoletja znan ali ne?

a) Najprej se zavedajmo, da je dokazno breme na tistih, ki dvomijo v verodostojnost besedila. Če ne morejo predložiti nobenega dokaza, lahko tukaj kar končamo.

b) Drugič, izraz »Božji sin« bi morali dodati na veliko mestih, saj je v Novi zavezi pogost. Poleg Mk 1,1 se pojavlja še na naslednjih mestih v evangelijih, Razodetju in nepavlovskih pismih.

Mt 3,17; 17,5; Mk 1,11; Lk 9,35; 2 Pt 1,17 (Oče pravi: »To je moj ljubljeni Sin«)

Mt 4,3.6; 8,29; 14,33; 16,16; 26,63; 27,40.43.54

Mr 3,11; 5,7; 15,39

Lk 1,32.35; 4,3.9.41; 8,28; 22,70

Jn 1:18, 34, 49; 3:16, 17, 18, 35; 5:23 (posredno); 5:25; 6:69; 9:35; 10:36; 11:4, 27; 17:1 (posredno); 19:7; 20:31; 1 Jn 1:3,7; 2:22,23 (posredno); 3:8,23; 4:9,10,14,15; 5:5,9,10 (2-krat), 11,12,13 (2-krat), 20; 2 Jn 3,9; Raz 2:18.

c) Vendar se tu ne smemo ustaviti. Kakšne dokaze za kristjane, ki verjamejo, da je bil Jezus Božji sin, bi lahko imeli, saj nimamo kopij Svetega pisma vse do leta 117 n. št.? Imamo pisatelje zgodnje Cerkve.

»Glede svojega Sina pa je Gospod rekel: Ti si moj Sin, danes sem te rodil.« 1. Klement, poglavje 36, str. 15. Klement Rimski je pisal med letoma 96 in 98 n. št., datumu smo zelo prepričani. Prvo stoletje se je končalo ob koncu leta 100 n. št., kar torej ovrže to trditev.

Omenjanje »Njegovega Sina, v skladu z odnosom/redom, ki obstaja med njima.« Mathetes Diognetu, poglavje 8, str. 28 (okoli 130–200 n. št.)

»Dal je svojega Sina kot odkupnino za nas…« Mathetes Diognetu, poglavje 8, str. 28 (okoli 130–200 n. št.)

»Tisti, ki je od vekomaj in se danes imenuje/šteje za Sina« – »Mathetes« Diognetu, poglavje 11, str. 29

»skozi svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa« Mučeništvo Polikarpa, poglavje 20, str. 43

»Jezus Kristus … ki je hkrati Sin človeka in Sin Boga« Ignacijevo pismo Efežanom, poglavje 20, str. 58 (Ne vemo, kdaj je to napisal Ignacij, učenec apostola Janeza, vendar je umrl leta 107 ali 116 n. št.)

Jezus se je razglasil za Božjega Sina. Pismo Barnaba, poglavje 7, str. 141 (okoli 70–130 n. št.) Glej tudi poglavje 5, str. 139, 140, poglavje 12, str. 145

»Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa ter sam Jezus Kristus, ki je Božji Sin, …« Pismo Polikarpa Filipljanom, 12. poglavje, str. 35. Ne vemo, kdaj je Polikarp to napisal, vendar je bil umorjen kot mučenik leta 155 n. št. Irenej, ki je pisal med letoma 182–188 n. št., omenja Polikarpovo pismo Filipljanom v svojem delu Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 3.4, str. 416.

»Kristus, ki so ga že pred vekovi imenovali Božji Sin, … da bi nas očistil s svojo krvjo, … in nas predstavil svojemu Očetu kot čiste sinove.« Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) v Fragmentu 39, str. 575

Ali so verjeli, da je Jezus Bog?

Pravo vprašanje tukaj je, ali so zgodnji kristjani Jezusa obravnavali kot Boga ali ne. Tukaj je dokaz, da so ga:

Ignac (umrl leta 107 ali 116 n. št.) je pogosto pisal o Kristusu kot o Bogu. Na primer, v 1. poglavju svojega pisma Efežanom je pisal o »Božji krvi«.

Mathetes Diognetu (okoli 130–200 n. št.), učenec apostolov, je v 7. poglavju svojega dela »Mathetes Diognetu« pisal o Kristusu, poslanem kot kralju, Bogu, človeku in odrešeniku.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.)

»Beseda modrosti, ki je sam ta Bog, rojen od Očeta vseh stvari, …« Dialog s Trifonom, poglavje 61. Glej poglavja 55, 56, 59, 62–64, 66, 74–78.

Melit iz Sardisa (umrl leta 180 n. št.) je o križanju dejal, da je »Bog umorjen«.

Teofil, škof Antiohije (168–181/188 n. št.): »Saj nas božansko pismo samo uči, da je Adam rekel, da je slišal glas. A kaj drugega je ta glas kot Božja Beseda, ki je tudi Njegov Sin?« Pismo Autoliku, knjiga 2, poglavje 22.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) je v delu Irenej proti herezijam, knjiga 3, poglavje 19.2, str. 449, zapisal: »Jezus je sam po sebi … Bog in Gospod …«

Celo sovražniki krščanstva pričajo, da so kristjani častili Jezusa kot Boga.

Plini Mlajši (guverner in preganjalec kristjanov leta 112 n. št., v pismu cesarju Trajanu) je zapisal: »[Kristjani] so se navadno zbirali na določen dan še pred zoro, ko so v izmeničnih verzih peli hvalnico Kristusu, kot da bi bil bog, in se z resno prisego zavezali, da ne bodo storili nobenih hudih dejanj…«

Lucian (satirik iz 2. stoletja): »Kristjani, kot veste, še danes častijo človeka – tisto ugledno osebnost, ki je uvedla njihove nove obrede in je bila zaradi tega križana… Vidite, te zablodele duše…« (Smrt Peregrina 11)

To je pomembno, saj uradno rimsko poizvedovanje navaja, da so kristjani Kristusa častili kot Boga že leta 112 n. št.

V: »Skratka, s potekom časa se apokaliptična predstava o vstajenju telesa spremeni v doktrino o nesmrtnosti duše. Pojavilo se je prepričanje v nebesa in pekel, prepričanje, ki ga ni mogoče najti v naukih Jezusa ali Pavla, ampak so ga v poznejših časih izumili kristjani, ki so spoznali, da Božje kraljestvo na tej zemlji nikoli ne bo prišlo. To prepričanje je postalo standardni krščanski nauk, v večnost.« Jesus, Interrupted, str. 266

A: Ponovno sem prebral dele okoli tega citata, da bi se prepričal, da sem pravilno razumel, da Ehrman verjame, da zgodnji kristjani niso verjeli v nebesa ali pekel. Ni povsem jasno, ali Ehrman trdi tudi, da so poznejši kristjani izumili tudi nesmrtnost duše, vendar ne glede na to pravi, da Jezus, Pavel ali verjetno tudi prvi kristjani o tem niso vedeli.

Morda ne bi smel biti, a sem bil šokiran nad navidezno nevednostjo tega domnevnega strokovnjaka za Novo zavezo. Najprej se posvetimo nesmrtnosti duše. Že davno pred Mojzesovim časom so Egipčani balzamirali svoje trupla v mumije, ker so verjeli v nesmrtnost duše. Stari Sumerci so v svojem mitu o Inanni in Dumuziju pokazali splošno sprejeto vero v nesmrtnost duše. Tudi sumerska pesnitev o Dilmunu, ki datira iz leta 2400 pr. n. št., omenja kraj, kjer so bili bogovi, imenovan Dilmun, kjer so živeli bogovi in Ziusudra, človek, ki je dosegel nesmrtnost. Mnoga judovska dela iz časa pred Jezusom, vključno z 2. Makabejsko knjigo 12:44 in 1. Enohovo knjigo, govorijo o tem, da so mrtvi pri zavesti. V Stari zavezi, v Izaiju 53:8–9, je bil trpeči služabnik ločen od živih in »dobil grob med nepravičnimi«, vendar v 53:10 »bo videl svoje potomce in podaljšal svoje dni«. Celo 1. pismo Korinčanom, knjiga, za katero Ehrman priznava, da jo je napisal Pavel, vsebuje celo poglavje o vstajenju mrtvih (15. poglavje). O naši nesmrtnosti govori tudi v 2. pismu Korinčanom 5:1–8. Celo Ehrmanovi ljubljeni gnostiki so verjeli v transcendentno, nematerialno posmrtno življenje za duhovne ljudi.

Kar zadeva nebesa in pekel, so Grki in Rimljani imeli Elizijska polja za blagoslovljene in Tartar za preklete. Judovska pisma iz časa pred Kristusom, kot je 1. Enoch, govorijo o dveh delih Šeola (groba): zaporu za grešnike in raju za pravičnike. Jezus je v evangelijih dejansko več govoril o peklu kot o nebesih. Zanimivo je, da Jezus v pogovoru s tatom na križu uporabi znani izraz »raj«. 1. Petrov 3:19 omenja duhove v zaporu.

Če povzamemo: mnogi pogani so verjeli v nesmrtnost duše ter v neko obliko nebes in pekla. Judje pred Kristusom so verjeli v ječo in raj. Pavlova zgodnja pisma so učila o nesmrtnosti, nebesih in peklu. Celo gnostiki so verjeli v nematerialno posmrtno življenje zase. A neverjetno je, da Ehrman trdi, da sta nesmrtnost duše ter nebesa in pekel brez telesa »kasnejši izumi« kristjanov.

V: Kakšni dokazi, razen svetopisemskih rokopisov, obstajajo, da so zgodnji kristjani verjeli, da je Jezus umrl kot odkupnina za naše grehe?

O: Čeprav je dokazno breme na tistih, ki trdijo, da so rokopisi ponarejeni, da predložijo dokaze za svojo trditev, so tukaj dokazi zgodnjih krščanskih pisateljev, da so zgodnji kristjani verjeli, da je Jezus umrl kot odkupnina za naše grehe.

»Kako dragocena je Bogu ta kri [Jezusova], ki je bila prelita za naše odrešenje in je pred celim svetom razodela milost pokore.« 1. Klement, poglavje 7, str. 7 (96–98 n. št.)

»Dal je svojega lastnega Sina kot odkupnino za nas …« Mathetes Diognetu, poglavje 8, str. 28 (okoli 130–200 n. št.)

»… Gospod Jezus Kristus, ki je zaradi naših grehov trpel vse do smrti, [vendar] ‚katerega je Bog obudil od mrtvih, ko je razvezal vezi groba.« Pismo Polikarpa Filipljanom, poglavje 1, str. 33 (Polikarp je bil umorjen okoli leta 155 n. št.)

Na spletni strani www.BibleQuery.org/History/ChurchHistory/WhatEarlyChristiansTaughtOnDoctrine.html (ali v datoteki .docx) si oglejte citate iz obdobja pred letom 325 n. št., ki izhajajo od Melita iz Sardisa (170–180 n. št.), Klemensa Aleksandrijskega (193–217/220 n. št.), Tertulijana (198–220 n. št.), Hipolita (225–235/6 n. št.), Cipriana iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) in Atanazija (318 n. št.). Obstajajo tudi drugi citati o tem, da je Jezus trpel in umrl za nas.

V: Kakšni dokazi, razen svetopisemskih rokopisov, obstajajo, da so zgodnji kristjani verjeli, da je Jezus vstal od mrtvih?

O: Dokazno breme je na tistih, ki menijo, da so bili ti odlomki dodani Svetemu pismu, da pokažejo dokaze, da so bili dodani kasneje. Vendar pa so tukaj dokazi zgodnjih krščanskih pisateljev, da so zgodnji kristjani verjeli, da je Jezus vstal od mrtvih.

»Razmislimo, dragi, kako nam Gospod nenehno dokazuje, da bo prišlo do prihodnjega vstajenja, katerega prve sadove je dal Gospod Jezus Kristus, ko ga je obudil od mrtvih.« 1. Klementovo pismo, poglavje 24, str. 11 (96–98 n. št.)

Jezus je vstal od mrtvih. Pismo Barnaba, poglavje 15, str. 147 (okoli 70–130 n. št.)

»…Gospod Jezus Kristus, ki je zaradi naših grehov trpel vse do smrti, [vendar] ‚katerega je Bog obudil od mrtvih, ko je razvezal vezi groba.‘« Pismo Polikarpa Filipljanom, poglavje 1, str. 33 (Polikarp je bil umorjen okoli leta 155 n. št.)

»Jezus Kristus, … v svojem trpljenju in v svojem vstajenju.« Ignacijevo pismo Efežanom, poglavje 20, str. 57

Jezusovo rojstvo, trpljenje in vstajenje. Ignacijevo pismo Magnesijcem, poglavje 11, str. 64

Irenejev Pripis proti herezijam 5:7:1. (182–188 n. št.) »Tako kot je torej Kristus vmesni v mesu vstal in svojim učencem pokazal znamenja žebljev ter rano v svojem boku (to so namreč znamenja tistega mesa, ki je vstalo od mrtvih), tako »nas bo tudi«, kot je rečeno, »obudil s svojo lastno močjo«.

V: Nekateri liberalni kritiki menijo, da je sedem Pavlovih pisem sicer napisal isti avtor (Rim, 1. in 2. Kor, Gal, Flp, 1. Tes, Flm), vendar trdijo, da je sedem drugih pisem napisalo več različnih avtorjev (Ef, Kol, 2. Tes, 1. in 2. Tim, Tit in Heb). Seveda Pismo Hebrejcem ne trdi, da ga je napisal Pavel.

O: Za te trditve navajajo štiri razloge. Vendar noben od teh razlogov ne drži.

Dolžina dolgih stavkov (Ef in Kol): Izvirni grški tekst Novega testamenta ni vseboval ločil, zato je težko oceniti dolžino. A če predpostavimo, da med učenjaki ni nobenega dvoma, so Efežanom 1:3–6, 1:7–10, 1:11–12 ter 13–14 po navedbah Alanda in drugih v delu The Greek New Testament, 4. revidirana izdaja (1998), ne en, temveč štirje stavki. Enako navaja tudi delo »Novum Testamentum Graece« avtorjev Nestle-Aland (1993). Ehrman nikoli ni navedel vira, na podlagi katerega je z gotovostjo trdil, da gre le za en stavek. Vendar pa je že 23 let prej, v 3. izdaji dela »The Greek New Testament« avtorjev Aland in sod. iz leta 1975, ta odsek prikazan kot en stavek, zato domnevam, da je Ehrman uporabil precej starejšo, zastarelo različico. Vendar pa v izvirnem grškem besedilu ni bilo ločil, zato je utemeljevanje trditve na podlagi tega, kam naj bi po mnenju ljudi iz konca 20. stoletja – preden so spremenili mnenje – pripadale pike, v najboljšem primeru šibka utemeljitev.

Povprečna dolžina stavka (Ef in Kol): Glede na to, kako sodobni znanstveniki poskušajo razdeliti stavke, je povprečna dolžina stavka v Pismu Efežanom in Pismu Kolosanom (37,3 oziroma 35,2 besed) daljša od povprečne dolžine stavka v drugih knjigah (25,8, 23,4, 26,0, 21,7, 26,7, 29, 31,7, 22,7, 23,2, 24,2 in 25,8) v Pavlovih drugih pismih, navedenih po vrstnem redu. Vendar pa je povprečna dolžina stavka 35,8, 35,6 in 32, besed v Rimljanih 1–5, 1 Kor 1 in 2 Kor 6–10. Torej je razlika med krajšimi, a globokimi knjigami Efežanom in Kološanom ter Rimljanih 1–5, 1 Korinčanom 1 in 2 Korinčanom 6–10 le majhna.

Različne besede (2 Tes, 1, 2 Tim, Tit): Če bi si ogledali moja dela o novozaveških rokopisih, kultih in odnosu z Bogom ter uporabili isto metodo, bi lahko sklepali, da sem bil tri različne osebe. Ljudje uporabljajo različne besede, ko razpravljajo o različnih temah. To bi bilo pomembno le, če bi za isto stvar obstajale različne možnosti izbire besed in bi se dajala prednost različnim izbiram besed. Na primer, v zgodnejših pismih, naslovljenih na celotne cerkve, je omenjenih več imen. Ali naj torej imena izključimo iz štetja? V pastoralnih pismih Pavel govori o Timotejevi materi in babici ter o tem, kako Timotej in Titus imenujeta starešine in diakone; ali naj torej te razprave izključimo? Ko je preganjanje trajalo že nekaj časa, Pavel v pastoralnih pismih več govori o skrbi za vdove kot v zgodnejših pismih. Ali naj torej to izključimo? – in tako naprej.

Opis vere: Trdi se, da vera v Pavlovih zgodnejših pismih pomeni zaupljivo sprejemanje Kristusove smrti, v poznejših pismih pa sklop prepričanj in dogmatskih idej. Dejansko pa v obeh sklopih pisem pomeni oboje. V Gal 1,23; Ef 4,5; Ef 4,13 pomeni sklop prepričanj in idej

Pomeni sprejemanje Kristusove smrti v 2 Tim 1,5; 2 Tim 3,15; Tit 3,15

Vera v smislu doktrinarnih prepričanj v Pavlovih zgodnjih pismih

Gal 1,23: »Slišali so le poročilo: ›Človek, ki nas je nekoč preganjal, zdaj pridiguje vero, ki jo je nekoč skušal uničiti.‹«

Ef 4,5: »en Gospod, ena vera, en krst«

Ef 4,13: »dokler vsi ne dosežemo enotnosti v veri in v spoznanju Božjega Sina ter postanemo zreli,«

Vera v pomenu zaupljivega sprejemanja v Pavlovih poznejših pismih

2 Tim 1,5: »Spominjam se tvoje iskrene vere, ki je najprej živela v tvoji babici Loisi in v tvoji materi Eunici, in sem prepričan, da zdaj živi tudi v tebi.«

2 Tim 3:15 »ki te lahko naredijo modrega za odrešitev skozi vero v Kristusa Jezusa.«

Tt 3,15 »Pozdravite tiste, ki nas ljubijo v veri.«

Vero je mogoče razumeti na enega ali na oba načina

1 Kor 15,1–2.14.17 »Bratje, spomnim vas na evangelij, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga sprejeli in na katerem stojite. Po tem evangeliju ste rešeni, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil. Sicer ste verovali zaman. (14) Če pa Kristus ni bil obujen, je naše oznanjevanje prazno in prazna je tudi vaša vera. Še več, potem se izkažemo za lažne priče o Bogu, saj smo pričevali o Bogu, da je obudil Kristus a od mrtvih. … (17) In če Kristus ni bil obujen, je vaša vera zaman …« (To poudarja nauke o Kristusovem vstajenju kot tudi o Kristusovi smrti.)

Gal 3,7 »tisti, ki so iz vere«

Gal 3,12 »Zakon ni iz vere«

Gal 3,23 »pred prihodom vere«

Ef 1,15 »ko smo slišali o vaši veri v Gospoda Jezusa«

Ef 2,8: »Po milosti ste bili rešeni, po veri.«

2 Tim 2:18 »Odstopili so od resnice. … uničujejo vero nekaterih«

Tit 1:4 »sin v naši skupni veri«

Torej avtor ni poskušal pokazati nobene podlage za ločevanje Pavlovih pisem, razen da se je skliceval na kritične znanstvenike, ki niso uspešno dokazali nobene podlage za razlike. Vendar ne bi bilo dovolj pokazati, da obstajajo razlike; raje bi bilo treba pokazati, da obstajajo razlike, ki bi bile večje od pričakovanih, glede na drugačno občinstvo, različne teme in poznejše obdobje v Pavlovem življenju.

V: Kaj je biblijska kritika evangelijev? Kaj pomeni tekstovna kritika? Kakšna je razlika med visoko in nizko kritiko? Katera od teh vrst je danes sprejeta?

O: Obstajata dve obliki tekstne kritike: imenovani nižja in višja. Najprej bomo pogledali, kako se nanašata na krščanstvo in Sveto pismo, nato pa bomo iste stvari uporabili za islam in Koran.

Nižja besedilna kritika Svetega pisma priznava, da v svetih spisih obstajajo različice rokopisov, in si prizadeva najti najnatančnejšo, saj izvirnikov nimamo. Za 97 % vsake besede v Novem testamentu smo precej prepričani, večina preostalih pa so nepomembne razlike v eni ali dveh besedah, ki ne spreminjajo pomena. Negotovosti med rokopisi Novega testamenta si lahko ogledate na www.biblequery.org. Poiščite rubriko »Vprašanja in odgovori« za vsako knjigo; na dnu strani boste našli povezavo do različic rokopisov. Na primer, različice v Evangeliju po Mateju so na voljo na www.biblequery.org/Matthew Manuscripts.html (ali .doc).

Višja tekstna kritika Svetega pisma je namenjena skeptikom, ki dvomijo o tem, katere knjige ali deli naj bi bili v Svetem pismu. Kristjani pristopajo k različicam Svetega pisma drugače kot muslimani, saj je za kristjane pomemben pomen, ne pa posamezne besede. Za muslimane pa so pomembne prav posamezne besede in soglasniki.

Tudi v muslimanskem svetu obstajata nižja in višja tekstna kritika.

Nižja tekstna kritika Korana se ukvarja z vprašanjem, ali sta različici Warsh ali Hafs tisti, ki sta v arabščini najbližji prvotnemu govorjenemu jeziku. Tako izgleda »nižja tekstna kritika « za Koran. V Jemnu je bilo odkritih več kot 15.000 strani starega koranskega besedila. Po navedbah članka v reviji Atlantic Monthly iz januarja 1999 (str. 43–56): »Nekatere pergamentne strani iz jemenskega zaklada so se zdele iz 7. in 8. stoletja n. št., torej iz prvih dveh stoletij islama – bile so, z drugimi besedami, fragmenti morda najstarejših ohranjenih Koranov. Poleg tega so nekateri od teh fragmentov razkrivali majhna, a zanimiva odstopanja od standardnega koranskega besedila. Takšna odstopanja, čeprav za zgodovinarje besedil niso presenetljiva, so zaskrbljujoče v nasprotju z ortodoksnim muslimanskim prepričanjem, da je Koran, kakor ga poznamo danes, preprosto popolna, večna in nespremenljiva Božja beseda.« Nekatere od teh razlik si lahko ogledate na www.QuranText.org

Višja tekstna kritika Korana: Tukaj sta dva običajna primera, poleg tega pa še en prevladujoč primer.

‘Ubai bin Ka’b, eden od Mohamedovih tajnikov, ima dodatne sure, v današnjem Koranu pa izpušča približno 12 sur (The Fihrist, str. 61, opombe 43–48). Abu Musa iz Basre je imel prav tako besedilo, ki je bilo enako ‘Ubajevemu. (Suyuti, Itqan I, str. 65; Ibn Abi Dawud, Masahif, str. 180–181, prav tako Noeldeke, Geschichte des Quran's, str. 33–38.)

Sura 114 v različici Ibn Mas’uda manjka (The Fihrist, str. 57). Ibn Mas’ud je bil osebni tajnik Mohameda. Mohamed je drugim ljudem naročil, naj se Korana učijo od Ibn Mas’uda in še treh drugih. (Bukhari, zvezek 6, št. 521). Izpuščanje sur 113 in 114 ni bilo naključno. Poroča se, da je Ibn Mas’ud dejal: »Ti dve čarobni suri [113, 114] nista iz Božje knjige!« [www.answering-islam.org/Quran/Text/distortion.html]

Tisto, kar muslimani imenujejo »satanski verzi«, se nahaja v suri 53. Po naslednjih virih je Mohamed prvotno recitiral suro 53:19–20 takole: »Ali ste videli Lata in ‘Uzzo ter še tretjo (boginjo), Manat? To so vzvišeni posredniki, na katerih posredovanje je mogoče upati.« (izvirnik) v primerjavi z: »Ali ste videli Lat, in ‘Uzza, in še eno, tretjo (boginjo), Manat? Kaj! Za vas moški spol, in zanj ženski? Glejte, to bi bila resnično najbolj nepravična delitev.«

Tukaj so nekateri zgodnejši muslimanski pisci, ki so to dokumentirali.

Al-Wahidi/Wakidi (umrl 207/823 n. št.) je napisal Asbab al-Nozul.

Ibn Sa’ad/Sa’d (umrl leta 230/845 n. št.) je poznal al-Wahidijevo delo, sam pa je bil biograf, ki je napisal 15-zvezkovno delo Kitab al-Tabaqat al-Kabir.

Ibn Isaq/Ishaq (umrl leta 145/767 ali 151/773 n. št.) je bil šafiitski sunit, ki je kasneje ustanovil lastno, kratkotrajno šolo. Napisal je delo »Sirat Rasullallah« (Življenje Allahovega preroka).

Ibn Jarir al-Tabari (umrl leta 923 n. št.) je bil sunit šafiitske šole, ki je napisal 38-zvezkovno delo »Islamska zgodovina sveta do leta 915 n. št.«. Imenovali so ga »šejk komentatorjev«. V 6. zvezku, str. 108–110, piše:

Abu Ma’šar iz Horasana (787–885 n. št.)

Ibn Abi Hatim

Ibn al-Mundhir

Ibn Hajar iz Asqalaana (773–852 po hidžri)

Ibn Mardauyah

Musa ibn ‘Uqba

Zamakhšarijev znameniti komentar k suri 22:52. (1070–1143 n. št.)

Prvih šest je v skladu s knjigo The Book of the Major Classes, ki jo je prevedel S. Moinul ‘Haq.

V: Zakaj naj bi bila biblijska kritika v zgodnji cerkvi [domnevno] odsotna? Ali pa so obstajala kritična vprašanja in teme, podobna tistim, ki jih najdemo v sodobnem času, vendar so bila takrat le obrobnega pomena?

O: Ni bilo tako. To bo hkrati odgovorilo na to vprašanje in ga primerjalo s situacijo v islamu. Odgovor na vprašanje je sestavljen iz treh delov. Zanimanje zgodnjih kristjanov za vsebino Svetega pisma, njihovo zanimanje za točnost Svetega pisma ter kakšna so bila nekatera pomembna kritična vprašanja, ki so se razlikovala od tistih, ki jih imamo danes?

1. Vsebina Svetega pisma: Kristjani so se jasno zavedli pomembnosti vsebine Svetega pisma, ko je heretik Marcion začel sestavljati svojo lastno Biblijo. Marcion je umrl okoli leta 170 n. št. Tako je o tem menil Tertulijan. Upoštevajte, da so za odstranjevanje črnila uporabljali »gobo«, podobno kot naš sodobni radirka.

Tertulijan (205 n. št.) »S simbolom trajnosti človeške zaveze je namreč branil božjo zavezo. ›Obljube so bile dane Abrahamu in njegovemu potomstvu. Ni rekel ›potomstvom‹, kot da bi šlo za več, ampak kot da gre za enega: ›tvojemu potomstvu‹, ki je Kristus. Sram Marcionove gobice! A resnično je odveč, da se zadržujemo pri tem, kar je izbrisal.« Pet knjig proti Marcionu, knjiga 5, poglavje 4, str. 435

2. Prenos Svetega pisma. Kristjani so bili zaskrbljeni tudi zaradi točnosti Svetega pisma. To je bilo nujno, saj so neverniki lahko (in so tudi) ponarejali nekatere stvari. Tukaj je nekaj primerov.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) pravi, da so Judje napačno citirali Psalm 96, ker so izpustili besedno zvezo »iz gozda«. V resnici pa se tu moti prav Justin, saj hebrejsko masoretsko besedilo ne vsebuje besedne zveze »iz gozda«. »Dialog s Tryfonom, Judom«, poglavje 73, str. 235

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.): »Prijatelji moji, zdaj se sklicujem na Sveto pismo, kakor so ga razlagali Sedemdeset; kajti ko sem ga prej citiral tako, kot ga imate vi , sem vas preizkušal [da bi ugotovil], kakšno je vaše razpoloženje.« Dialog s Tryfonom, Judom, poglavje 87, str. 268

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) »Ta razlaga [Sedemdesetih] teh Svetih spisov je bila narejena pred prihodom našega Gospoda [na zemljo] in je nastala še preden so se pojavili kristjani – kajti naš Gospod se je rodil okoli enainštiridesetega leta vladavine Avgusta; Ptolemaj pa je živel veliko prej, pod katerim so bili Sveti spisi razloženi; –[ker je tako, pravim,] se resnično izkaže, da so ti ljudje predrzni in domišljavi, ki bi zdaj radi pokazali željo po drugačnih prevodih, ko jih iz teh svetih spisov ovržemo in jih prisilimo k veri v prihod Božjega Sina.« Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 21.3, str. 452

Kaj (190–217 n. št.) pravi, da so heretiki drzne ponarejali Sveto pismo. poglavje 3, str. 602 »Kar pa zadeva tiste ljudi, ki zlorabljajo umetnosti nevernikov, da bi utrdili svojo heretično doktrino, in z zvijačnostjo brezbožnih izkrivljajo preprosto vero božjega Svetega pisma, kaj je sploh treba reči, da ti niso blizu veri? Zato so se drznili posegati v božanska Sveta pisma, trdijoč, da so jih popravili. In da tega ne trdim proti njim lažno, lahko preveri kdor koli želi. Če bi namreč kdo želel zbrati in med seboj primerjati vse njihove prepise, bi med njimi našel številna neskladja. Preписи Asklepiada se vsekakor ne ujemajo s tistimi Teodota. Takšnih prepisov je veliko, saj so bili njihovi učenci zelo vneti pri vnašanju t. i. popravkov, tj. izkrivljanj, ki jih je vsak od njih sam naredil. Poleg tega se kopije Hermofila ne ujemajo s temi; kar zadeva kopije Apolonija, pa niso dosledne niti same s seboj. Kajti če primerjamo tiste, ki so jih nekoč pripravili, s tistimi, ki so bile kasneje namerno popačene z določenim namenom, bomo našli številna neskladja. Kar zadeva veliko predrznost, ki jo ta prekršek implicira, ni verjetno, da bi tega ne vedeli niti sami. Ali pa ne verjamejo, da je božanska Sveto pismo narekoval Sveti Duh, in so torej neverniki; ali pa se imajo za pametnejše od Svetega Duha, in kaj so potem drugega kot obsedeni z demoni? Prav tako ne morejo zanikati, da je zločin njihov, saj so kopije napisali z lastno roko; niti niso prejeli takih kopij Svetega pisma od tistih, ki so jih najprej poučevali v veri, in ne morejo predložiti izvirnikov, iz katerih so bile te kopije prepisane. Nekateri med njimi pa sploh niso menili, da bi se splačalo jih ponarejati; ampak so preprosto zanikali zakon in preroke zaradi svoje brezbožne in nečistne doktrine, pod pretvezo milosti, in so se potopili v najglobljo brezno pogubljenja.«

Tertulijan (198–220 n. št.) pravi, da so heretiki ponarejali Sveto pismo. V delu »Predpis proti heretikom«, poglavje 17, str. 251.

Origen (235–245 n. št.) obravnava različice rokopisov v »Homilijah o Jeremiju«, homilija 14, poglavje 3.1, str. 137, in homilija 16, poglavje 10.1, str. 177

Origen (235–245 n. št.) obravnava različico v Septuaginti v Jeremiju 16,17. Homilije o Jeremiju, homilija 16, poglavje 5.2, str. 172

Origen (okoli 227–240 n. št.) citira Estero 4,22 (Septuaginta) kot »v Esteri iz Septuaginte«; Origenov Komentar k Janezu, knjiga 2, poglavje 7, str. 330.

Metodij (270–311/312 n. št.) »Ker je torej jasno in vsi pričajo, da tisti, ki so rojeni iz prešuštva, dosežejo popolnost, si ne smemo predstavljati, da je Sveti Duh poučeval o spočetjih in rojstvih, ampak morda raje o tistih, ki prešuštvujejo resnico, ki s lažnimi doktrinami izkrivljajo Sveto pismo in tako prinašajo nepopolno in nezrelo modrost, pri čemer svoje zmote mešajo s pobožnostjo.« »Pogostitev desetih devic«, razprava 2, poglavje 3, str. 314

3. Ključna vprašanja: Zgodnja cerkev se je soočala z drugačnimi vprašanji kot sodobna cerkev. Za njo so bile ključne stvari, kako zaščititi čredo pred hudim preganjanjem, odgovarjati na argumente različnih vrst grške filozofije, odgovarjati na vsaj trideset različnih gnostičnih skupin ter pokazati, da so grško-rimsko in druge oblike poganstva lažne.

Razmere v islamu

V muslimanskem svetu si oglejmo kritiko Korana od najzgodnejših časov, prek poznejših učenjakov do danes.

Že od samega začetka je bila Aisha, ena od Mohamedovih žena, zaskrbljena glede točnosti. Sura 2:238: Abu Yunus, osvobojeni suženj Aishe, je za njo prepisal izvod Korana. V suri 2:238 je bil nekoliko drugačen. »Abu Yunus, osvobojeni suženj Aishe, je rekel: Aisha (naj bo Allah zadovoljen z njo) mi je naročila, naj ji prepisujem kopijo Korana, in rekla: Ko prideš do tega verza: ‚Ohranjaj molitve in srednjo molitev‘ (2:238), mi povej; ko sem prišel do njega, sem ji to povedal, ona pa mi je narekovala (takole): Ohranjaj molitev in srednjo molitev ter popoldansko molitev in vstani v resnični pokorščini Alahu. ‘A’isha (naj bo Allah zadovoljen z njo) je rekla: »Tako sem slišala od Allahovega poslanca (mir in Allahovo blagoslovljenje naj bosta z njim).« Sunan Nasa’i, zvezek 1, št. 475, str. 340

Buhari, zvezek 6, knjiga 60, poglavje 9, št. 8, str. 10: »’Umar je rekel: ›Naš najboljši recitator Korana je Ubaj, naš najboljši sodnik pa je ’Ali; kljub temu pa nekatere izjave Ubaja opustimo, ker Ubaj pravi: ‚Ne izpuščam ničesar, kar sem slišal od Allahovega apostola,‘ medtem ko je Allah rekel: ‚Kateri koli verz (odkrivanje) razveljavimo ali povzročimo, da se pozabi, prinesemo boljši ali podobnega‘ … (2:106).‘“

V kompendiju islamske literature iz 10. stoletja z naslovom »Fihrist« (str. 62) piše: »Po izjavi Ubayja ibn Ka’ba je skupno število verzov Korana 6.210. Skupno število sur v Koranu je po izjavi ‘Ata ibn Yasarja 114; njegovih verzov je 6.170, besed 77.439 ( ) in črk 323.015. Po navedbi ‘Asima al-Jahdarija je sur 113. Skupno število verzov Korana, kot ga navaja Yahya ibn al-Harith al-Dhamari, je 6.226, medtem ko je število črk 321.530.« [V izvirnem citatu so bile številke zapisane v besedah.]

Danes ima Koran približno 78.090 arabskih besed; za več podrobnosti glej www.isos.org. V primerjavi s 77.439 besedami je to razlika vsaj 651 besed.

‘Ubai bin Ka’b, eden od Mohamedovih tajnikov, ima dodatne sure, v današnjem Koranu pa manjka približno 12 sur (The Fihrist, str. 61, opombe 43–48). Tudi Abu Musa iz Basre je imel besedilo, ki je bilo enako Ubajevemu. (Suyuti, Itqan I, str. 65; Ibn Abi Dawud, Masahif, str. 180–181, prav tako Noeldeke, Geschichte des Quran's, str. 33–38.)

Danes obstajata dva standardna arabska besedila, imenovana Warsh in Hafs, in danes se zdi, da majhne razlike ne vzbujajo večje zaskrbljenosti. V preteklosti pa so muslimani imeli večje pomisleke glede pomembnejših sprememb v besedilu.

Tukaj so primeri razlik med Warshom in Hafsom.

Sura 2:119 »in ne vprašajte!« (Warshova različica. Odobreno s strani Ministrstva za verske zadeve in dobrodelne ustanove Alžirije) v primerjavi z »in vas ne vprašajo« (Hafsova različica. Kraljevski kompleks Fahd … Savdska Arabija) (www.QuranText.org/qiraat.html)

Sura 3:83 »vrnili ste se« (pripoved po Warshu. Odobreno s strani Ministrstva za verske zadeve in dobrodelne ustanove Alžirije) v primerjavi z »vrnili so se« (pripoved po Hafsu. Kompleks kralja Fahda … Savdska Arabija) (www.QuranText.org/qiraat.html)

A za kristjane je pomembno sporočilo, ne pa natančne besede. Torej, če na primer vojska zavzame mesto in ima veliko ujetnic, bi se morali vprašati: »Kako želi Bog, da sem svet in da mu ugajam?«, ne pa: »Ali obstaja kakšna negotovost glede soglasnikov?«.

V: Zakaj naj v Novi zavezi verjamemo v Trojico, če ta beseda v Svetem pismu ni omenjena?

O: Besede »Stara zaveza«, »Nova zaveza«, »odkupitev« in »Gospodova večerja« prav tako niso navedene v Svetem pismu, a verjamemo tudi v te pojme. Najbolje je, da se ne prepiramo o besedah, ampak da pogledamo, kaj se uči. Če Sveto pismo uči o pojmu Trojice, moramo vanj verjeti. Če je pojem Trojice v nasprotju s Svetim pismom, vanj ne smemo verjeti. Se strinjate?

Za pojasnilo, kaj pojem Trojice vključuje, si oglejte razpravo o Mateju 28:19.

Kot stranska opomba za mormone: izraz »večni napredek« ni v Knjigi Mormona.

Kot stranska opomba za muslimane: čeprav Koran vsebuje izraze za eno (wahed, wihdanea, ahd, fard, wahdo), beseda Tawheed (enost), osrednje teološko načelo v islamu, prav tako ni v samem Koranu. Vendar pa, tako kot tega dejstva ne morete uporabiti za dokazovanje ali ovrženje Tawheeda muslimanom, tudi odsotnosti strokovnega teološkega izraza v Svetem pismu ne morete uporabiti kot dokaza ali ovržbe Trojice. Drugi muslimanski pojmi, ki niso v Koranu, so:

Koran nikjer ne navaja, da bi Abraham skoraj žrtvoval Izmaela. Namesto tega omenja neimenovanega sina.

Sodobno muslimansko prepričanje, da je bil Mohamed brez greha, ni v Koranu.

Za sunitske muslimane celoten koncept Sunne in upoštevanje sprejetih hadisov, od katerih nekatere muslimani priznavajo kot protislovne, ni v Koranu.

Prepričanje, da je treba nemuslimane ubiti, če pridejo v Meko, ni v Koranu.

Prepričanje, da je treba Jude izgnati iz Meke oziroma Savdske Arabije, ni v Koranu.

Za šiitske muslimane celoten koncept imamov in prepričanje, da je za poslušnost Bogu dovolj le poslušnost imamu, v Koranu ni prisoten. Seveda mučeništva Alija in Husaina v Koranu niso navedena.

Niti v Svetem pismu niti v Koranu ni izraza »monoteizem«, vendar dejstvo, da se ta beseda ne uporablja, še zdaleč ne dokazuje, da je monoteizem napačen.

V: Od kod v Novi zavezi izhaja izraz »Trojica«?

O: Prva oseba, za katero vemo, da je uporabila izraz Trojica (v grščini Trias), je bil škof Teofil iz Antiohije (168–181/188 n. št.) v svojem Pismu Autoliku, knjiga 2, poglavje 15, str. 101.

Tudi Klement Aleksandrijski je govoril o »Sveti Trojici« v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 5, poglavje 14, str. 468.

Tertulijan (okoli 213 n. št.) je bil drugi, za katerega imamo zapis, da je uporabil izraz »Trojica« (latinsko Trinitas), in sicer v svojem pismu Proti Prakseju.

Hipolit (225–235/6 n. št.) v delu Proti hereziji Noeta pravi: »In s tem je pokazal, da kdor koli izpusti katero koli od teh, ni popolnoma poveličal Boga. Kajti prav skozi to Trojico se poveličuje Oče.«

Origen (225–254 n. št.) omenja Trojico v delu »Komentar k Janezu«, knjiga 6, poglavje 17, str. 366.

Novatian (250/254–256/7 n. št.) iz Rima je napisal knjigo s 32 poglavji z naslovom »Traktat o Trojici«.

Kiprian iz Kartagine (256 n. št.) po navedbi Jezusovih besed iz Mateja 28,18–19 pravi: »On [Jezus] nakazuje Trojico, v čigar zakramentu naj bi bili narodi krščeni.« Pisma Kipriana, pismo 72, poglavje 5, str. 380.

Firmilian iz Cezareje v Kapadokiji v pismu Ciprijanu iz Kartagine (256 n. št.) omenja Trojico. Pisma Ciprijana, pismo 74, poglavje 11, str. 393

Škof Munnulus iz Girbe omenja Trojico in citira Mateja 28,19: »… v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha«. Sedmi kartaginski koncil (258 n. št.), str. 567

Euchratius, škof iz Thenae, citira Mateja 28,19: »… v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha«. Sedmi kartaginski koncil (258 n. št.), str. 568

Gregor Taumaturg (240–265 n. št.) v delu Izjava vere, str. 7, omenja Očeta in Sina ter trikrat omenja »Trojico«.

»Delna izjava vere« (okoli 240–265 n. št.) (verjetno avtorja Gregorja Taumaturga, čeprav to ni navedeno) omenja Trojico v 5. poglavju, str. 41; 7. poglavju, str. 42; 18. poglavju, str. 45; 20. poglavju, str. 45

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.) dvakrat izrecno omenja Trojico v Pismu št. 4, poglavje 8, str. 93.

Dionizij, rimski škof (259–269 n. št.): »Ti [pravi učenci] namreč pravilno vedo, da je Trojica razglašena v božjem Svetem pismu, vendar pa nauka, da obstajajo trije bogovi, ni poučevana niti v Stari niti v Novi zavezi.« Dionizij Rimski, Proti sabelijancem (ANF, zvezek 7), poglavje 1, str. 365

Metodij (270–311/312 n. št.) »Kraljestvo Očeta, Sina in Svetega Duha je namreč eno, tako kot je eno njihovo bistvo in eno njihovo vladarstvo. Zato tudi z enim in istim čaščenjem častimo eno Božanstvo v treh Osebah, ki obstaja brez začetka, je neustvarjeno, brez konca in nima naslednika. Kajti niti Oče ne bo nikoli prenehal biti Oče, niti Sin ne bo prenehal biti Sin in Kralj, niti Sveti Duh ne bo prenehal biti tisto, kar je po bistvu in osebnosti. Ničesar v Trojici namreč ne bo prizadelo zmanjšanje, niti v zvezi z večnostjo, niti v zvezi z občestvom, niti v zvezi z vladarstvom.« Govor o psalmih, poglavje 5, str. 397. (Glej tudi »Pogostitev desetih devic«, razprava 8, poglavje 10, str. 338, in poglavje 11, str. 339)

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) pravi, da je Jezus tretji dan po svoji smrti vstal od mrtvih in nam prinesel spoznanje o Trojici. Pisma o arijanski hereziji, pismo 5, str. 302

Skorajšnja omemba pri Justinu Mučeniku (njegova Prva apologia, 147–151 n. št.): »… in mi ga [Jezusa] upravičeno častimo, saj smo spoznali, da je Sin samega pravega Boga, in ga postavljamo na drugo mesto, preroškega Duha pa na tretje, in to bomo dokazali.« Prva apologia Justina Mučenika, poglavje 13, str. 166–167

Skorajšnja napaka pri Atenagoru (177 n. št.): »Kdo torej ne bi bil presenečen, če bi slišal, da se ljudi, ki govorijo o Bogu Očetu, o Bogu Sinu in o Svetem Duhu ter ki razglašajo tako njuno moč v združenju kot tudi njuno razlikovanje po vrstnem redu, imenuje ateisti? Tudi naše učenje o božji naravi ni omejeno na te točke; priznavamo namreč tudi množico angelov in služabnikov, …« Zagovor za kristjane, poglavje 10, str. 133

Skorajšnja omemba pri Petru Aleksandrijskem (306, 285–311 n. št.) (delno): »Stvarnik in Gospod vsakega vidnega in nevidnega bitja, edinorojeni Sin in Beseda, večna skupaj z Očetom in Svetim Duhom ter istega bistva z njima, v skladu s svojo božansko naravo, naš Gospod in Bog, Jezus Kristus, …« fragment 5, str. 282

Zaključek: Ti viri iz Antiohije, Rima, Aleksandrije in drugih krajev kažejo, da je bil izraz »Trojica« razširjen že več kot sto let pred Nicejskim koncilom leta 325 n. št.

Kot stranska opomba: »skoraj zgrešeno« je, da čeprav Ignacij (umrl leta 107 ali 116 n. št.), učenec apostola Janeza, ne uporablja izraza »Trojica«, Jezusa pogosto imenuje Bog. V Drugem pismu Ignacija Efežanom, v 9. poglavju, pravi: »In vi ste pripravljeni za gradnjo Boga Očeta, in vi ste povzdignjeni v višave s pomočjo Jezusa Kristusa, ki je križ; in vas vleče vrv, ki je Sveti Duh; in vaša kladka je vaša vera, vaša ljubezen pa je pot, ki vodi navzgor k Bogu« (Ante-Nicene Fathers, str. 101)

Tudi Justini Martir (okoli 138–165 n. št.) v svojem delu »Dialog z Judom Trifonom«, v poglavjih 57–65, podaja zelo dobro razlago Trojice in razlogov, zakaj moramo častiti Jezusa, ne da bi dejansko uporabil besedo »Trojica«.

V: Skeptik Bart Ehrman pravi: »V Jezusovem času je bilo veliko svetih mož, kot sta bila Hanina ben Dosa in Honi, risalec krogov. Bili so tudi poganski sveti možje, kot je bil Apolonij iz Tiane, filozof, ki naj bi lahko ozdravljal bolnike, izganjal demone in obujal mrtve. Naj bi se rodil na nadnaraven način, ob koncu svojega življenja pa naj bi se povzpel v nebesa. Zveni znano? Bili so tudi poganski polbogovi, kot je Herkules, ki so prav tako lahko obujali mrtve.« (Jesus, Interrupted, str. 172)

A: Ni mi znan noben antični vir, ki bi trdil, da je Herakles lahko obudil mrtve. Ni bilo »veliko svetnikov«, ampak le Hanina, Honi in Apolonij iz Tiane. Mohamed je prišel 600 let kasneje, in za večino muslimanov ne bi bilo primerno, če bi Jezus delal čudeže, Mohamed pa ne. Torej ostanejo le Hanina, Honi in Apolonij.

Edino, kar je storil Honi, je bilo, da je molil za dež, narisal krog in Bogu povedal, da ne bo stopil izven kroga, dokler ne bo začelo deževati. Nazadnje je začelo deževati.

Tukaj je seznam Hanininih čudežev. Čeprav teh čudežev ni mogoče preveriti, se, četudi so resnični, nikakor ne morejo primerjati z Jezusovimi čudeži.

1) Hanina je molil za dva bolnika, od katerih je eden imel vročino, in oba sta ozdravela.

2) Nekoč je Hanina molil, naj preneha deževati, in dež je takoj prenehal. Ko se je vrnil domov, je molil, naj se dež vrne, in spet je začelo deževati.

3) Hanina in njegova žena nista imela kruha, zato sta vseeno vklopila peč, da sosedje ne bi vedeli. Ko je prišel sosed, je bil v peči čudežno kruh.

4) Haninina žena je prepričala Hanino, naj prosi za del svoje večne nagrade že zdaj, zato je Bog poslal zlato nogo mize. Nato je njegova žena sanjala, da so ljudje v nebesih jedli za mizami s tremi nogami, Haninina pa je imela le dve, zato je molila, naj Bog nogo vzame nazaj, in Bog jo je naredil, da je izginila.

5) Miza se je oddaljevala od Hanine, dokler ni dal desetine začimb v hrani.

6) Hanin osel ni hotel jesti niti hrane, od katere ni bil plačan desetak.

7) Hanina je želel v Jeruzalem prinesti velik, poliran kamen. Na skrivnosten način se je pojavilo pet delavcev, ki so ga za pet denarjev odnesli z njim. Takoj so ga odnesli v Jeruzalem in nato izginili.

Zgovorno pri Hanini je, da so se ti čudeži domnevno zgodili v prvem stoletju našega štetja. Te zgodbe bi lahko izumili Judje, da bi se zoperstavili Jezusovim čudežem.

O Apoloniju iz Tiane ne vemo skoraj ničesar, razen tega, kar je zapisal njegov biograf Flavij Filostrat (okoli 170–okoli 247 n. št.). To biografijo mu je naročila žena cesarja, ki je poskušal izkoreniniti krščanstvo. Tukaj je kratek povzetek Apolonijevih domnevnih čudežev.

Apolonij vidi Prometejove verige in odpodi škratka. Kasneje v Efezu izbruhne kuga. Apolonij prepozna starega berača kot demona kuge in prebivalcem mesta naroči, naj ga kamenjajo do smrti. Pogovarja se z duhom Ahila, izganja demona, napoveduje prihodnje dogodke in reši moškega pred žensko vampirko. V času Nerona je pergament z obtožbami proti Apoloniju na skrivnosten način izbrisan. Kasneje premaga etiopskega satirja. Ozdravi moškega, ki je bil zaljubljen v kip Afrodite. Kasneje, v zaporu pod Domicijanom, se Apolonij na čudežen način osvobodi okovov. Po oprostitvi obtožb Apolonij odpotuje v Malo Azijo, kjer na čudežen način vidi Domicijanov umor. To zemljo zapusti tako, da se povzpne iz templja na Kreti. Nato se v sanjah prikaže nekemu moškemu in s tem dokaže, da so duše nesmrtne.

Kristjani so bili preganjani pod cesarjem Septimusom Severusom leta 202 n. št. Prvi znani britanski krščanski mučeniki so bili ubiti leta 209 n. št. Filostrat je bil po letu 202 n. št. član rimskega cesarskega dvora Septimusa Severusa in je odšel s cesarjem in njegovo ženo v Britanijo, kjer je cesar bojeval proti Piktom vse do svoje smrti leta 211 n. št. Septimus Severusova žena, Julija Domna, je bila njegova pokroviteljica do svoje smrti leta 217 n. št. Izrecno je naročila Filostratu, naj napiše biografijo Apolonija iz Tiane, ki je živel 150 let prej. Zelo verjetno je, da je bilo delo napisano z namenom, da se prepreči širjenje krščanstva. Zgodba je v celoti pripovedovana skozi dnevnik Apolonijevega učenca in stalnega spremljevalca Damisa. Vsi se strinjajo, da je bil ta »Damis« povsem izmišljen. Torej, biografija, izmišljena za nasprotovanje krščanstvu, pripovedovana skozi priznano izmišljenega učenca; ta dejstva je Ehrman neodgovorno spregledal, ko je poskušal vzbuditi dvome o Jezusovih čudežih.

Kar zadeva rokopisne dokaze tega izmišljenega poročila, je ohranjenih le 25 rokopisov. Najstarejši je iz 11. stoletja, naslednji iz 12. stoletja, ostali pa iz 14. do 16. stoletja, kot navaja knjiga The Resurrection of Jesus, str. 178.

V: Kateri pisci zgodnje Cerkve so citirali iz katerih knjig Novega testamenta?

O: Tukaj je seznam tega, kar sem našel.

Zgodnji kristjani razkrivajo, kdo je napisal Novo zavezo

Cr 1. Klement (iz Rima) (16 strani) 96–98 n. št.

Ig Ignacij (21 strani) okoli 110–117 n. št.

Ba Pismo Barnaba (13 strani) okoli 70–130 n. št.

Pa Papias, učenec Janeza (2 strani) 95–110 n. št.

– Napisal je 6 zvezkov, ki so se izgubili

Di Didache (Učenje dvanajstih apostolov) (6 strani) 60–120 n. št.

Dg Mathetes Diognetu (6 strani) okoli 130–200 n. št.

Po Polikarp, učenec Janeza (4 strani) okoli leta 150 n. št.

Jm Justin Mučenik (119 strani) okoli 138–165 n. št.

He Pastir Hermasa (47 strani) 115–155 n. št.

Te Teofil [Antiohijski] (33 strani) 168–181/188 n. št.

– njegova sinteza/komentar k evangelijem je izgubljen

Ae Atenagoras (34 strani) okoli leta 177 n. št.

Mu Kajusov Muratorijev kanon (3 strani) 170–217 n. št.

Ir Irenej iz Lyona (264 strani) 182–188 n. št.

Te Tertulijan [Rim] (830 strani) 198–220 n. št.

Te5 5 knjig v odgovor Marcionu (24 strani) okoli leta 207 n. št.

Ca Klement Aleksandrijski (424 strani) 193–217/220 n. št.

Hi Hipolit (233 strani) 225–235/6 n. št.

Ali Origen (več kot 622 strani) 225–254 n. št.

Nv Novatian (39 strani) 250–257 n. št.

an Trakta o Novatianu (7 strani) okoli leta 255 n. št.

in Razprava o ponovnem krstu (11 strani)

Prim. Kiprijan in prijatelji (270 strani) okoli 246–258 n. št.

Na seznamu niso navedeni Melit iz Sardisa (umrl 177/180) [Mk, Lk, 1 Kor, 1 Tes, Heb] in Julij Afričan (232–245 n. št.).

W = Knjige in citati, navedeni po imenu ali avtorju

J = Knjige, omenjene le kot Jezusove besede / besede Odrešenika

S = Omenjene kot Sveto pismo ali po apostolu(-ih).

Q = citat enega ali več verzov. ½ = citat polovice verza

A = namig. 4G = omemba štirih evangelijev, - = brez sklicevanja

V: Ali obstajajo kakšna pisma, za katera se domneva, da jih je napisal sam Jezus? Mislim, da sem slišal za nekatera, ki jih je cerkev obsodila.

O: Knjiga Razodetja je »Razodetje Jezusa Kristusa«, zato nekateri menijo, da naj bi jo (ustno) podal Jezus, čeprav jo je seveda zapisal apostol Janez. Strinjati se moramo z Efežanom 2,20, ki pravi: »Cerkev je zgrajena na temelju apostolov in prerokov, Jezus pa je njen glavni vogalni kamen.« Krščanstvo »izhaja iz Jezusovega učenja« prek prerokov in apostolov (vključno s Pavlom), ki jih je izbral Jezus.

Razen Razodetja v svojih študijah ne poznam nobenih starodavnih spisov, za katere bi se trdilo, da jih je napisal sam Jezus. Obstajajo nekatera sodobna dela, za katera se trdi, da so izgubljena Jezusova dela, vendar jih zgodnja cerkev seveda nikoli ni obsodila, saj takrat še niso bila napisana.

Morda imate v mislih številna dela, ki so trdila, da so jih napisali različni apostoli, in druga, ki so bila ponaredki. Zlasti gnostiki so uporabljali Evangelij po Tomažu, le da so imeli različne različice tega evangelija. Poleg tega je tukaj delni seznam drugih knjig, ki so bile ponaredki in jih je cerkev zavrnila:

Evangelij po lažnem Mateju (sodobno ime)

Zgodovina Jožefa Tesarja

Arabski evangelij o otroštvu Odrešenika

Nikodemov evangelij

Evangelij po Tomažu (gnostični) (140–200 n. št.)

Poročilo Poncija Pilata

Odstop Poncija Pilata

Dejanja svetih apostolov Petra in Pavla

Dejanja Pavla in Tekle

Pismo Poncija Pilata o našem Gospodu Jezusu Kristusu = Dejanja Poncija Pilata (danes ne obstajajo več, vendar jih omenjata Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) in Tertulijan (198–220 n. št.))

Dejanja Barnaba (razlikujejo se od srednjeveške ponaredbe, imenovane Evangelij po Barnabu)

Dejanja Filipa

Dejanja Andreja in Matija

Dejanja Petra in Andreja

Janezova knjiga o Marijinem zaspanju

Marijino umiranje

Eno mojih »najljubših« del je Dejanja Petra. Če se prav spomnim, je Peter odšel v gostilno, v njegovi sobi pa je bilo veliko posteljnih uši, ki so mu preprečevale spanje, naslednji dan pa je moral pridigati. Zato je ušem ukazal, naj zapustijo sobo, in te so mu ugodile. Naslednje jutro je odprl vrata in tam je čakala vrsta uši, ki so se želele vrniti v sobo. Peter jim je ukazal, naj se vrnejo v posteljo, in to so tudi storile.

Eden od razlogov, zaradi katerih se lahko poleg Svetega pisma zanesemo na pristnost teh spisov ter na Jezusova učenja in značaj, so zgodnji kristjani.

Klement Rimski je v letih 96–98 n. št. napisal pismo Korinčanom. Njegovo osnovno sporočilo je bilo: »Zakaj ne delate tistega, kar vam je Pavel naročil pred 50 leti?« Klementovo pismo je zelo pronicljivo in tako dobro, da so nekateri kristjani zmotno menili, da bi moralo biti del Svetega pisma. V pismu nisem našel ničesar napačnega, razen ene točke. Klement očitno verjame, da je legenda o arabskem feniksu, ki živi tisoč let, se nato zažge do smrti in nato vstane iz pepela, resnična. Tudi Ignacij je veliko pisal, bil pa je učenec apostola Janeza. Papij je bil še en učenec apostola Janeza, ki je napisal veliko del, a so se žal vsa izgubila. Imamo le nekaj odlomkov, ki jih je ohranil Euzebij iz Cezareje (deloval okoli leta 325 n. št.). Mučnik Polikarp, škof v Smirni, je bil še en učenec apostola Janeza, njegov učenec pa je bil Irenej iz Lyona (182–188 n. št.), ki je napisal delo Proti herezijam, v katerem je dokumentiral več kot 30 različnih gnostičnih šol. V njem je navedel okoli 1.800 citatov in sklicev iz vseh knjig Novega testamenta (razen Pisma Filemonu in 3. Janezovega pisma), njegova dela pa kažejo, da so bile knjige v njegovem Novem testamentu enake tistim, ki jih imamo danes.

Imamo še tretjo kategorijo literature, in sicer novejša dela, ki so v očeh nekaterih uspela veljati za pristna. Ena takšna zbirka del se imenuje »Lažne dekretale«. Te so bile napisane v 9. stoletju, verjetno izvirajo iz Frankovskega kraljestva. V njih je bilo zapisano, da je na primer Peter ključe nebes predal »papežu«, ki je prišel za njim. Drugo delo je »Barnabovo evangelij«, ki ga je napisal domnevno nezadovoljen menih, ki se je spreobrnil v islam. Ne upošteva dejstva, da kultura Jezusovega časa ni bila kultura srednjeveške Italije z vitezi, vezalkami za čevlje in podobnim. Poleg tega, čeprav vsebuje nauke, ki jih kristjani štejejo za herezijo, vsebuje t ne nauke, ki bi jih ortodoksni islam prav tako štel za herezijo. Kljub temu pa sem slišal, da je to najbolje prodajana verska knjiga v nekaterih muslimanskih državah, saj v njej Jezus prerokuje, da bo po njem prišel Mohamed.

Čeprav zgodnja postapostolska cerkev ni »napisala« Svetega pisma, smo ji dolžni zahvalo, ker je za nas prepoznala, kaj je Sveto pismo. Na vsako posamezno knjigo v Novem testamentu so se sklicevali pisci zgodnje cerkve pred letom 150 n. št., z mogočo izjemo dveh zelo kratkih knjig, Pismo Filemonu in 3. Janezovo pismo.

Irenej v delu Proti herezijam, str. 428, poglavje 11, verz 8 (napisano med letoma 182 in 188 n. št.) pravi, da tako kot obstajajo štiri svetovne strani in štirje glavni vetrovi, tudi evangelijev ni niti manj niti več kot štiri. Na drugih mestih jih omenja kot Mateja, Marka, Luko in Janeza.

Za več informacij glej Splošni uvod v Sveto pismo in Izvor Svetega pisma.

V: Skeptik Bart Ehrman trdi brez utemeljitve, da »če je Matej, ki je pisal kakih petindvajset ali trideset let po Pavlu, kdaj prebral katero koli od Pavlovih pisem, jih zagotovo ni našel navdihujočih, kaj šele navdihnjenih«. Jesus, Interrupted, str. 89 »Pavel je menil, da so Jezusovi privrženci, ki so poskušali spoštovati zakon, v nevarnosti, da izgubijo odrešitev. Matej je menil, da Jezusovi privrženci, ki niso spoštovali zakona – in to celo bolje kot najbolj pobožni Judje –, nikoli ne bodo dosegli odrešitve.« Jesus, Interrupted, str. 90

A: Matej v svojem Evangeliju po Jezusu Kristusu ni pisal o Pavlu, ker je bila njegova tema Jezus Kristus. Enako neprepričljiv argument bi lahko podali tudi o tem, da Luka v svojem evangeliju prav tako ni vedel ničesar o Pavlu – vendar le, če ne bi vedeli ničesar o Apostolskih delih.

V: Skeptik Bart Ehrman piše: »Za nekatere bralce je presenečenje, ko izvejo, da takšna vrsta antijudaizma ni obstajala v rimskem, grškem ali katerem koli drugem svetu pred prihodom krščanstva in je zato krščanski izum. Res je, da so nekateri rimski in grški avtorji obrekovali Jude zaradi navad, ki so se jim zdele čudne … Vendar so rimski in grški avtorji obrekovali vsakogar, ki ni bil Grk ali Rimljan, in Judje niso bili posebej izpostavljeni. Dokler se ni pojavilo krščanstvo.« (Jesus, Interrupted, str. 244)

A: Ta izjava nekoga, ki velja za strokovnjaka, je resnično precej presenetljiva. To bi zagotovo presenetilo Jude, ki jih je ubil selevkidski Antioh IV. Epifan, Jude, ki so bili priča, kako je rimski Pompej leta 63 pr. n. št. oskrunil Sveto svetišče. Iz Rima so bili pod Klaudijem izgnani izključno Judje.

Ehrman se tu moti na toliko načinov, da me bega, zakaj stori tako veliko napako in se ga še vedno šteje za strokovnjaka za zgodovino starodavnih Judov.

a) Kristjani niso bili nič bolj antisemitski, kot so bili »antiitalijanski« ali »antigrški«. Trditev, da je neka vera napačna, še ne pomeni, da si proti ljudem. Na primer, 17 prednicejskih krščanskih pisateljev je zapisalo, da je judaizem napačen. (Pri tem ne upoštevamo Klemna Aleksandrijskega, ki je opozarjal le na farizeje.) Vendar pa je bilo 19 prednicejskih krščanskih pisateljev, ki so zapisali, da so grško-rimski bogovi napačni. Trditev, da nekateri ljudje verjamejo v nekaj, kar je napačno, še ne pomeni, da jih sovražiš ali da imaš do njih predsodke. Ehrman pravi, da se konzervativni kristjani motijo. Toda ali kritika konzervativnih kristjanov avtomatično pomeni, da nas mora nekdo sovražiti? Če bi to zanikal, potem ne bi bilo mogoče uporabiti argumenta, da so Judje verjeli v napačno, za označevanje tega kot predsodek.

b) Ni primerov preganjanja Judov s strani prednicejskih kristjanov. Prvi primer preganjanja Judov s strani kristjanov je bil cesar Konstantin, ki je na nenasilen način zaprl judovske sinagoge in poganske templje, da bi svoje podanike spodbudil, naj namesto tega obiskujejo cerkve. Očitno je to v veliki meri delovalo, nekateri pa pravijo, da se krščanstvo od takrat še ni v celoti opomoglo.

c) Pavel in drugi so ljubili Jude. Pavel v Pismu Rimljanom 10,1 pravi: »Bratje, želja mojega srca in molitev k Bogu za Izrael je, da bi bili rešeni.« V Pismu Rimljanom 9,1–4a pa je še veliko odločnejši: »V Kristusu govorim resnico, ne lažem, in tudi moja vest mi v Svetem Duhu priča, da imam v srcu veliko žalost in neprestano bolečino. Saj bi si želel, da bi bil sam preklet od Kristusa za svoje brate, svoje rojake po mesu, ki so Izraelci.« S svojim zgledom nam Pavel kaže ljubezen, ki jo moramo gojiti do judovskega ljudstva. Kar zadeva domnevni »status drugega razreda« judovskega ljudstva, se Pavel temu upira v Pismu Galatcem 3:28: »Ni več Judov ne Grkov, ni več sužnjev ne svobodnih, ni več moških ne žensk; saj ste vsi eno v Kristusu Jezusu.« (NKJV)

d) Antisemitizem je obstajal že pred Rimljani.

Ne vem, ali Bart Ehrman pozna selevkidskega cesarja po imenu Antioh Epifan. Antioh je poskušal nasilno izkoreniniti judaizem, makabejski upor pa je bil judovski odziv na to. Knjiga Estera govori o antisemitskem Hamanu in perzijskem ljudstvu, ki se je strinjalo, da bo pobilo Jude.

e) Antisemitizem je obstajal že pred krščanstvom. Poncij Pilat je bil imenovan na svoj položaj pod vplivom svojega mentorja, antisemita Sejana. Sejan je bil 9. oktobra leta 31 n. št. usmrčen s strani Tiberija. Pilat, ki je vladal od leta 26 do 36 n. št., je bil peti rimski guverner Judeje od leta 6 n. št. naprej, kot navaja Evangelical Commentary on the Bible, str. 874.

f) Antisemitizem so gojili tudi nekristjani. Grk po imenu Apion je napisal knjigo »Proti Judom«, Jožefova »Zgodovina« pa je bila deloma odgovor na Apionovo knjigo.

V: Ehrman piše: »Za Pavla je vera pomenila zaupljivo sprejetje Kristusove smrti, da bi se človek spravil v pravilen odnos z Bogom. Gre za relacijski izraz, ki pomeni nekaj podobnega kot »zaupanje«. V pastoralnih pismih ta beseda pomeni nekaj drugega; sklop prepričanj in idej, ki sestavljajo krščansko vero (Titus 1:13). To ni izraz, ki se nanaša na odnos, ampak izraz, ki opredeljuje sklop krščanskih naukov, vsebino tega, v kar je treba verjeti – in prav tako se ta izraz začne uporabljati v poznejših krščanskih kontekstih. To je torej primer, kako se zdi, da Pastoralna pisma izhajajo iz poznejšega, nepavlovskega okolja.« (Jesus, Interrupted, str. 130).

A: Galatijci 1:23; Efežani 4:13 in drugi verzi dokazujejo, da Ehrman v enem smislu ne ve, o čem govori, 2. Timotej 1:5; 2. Timotej 3:15 in Titus 3:15 pa dokazujejo, da se Ehrman moti tudi v drugem smislu. Pavel prikazuje oba vidika vere tako v svojih zgodnejših pismih (epistolah) kot v poznejših, pastoralnih pismih.

A. Vera v smislu doktrinarnih prepričanj:

A1. Pavlova zgodnja pisma (v nasprotju z Ehrmanom)

Gal 1,23 »Slišali so le poročilo: ›Človek, ki nas je nekoč preganjal, zdaj pridiguje vero, ki jo je nekoč skušal uničiti.‹«

Ef 4,5: »en Gospod, ena vera, en krst«

(Ehrman se strinja, da spodaj navedene knjige učijo, da je vera niz doktrinarnih prepričanj)

Ef 4,13: »dokler vsi ne dosežemo enotnosti v veri in v spoznanju Božjega Sina ter postanemo zreli,«

A2. Pavlova pastoralna pisma (Ehrman bi se strinjal)

1 Tim 4,6 »…resnice vere«

Tit 1:13 »Zato jih ostro grajaj, da bodo trdni v veri in ne bodo poslušali judovskih mitov ali zapovedi tistih, ki zavračajo resnico.«

Tt 2,2: »trdni v veri«

Zaključek: Obstajajo verzi, v katerih vera pomeni resnico ali doktrino tako v Pavlovih zgodnjih pismih kot v pastoralnih pismih.

B. Vera v smislu zaupanja na splošno

B1. Pavlova zgodnja pisma (Ehrman bi se strinjal)

Rim 1:17 »živeli bodo po veri«

Rim 3:25 »vera v njegovo [Jezusovo] kri«

Rim 4: Abraham je bil opravičen po veri

Gal 2,16: »opravičeni po veri v Kristusa«

Gal 3,2b: »poslušanje vere«

Gal 3:8 »opravičiti narode po veri«

Gal 3:9 »tisti, ki so iz vere«

Gal 3,11 »Pravični bodo živeli po veri«

Gal 3,22 »obljuba po veri v Jezusa Kristusa«

Gal 3:24 »opravičeni po veri«

Gal 3:25 »ampak vera, ki prihaja«

Gal 3:26 »skozi vero v Jezusa Kristusa«

Gal 5:5 »upanje na pravičnost iz vere«

Ef 1:1 »zvesti v Kristusu Jezusu«

Ef 1:15 »vaša vera v Gospoda Jezusa«

Ef 3,17 »da bi Kristus prek vere prebival v vaših srcih«

B2. Pavlova pastoralna pisma (v nasprotju z Ehrmanom)

2 Tim 1:5 »Spominjam se tvoje iskrene vere, ki je najprej živela v tvoji babici Lois in v tvoji materi Eunici, in sem prepričan, da zdaj živi tudi v tebi.«

2 Tim 3:15 »ki te lahko naredijo modrega za odrešitev skozi vero v Kristusa Jezusa.«

Tit 3,15 »Pozdravite tiste, ki nas ljubijo v veri.«

C. Vero je mogoče razumeti na enega ali na oba načina

C1. Pavlova zgodnja pisma

1 Kor 15,1–2.14.17 »Bratje, spomnim vas na evangelij, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga sprejeli in na katerem stojite. Po tem evangeliju ste rešeni, če trdno držite besedo, ki sem vam jo oznanil. Sicer ste verovali zaman. (14) Če pa Kristus ni bil obujen, je naše oznanjevanje prazno in prazna je tudi vaša vera. Še več, takrat se izkažemo za lažne priče o Bogu, saj smo pričevali o Bogu, da je Kristusa obudil od mrtvih. … (17) In če Kristus ni bil obujen, je vaša vera zaman …« (To poudarja nauke o Kristusovem vstajenju kot tudi o Kristusovi smrti.)

Gal 3,7 »tisti, ki so iz vere«

Gal 3,12 »zakon ni iz vere«

Gal 3,23 »pred prihodom vere«

Ef 1,15 »ko smo slišali o vaši veri v Gospoda Jezusa«

Ef 2,8 »po milosti ste bili rešeni, po veri«

C2. Pavlova pastoralna pisma (ta se lahko razlagajo v obeh smereh)

2 Tim 2:18 »odstopili od resnice. … uničujejo vero nekaterih«

Tt 1:4 »sin v naši skupni veri«

V: Ker Bog nima fizičnega telesa, kako je lahko Jezus Božji Sin? Muslimani trdijo, da je to ključna napaka krščanstva.

O: Kristjani NE verjamejo, da je bil Jezus Božji Sin v grobem fizičnem ali spolnem smislu. Ta izraz je namreč izraz globokega pomena, ki kaže, kako se Jezus razlikuje od vsakega ustvarjenega bitja. Šiitski muslimani imajo nekoliko podoben koncept. Ko pravijo, da je Ali Božji prst, ne verjamejo, da ima Bog deset prstov, kot jih imajo ljudje. Za njih je to izraz z globljim pomenom.

V: Moti me odgovor, ki ste ga podali v rubriki »Biblijska vprašanja«, v katerem trdite, da je Jezus Bog, kar preprosto ni res. Jezus nikoli ni trdil, da je Bog. On je Božji sin, Mesija. Napačno je, da zavajate druge, saj s tem ogrožate njihovo odrešitev. Prosim, preberite te svetopisemske odlomke in spremenite svoj odgovor.

Jn 14,1–4 kaže razliko med Očetom in Sinom.

V Lk 18,19 Jezus sam pravi, da nihče ni dober, razen samega Boga, ko ga nekdo imenuje dobrega. S tem se je ponovno ločil od Boga.

V Mk 13,32 in Mt 24,36 Kristus sam pravi, da nihče ne ve, kdaj bo prišel konec, razen Boga, in niti on sam ne ve.

V Mt 23,8–10 Kristus sam jasno razlikuje med učiteljem, voditeljem in Očetom.

Mt 5,16 pravi, da je Oče v nebesih.

V Apostolskih delih 4,12 piše, da je odrešitev skozi Kristusa, a Bog nam je dal Kristusa.

Heb 13,21; 1 Pt 2,19–25; 1 Jn 2,2–6 in 1 Jn 2,23 vsi ločujejo Boga in Kristusa. Bog je Oče, Darovalec, Stvarnik. Kristus je Mesija, Žrtvovani, Sin.

V 2 Mz 20,3, 5 Mz 6,4–5 in 5 Mz 32,39 Bog pravi, da ne smeš imeti drugih bogov razen Njega. Greh je, če Kristusa narediš za Boga ali ga imenuješ Bog. Bog je edini Bog, Kristus pa je Mesija. On je Božje jagnje. On je Božji sin, ki je bil ustvarjen, da bi bil zgled tega, kakšen naj bi bil popoln človek. Človeštvo je potrebovalo človeški zgled popolnosti in ljubezni. Jezus je ta zgled. Bil je popoln človek z božanskim znanjem in Bog je prebival v njem. Ko je rekel, da sta Oče in jaz eno, je s tem mislil, da prebiva v Bogu in da Bog prebiva v nas. Bil je v popolni združenosti z Bogom in bil je poslan k nam, da bi nam dal vedeti, da tudi mi lahko živimo v popolni združenosti z Bogom. Nikoli ni trdil, da je nebeški Oče, in velik greh je zavajati druge, da tako mislijo. Obstaja veliko svetopisemskih mest, ki jasno ločujejo med Bogom in Kristusom, vendar se ne spomnim, da bi kje prebral eno samo svetopisemsko mesto, v katerem bi Kristus rekel, da je Bog.

O: Cenim vaše odkrito sporočilo. Vsekakor ne želim zavajati drugih glede njihovega odrešenja. Upam, da nas bo »motilo«, kjer smo v laži, in da bomo našli mir, ko se bomo strinjali v resnici. V svojem kratkem sporočilu » « ste izpostavili toliko točk. Rad bi obravnaval vaših 11 točk eno po eno, da bomo lahko videli, kje se strinjamo in kje se ne strinjamo.

1. Ne smemo imeti drugih bogov, kot ste omenili, kakor zapovedujejo 2. Mojzesova knjiga 20:3; 5. Mojzesova knjiga 6:4–5; 32:39. Rimljanom 1:23, 25 pravi, da je bil eden od grehov brezbožnih ljudi ta, da so častili in služili stvarem, ki so bile ustvarjene, namesto Stvarniku. Ne smemo častiti ali služiti kot Bogu nobenemu angelu ali drugemu ustvarjenemu bitju. Če predpostavimo, da Jezus ni bil Bog, in bi ga nekdo imenoval Bog, se strinjate, da bi to bil zelo resen greh?

2. Učenec Tomaž je v Janezu 20:28 Jezusa imenoval Bog. Tomaž je šel celo še dlje. Janez 20:28 dejansko pravi, da je Tomaž rekel Jezusu: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus je odgovoril Tomažu: »Ker si me videl, si veroval; blagor tistim, ki niso videli, pa so vendarle verovali.« Jezus ni pokazal niti kančka graje do Tomaža. Dejansko je edina vsaj malo negativna stvar, ki jo je Jezus rekel, ta, da so tisti, ki Jezusa niso videli osebno in verujejo (v to o Jezusu), bolj blagoslovljeni kot tisti, ki so Jezusa videli in verujejo v to. Zdaj pa bodisi

a) je bil Tomaž v zmoti in je grešil, ko je Jezusa imenoval Bog, in morda je Jezus grešil, ker je to sprejel in Tomaža ni okaral, ali

b) je imel Tomaž prav, in Jezus je imel prav, ko je potrdil, kar je rekel Tomaž.

Se strinjate, da je imel Tomaž v tem primeru prav?

3. Različni, a ne ločeni: Nekatere stvari so lahko ločene, brez skupnih značilnosti. Nekatere stvari so lahko različne, pri čemer so nekatere stvari različne, druge pa skupne. Na primer, trije listi detelje so različni, saj so trije listni listi. Vendar niso ločeni, ker so v sredini združeni. (Ta primer je prvi navedel Patrik Irski, resnično vzoren vernik, ki je živel okoli leta 400 n. št.) Kakorkoli že, se strinjam, da mnogi verzi, ki jih navajaš, res kažejo razliko med Očetom in Sinom. Dokazovanje, da sta Oče in Sin dve različni osebi, ne pomeni, da sta popolnoma ločeni. Vsaj ime imata skupno, saj smo v Mateju 28,19 krščeni v imenu (ne imenih) Očeta, Sina in Svetega Duha.

Krščanski pisec Ambrož iz Milana (378–381 n. št.) je v svojem delu »O Svetem Duhu«, 1. knjiga, 13. poglavje, podrobneje pisal o skupni rabi božjih imen. Za več informacij glej »The Nicene and Post-Nicene Fathers«, 2. serija, str. 110–111.

a) Imajo isto naravo (Filipanci 2,6)

b) Pripada jima enaka čast (Janez 5,23)

c) Oče in Jezus »imata« vse skupaj. Janez 16:15; 17:10.

d) Na zemlji je Oče prebival v Jezusu. Janez 10,38; 14,10–11.

e) Na zemlji je bil Jezus v Očetu. Janez 10:38; 14:11

f) Če resnično poznaš Jezusa, potem poznaš Očeta in si videl Očeta. Janez 14:7–9

g) Nihče ne pride k Očetu razen skozi Jezusa. Janez 14:6; 6:45; ~8:24; Apostolska dela 4:12

h) Oba sta upravičeno častena (Hebrejcem 1:6)

i) Oba se upravičeno imenujeta Bog (Janez 1:1; 20:28, Hebrejcem 1:8,9)

j) K obema se moli (Apostolska dela 7:59–60)

k) Vse na svetu je bilo ustvarjeno skozi oba (Janez 1:3, 10; Kološanom 1:16)

l) Polnost božanstva je v Jezusu (Kološanom 1:19).

m) Oba sta eno v duhu, ljubezni in namenu. Resnično poslušati enega pomeni poslušati tudi drugega.

Ali se torej strinjate, da sta ločena, vendar imata nekaj skupnega, v čemer nista ločena?

4. Pentekostalizem enosti je napačen: Prejšnja točka je pomembna, ker obstaja herezija, imenovana modalizem, katere sodobna oblika je prav pentekostalizem enosti, ki uči, da so Oče, Sin (Kristus) in Sveti Duh v vseh pogledih eno in isto. Verzi o Jezusovem krstu, pa tudi verzi, ki ste jih navedli (Jn 14,1–4; Mt 5,16; 1 Jn 2,23 itd.), dokazujejo, da je pentekostalizem enosti napačen. Mislim, da se o tem lahko strinjamo.

5. Kristus, naš Učitelj, ne ovrže Trojice: Nekoliko se ne strinjam z vašim zaključkom glede Mateja 23,8–10, saj če je Kristus naš Učitelj, ali to pomeni, da se moramo odreči učenju od Svetega Duha ali tistega, kar je Bog Oče razodel v naravi ali v Božji besedi? Seveda se lahko strinjamo, da to ne drži. Vendar menim, da ste poskušali podkrepiti svojo trditev, da obstaja razlika med Očetom in Sinom, s čimer se že strinjam.

6. Odrešitev je Božje delo! Mimogrede, glede na Apostolska dela 4,12 in 1. Janezovo pismo 2,2–6: ali je naša odrešitev človeško delo ali Božje delo? Naša odrešitev je Božji dar. Če bi bil Jezus zgolj človek, bi bila to človeško delo, saj je bil Jezus človek.

7. Jezus in Bog: Mislim, da sem zadostno pokazal, da čeprav sta Oče in Jezus različna, to ni problem. Vendar to še ne odgovarja na razliko med Jezusom in Bogom, ki jo prikazujejo Hebrejcem 13,20–21 in drugi verzi. (Ne mislim, da to kaže 1. Petrov 2,19–25, vendar drugi verzi to kažejo, zato je to sporna točka.) Ne pozabite, da ima izraz elohim (Bog/bog) v Svetem pismu vsaj štiri različne pomene. Jezus je priznal, da obstaja več kot en pomen v Janezu 10,34–39, kjer citira Psalm 82,6. Tukaj so pomeni v Svetem pismu:

Tisti, ki se imenujejo bogovi, celo maliki. 1 Korinčanom 8:5–6; Prva Mojzesova knjiga 31:30, 33

Oče. Galatijcem 1:1, Efežanom 1:2–3, 17, Hebrejcem 1:9 (2. pojav) itd.

Jezus. Hebrejcem 1:9 (prvi pojav); Janez 1:1, 18; Hozeja 1:7; Izaija 7:14; 1. Janezovo pismo 5:11, 12 v primerjavi z 21; Kolosanom 2:9 in Matej 1:23

Sveti Duh. Rimljanom 8:9–16; Luka 1:35; 1. Janezovo pismo 4:12, 13, 15–16; 1. Korinčanom 3:16 v primerjavi z 1. Korinčanom 6:19; Apostolska dela 5:4

8. Verzi, ki kažejo, da je Jezus Bog: Pravite, da se ne morete spomniti niti enega svetopisemskega mesta, kjer bi Jezus rekel, da je Bog. Poleg tega, da je to rekel Tomaž v Janezu 20:28, je to rekel tudi pisec Pisma Hebrejcem v Hebrejcem 1:8,9, apostol Janez pa je Jezusa imenoval Bog na koncu Janeza 1:1. Jezus sam je trdil, da je Bog, v Janezu 8:58. Jezus je odgovoril: »Preden se je rodil Abraham, jaz sem!«. Beseda »Jaz sem« je bilo božansko ime Boga. Judje so torej bodisi pravilno razumeli Jezusovo sporočilo, ko so pobrali kamne, da bi ga kamenjali, bodisi pa so ga narobe razumeli. Se strinjate?

9. Samo Bog je dober: V Luku 18,19 je Jezus, ker je moški tako nepremišljeno uporabljal besedo »dober« in Jezusa ni priznal kot Boga, vprašal, zakaj tako prosto uporablja besedo »dober«. Jezus se je v Janezu 10:11 imenoval Dobri pastir. Sami ste omenili, da je bil Jezus vzor popolnosti in ljubezni ter popoln človek. Ker je bil Jezus dober in ker Luka 18:19 ni zanikal, da je Jezus dober, tudi Luka 18:19 ni zanikal, da je Jezus Bog. Se strinjate?

10. Jezus na zemlji ni vedel, kdaj se bo vrnil. V Marku 13,32 in Mateju 24,36 ugotavljate, da niti Jezus ni vedel, kdaj se bo vrnil. To velja za Jezusa – na zemlji. Filipljanom 2,7–8 piše, da se je Jezus prostovoljno izpraznil, ko je prišel na zemljo. Na zemlji Jezus ni uporabljal svoje moči ali znanja, ampak se je zanašal na Boga Očeta. Jezus je v Janezu 17:5 celo molil, da bi mu bila vrnjena slava.

11. Zgodnji kristjani so učili, da je bil tudi Jezus Bog. Napačno je zavajati druge glede resnice (ali laži) o Jezusovi božanskosti. Človek bi mislil, da bi apostoli tako pomembno stvar jasno pojasnili. To, da je Jezus Bog, ni le »nekakšna novost«, ki so si jo izmislili sodobni ljudje. Ignacij, učenec apostola Janeza, v pismu Polikarpu (3. poglavje) piše o Gospodovem drugem prihodu: »Iščite Tistega, ki je nad časi, Tistega, ki nima časa, Tistega, ki je neviden, Tistega, ki je zaradi nas postal viden, Tistega, ki je neotipljiv [nedosegljiv za dotik], Tistega, ki je nepretrpljiv [nedosegljiv za strast], Tistega, ki je zaradi nas trpel, Tistega, ki je zaradi nas vse prenašal v vseh oblikah.« Tako je Ignacij razumel, da je bil Božji Sin vidna, časovna podoba nevidnega, večnega Božjega Očeta. V pismu Efežanom 7 Ignacij govori o Kristusu kot o utelešenem Bogu. Nadaljuje, da je Jezus »izviral iz Marije in tudi od Boga, najprej podvržen trpljenju, nato pa onkraj njega«

Podobno je o tem pisal tudi Hipolit (225–235/6 n. št.). Tukaj je, kar je zapisal v delu Proti hereziji Noeta, poglavje 14, str. 228. Piše: »Če je torej Beseda bila pri Bogu in je bila tudi Bog, kaj sledi? Res ne bom govoril o dveh Bogovih, ampak o enem; o dveh Osebah pa in o tretji ekonomiji (razporeditvi), namreč o milosti Svetega Duha. Kajti Oče je res en, vendar sta dve Osebi, ker je tudi Sin; in potem je še tretji, Sveti Duh.«

Se strinjate, da je bilo učenje, da je Jezus Bog, poleg Svetega pisma podano že v času apostolskih učencev?

Nazadnje, če se ne motim, mislim, da sem odgovoril na vsako točko, ki ste jo izpostavili. Prosim, povejte mi, če sem kaj spregledal ali če menite, da je bila moja logika v kateri koli točki napačna. Strinjam se z vami, da bi bilo greh imenovati Kristusa Bogom, če Kristus v resnici ne bi bil Bog. Vendar, ali se strinjate, da bi bilo greh reči, da Kristus ni Bog, če je v resnici Kristus Bog?

V: Kako lahko Oče, Sin in Sveti Duh vsi trije hkrati predstavljajo Boga, saj je Stara zaveza tako močno poudarjala, da obstaja le en Bog?

O: Najprej, popoln opis odnosa med Očetom, Sinom in Svetim Duhom ni le nekaj, kar nam Bog še ni razodel, ampak če bi nam ga v celoti razodel, bi to verjetno presegalo naše razumevanje. Predstavljaj si za trenutek, da bi v dvodimenzionalnem svetu živela bitja in da bi se z njimi lahko sporazumeval. Kako bi opisal samega sebe? Za začetek bi morda rekel, da si nekaj, kar lahko razumejo, vendar ne v celoti. Na primer, v njihov svet bi pomolili štiri prste in rekli, da so ti štirje krogi, ki jih vidijo, dejansko povezani. Skeptiki v tem dvodimenzionalnem svetu bi lahko obhodili vsakega od štirih krogov in, ker se prsti po njihovem razumevanju ne bi povezovali, sklenili, da lažete. Na nasprotnem skrajnem polu bi drugi lahko rekli, da je, ker so povezani, ločenost štirih prstov le iluzija in da v resnici nimate ločenih prstov. Nekateri bi morda želeli imeti vašo sliko, zato bi narisali čudne risbe štirih krogov ali pa štirih povezanih krogov. Vi bi jim rekli, naj se ne ukvarjajo s slikami, saj te ne bi bile niti približno ustrezna upodobitev vas.

Morda ne moremo razumeti vsega o Troedinem Bogu, a na srečo nam tega tudi ni treba poskušati. Moramo se naučiti le tisto, kar nam je Gospod razodel: obstaja le en Bog, častiti, slaviti in moliti moramo le Boga, ne pa katerih koli bitij, ki jih je Bog ustvaril. Vendar Sveto pismo prikazuje, da tako angeli kot ljudje častijo, slavijo in molijo k Jezusu, in da je Jezus častjen na pravi način.

Tukaj je shema, ki vam bo morda v pomoč. V sredino narišite krog z napisom »Bog«. Okoli tega kroga narišite tri kroge, na vrhu z napisom »Oče«, na vsaki strani pa »Sin« in »Sveti Duh«. Vsakega od zunanjih krogov povežite s sredinskim krogom s tremi črtami. Vsako črto označite z »je«. Vsakega zunanjega kroga povežite z drugimi zunanjimi krogi in tri črte označite z »ni«.

Kot sem omenil v svojem prejšnjem e-sporočilu, se beseda »Bog«, kadar se uporablja v Svetem pismu, včasih nanaša na Boga Očeta. Kot si poudaril, ko se je Jezus molil k Bogu, in sicer v Getsemanskem vrtu, se Jezus NI molil k sebi. Zdi se mi nekoliko zabavno, da ravno zdaj berem vaše pismo o tem, saj sem šele pred dvema dnevoma pisal kratek članek, v katerem sem omenil napačno učenje o pentekostalizmu enosti, kjer sem izpostavil prav isto točko, kot jo izpostavljate vi. Beseda »Bog« res pomeni »Bog Oče« na mnogih mestih v Svetem pismu, vključno z izrazom »tvoj Bog« v Pismu Hebrejcem 1,9, pa tudi z izrazom »ko Bog« v Pismu Hebrejcem 1,6.

Vendar pa beseda »Bog« na mnogih mestih pomeni tudi »Bog Sin«. Ponovno si oglejmo Hebrejcem 1,8–9. V Hebrejcem 1,8 piše: »O Sinu pa pravi: Tvoj prestol, o Bog, …«.

Ne verjamem, da so ljudje začeli častiti Kristusa iz kakršne koli zmote, saj so brezgrešni angeli sami častili Jagnje (Jezusa) v Razodetju 5:12, rekoč: »Dostojno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme moč in bogastvo, modrost in moč, čast in slavo ter hvalo!« Tudi apostol Janez je imel učenca, Ignacija. Ignac je zapustil nekaj spisov in očitno je poudarjal tisto, kar so ga naučili, namreč da je Jezus Bog.

V svojem prejšnjem pismu ste navedli, da 2. Mojzesova knjiga 20,3; 5. Mojzesova knjiga 6,4–5 in 32,39 dokazujejo, da ne smemo častiti nobenih drugih bogov. V svojem zadnjem pismu se težko sprijaznite s točko v Stari zavezi, da je obstajal le en Bog. No, prosim, ne prezrite tega. Držite se te resnice! Vendar pa tudi Stara zaveza namiguje, da to ni konec zgodbe. Psalm 110,1 (verz iz Stare zaveze, ki se v Novi zavezi najpogosteje citira) pravi: »Gospod pravi mojemu Gospodu: Sedi na moji desnici, dokler ne naredim tvojih sovražnikov podnožje za tvoje noge.« (NIV) Kdo je ta »Sin«, ta »drugi«, ki ga moramo prav tako imenovati Gospod? Seveda je to Jezus.

Sumim, da te zmeda prav tole: ko se v Svetem pismu uporabljata besedi »Bog« in »Gospod« v smislu pravega Boga in pravega Gospoda, ali ju Sveto pismo vedno uporablja na enak način, ali pa sta ti besedi podobni besedama »sodnik« in »popoln«, ki imata več različnih pomenov, odvisno od konteksta. Dokler menite, da ima »Bog« (kadar se ne nanaša na idole) vedno isti pomen in da ima »Gospod« vedno isti pomen, boste ob branju nekaterih verzov zmedeni. Menim, da imata »Bog« in »Gospod« različne pomene, odvisno od verza.

Sedaj smo prišli do paradoksa. Ker obstaja le en Bog, ki ga je treba častiti, angeli in ljudje pa so pravilno častili Jezusa, kako je to mogoče? Edini odgovor, ki pojasni vse »verze, ki poveličujejo Jezusa«, je, da je Jezus edini pravi Bog, vreden čaščenja.

Tesno povezano vprašanje je, da Sveto pismo pravi, da je za nas le en Gospod (Efežanom 4,5). A je naš Gospod Jezus Kristus (Rimljanom 10:9; 1 Korinčanom 8:6; 12:3; Janez 20:25,28), ali je naš Gospod Sveti Duh (2 Korinčanom 3:17), ali je naš Gospod Oče (Hebrejcem 7:21, 1 Petru 1:25 itd.)?

1 Korinčanom 7:35 pravi, da moramo biti v celoti predani Gospodu. Ali to pomeni, da moramo biti predani Jezusu in pozabiti na Boga Očeta? – Seveda ne. Edini odgovor je, da je Bog Oče naš »eden Gospod«, vendar sta tudi Jezus Kristus in Sveti Duh del našega »enega Gospoda«.

Tukaj je še en paradoks v Svetem pismu. Ker je Jezus edini pravi Bog, pa je Jezus molil k »svojemu Bogu«, kdo je torej Bog, ki je vreden našega čaščenja? Obstajajo štiri možnosti:

Samo Oče. To ne more biti pravilno, sicer bi angeli napačno slavili Jezusa, Štefan bi napačno molil k Jezusu, Tomaž bi napačno imenoval Jezusa »Moj Gospod in moj Bog«, Jezus pa bi napačno storil, da ga ni popravil.

Samo Jezus. To ne more biti pravilno, sicer bi bilo narobe, da se Jezus moli k Bogu [Očetu] in ga imenuje Bog.

Oba sta Bog in obstajata vsaj dva boga. To ne more biti pravilno, saj je Bog v Stari zavezi želel poudariti, da obstaja le en pravi Bog.

Oba sta Bog, obstaja pa le en pravi Bog. Ta odgovor je najtežje sprejeti, saj na zemlji ni natančne analogije. Tvoja analogija o tebi in tvojih starših je do neke mere v redu, vendar mi ni všeč, saj zaradi nje »Bog« postane nekakšen družinski priimek, jaz pa verjamem, da so Trije Eno na veliko tesnejši način kot to. Vendar pa dejstvo, da na zemlji nimamo popolne analogije za Boga, ne pomeni, da ta odgovor ni pravilen. Pravzaprav noben drug odgovor, ki sem ga videl, ne stori več kot »razložiti vse biblijske verze«; ta pa pravzaprav vključuje vse biblijske verze. Koncept Trojice poudarja ločenost Trojice, poudarja tudi neločljivost Trojice, hkrati pa poudarja, da obstaja le en Bog.

Eno stvar lahko rečemo o idolskih bogovih. Ti »malčki«, pretvarjanci z nepomembnimi muhami in vse preveč človeškimi slabostmi, so za naravnega človeka veliko lažje razumljivi kot Sveti, Vsemogočni Bog, ki napolnjuje nebesa in zemljo. Menim, da so se sčasoma mnogi ljudje oddaljili od tega, kar je Bog razodel o sebi v Svetem pismu. Tukaj je še ena shema za vas. Narišite trikotnik in tri točke označite kot »En Bog«, »Tri osebe«, »Enaka narava«. Zdaj zunaj trikotnika, na črti nasproti »En Bog«, napišite nasprotno herezijo »politeizem«. Podobno zunaj trikotnika na črti nasproti »Tri osebe« napišite »herezije enosti«. Nazadnje na črto nasproti »enake narave« napišite »ebioniti«. Ebioniti so bili zgodnja herezija, ki je poskušala združiti judovske običaje s krščanstvom. Jezusa so priznavali kot Mesija, vendar ga niso priznavali kot Boga.

Zdaj pa je treba izpostaviti naslednje vprašanje: glede na to, da so v nekaterih pogledih neločljivi, v drugih pa različni, v čem so neločljivi in v čem so različni?

So eno v ljubezni, namenu in poslušnosti. Z drugimi besedami, ne morete biti poslušni enemu, medtem ko ne poslušate drugega.

So eno v imenu, kot smo že omenili.

So eno v naravi. Niti Oče, niti Sin, niti Sveti Duh niso ustvarjena bitja. Podobno kot lahko jaz ustvarjam predmete, a so moji otroci prišli iz mene in moje žene, je bil Sin rojen od Očeta, ne pa ustvarjen z njim.

Ali je Oče večji od Sina? Na to vprašanje moramo odgovoriti v treh različnih kontekstih.

Narava in čast: Oče in Sin sta enakovredna. Filipljanom 2,6 kaže, da imata isto naravo. Janez 5,23: »da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal.«

Na zemlji je bil Jezus manjši od Očeta. Jezus se je prostovoljno izpraznil velike večine svoje slave (Filipanci 2,7; Janez 17,5). Jezus se je naučil poslušnosti (Hebrejci 5,8), se utrudil (Janez 4,6), ni vedel vsega, na primer ure svojega povratka (Matej 24,36; Marko 13,32) itd.

Tudi v nebesih ima Oče večjo vlogo kot Sin. Na primer, v zakonu sta mož in žena enaka in imata enako vrednost, vendar imata različne vloge, pri čemer ima mož vlogo vodje, ki se mu mora žena podrejati. Tudi v družini ima starš drugačno vlogo kot otrok. Tako je tudi v nebesih: kakor je oče glava sina, tako je Bog glava Kristusa. (Da, Bog tukaj pomeni Boga Očeta). (1 Korinčanom 11:3) Bog Oče se v Pismu Efežanom 1:17 imenuje tudi Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa. O Svetem Duhu doslej nismo veliko govorili, vendar ima Sveti Duh vlogo, da za nas posreduje pri Očetu (Rimljanom 8:26–27), in ne Oče posreduje pri Svetem Duhu.

Mimogrede, nekdo drug je nekoč vprašal, ali je Trojica le začasna stvar. Ali bo razlikovanje med Očetom, Sinom in Svetim Duhom izginilo, ko bo Satan vržen v ognjeno jezero? Odgovor je, da so razlikovanja znotraj Trojice trajna, saj Hebrejcem 13:8 pravi: »Jezus Kristus je isti včeraj, danes in na veke.« (NIV)

Zdaj čutim, da mi je tisto, kar je Bog razodel o Trojici, jasno, toda bistvo je, da je jasno tudi vam. Ena stvar, ki bi lahko pomagala, je, da poskrbite, da živite v skladu z resnico, ki jo poznate. Ker so angeli peli in slavili Jezusa v Razodetju 5:9,10; 5:12; 7:10; 11:15, posvetite čas petju Jezusu in njegovemu slavljenju. Ker so angeli častili Jezusa v Pismu Hebrejcem 1:6, so ga častili tudi modri v Mateju 2:11, učenci v Mateju 14:33, ženske v Mateju 28:9 in slepec v Janezu 9:38, bi ga morali častiti tudi vi. Zato častite Jezusa, kakor to počnejo angeli in drugi, slavite ga s pesmijo, molite k Jezusu (tako je storil Štefan v Apostolskih delih 7:59) in prosite Boga, naj vam pomaga videti in razumeti vse, kar je Bog razodel v svoji čudoviti Besedi.

V: Katere so nekatere razlike med grško in rimsko kulturo?

O: Grški športniki so tekmovali goli, so bili zelo strpni do homoseksualnega vedenja in so imeli dolgo kulturno zgodovino v Atenah in drugih mestih. Med seboj so se pogosto spopadali in se nikoli zares niso mogli združiti, dokler jih niso (tehnično gledano) ne-grški Makedonci vsi osvojili. Po drugi strani so Rimljani pogosteje uporabljali mučenje, manj so se menili za pravičnost in so občudovali grško kulturo, čeprav so Grke osvojili. Obe strani sta imeli pogumne vojake, vendar so Rimljani bili bolj nagnjeni k asimilaciji tistih okoli sebe in k ustvarjanju združenega imperija.

V: Koliko verzov in besed je v Novi zavezi?

O: Po podatkih Wicka Allisona v knjigi *That’s In the Bible? – The Ultimate Learn-As-You-Play Bible Quiz Book* (Dell Trade 1994), str. 18, ima Novo zavezo v prevodu Kralja Jakoba 7.959 verzov in 198.000 besed v angleščini. Upoštevajte, da prevod Kralja Jakoba vsebuje nekaj verzov, ki jih v večini grških rokopisov ni.

V: Kakšni so rokopisni dokazi za Novo zavezo?

O: Podrobnosti najdete na strani o rokopisih Novega testamenta http://www.BibleQuery.org/New Testament Manuscripts.html.

V: Kateri zgodnji pisci so Novo zavezo imenovali Novo zavezo?

O: Tukaj je seznam. Če pisec omenja Staro zavezo, ne pa Nove, je Nova zaveza implicitno mišljena. Če je le implicitno mišljena, ime ni v krepkem tisku, temveč je ob njem navedeno »Implicitno«.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) omenja, »kako je Novo zavezo, ki jo je Bog prej napovedal«, v delu »Dialog z Judom Trifonom«, poglavje 51, str. 221.

Melit iz Sardisa (170–180 n. št.) (implicitno) omenja »Staro zavezo«. To pomeni, da je mišljena tudi Nova zaveza. Fragment 4 iz Knjige izvlečkov, zvezek 8, str. 759

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) omenja Novo zavezo in Staro zavezo v delu Irenej: Proti herezijam, knjiga 5, poglavje 34.1, str. 563. Omenja ju tudi na str. 564.

Muratorijev kanon (okoli leta 170 n. št.), poglavje 3, str. 603, omenja Staro zavezo, kar pomeni, da obstaja tudi Nova zaveza.

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.): »Bog je namreč vzrok vsega dobrega; nekaterih pa predvsem, kakor sta Stara in Nova zaveza;« Stromata, knjiga 1, poglavje 5, str. 305

Tertulijan (okoli leta 213 n. št.): »V vseh Svetih spisih nam je jasno opredeljen – v Stari zavezi kot Božji Kristus, v Novi zavezi pa kot Božji Sin.« Proti Prakseju, poglavje 24, str. 620

Tertulijan (198–220 n. št.) omenja Novo zavezo v delu »Pet knjig proti Marcionu«, knjiga 4, poglavje 1, str. 346.

Hipolit (225–235/6 n. št.) se sklicuje na Novo zavezo v »Fragmentih iz komentarjev«, komentar k 1. Mojzesovi knjigi 49:11, str. 165

Asterius Urbanus (okoli 232 n. št.) »v strahu, da bi se komu zdelo, da dodajam kakšno novo besedo ali zapoved k nauku evangelija Novega testamenta«, *Exordium*, zvezek 7, poglavje 1, str. 335

Komodian (okoli 240 n. št.) (posredno): »Prvi Božji zakon je temelj naslednjega zakona. Prav ti je namreč naloženo, da veruješ v drugi zakon. Niti grožnje, ki izhajajo iz Njega samega, temveč iz njega, nimajo moči nad teboj. Zdaj, osupel, priseži, da boš veroval v Kristusa; kajti Stara zaveza o Njem oznanja: Saj je potrebno le verovati v Tistega, ki je bil mrtev, da se lahko ponovno obudiš in živiš za veke.« Navodila Komodiana, poglavje 25, str. 207

Origen (225–254 n. št.) je govoril o Novi zavezi in dejal, da obstajajo le štiri evangeliji. Origenov Komentar k Janezu (225–231 n. št.), knjiga 1, poglavje 1, str. 299.

Origen (240 n. št.) se sklicuje na Novo zavezo. Komentar k Visoki pesmi, uvod, str. 56

Novatian (250–257 n. št.) omenja Staro in Novo zavezo v Novatianovem »Traktatu o Trojici«, 7. poglavje, str. 617. Prav tako omenja resničnost tako Stare kot Nove zaveze v 17. poglavju, str. 627.

V »Traktatu o ponovnem krstu« (250/4–256/7 n. št.), 3. poglavje, str. 668, omenja Novo zavezo.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) na mnogih mestih omenja Staro zavezo in se nanjo sklicuje tako, kot bi jo razumeli danes. Pravi: »Da je bil obljubljen še en prerok, kakor je bil Mojzes, namreč tisti, ki naj bi dal novo zavezo in ki ga je treba bolj poslušati.« Nato citira 5. Mojzesovo knjigo 18,18–19 kot »Deuteronomij«. Ciprijanove razprave, razprava 12, 18, str. 512

Dionizij Rimski (259–269 n. št.) pravi, da je Trojica v Svetem pismu, vendar se nauka o »treh bogovih ne uči niti v Stari niti v Novi zavezi«. Proti sabelijancem, poglavje 1, zvezek 7, str. 365

Viktorin iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) v svojem Komentarju k Apokalipsi blaženega Janeza, str. 345, omenja Staro in Novo zavezo. Naštel je Pavlova pisma: Rimljanom, Korinčanom, Galatom, Efežanom, Tesaloničanom, Filipljanom, Kolosanom in Timoteju ter v 16. poglavju, str. 345, citira 1 Timoteju 3,15. Nato na str. 346 citira 1 Korinčanom 15,53.

Metodij (270–311/312 n. št.) (posredno) »Predstavil vam bom, o device, iz Stare zaveze zapisano preroštvo iz Knjige sodnikov, da pokažem, da govorim resnico,« »Pogostitev desetih devic«, govor 10, poglavje 2, str. 348

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) »In poleg pobožnega prepričanja o Očetu in Sinu izpovedujemo enega Svetega Duha, kakor nas uči božansko Sveto pismo; ki je posvetil tako svete može Stare zaveze kot tudi božanske učitelje tistega, kar se imenuje Nova zaveza.« Pisma o arijanski hereziji, Pismo 1, poglavje 12, str. 296

Laktancij (okoli 303–325 n. št.) »in uredil vse, kar zadeva ustanove Novega testamenta; in ko je bilo to izpolnjeno, sta ga obdala oblak in vihar ter ga odnesla izpred oči ljudi v nebesa.« Način, na katerega so umrli preganjalci, poglavje 2, str. 311

Euzebij (318–339/340 n. št.)

Po Niceji

Hegemonius (4. stoletje) omenja, da ni niti dveh Starih zavezi niti dveh Novih zavezi. (Govori krščanski Diodor) »Disput z Manesom«, poglavje 45, str. 220

Anatolij iz Aleksandrije (270–280 n. št.) (posredno) omenja »Staro zavezo«, kar pomeni, da obstaja tudi Nova. »Velikonočni kanon« Anatolija iz Aleksandrije, poglavje 8, str. 148

Atanazij (367 n. št.) omenja »Novo zavezo« v Atanazijevem prazničnem pismu 39, poglavje 5, str. 552

Cheltenhamski kanon (= Mommsenov katalog) (okoli 360–370 n. št.)

Efraim/Efrem (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–379 n. št.) se sklicuje na Novo zavezo v Pismu 42, poglavje 3, str. 144–145.

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) omenja Staro in Novo zavezo v predavanju 2.4, str. 8, in 3.6, str. 15.

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 [ali 363] n. št.) v kanonu 59, str. 158, omenja Staro in Novo zavezo.

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Gregor iz Nise (382–383 n. št.) (posredno) omenja Staro zavezo v delu Proti Eunomiju, knjiga 11, poglavje 5, str. 238.

Ambrož Milanski (370–390 n. št.) omenja Staro in Novo zavezo v delu »O krščanski veri«, knjiga 1, poglavje 8.57, str. 210.

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) omenja Novo zavezo v delu »O pokornikih«, poglavje 4.1, str. 74

Didimus Slepi (398 n. št.) se sklicuje na Staro in Novo zavezo. »Komentar k Zahariju 8«, str. 201

Sirijska Knjiga stopnic (Liber Graduum) (350–400 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) omenja Staro in Novo zavezo. V delu »Panarion«, oddelek 3, scholion 1 in 5, str. 334

Rufinov komentar k Apostolski veroizpovedi (374–406 n. št.)

Janez Krizostom (mučenik, umrl leta 407 n. št.)

Kartaginski koncil (393–419 n. št.)

Jerome (417–420 n. št.) omenja Novo zavezo v pismu 53.9 (394 n. št.), str. 101.

Avguštin iz Hippa (388–430 n. št.) omenja Novo zavezo v delu »Božje mesto«, knjiga 17, poglavje 4, str. 341; knjiga 17, poglavje 6, str. 344

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) omenja Novo zavezo v delu »Komentar k psalmom«, str. 405, 521, 531, 681

Janez Kasijan (419–430 n. št.) Novi testament je po imenu omenjen v delu »Instituti« Janeza Kasijana, knjiga 1.1, str. 201, in v delu »Pogovori opata Paphnutija«, poglavje 15, str. 327

Vincent iz Lerina (okoli 434 n. št.)

Sokrat (okoli 400–439 n. št.) Sokratova »Cerkvena zgodovina«

Teodoret iz Kirusa (423–458 n. št.)

Kalkedonski koncil (451 n. št.)

Papež Leon I. iz Rima (440–461 n. št.)

Med heretiki in lažnimi knjigami

Marinus (okoli 300 n. št.) (posredno) je bil bardesanit, ki se je v sporu z Adamantiusom skliceval na »Staro zavezo« in Davida imenoval za preroka. Dialog o pravi veri, poglavje 862a 20, str. 173

Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) se po imenu sklicuje na Novo zavezo in citira Mt 28,2–3. Komentar k Zahariju, poglavje 1, str. 331